načelo zaupanja v zemljiško knjigo – lastništvo nepremičnine – razlogi, ki preprečujejo izvršbo
V skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo se lahko izvršilno sodišče zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi. Povsem pravilno je prvostopno stališče, da ni v domeni izvršilnega sodišča presoja listine, na podlagi katere je bil opravljen vpis lastninske pravice na dolžnika. V kolikor je dolžnik dosegel vpis lastninske pravice na tej nepremičnini na podlagi pogodbe, ki naj bi bila obremenjena z napakami volje oz. celo s tako hudimi napakami, ki povzročijo ničnost pogodbe, bi moral (on oz. tisti, ki ima zato pravni interes) ustrezno sankcijo za tako pogodbo doseči v za to ustreznem (pravdnem) postopku.
pravni interes - ločitvena pravica - položaj stranke - predhodna odredba - sklep o rubežu - rubež denarne terjatve - pritožba dolžnikovega dolžnika - posledice začetka stečajnega postopka zoper dolžnika
Z rubežem terjatve, in na tej podlagi nastalo zastavno pravico na njej, v pravni položaj dolžnikovega dolžnika ni poseženo, tako da nima niti položaja stranke niti udeleženca v tem postopku. Posledično tudi nima pravnega interesa za uveljavljanje prenehanja zastavne pravice, česar ne spremeni dejstvo, da je zoper dolžnika začet stečajni postopek.
sprememba tožbe – sklep sodišča o dopustitvi spremembe tožbe – načelo kontradiktornosti – sprememba tožbe v ponovljenem postopku
Opustitev izdaje sklepa o dopustitvi spremembe tožbe sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ta opustitev postane bistvena, če je nasprotna stranka zaradi tega prikrajšana v pravici do kontradiktornega postopka.
Sprememba tožbe je dopustna tudi še v ponovljenem postopku.
nepremičnina v družbeni lastnini – pridobitev pravice uporabe – veljavnost pogodbe – pravna narava vknjižbe pravice uporabe – lastninjenje nepremičnin – imetništvo pravice uporabe pred lastninjenjem – pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona – zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine
Pravica uporabe za razliko od stvarnih pravic na nepremičninah, ki jih poznamo danes (SPZ), ni nastala (šele) z vpisom v zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižni vpis je bil zgolj deklaratorne narave.
Določba tretjega odstavka 3. člena ZLNDL je zgolj sistemske narave in je, izhajajoč iz domneve lastništva, avtomatsko pretvorila pravico uporabe v lastninsko pravico ex lege in ex offo v vseh tistih primerih, kjer je bila pravica uporabe vknjižena v zemljiško knjigo. Sicer pa je za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v prehodu iz družbene lastnine ključen prvi odstavek istega člena, ki določa, da nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov.
Memljiškoknjižnega dovolila ni mogoče izdati na ime pokojne osebe.
Stališče, po katerem okoliščina, da etažna lastnina v času sklenitve kupoprodajne pogodbe še ni bila vzpostavljena, ne preprečuje izdaje zemljiškoknjižnega dovolila, je materialnopravno zmotno.
Zastaralni rok za zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ne more začeti teči, preden je nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo (in pridobi zemljiškoknjižno oznako).
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s sodno odločbo – sodna delitev stvari – pravnomočna sodna odločba – dekleratorna vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo
Pridobitelj pridobi lastninsko pravico na nepremičnini s sodno odločbo v trenutku, ko odločba postane pravnomočna, ne glede na trenutek vpisa v zemljiško knjigo. Vknjižba lastninske pravice ima v tem primeru le publicitetni (dekleratoren) pomen.
spor majhne vrednosti – graja dejanskega stanja – bistvena kršitev določb postopka
Doseganje dokaznega standarda ni vprašanje materialnega prava. Ugotavljanje dejstev in ocena dokazov spadata na področje ugotavljanja dejanskega stanja, ki ne more postati vprašanje materialnega prava. Vprašanje dejanskih ugotovitev in dokazne ocene lahko ob pomanjkljivi, nasprotujoči si, nerazumljivi ali nelogični argumentaciji preide le v bistveno kršitev določb pravdnega postopka.
prenos pogodbe – pogoji za prenos pogodbe - privolitev
Zgolj interes tožene stranke za prenos pogodbe, četudi morda jasno izražen tožeči stranki kot drugi pogodbeni stranki, ne zadostuje za pravno veljaven prenos pogodbe po določbi 122. člena OZ. Ta določa, da lahko vsaka stranka v dvostranski pogodbi prenese pogodbo nekomu tretjemu, ki postane s tem imetnik vseh njenih pravic in obveznosti iz te pogodbe, če v to privoli druga stranka. Prav slednjega pogoja pa tožena stranka ni dokazala, zato se obveznosti iz pogodbe, sklenjene s tožečo stranko, na tej podlagi ne more razbremeniti.