Služnost stanovanja tožnikovemu bratu daje pravico rabiti predmetno stanovanje za svoje potrebe in potrebe članov svoje družine, ne pa tudi oddajati stanovanja v najem tožencu brez tožnikovega soglasja. Lastnik stanovanja je namreč tožnik, ki s strani toženca ni dolžan trpeti posegov v svojo lastninsko pravico.
Vsaka neutemeljena uporaba tuje stvari v svojo korist pomeni poseg v lastninsko pravico in s tem praviloma tudi prikrajšanje lastnika, saj se domneva, da ima ta vselej vsaj hipotetično možnost stvar uporabiti tudi sam. Ni nepomembno, ali stanovanje uporablja ena ali več oseb, saj število stanovalcev neposredno vpliva na obrabo stanovanja, torej na spreminjanje (slabšanje) njegove substance, kar tudi pomeni prikrajšanje.
Ocena vrednosti tržne najemnine ni nek matematični izračun, temveč ocena, hipotetični približek, in tudi izvedenska mnenja več izvedencev glede iste nepremičnine ne bodo popolnoma enaka, kar pa še ne pomeni, da je izvedensko mnenje nepravilno oziroma da je višina tržne najemnine napačno ugotovljena.
Nesporno je, da je kredit v CHF bil za tožnika ugodnejši, zaradi prejema višjega zneska kredita oziroma nižjih stroškov financiranja pri enakem obsegu izposojenih sredstev. S tem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da glede na tako prejeta pojasnila s strani toženkinih zaposlenih, si tožnika kot povprečna potrošnika, nista znala predstavljati, kaj lahko pomeni dolgoročna izpostavljenost takšnemu kreditnemu tveganju.
V konkretni zadevi toženka ni uspela dokazati, da sta tožnika za nepoštenost pogodbenega pogoja (valutne klavzule) in posledično ničnost sporne kreditne pogodbe vedela že pred letom 2022, pavšalno sklicevanje na aktivnosti društva Frank in odmevnost problematike v javnosti, kot tudi dejstvo, da sta v letu 2014 tožnika podaljšala ročnost kredita pa še ne pomeni, da sta se zavedala kako sta prizadeta v svoji pravni sferi.
Izhodišče za določanje uporabnine je tržna najemnina in za ugotovitev konkretne tržne najemnine ni vselej potrebno angažirati izvedenca.
Plača in osnovna plača nista sopomenki. Osnovna plača predstavlja osnovo za obračun vseh pripadajočih dodatkov, ki niso določeni v nominalnem znesku, ampak se računajo glede na odstotek od osnovne plače (četrti odstavek 127. člena ZDR-1). To pomeni, da se delavec in delodajalec ne moreta dogovoriti, da je katerikoli dodatek vključen v znesek osnovne plače. Osnovna plača in dodatki so namreč ločeni deli plače, dogovor, da se dodatek vključi v osnovno plačo, zato ni dopusten. Takšno je tudi stališče sodne prakse, ki v določenih primerih sicer dopušča, da se dodatek za delovno dobo všteje v plačo, ne pa tudi v osnovno plačo.
Z dodatki k pogodbi o zaposlitvi je bilo sicer določeno, da so v znesek osnovne plače vključeni vsi dodatki, torej tudi dodatek za delovno dobo, vendar takšen dogovor ni dopusten, zato toženka s plačilom osnovne plače, ki naj bi vključevala tudi dodatek za delovno dobo, ni izpolnila obveznosti plačila dodatka za delovno dobo. Tožnica tako od toženke utemeljeno terja plačilo dodatka za delovno dobo, ki ji na podlagi prvega odstavka 129. člena ZDR-1 pripada poleg osnovne plače.
Skladno s stališči sodne prakse se praviloma breme prevozov na stike deli med oba starša, saj okoliščina, da vsak od staršev poskrbi za prehod otroka od enega starša do drugega, pokaže otroku, da sta pri izvrševanju osebnih stikov prisotna oba starša, ki sta v odnosu do otroka enakopravna. Od tega načelnega stališča je mogoče odstopiti le v primeru obstoja tehtnih okoliščin.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v skladu z načelom najmilejšega ukrepa (156. člen Družinskega zakonika - v nadaljevanju: DZ) sodišče izreče tisti ukrep, ki najmanj poseže v starševsko skrb, obenem pa je odraz tega načela tudi pravilo, da čim se spremenijo okoliščine, zaradi katerih strožji ukrep ni več potreben, je treba izreči milejši ukrep. Temu ustrezno po določbi 160. člena DZ sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog odloči o prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi zanj. To je v predmetni zadevi sodišče prve stopnje tudi pravilno storilo, ko je ugotovilo, da bi mld. otroku nastajala škoda, če bi se stiki še naprej izvajali v tako ozkem obsegu, zato je obseg stikov razširilo in spremenilo kraj prevzema otroka (17. točka obrazložitve).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da ima takšna strokovna znanja CSD. Zato je utemeljen pritožbeni očitek nasprotnega udeleženca, da postavitev izvedenca v tej fazi postopka, ko se odloča s stopnjo verjetnosti (161. člen DZ), ni potrebna in zadošča mnenje CSD o izvajanja stikov z več nočitvami tudi v času počitnic.
