Mehanizem nastanka določene poškodbe ni odločilno dejstvo za presojo o obstoju fizičnega nasilja nad žrtvijo.
Upoštevaje ugotovitev, da je ohranitev vezi z materjo za otroka in njun zdrav razvoj pomembna, je pričakovati, da bosta sodišče in CSD še naprej spremljala družino in brez odlašanja ukrenila, kar je treba, da bosta otroka deležna podpore, potrebne za okrepitev tega odnosa. Primarna odgovornost za nudenje te podpore pa je še vedno pri vsakem od staršev: pri materi, da v pridobivanju uvida v svoja pretekla ravnanja upošteva usmeritve, dane s strani CSD in sodišča, pri očetu pa, da podpre otroka, da se bosta lahko ponovno zbližala z materjo, in če bo treba, poišče zanju strokovno pomoč.
Sodišče prve stopnje je pravilno prepoznalo, da sta bili deklici zaradi nezmožnosti udeležencev, da dosežeta soglasje o njunem vpisu v osnovno šolo, ogroženi. Deklicama je grozilo, da zaradi nesoglasja staršev v predvidenem terminu ne bosta mogli začeti obiskovati osnovne šole, izključenost iz šolskega okolja in družbe vrstnikov ter prikrajšanost za obvezno osnovnošolsko izobraževanje pa bi nedvomno predstavljali resno grožnjo njunemu zdravemu razvoju.
Začetek obiskovanja osnovne šole za otroka praviloma pomeni korenito spremembo socialne mreže. Prilagoditvene sposobnosti povprečnega otroka so v tem starostnem obdobju dovolj razvite, da takšno spremembo prenese brez večjih težav.
Številni otroci iz različnih razlogov obiskujejo vzgojno-izobraževalne ustanove zunaj kraja svojega bivanja in se do njih vsakodnevno vozijo na daljše razdalje. Čeprav takšno stanje praviloma ni ogrožajoče, pa v posameznem primeru lahko obstajajo posebne okoliščine, zaradi katerih se izrazito negativno odrazi na otrokovem telesnem in čustvenem stanju.
Za nastanek zamude ni potreben poziv upravnika k plačilu prispevka v rezervni sklad, saj zamuda nastane po poteku roka, ki je določen za plačilo.
Tožnica istega ne more več ponovno doseči, ker je že doseženo. Vendar pa se ne sme spregledati, da je bila toženkina vrnitev zamenjanih ključavnic po izdaji začasne odredbe storjena pod grožnjo denarne kazni in ne prostovoljno; toženka se je zahtevku še naprej upirala. Varstvo po izdani ureditveni začasni odredbi pa je, kot že ime pove, začasno. V izogib situaciji, ki bi po črki zakona lahko vodila do uporabe 279. člena ZIZ, in v izogib potencialnim kondikcijskim zahtevkom v primerih, kot je ta (če bi bila začasna odredba denimo izvršena z izročitvijo novega ključa, kot je bilo tudi tu alternativno zahtevano), je bilo treba ugotoviti, da je bilo zahtevano posestno varstvo, doseženo (realizirano) z izdano ureditveno odredbo, delno enako tožbenemu zahtevku, utemeljeno. V tem obsegu je bilo treba zato tožničini pritožbi ugoditi. Na ta način ima tožnica v okviru svojega zahtevka zagotovljeno popolno oz. vseobsežno varstvo svoje posesti.
Izpodbojna je le tista opustitev (tisto neuveljavljanje nujnega deleža), ki prepreči povečanje dolžnikovega premoženja in s tem vpliva na njegovo zmožnost poplačila upnikove terjatve. Zato je treba oceniti, ali bi bil dedič v zapuščinskem postopku sploh upravičen do nujnega deleža. Ta se izračuna na podlagi obračunske vrednosti zapuščine. Predstavlja jo seštevek čiste zapuščine (drugi in tretji odstavek 28. člena ZD) in vrednosti določenih daril, ki jih je zapustnik naklonil za življenja. Pri izračunu nujnega deleža se darila upošteva neodvisno od volje dedičev (četrti odstavek 28. člena ZD).
