Tožnik je padel medtem, ko je hodil po ožjem delu lesenega podesta (širina 30 cm) z namenom, da bi prešel na drugo stran varilne mize. Stopil je mimo, v prazno, z višine 40 cm padel na tla in utrpel udarnino hrbta. Okoliščine, v katerih se je pripetil padec, ne utemeljujejo zaključka, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju nevarnega dela.
Pisna navodila za varno delo niso bila ustrezna, ker niso določala pravil gibanja po podestu in označbe nevarnih območij (če je bil ožji del podesta del nepohodne površine, bi to moralo biti označeno npr. z znakom "prepoved prehoda"). Dajanje navodil tudi sicer ni bilo ustrezno, saj so delavci zanikali, da bi jih kdorkoli (tudi v okviru usposabljanja za varno delo) opozarjal ali jim prepovedal hojo po ožjem delu podesta. Toženka ni predložila listinske dokumentacije o usposabljanju za varno delo, zato ni dokazala, da je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno opravljanje dela.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 7. 6. 2018, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Za presojo pravočasnosti odpovedi je odločilno, kdaj se je delodajalec seznanil z dejstvi, ki tvorijo posamezen odpovedni razlog. Ker sta bila podpisnika odpovedi z dejanskimi bistvenimi okoliščinami očitka glede polnjenja električnega vozila seznanjena že 24. 10. 2024, je pravilno zaključilo, da je bila odpoved, vročena 30. 11. 2024, glede tega očitka podana po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka.
Evidentno je, da je bila ponujena sklenitev enotnega posla sale and lease back, v katerem sta prodajna in najemna pogodba v tolikšni meri povezani, da ju ni mogoče obravnavati povsem ločeno, kot ju je zmotno presojalo sodišče prve stopnje. Posledica neveljavnosti ali prodaje ali najema pomeni neveljavnost celotnega posla, saj povzroči izgubo namena (kavze) celotnega posla, ki je v prodaji in v hkratnem povratnem najemu. Povedano drugače, čeprav so uporabljeni nekoliko nerodni izrazi (po prodaji, pod pogojem, pogoji najema, hkrati sklenil) sklenitev najemne pogodbe ne pomeni pogoja za učinkovanje prodajne pogodbe, ampak gre za bistveni sestavni del enotnega posla sale and lease back. Izrecno je namreč navedeno, da gre za takšen posel in da so pogoji najema fiksni in bistveni sestavni del prodajne transakcije.
Posel je bil lahko sklenjen le v primeru, če je šlo za popolno ponudbo. Ni dvoma, da je ponudba vsebovala bistvene sestavine prodajne pogodbe, vendar vseeno ni šlo za popolno ponudbo, ker niso bile vsebovane vse bistvene sestavine najemne pogodbe. Utemeljeno je namreč pritožbeno zavzemanje, da je bistvena sestavina najemne pogodbe (poleg predmeta najema in najemnine) tudi določitev trajanja najema, in sicer gre lahko za najem ali za določen ali za nedoločen čas. Drži, da definicija zakupne (najemne) pogodbe (glej 587. člen OZ) izrecno ne omenja trajanja zakupa, vendar sta pravna teorija in sodna praksa3 enotni, da je čas trajanja najema bistvena sestavina najemne pogodbe. Pravna teorija tudi glede 616. člena OZ, ki sicer govori o odpovedi zakupne pogodbe, katere trajanje ni določeno in ga iz okoliščin ali krajevnih običajev tudi ni mogoče določiti, izrecno izpostavlja, da je trajanje bistvena sestavina zakupne pogodbe. Da, 616. člen OZ določa le za način prenehanja, če trajanje najema ni določeno, in torej velja za primere, ko je bila najemna pogodba ali sklenjena ali podaljšana za nedoločen čas. Navedeno še v večji meri velja za posel sale and lease back, glede katerega toženka utemeljeno, logično in življenjsko izpostavlja, da je trajanje povratnega najema bistveno za opravljanje njene dejavnosti.