Z dopisom je sodišče dediče pozvalo, da podajo dedne izjave in jih opozorilo na posledice pasivnosti. Tak dopis mora biti vročen osebno.
Kriteriji so določeni eksemplifikativno. To pomeni, da lahko sodišče poleg teh kriterijev, uporabi tudi druga pomembna dejstva, po drugi strani pa sodišče tudi ni dolžno prav v vsakem primeru uporabiti vseh kriterijev, ki so primeroma našteti v prvem odstavku tega člena. Vendar pa mora biti namembnost zemljišča stavbi utemeljena tako z urbanističnega (1. in 4. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1) kot tudi z dejanskega vidika (2. in 3. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Slednjega torej ni mogoče povsem zanemariti.
128. člen ZD, 54.a člen ZSVarPre in 9. člen ZSVarPre-E je treba razlagati tako, da se dedovanje omeji le do zakonsko določene višine (2/3) dejansko prejetih sredstev, ki jih je zapustnik prejel iz naslova dane socialne pomoči. Za valorizacijo denarne socialne pomoči pri omejitvi dedovanja, ni zakonske podlage.
Ker se zoper odločitev o zavrnitvi predloga glede predlaganih ukrepov iz 19. člena ZPND predlagateljica ne pritožuje, s pritožbo ne more biti uspešna samo glede napotitve v programe iz 19.a člena, ki se lahko določi le v primeru izreka ukrepov iz 19. člena ZPND.
V primeru izdaje ENPP, ki temelji na načelu medsebojnega priznavanja in zaupanja v sodne odločbe ter odločbe pravosodnih organov, se obstoj utemeljenega suma ne presoja samostojno. Ob tem, ko sta kazen zapora, ki jo mora zahtevana oseba prestati, ter sodba (vključno z opisi kaznivih dejanj), s katero je bila kazen izrečena, na predpisanem obrazcu ENPP določno navedeni, si pritožnik neutemeljeno prizadeva, da bi sodišče prve stopnje pridobilo sodbo ter opravilo poizvedbe o načinih vročanja ter drugih postopanjih poljskega sodišča.
Sprememba s sodno odločbo izrečenega ukrepa za varstvo koristi otroka je skladno s prvim odstavkom 160. člena DZ mogoča le takrat, ko se med izvajanjem ukrepa izkaže, da bo slabo vplival na otrokovo zdravje, razvoj ali premoženje.
Za izdajo začasne odredbe o prepovedi približevanja staršev otrokom po 162. členu DZ ni odločilno, če je prišlo do nasilja v družini, kot ga opredeljuje 3. člen ZPND, pač pa, če je otrok zaradi ravnanja staršev utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju ali na premoženju (157. člen DZ).
Postopek spremembe s pravnomočno odločbo določene preživnine poteka v dveh korakih. V prvem koraku mora sodišče ugotavljati, ali so se v času od zadnje določitve preživnine potrebe preživninskega upravičenca in/ali zmožnosti zavezancev bistveno spremenile. Šele če na to vprašanje odgovori pritrdilno, pa mora nato v drugem koraku znova celovito presoditi potrebe otroka in pridobitne zmožnosti obeh staršev ter določiti novo preživnino.
Sodišče je opravilo primerjave dejanskih okoliščin iz časa prvotne določitve preživnine s tistimi, ki so aktualne ob odločanju o njeni spremembi.
Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se z ureditvijo premoženjskih razmerij glede skupnega premoženja premoženjsko stanje udeležencev ni bistveno spremenilo, temveč se je spremenila le struktura oziroma oblika njunega premoženja. Res je, da je predlagatelj postal edini zavezanec za poplačilo skupnih dolgov in da ima zaradi izplačila nasprotni udeleženki 100.000 EUR manj denarnih sredstev, vendar je hkrati postal izključni lastnik prej skupnih nepremičnin. Nasprotna udeleženka je po drugi strani prejela 100.000 EUR denarnih sredstev in ni več zavezanka za skupne dolgove, vendar je zaradi tega izgubila lastninsko pravico na teh nepremičninah. Pri oceni preživninskih zmožnosti staršev se ne upoštevajo le razpoložljiva denarna sredstva, temveč njuno celotno premoženje in vsi dohodki ter njune pridobitne zmožnosti.
