V skladu z določbo 417. člena OZ lahko upnik s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega. Toženec ni izkazal, da bi bil podan kateri od razlogov, ki onemogoča prenos terjatve, niti da bi s tožnico sklenil dogovor o neprenosljivosti terjatve na drugega.
Ukrepi na podlagi ZPND se izrekajo ob upoštevanju dokaznega standarda verjetnosti (prvi odstavek 22. člena ZPND), zato so lahko le začasnega in ne trajnega značaja. Njihov namen je žrtvi nasilja v hitrem (sumarnem) postopku čim prej nuditi zaščito pred nasiljem, zato se sporna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti. Tako ukrepi ne morejo trajati v nedogled, četudi tretji odstavek 19. člena ZPND predvideva možnost njihovega podaljšanja. Če želi žrtev doseči trajnejšo prepoved približevanja in navezovanja stikov, mora poskrbeti za sodno varstvo trajnejše narave - bodisi z vložitvijo tožbe za prenehanje kršitve osebnostnih pravic po 134. členu OZ bodisi z uporabo drugih ustreznih pravnih sredstev. Zato pritožba pravilno opozarja, da je namen ukrepov po ZPND v preprečitvi akutne ogroženosti, ne pa v trajni sistemski ločitvi bivših partnerjev. Upoštevajoč intenzivnost ravnanj nasprotnega udeleženca (do težav je prihajalo predvsem ob predajah otroka, sicer pa udeleženca nimata stikov) ter ogroženost predlagateljice, pritožbeno sodišče v skladu z načelom sorazmernosti iz 5. člena ZPND ocenjuje, da je izrečeno obdobje podaljšanja prepovedi približevanja in navezovanja stikov v trajanju 12 mesecev predolgo, zato ga je treba skrajšati na 9 mesecev.
Omenjene okoliščine v opisu dejanja morajo torej biti takšne, da se na podlagi njih da izkustveno dovolj zanesljivo prepoznati povezavo med kaznivim dejanjem glavnega storilca in ravnanji pomagača. Brez takšne konkretizacije dvojnega naklepa v opisu dejanja pomagača, njegovega ravnanja ni mogoče povezati s kaznivim dejanjem. Opis kaznivega dejanja pomagača pri kaznivem dejanju davčne zatajitve tako mora vsebovati navedbo tistih okoliščin, ki kažejo na to, da se pomagač zaveda, da sodeluje pri kaznivem dejanju, pri katerem glavni storilec zataji davke. Šele navedba tovrstnih okoliščin namreč vodi v konkretizacijo pomagačevega dvojnega naklepa, ki zajema pomagačevo zavedanje glavnega kaznivega dejanja ter hkrati vedenje o tem, kako s svojimi ravnanji prispeva k uspehu dejanja glavnega storilca.
Iz povzetega opisa dejanja B.B. po 2. točki obtožnice pa ni razvidno, da mu je znano protipravno ravnanje A.A. v smislu izogibanja plačevanja DDV in da s svojim ravnanjem (gotovinski pologi) kakorkoli naklepno pomaga pri tem, opisano ni niti na kak način naj bi pologi gotovine sploh prispevali k zatajitvi davka, ki naj bi ga izvajala A.A.. Iz opisa dejanja izhaja zgolj, da je B.B. znano, da bo gotovinska sredstva, ki jih je polagal na račun družbe X na Hrvaškem, A.A. uporabila za nove nabave antikorozivnih sredstev z namenom njihove nadaljnje prodaje. Dobava in prodaja blaga sami po sebi ne predstavljata nič protipravnega, sploh pa ne predstavljata zatajitve davkov niti nanjo ne nakazujeta. Ker opis dejanja tako ne zajema dvojnega naklepa pomagača je nepopoln, kot tak pa ni sposoben za nadaljnjo obravnavo, tožilstvo ga tudi več ne sme dopolnjevati.
Stroške, ki jih tožnica utemeljuje kot škodo, predstavljajo stroški za vlaganje vlog ter izvajanje drugih storitev preko odvetnika (odvetniški stroški) ter potni stroški, ki jih tožnica uveljavlja za obisk odvetnika. Ti stroški predstavljajo stroške (kazenskega) postopka, ki se ne morejo uveljavljati kot navadna škoda po pravilih obligacijskega prava.
Čeprav drugi odstavek 93. člena ZKP določa, da začne trimesečni rok za priglasitev stroškov teči z vročitvijo pravnomočne in izvršljive sodbe, se v skladu s stališčem sodne prakse to določbo razlaga na način, da rok za priglasitev stroškov ne začne teči že s pravnomočnostjo sodbe, temveč šele takrat, ko sodišče upravičencu do povračila stroškov vroči sodbo sodišča prve stopnje z jasno oznako njene pravnomočnosti.
