nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom
S spremembo lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz polnega v polovični delovni čas (z vložitvijo obrazca o prijavi spremembe) je tožnica, invalidka II. kategorije po ZPIZ/92 s pravico do zaposlitve na delovnem mestu prodajalke v kiosku v okviru samostojne dejavnosti s skrajšanim delovnim časom štiri ure, brez dvigovanja bremen nad 5 kg, izpolnila pogoje za izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, čeprav je plačevala prispevke za poln delovni čas.
Določitev tistih delovnih mest, na katerih so zaposleni upravičeni do 20 % dodatka po drugem odstavku 59. člena ZSSloV (za posebna znanja in obremenitve pri delu), je v pristojnosti delodajalca in ne v pristojnosti sodišča. Dodatek v višini 20 % je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila vlada na predlog ministrstva za posamezno formacijo. Tožnik je bil z ukazom razporejen na novo formacijsko dolžnost višji častnik letalski inženir za plovnost vojaških zrakoplovov in nadzor kvalitete, kjer takšen dodatek ni bil predviden, takšno delo pa je tudi dejansko opravljal, zato ni pravne podlage za izplačilo vtoževane razlike v plači.
Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti člen 22. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 103, 132, 132/1, 135.
zdravljenje v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja - primerljive metode zdravljenja
Ker je bilo tožniku zdravljenje z operativno metodo in z RFA obsevalno metodo v Sloveniji zagotovljeno in je šlo za medicinsko verificirano in primerjalno učinkovito metodo zdravljenja, vse možnosti za zdravljenje pokojnega tožnika doma niso bile izčrpane, zato dediči niso upravičeni do povrnitve stroškov operativnega zdravljenja v Italiji.
ZDSS-1 člen 70. ZIZ člen 270. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPP člen 72, 72/2.
pokojnina – začasna odredba
Tožnik izpodbija odločbo, s katero je bila zahteva za starostno pokojnino zavržena, ker je bila o tej pravici že izdana zavrnila odločba, dejansko in pravno stanje zadeve pa se nista spremenila. O pravici do starostne pokojnine je bilo že večkrat negativno odločeno pri tožencu in pred sodiščem, zato ni izkazano za verjetno, da terjatev tožnika (starostna pokojnina) obstoji ali da bo nastala. Pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi se mu izplačala akontacija pokojnine, niso izpolnjeni.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR člen 42, 126, 130, 133, 135, 137. ZDR člen 166, 184. Direktiva 2003/88/ES člen 7.
obveznost plačila – terjatve iz delovnega razmerja – bistvena kršitev določb pravdnega postopka - plačilo za delo – nadurno delo – pisna odredba – neizkoriščen letni dopust - letni dopust – nadomestilo za neizrabljen letni dopust - odškodnina za neizrabljen letni dopust – delo preko polnega delovnega časa
Tožnica je upravičena do plačila za delo preko polnega delovnega časa, ne glede na to, ali je imela za to delo pisno odredbo delodajalca ali ne. Bistveno je le, da je to delo dejansko opravila z vednostjo delodajalca.
Pravico do odškodnine iz 166. člena ZDR je treba razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnosti izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 49, 50, 51.
ZPP člen 245, 245/3.
nagrada strokovni instituciji za izvedensko delo - status sodnega izvedenca - plačilo strokovni instituciji - običajno plačilo
Pravilnika, ki je podzakonski predpis, za primere, ko sodišče izvedensko delo zaupa instituciji, ki ni imenovana za sodnega izvedenca, ni mogoče uporabiti. Pravico izvedenca do plačila za opravljeno delo je treba v takšnem primeru presojati po splošnih pravilih obligacijskega prava. Nagrada je predmet izrecnega dogovora med sodiščem kot naročnikom in izvedencem, ali pa se določi po vnaprej znanem ceniku oziroma v višini, kot se običajno plačuje za tako delo.
podjemna pogodba – napake na izvršenem delu – predpostavke za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov – trditveno in dokazno breme – dokazna ocena – obrazložitev sodne odločbe
Merilo, ali je podjemnik svojo storitveno obveznost (pravilno) izpolnil, so lastnosti končnega rezultata, ki ga je dosegel, torej lastnosti (značilnosti) opravljene storitve. Te lastnosti morajo ustrezati:
pogodbeno dogovorjenim lastnostim, oziroma, če teh stranki v pogodbi nista podrobneje opredelili, običajnim lastnostim in
pravilom stroke, ki so uveljavljene za vrsto poslov, med katere spada posel, ki se ga podjemnik s sklenitvijo podjemne pogodbe zaveže opraviti.
Podjemnikova izpolnitev je zato pravilna, če ima opravljeni posel (končni rezultat podjemnikovega dela) navedene lastnosti. Če posel, ki ga je podjemnik opravil, nima opisanih lastnosti, je podjemnikova izpolnitev nepravilna, ima torej stvarne napake, in podjemnik naročniku odgovarja za to nepravilno izpolnitev, ne glede na to, s kakšno skrbnostjo je opravljal dela, ki so pomembna za dosego končnega rezultata.
Tožnik pogojev za imenovanje dekana ni izpolnjeval, ker ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto visokošolskega učitelja (ZViS člen 24/2), zato njegov zahtevek na razveljavitev postopka in akta o imenovanju druge osebe za dekana ni utemeljen.