Z obravnavanim sklepom je sodišče odločilo o nadaljnjih pravdnih stroških tožnice, ki jih je ta pravočasno, to je v roku 15 dni od prejema sodbe Okrajnega sodišča na Ptuju, P 75/2025 z dne 1. 12. 2025, priglasila kot dodatne pravdne stroške. Sodišče je namreč s citirano sodbo, s katero je ugodilo zahtevku tožeče stranke, odločilo brez glavne obravnave.
Skupni deli so lastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov ali solastnina nekaterih etažnih lastnikov posameznih delov. Slednji so posebni skupni deli.
Za predhodno vprašanje gre, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ. V obravnavanem primeru takšnega vprašanja ni, saj sta pravdni stranki solastnika sporne nepremičnine vsa do 1/2, kar izhaja iz rednega izpiska iz zemljiške knjige.
Vsak solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dejstvo, da je tožnik solastnik nepremičnine v idealnem deležu 1/2, omogoča uveljavljanje svojih (sorazmernih) upravičenj, ne da bi moral pred tem zahtevati delitev stvari.
Kljub uveljavljanju lastninske pravice tudi na določenem delu oz. določenih posameznih delih stavbe, ki leži na spornem delu parcele, je tožnica s tožbenim zahtevkom zahtevala le ugotovitev lastninske pravice na delu parcele. Na to, kako bi morala (pre)oblikovati svoj zahtevek, je bila med postopkom večkrat opozorjena. Materialno procesno vodstvo je bilo opravljeno v zadostni meri. Za aktivno in učinkovito varstvo tožničinih pravic v postopku je bila zadolžena njena kvalificirana pravna pomoč. O nedovoljeni sodbi presenečenja tako ni mogoče govoriti: ob ustrezni procesni skrbnosti bi tožnica lahko preprečila hitro končanje postopka na zanjo neugoden način.
Sodišče je presojalo, ali je bila s sporno objavo prizadeta pravica ali interes tožeče stranke, saj le v tem primeru lahko ta zahteva popravek.
Ni pomembno, katere trditve so resnične in ali so v popravku zatrjevana dejstva sploh sposobna ovreči v spornem medijskem prispevku navedena dejstva. Bistveno je, da je povprečnemu bralcu dana možnost, da si sam ustvari objektivno predstavo o obravnavani temi. Nerelevantna je zato trditev pritožbe, da se zanikanje nanaša na nekaj, kar očitno ne drži, ker stranke tožeče stranke niso imele več možnosti net meteringa.
Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da je vprašanje, v kolikšni meri mora biti popravek vsebinsko napolnjen, odvisno od vsebine same objave in da ni treba zanikati tistih delov, glede katerih tožeča stranka ocenjuje, da ne posegajo v njen interes.
Popravek ne vsebuje žaljivih očitkov neprofesionalnosti, kršitve novinarske etike in standardov. Odklonilni razlog pa ne more biti podan v primeru trditev o domnevnem dogovoru in nesporazumu v zvezi z enim telefonskim klicem, kar pravilno ocenjuje sodišče prve stopnje.
Izključitev družbenika (tožnice) iz družbe (prve toženke) ne pomeni, da vprašanje zakonitosti sklepa skupščine z dne 23. 5. 2022 o povečanju osnovnega kapitala (sklep je bil sprejet pred začetkom postopka na izključitev) ni več pravno odločilno. Še več, od njegove veljavnosti je odvisno, kakšen poslovni delež je imela tožnica v prvi toženki pred njeno izključitvijo (ali 50 % ali 5,69 %). Gre za presojo, od katere je odvisen obseg premoženjskih (in z njimi povezanih korporacijskih) pravic, ki izhajajo iz imetništva originarno pridobljenega poslovnega deleža. Ugotovljen obseg pravic pa bo seveda vplival na višino odmene, ki pripada tožnici z naslova ocenjene vrednosti poslovnega deleža po stanju ob izključitvi iz šestega odstavka 502. člena ZGD-1.
Res je, kar zatrjuje pritožba, da z izključitvijo družbenika preneha poslovni delež tega družbenika in vse s tem deležem povezane pravice in obveznosti (prvi odstavek 502. člena ZGD-1) in da ima pravnomočna sodba oblikovalni učinek (z njeno pravnomočnostjo družbenik izgubi status družbenika), kar pa ne pomeni, da postanejo pravno nepomembna vsa predhodna pravna razmerja v družbi in da ni več mogoče presojati (ne)zakonitosti ravnanj, ki so vplivala na velikost poslovnega deleža tožnice ob njeni izključitvi. Nesprejemljivo je sprejeti stališče, da je mogoče najprej s povečanjem osnovnega kapitala z vstopom novega družbenika vplivati na velikost poslovnega deleža tožnice (ga zmanjšati), nato doseči njeno izključitev iz družbe, nazadnje pa ji v posledici tega (ker ni več družbenica) odreči sodno varstvo v zvezi s sklepom skupščine o povečanju osnovnega kapitala in vsemi nadaljnjimi, na tej podlagi sprejetimi sklepi.