Predlagateljevo pričakovanje, da ga bosta komaj polnoletni hčeri ob rednem šolanju z dohodki iz priložnostnega dela razbremenjevali določene preživninske obveznosti, je neutemeljeno. Dohodke, ki jih bosta na ta način ustvarili, bosta upravičeno porabili za priboljške.
Namen denarne kazni, ki jo predvideva tretji odstavek 226. člena ZIZ, zato ni kaznovanje dolžnika oz. sankcija za zamudo pri izpolnitvi nedenarne obveznosti, kot to zmotno meni upnica, temveč vplivanje na voljo dolžnika, da bo zaradi zagrožene denarne kazni izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Ustavitev izvršbe zaradi izpolnitve nenadomestnega dejanja (tj. posredovanje podatkov ZPIZ-u za vpis v matično evidenco upnice in prijave upnice v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ-u od 18. 5. 2024 dalje), ki jo je sodišče prve stopnje dovolilo s sklepom o izvršbi I 161/2025 z dne 5. 9. 2025, pa zato pomeni tudi ustavitev izvršbe s predlaganim in edinim predvidenim izvršilnim sredstvom za dosego nenadomestnega dejanja, ki ga določa ZIZ v tretjem odstavku 226. člena, to je denarno kaznijo. Z ustavitvijo izvršbe glede nedenarne terjatve, ki jo lahko opravi le dolžnik, je prenehala pravna podlaga za vodenje izvršbe po uradni dolžnosti, s tem pa je odpadel tudi namen denarne kazni kot sredstva prisile za izpolnitev.
Po določbi petega odstavka 82. člena ZPP je tožeča stranka tista, ki je dolžna založiti sredstva za postavitev začasnega zastopnika. V zakonu ni podlage, da bi bil stečajni dolžnik oproščen plačila tega stroška.
Ker je odločitev iz plačilnega naloga o odmeri sodne takse pravnomočna, se ugovorna razloga, da taksna obveznost ni nastala oziroma, da je sodišče takso napačno odmerilo, ne moreta uspešno uveljavljati.
Toženca ne moreta uspešno zahtevati, da bi sodišče priznalo učinke sodne poravnave, potem ko sta sprejela, da zaradi neuresničitve odložnega pogoja ni začela učinkovati in je sodišče o (delu) predmeta njenega urejanja izdalo pravnomočno sodbo; še manj lahko po lastni volji iz nje izbirata dele, ki jima ustrezajo, in zahtevata delno priznanje njene veljavnosti.
Sodišče zavrne predlog pravne osebe za ureditveno začasno odredbo z izselitvijo iz hiše, če tožnik težko nadomestljivo škodo utemeljuje s trditvami (i) o "čezmerni obrabi pohištva", ker hišo uporablja večje število oseb; (ii) o neurejeni okolici hiše in možnosti zamrznitve cevi namakalnega sistema in (iii) z domnevo, da se v hiši odvija prostitucija, ki ni verjetno izkazana.
V okoliščinah konkretnega primera in glede na izhodišča sodne prakse glede odločanja o začasnih odredbah v družinskih postopkih, posebej ko gre za uresničevanje pravice do stikov otroka s starši ter glede na dolgoročnost posledic odločitve o začasni odredbi za končno odločitev, je v obravnavanem primeru obstajala raziskovalna dolžnost sodišča, da v večji meri preizkusi trditve udeležencev in kljub načelu hitrosti razpiše narok in na njem izvede nezamudne dokaze (zaslišanje udeležencev, tudi oprava neformalnega razgovora z otrokom) in nato upravičenost ukrepa utemelji z zadostnimi razlogi.
Za prisiljenje nasprotnega udeleženca v zdravljenje v DZ ni podlage.
Pritožnica sicer pravilno navaja, da 80. člen ZASP določa, da morajo biti pogodbe, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, v pisni obliki, če ni z zakonom drugače določeno. Vendar to še ne pomeni, da je mogoče v sodnem postopku njihovo vsebino dokazati zgolj z njihovo predložitvijo. Ker lahko stranke vsebino pogodb o prenosu potrdijo tudi na drug način, so predložene enostranske listine primerno dokazno sredstvo. Njihova dokazna vrednost pa je odvisna od ostalih zbranih dokazov, še posebej od tega, s kakšnimi navedbami in dokazi jih izpodbija nasprotna stranka.