Stališče sodišča prve stopnje, da ureditvene začasne odredbe ni mogoče izdati na podlagi 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, je materialnopravno zmotno in temelji na starejši sodni praksi. Iz navedene določbe izhaja, da mora upnik verjetno izkazati eno izmed alternativno določenih predpostavk za izdajo začasne odredbe, zato uporaba pogoja iz tretje alineje ni izključena zgolj zaradi narave ureditvene začasne odredbe.
Nedokazano je, da je bil tožnik opozorjen na pravno in ekonomsko naravo podrejene obveznice, funkcijo takšnega instrumenta pri krepitvi kapitala banke, finančno poslovanje, kapitalsko ustreznost in bonitetno oceno banke (navedeno bistveno vpliva na varnost njegove naložbe) ali razloge, zaradi katerih je vlagatelj pri takšni naložbi izpostavljen večjemu tveganju.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Sodišče v tem (individualnem delovnem) sporu ni pristojno za presojo pravilnosti višine denarnega nadomestila za čas toženčevega bolniškega staleža. Ni (pritožbeno) sporno, da predstavlja vtoževani in z izpodbijano sodbo prisojeni denarni znesek razliko med s strani tožnice tožencu dejansko izplačanim nadomestilom plač za čas bolniškega staleža in kasneje izračunanim nižjim nadomestilom, ki je bilo izračunano po napotkih ZZZS in tožnici tudi refundirano s strani ZZZS, s čimer je ZZZS odločil o pravici oziroma višini nadomestila plače. Toženec je bil zato za navedeno razliko nadomestila na škodo tožnice neupravičeno obogaten. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da jo je dolžan tožnici vrniti.
Pritožbene navedbe, da v Ljubljani tečejo vsebinsko in pravno samostojni postopki, ne morejo omajati pravilnosti izpodbijanega sklepa. Odločilno je, da se predlagani začasni ukrepi nanašajo na ista družinskopravna razmerja, o katerih koprsko sodišče že odloča v okviru predhodno začetega postopka. Namen pravil o krajevni pristojnosti v postopkih glede otrok je zagotavljanje učinkovitega varstva koristi otroka. Temu namenu pa v okoliščinah konkretnega primera bolj ustreza, da o vseh vprašanjih glede varstva in vzgoje, stikov, preživljanja ter začasnih ukrepih odloča isto sodišče, ki je s spornimi razmerji že seznanjeno in je v zadevi že sprejelo več odločitev. Takšno odločanje zagotavlja pravno varnost, preprečuje možnost nasprotujočih si odločitev ter je skladno z načelom ekonomičnosti postopka.
Za začetek teka subjektivnega roka je odločilna ugotovitev razlogov za odpoved, ne pa poznejša pravna kvalifikacija ravnanja kot kaznivega dejanja.
Pri odmeri denarnega povračila je treba upoštevati vse okoliščine konkretnega primera, zlasti trajanje zaposlitve, starost delavca, možnosti za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavljal do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo relevantne okoliščine, vendar jim je po presoji pritožbenega sodišča pripisalo preveliko težo. Tožnik, star 49 let, je bil pri toženki zaposlen dvanajst let, vendar le za polovični delovni čas. Hkrati je neposredno po prenehanju delovnega razmerja pri toženki, sklenil novo zaposlitev, zaradi česar ni utrpel daljšega obdobja brezposelnosti. Za čas od nezakonitega prenehanja do sodne razveze je uveljavljal pravice za obdobje devetih dni. Ob upoštevanju navedenega ter primerljivih primerov iz sodne prakse pritožbeno sodišče ocenjuje, da denarno povračilo v višini devetih plač presega okvir pravične denarne satisfakcije iz 118. člena ZDR-1.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 3. 7. 2015, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 11. 12. 2018, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Izvedenec ni zahteval nadomestila plače, čeprav je bil v vabilu na glavno obravnavo opozorjen, da mora povračilo zahtevati takoj po opravljenem delu, sicer ga izgubi. Zahteve za nadomestilo plače tudi ne predstavlja zahteva za potrdilo o odsotnosti za delodajalca. Ker je za povračilo stroškov odločilna zahteva tistega, ki ima pravico do povrnitve, jo v primeru če to pravico izgubi, izgubi tudi njegov delodajalec.