Kot je že bilo povzeto, je v zvezi s tem bistveno, da je bila družba seznanjena z dejstvom, da ima dva družbenika in da sta slednja v sporu. V takšnem primeru bi bilo po stališču sodne prakse, ki ga v točki 49 obrazložitve citira že sodišče prve stopnje, sklicevanje na legitimacijski učinek vpisov v sodni register nasprotju s splošnim načelom dobre vere in poštenja ter pravno nevzdržno. O tem, da legitimacijski učinek iz prvega odstavka 482. člena ZGD-1 ni absoluten, je stališče zavzelo že VSRS v odločbi III Ips 17/2021 z dne 24. 8. 2021.
Opustitev pravice od zagovora je upravičena (le), če gre za hujše konfliktne situacije, ki nastanejo iz razlogov na strani delavca samega (fizično nasilje, grožnje in podobno). Prav za takšne situacije, ki so nastale iz razlogov na strani delavca, je šlo v tožnikovemu primeru. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ugotovljeno dejstvo tožnikovega večkratnega posega v telesno nedotakljivost zaposlenih pri toženki, vključno s toženko kot njegovim delodajalcem, ki je predhodno kot ženska že utrpela nedostojna ravnanja spolne narave s strani tožnika, prestavlja takšno okoliščino, zaradi katere bi bilo neupravičeno pričakovati, da mu pred odpovedjo omogoči zagovor. Izredna odpoved je zakonita, čemur pritrjuje pritožbeno sodišče.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 29. 9. 2014, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil.
Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Izpodbijani sklep temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP, po katerem lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, o stroških odloči le po temelju (katera stranka jih krije in v kakšnem deležu), o njihovi višini pa po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari odloči s posebnim sklepom. Presoja sodišča prve stopnje je v tej fazi postopka omejena le še na višino in potrebnost stroškov, enako velja za pritožbene razloge v zvezi z izdanim sklepom. Pogoj za izdajo sklepa o višini stroškov je namreč pravnomočnost odločbe, s katero se postopek konča, in s tem pravnomočnost odločitve o stroških po temelju.
Po stališčih novejše sodne prakse končno poročilo ne predstavlja storitve, ki bi bila zajeta v drugih odvetniških storitvah ali procesnih dejanjih, temveč gre za samostojno storitev, ki je tudi posebej ovrednotena v tar. št. 43 OT.
Pravilo iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ določa, da se možnost naknadne objektivne kumulacije ne nanaša na sredstva in predmete izvršbe, glede katerih je bila izvršba že dovoljena in kasneje ustavljena. Možnost vpliva spremenjenih okoliščin je v sodno prakso vnesla odločba VSRS II Ips 332/2011 z dne 22. 12. 2011 v primeru, kadar upnik preseže omenjene meje pravnomočnosti z izkazovanjem obstoja spremenjenih okoliščin in s tem izpolni abstraktni dejanski stan iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ. Gre torej za kriterij, ki se je razvil v sodni praksi in ga je potrebno razlagati ozko iz razloga, ker gre za preboj načela pravnomočnosti. V odločbi II Ips 332/2011 je v 7. točki navedeno, da lahko upnik preseže časovne meje pravnomočnosti odločitve o ustavitvi izvršilnega postopka, če izkaže obstoj spremenjenih okoliščin. Vendar pa so pri tem mišljeni primeri, ko je bila izvršba na določen predmet ustavljena iz razloga neuspešnosti, ne pa tudi tedaj, ko je bila izvršba ustavljena zaradi ravnanja oziroma neaktivnosti upnika. Možnosti za uspeh izvršbe na določen predmet se namreč naknadno lahko spremenijo (npr. možnosti za prodajo določene nepremičnine se lahko povečajo), medtem ko upnikovo ravnanje oziroma neaktivnost predstavlja nespremenljivo dejstvo.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi dovolj obrazložena. Iz odpovedi izhaja, da so razmere na trgu toženko prisilile v izvedbo ekonomskih in organizacijskih sprememb, in sicer v reorganizacijo dela z zmanjšanjem števila zaposlenih prodajalk v poslovni enoti B. v nakupovalnem centru C., kjer je delala tožnica. Iz tega razloga je prenehala potreba po tožničinem delu, toženka pa bo z ostalimi zaposlenimi na delovnem mestu prodajalka zadostila potrebam po delu v tej trgovini. Toženka je pojasnila, kako bo reorganizirala delo v prodajalni, da bo zmanjšala število zaposlenih prodajalk za eno (tožnico) in delo opravila s preostalimi prodajalkami. Iz odpovedi sicer ne izhajajo razmere na trgu in ekonomski razlogi, je pa v zadostni meri obrazložen organizacijski razlog, čeprav skopo, zato se iz odpovedi razbere, kaj je razlog za prenehanje potrebe po delu tožnice.