Sodišče prve stopnje je toženki po predlogu tožnika s sklepom na naroku za glavno obravnavo 12. 9. 2022 naložilo predložitev tahografov, izpisov GPS sledenja in potnih nalogov za vozila, ki jih je uporabljal, ter evidence delovnega časa. Tahografe in evidence delovnega časa je bila toženka dolžna voditi. Ni jih predložila iz razloga, ki ga je navedla, da z listinami (podatki) ne razpolaga.
Sodišče prve stopnje je med strankama sporno število nadur pravilno ugotavljalo iz izvedenskega mnenja izvedenca za promet; izvedencu je naložilo, da izhaja iz poti, ki so navedene na obračunih potnih stroškov, in upošteva tovorne liste ter povprečne hitrosti vožnje, povprečne čase naklada in razklada ter čase za ostala opravila voznika.
Nekritično prezreta, da se objektivna resnost grožnje ne presoja zgolj gramatikalno, glede na uporabljene besede, temveč ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera in razmerja med storilcem ter oškodovancem.
Takšnega zaključka ne spremeni niti okoliščina, da je bil del obdolženčeve izjave oblikovan pogojno ("če bi vedel, da zapirate in skrivate B. B."). Inkriminirana izjava namreč predstavlja vsebinsko celoto, iz katere izhaja napoved uporabe fizičnega nasilja. Zato ne gre pritrditi pritožbenemu prepričevanju, da naj bi besedna zveza "vsi bote dobli svojo porcijo" pomenila zgolj možnost, da bi se oškodovanki in njenim bližnjim lahko kaj zgodilo brez obdolženčevega vpliva.
Vročanje po detektivu je dopusten način vročitve na podlagi šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), tretjega odstavka 34. člena Zakona o detektivski dejavnosti in ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Ker je detektiv tožnika našel na njegovem naslovu in mu pisanje osebno ponudil v sprejem, tožnik pa ga je zavrnil, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da niso bili podani pogoji za uporabo pravil o obvestilu in petnajstdnevnem roku za prevzem pošiljke iz tretjega odstavka 142. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje naj pred odločanjem o pristojnosti skladno s 17. členom Uredbe preveri, katero sodišče je prvo začelo postopek: če je to storilo grško, se mora postopek pred slovenskim sodiščem po uradni dolžnosti prekiniti do ugotovitve o (ne)pristojnosti grškega sodišča.
Pravila glede določanja prava, ki ga je treba uporabiti za družinska civilnopravna razmerja z mednarodnim elementom, določa Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). Razmerja med starši in otroki se skladno s prvim odstavkom 42. člena ZMZPP presojajo po pravu države, katere državljani so. Navedeno zakonsko določilo v konkretnem primeru odkazuje na uporabo srbskega. Vendar pa se pravo, na katerega napotujejo določbe ZMZPP, izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno, da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstoji pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom (prvi odstavek 2. člena ZMZPP).
Vprašanje je torej bilo, ali sta se pravdni stranki ob sklenitvi pogodbe dogovorili, da bo kupnina zajemala tudi DDV, ali kot zatrjuje toženka, da se je slednja zavezala plačati zgolj kupnino brez DDV. Dejstvo, da je tožnica zavezanka za plačilo DDV (ki je javno finančna dajatev) pa na dogovor o ceni med pravdnima strankama nujno ne vpliva.
Dokazni postopek ni pokazal, da bi pritožnica ogrožala zdravje tretjih oseb (heteroagresivnega vedenja ob močno izraženi blodnjavosti le v bodoče ni mogoče izključiti), zanesljivo pa je pokazal, da pritožnica huje ogroža svoje zdravje.
Procesni vlogi priče in obdolženca nista združljivi. Če je bil nekdo (v istem kazenskem postopku) zaslišan kot priča, pozneje pa kot obdolženec, je treba zapisnik o zaslišanju kot priče izločiti iz spisa.
Če državni tožilec v roku dveh let ni podal izjave, da bo začel kazenski pregon, je bilo treba izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov po tedaj veljavnem ZKP uničiti.
Tožnik je bil oproščen plačila sodnih taks v celoti, in sicer za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje in enako za pritožbeni postopek, ta taksna obveznost je obakrat znašala 2.337,00 EUR. Če ne bi bil oproščen, bi moral to takso plačati v celoti, nato pa bi plačani znesek delil usodo vseh za pravdo potrebnih stroškov. Tako je tudi v konkretnem primeru in razmerje, ki ga želi doseči tožnik, je doseženo (dejansko ga bo bremenil le tisti delež takse, ki odpade na njegov pravdni neuspeh). Sodišče prve stopnje je tožniku med potrebne stroške priznalo celotni strošek takse, ki je je bil oproščen, tega pa mora sedaj plačati. Odločitev sodišča je torej pravilna in zakonita.