Ker ni pravne podlage, da bi se napredovanja, dosežena na delovnem mestu, za katerega ima javni uslužbenec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, upoštevala pri plačilu po dejanskem delu, je lahko tožnica upravičena do plačila glede na vrednost dejansko opravljenega dela na višje vrednotenem delovnem mestu (le) v višini izhodiščnega plačnega razreda višje vrednotenega delovnega mesta, torej brez upoštevanja že doseženih napredovanj. Vrednost tega dela opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta.
Za presojo je ključno dejstvo, da opravljene storitve niso bile nujne in so bile opravljene pri zasebnem zavodu v Sloveniji, ki za opravljanje zdravstvenih storitev nima sklenjene koncesijske pogodbe. Ker se je tožnica po lastni odločitvi odločila za elektivne (načrtovane) posege zunaj sistema javne mreže, je dolžna stroške takšne obravnave kriti sama.
Bistvo očitka iz izredne odpovedi je, da tožnica ni prihajala na delo in svojega izostanka ni opravičila niti ni imela odobrenega bolniškega staleža. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica od 10. 1. 2025 ni prihajala na delo brez upravičenega razloga, saj se ji je dopust iztekel, delo od doma ni bilo dogovorjeno, prav tako ni bila na bolniškem staležu. Ravnanje tožnice, ki od 10. 1. 2025 ni prihajala na delo, za to pa ni imela utemeljenega razloga, kar je vedela, predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, storjeno naklepoma oziroma vsaj iz hude malomarnosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kršitve s strani delodajalca, ampak na dejanski očitek oziroma opis kršitve v odpovedi, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je bila odpoved zakonita, pravilna, vendar je tožnici delovno razmerje zaradi očitane kršitve lahko prenehalo šele naslednji dan po vročitvi odpovedi (prvi odstavek 88. člena ZDR‑1), kar je bilo glede na neprerekane trditve tožnice 11. 2. 2025.
Pritožba utemeljeno opozarja, da imata oba odškodninska zahtevka različni pravni in dejanski podlagi ter da je objava opravičila zgolj ena izmed možnih oblik zadostitve nepremoženjske škode po OZ, ne pa eden od pravnih naslovov povračila škode. S človekovo pravico do zasebnosti, ki vsebuje tudi pravico do pietete (tj. ugleda in duševne celovitosti pokojnika), pravo ščiti druge pravne dobrine kot s pravico do odškodnine zaradi duševnih bolečin ob izgubi bližnje osebe. Zloraba pravice do svobode izražanja se sankcionira z objavo popravka oziroma opravičila po 178. členu OZ, pri čemer ne gre za avtomatizem morebitnega vzporednega zahtevka za plačilo denarnega zadoščenja. Zaključek sodišča, ki izhaja iz stališča, da sta zahtevka soodvisna (korelativna), oziroma da je zavrženi zahtevek podreden (akcesoren) zahtevku iz postopka III P 511/2025, je zato napačno, tako zaradi različnosti podlag zahtevkov, kot zaradi procesne logike razdruženih postopkov.
Prestroga in neživljenjska je zato razlaga zakonskih določb o varstvu etažne lastnine v izpodbijani sodbi, po kateri je varovana sleherna sprememba zunanjega videza stavbe, ki predstavlja njen predmet. V trku dveh enakovrednih medsebojno izključujočih se (absolutnih) lastninskih pravic po 33. členu Ustave mora sodišče na podlagi zahtev iz 15. člena Ustave med njimi vedno znova vzpostavljati ravnotežje, oziroma vsakič znova odločati, kateri izmed njih v konkretnem primeru ponuditi prednost.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 27. 7. 2018, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Po presoji pritožbenega sodišča čas v katerem je izvedenec prejel dopis na hodniku sodišča pred obravnavo in do katerega se je moral izvedenec opredeliti do naroka, ne predstavlja ustnega podajanja izvida in mnenja. Pri tem opravilu gre za pripravo na ustno podajanje izvida in mnenja, za kar je sodišče izvedencu priznalo nagrado v višini 153,00 EUR (prvi odstavek 41. člena Pravilnika).