Podaja odpovedi iz 5. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni pogojena niti s predhodno seznanitvijo delavca z očitki niti z obveznostjo delodajalca, da delavcu omogoči zagovor. Napačno je nasprotno stališče, ki ga pritožba utemeljuje z navedbo, da bi sodišče moralo uporabiti drugi odstavek 85. člena ZDR-1 na podlagi analogije za zapolnitev neustavne pravne praznine. V citirani določbi je dolžnost predhodne pisne seznanitve z očitki in možnost zagovora predpisana le za odpoved iz razloga nesposobnosti, iz krivdnega razloga in za izredno odpoved. Teh dolžnosti ZDR-1 za postopek odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ne določa, zato izostanka takšne ureditve ni mogoče šteti v škodo delodajalca.
Pravne osebe lahko dobijo javno pooblastilo le z zakonom ali na njegovi podlagi (121. člen Ustave). Določitev zbirnega mesta zato ni upravni akt. Način določitve zbirnega mesta je skladno s četrtim odstavkom 233. člena ZVO-2 in Uredbo, določen v Odloku. Odlok ne daje nobene podlage za razumevanje, da je pristojnost za določitev zbirnega mesta prenesena na tožnico. Razmerje med pravdnima strankama, iz katerega izvira v tej pravdi obravnavana terjatev, je deloma urejeno s prisilnimi predpisi, a zaradi tega ni izgubilo narave pogodbenega razmerja. Tako tožnica kot toženec sta obveznosti iz pogodbenega razmerja dolžna izvrševati v skladu s predpisi, o sporih o pravilnem izpolnjevanju obveznosti pa se odloči v pravdnem postopku.
Upoštevanje tožničine razlage, po kateri sme sama določiti zbirno mesto in pri tem upoštevati le, da je en meter oddaljeno od ceste, primerne za dostop smetarskega vozila, bi lahko privedlo do situacije, ko bi bilo zbirno mesto poljubno oddaljeno od uporabnikovega objekta. Tako razumevanje ni skladno z Uredbo, po kateri je izvajalec javne službe dolžan zagotavljati zbiranje mešanih komunalnih odpadkov po sistemu od vrat do vrat. Nesprejemljivo je tudi z vidika uporabnikove obveznosti, da uredi (in redno ureja) zbirno mesto. Uporabnik lahko to obveznost izpolni le, če je zbirno mesto na zemljišču v njegovi lasti; sicer tako ravnanje terja dogovor z lastnikom zemljišča, kjer je določeno zbirno mesto. Sprememba zbirnega mesta tako ne more biti v izključni domeni izvajalca javne službe.
Popravilo poškodovane stvari ima značilnost vzpostavitve prejšnjega stanja, in sicer ne glede na to, ali ga opravi odgovorna oseba ali pa oškodovanec zagotovi, da popravilo opravi druga oseba. Navadno bo oškodovanec popravilo zaupal drugi osebi, ki ima ustrezno znanje in izkušnje, da lahko takšno popravilo ustrezno opravi. V takšnem primeru bo oškodovančev premoženjski položaj takšen, kot bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo, samo če prejme denarno odškodnino, ki je enaka višini dejanskih stroškov popravila stvari in denarne odškodnine za škodo zaradi morebitne manjvrednosti (popravljene) stvari.