Komunikacija med staršema je sicer slaba, a ne tako, da zaupanje otrok v skupno varstvo in vzgojo ne bi bilo mogoče. Tekom postopka sta udeleženca sklepala dogovore o stikih, prebivališču otrok in njunem preživljanju, kar dokazuje njuno zmožnost usklajevanja, ko gre za dobrobit otrok. Sicer pa je sodišče natančno določilo način prehajanja otrok med staršema, kako bosta financirala potrebe otrok, pa sta se tudi natančno dogovorila sama. Da bi ob prehajanju otrok od enega k drugemu staršu prihajalo do težav, ni podatkov, prav tako ne, da se ne moreta sporazumeti o pomembnejših vprašanjih glede varstva in vzgoje otrok (npr. o izbiri šole in poklica, udeležbi otroka v družabnem življenju, o morebitnem premoženju otrok, njunih stikih z drugimi osebami, uporabi elektronskih medijev, zdravniških posegih), glede vsakdanjih stvari (npr. kaj bo otrok jedel, glede običajne medicinske oskrbe, kdaj bo šel spat, ali bo šel k prijatelju) pa dogovarjanje ni potrebno, saj te odločitve sprejema tisti starš, ki je trenutno z otrokom.
Določnih, še manj pa z dokaznimi predlogi podprtih, razlogov za neverodostojnost vročilnice toženka ne ponuja.
Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo stališča sodne prakse, po katerih vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi bilo podlaga za odškodninsko odgovornost. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali odpravljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno ravnanje, ki utemeljuje pravico do povračila škode po 26. členu URS. Ravnanje nosilcev oblasti je po stališču sodne prakse in teorije protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri tem je VS RS večkrat poudarilo, da je treba pri presoji, ali je bilo ravnanje nosilca oblasti protipravno, izhajati iz narave njegovega dela. Po ustaljeni sodni praksi je protipravno ravnanje državnega organa tista kršitev oziroma napaka, ki je namerna, zavestna, kot tudi drugo ravnanje, ki odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.
Sodišče prve stopnje je tudi pravilo poudarilo načelo subsidiarnosti odškodninske odgovornosti države zaradi ravnanja njenih organov, ki je v tej zadevi pravzaprav ključno. Iz načela subsidiarnosti odškodninske odgovornosti države izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Odškodninska odgovornost države je skrajno sredstvo, ultimum remedium. Šele če vsi drugi mehanizmi za varstvo pravic v posameznem primeru odpovedo, pride lahko v poštev varstvo po 26. členu Ustave (ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode posamezniku zagotovljeno z odškodnino). Ravnanje oškodovanca, ki je sam opustil vložitev pravnega sredstva, pretehta protipravno ravnanje sodišča, saj je s tem sam preprečil možnost odprave domnevne oz. zatrjevane napake v postopku, ki je ravno zato predviden.
Skladno s šestim odstavkom 38. člena ZIZ je merilo za upnikovo dolžnost povrnitve izvršilnih stroškov dolžniku okoliščina, ali jih je upnik dolžniku neutemeljeno povzročil.
Upnik je priglasil stroške skladno z obračunom izvršitelja. Ta praviloma opravlja neposredna izvršilna dejanja med delavniki med 8. in 16. uro, za opravo dela izven delovnega časa mora obstajati odredba sodišča oziroma drugega pooblaščenega organa, ali pa utemeljen razlog, zaradi katerega je oprava izvršilnega dejanja izven delovnega časa upravičena. Torej se za opravo izven delovnega časa lahko odloči tudi sam izvršitelj, kot je izvršitelj ravnal tudi v tej zadevi. Glede na navedeno in ker ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da je izvršitelj popoldanski rubež opravljal iz neutemeljenega razloga, ki bi bil upniku znan, pa je kljub temu za rubež priglasil nagrado s 50% povečanjem, mu ni mogoče očitati, da je dolžnici stroške pritožbe z dne 30. 1. 2025 povzročil neutemeljeno. Zlasti ob dejstvu, da je bil prvotni sklep o stroških z dne 23. 1. 2025 razveljavljen zaradi procesne kršitve, to je pomanjkljive obrazložitve sodišča prve stopnje, na kar upnik ni imel vpliva.
Upravičenec do preživnine in s tem upnik preživninskih terjatev, ki se jih je dolžnica v sodni poravnavi IV P 263/2016 sicer zavezala plačevati na roke B. B., je otrok (v času sklenitve poravnave še mladoletni A. A., ki je ob vložitvi predloga za izvršbo že dopolnil 18 let) in ne B. B., ki kot upnik nastopa v predmetnem postopku in ki je izvršbo za izterjavo preživnine po navedeni poravnavi predlagal v svojem imenu in v svojo korist.
Določba prvega odstavka 162. člena DZ sodišču podeljuje pooblastilo in hkrati določa meje njegovega odločanja. Sodišče sme izdati katerokoli začasno odredbo, vendar hkrati le tisto, ki je glede na naravo in stopnjo ogroženosti otroka potrebna za njegovo varstvo.
Okoliščina, da iz uradnih evidenc izhaja le prejemek socialne pomoči, lahko kaže zgolj na dejanski prejemek nasprotnega udeleženca, ne more pa izpodbiti ocene sodišča o njegovih pridobitnih zmožnostih.