ZDR člen 42, 126, 130, 133, 135, 137. ZDR člen 166, 184. Direktiva 2003/88/ES člen 7.
obveznost plačila – neizkoriščen letni dopust - letni dopust – nadomestilo za neizrabljen letni dopust - odškodnina za neizrabljen letni dopust – delo preko polnega delovnega časa
Pravico do odškodnine iz 166. člena ZDR je treba razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnosti izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.
prispevki za socialno varnost – stvarna pristojnost
Tožnik vtožuje izplačilo plač, ki so po svoji naravi izražene v bruto znesku, ta pojem pa zajema tako plačilo prispevkov in davkov na plače ter izplačilo neto zneska, torej gre za spor, o katerem je pristojno odločati delovno sodišče v individualnem delovnem sporu, saj ZDSS-1 določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.
ZPP člen 458, 458/1. Sporazum o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti (CMR) člen 30, 30/3, 32.
pritožbeno izpodbijanje dejanskega stanja - spor majhne vrednosti – nedovoljen pritožbeni razlog – odškodnina za zamudo - zastaranje odškodninskega zahtevka za zamudo po CMR
Pritožba s svojimi pritožbenimi navedbami izpodbija dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ker je to presodilo, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da ni kriva za nastalo zamudo pri dostavi dela pošiljke iz razloga, ker blago za naklad na dveh lokacijah ni bilo pripravljeno, dejanski zaključki pa v sporu majhne vrednosti ne morejo biti pritožbeno izpodbijani, zato tožena stranka s pritožbo ne more biti uspešna; uspešna ne more biti niti v delu, ko očita sodišču prve stopnje, da bi moralo ugotoviti, da ji je zaradi zamude pri dostavi blaga nastala finančna izguba, saj s temi pritožbenimi navedbami očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ta pritožbeni razlog pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen.
Toda tožena stranka kot prejemnik pošiljke in naročnik prevoza trdi, da ji je zaradi zamude pri prevozu nastala finančna škoda in drži, da je na tovornem listu (CMR) za pošiljko, ki je bila pripeljana z zamudo (dne 26.1.2011) označila, da tovor prevzema s pridržkom. To bi ji skladno tretjim odstavkom 30. člena CMR dalo upravičenje, da uveljavlja odškodnino za zamudo, ker je pravočasno izrazila tožeči stranki kot prevozniku pridržek. Vendar pa je potrebno upoštevati določbo petega odstavka 23. člena CMR, ki določa, da kolikor upravičenec dokaže, da je škoda nastala zaradi zamude, mu mora prevoznik plačati odškodnino, ki pa ne more presegati voznine. Navedeno pomeni, da bi tožena stranka morala ne le trditi, da ji je zaradi zamude nastala škoda, to zatrjevanje pa ne more biti zgolj na abstraktni ravni, temveč bi morala tožena stranka dokazati konkretno prikrajšanje, tega pa v postopku ni zatrjevala niti dokazala, saj je trdila le, da je pripravljena plačati 216,00 EUR, za razliko pa bi morala trditi in dokazati, da je bila zaradi zamude oškodovana in podati pobotni ugovor ali vložiti nasprotno tožbo,saj odškodninski zahtevek, za katerega po 32. členu CMR velja enoletni zastaralni rok glede na podan pridržek dne 26.1.2011, ob vložitvi tožbe še ni bil zastaran in bi ga tožena stranka lahko uveljavljala do 27.1.2012, česar pa ni storila, po tem datumu pa je skladno s četrtim odstavkom 32. člena CMR izgubila pravico do uveljavitve odškodninskega zahtevka, saj zastarane tožbe ni mogoče uveljaviti niti v obliki nasprotnega zahtevka niti ugovora.
Tožba mora, da je dopustna, izpolnjevati vse formalne zakonske pogoje po 180. členu ZPP. Če jih ne, do vsebinskega obravnavanja po njej sploh ne more priti. Tožba, kot jo je dopolnil tožnik, dejansko ni primerna za obravnavo, saj zahtevek, ni zadostno opredeljen in tožba ne vsebuje vseh sestavin v smislu prvega odstavka 180. člena ZPP. Tožnik tako ni poskrbel za izpolnjenost temeljnih procesnih predpostavk, tj. za popolnost in razumljivost tožbe, takšna formalna pomanjkljivost tožbe pa preprečuje vsebinsko obravnavanje zadeve ne glede na fazo postopka, zato je bila tožba utemeljeno zavržena.
razlogi o odločilnih dejstvih - odgovornost družbenikov za obveznosti družbe - ugovor vrstnega reda - absolutno bistvena kršitev pravdnega postopka
Pritožbeno sodišče se ne strinja z očitkom, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bila tožena stranka ustrezno pisno pozvana k izpolnitvi obveznosti. Iz trditev tožeče stranke, katerim je verjelo tudi sodišče prve stopnje, namreč izhaja, da je ta prvotoženo stranko večkrat pozvala k izpolnitvi obveznosti, vendar se je ta svojim obveznostim izmikala, na naslovih, prijavljenih v sodnem registru, pa ni več dvigovala pošte. Da so zakonski pogoji po 100. členu ZGD izpolnjeni, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi z zaslišanjem tožnice, toženka pa njeni izpovedbi na naroku ni izrecno nasprotovala.
Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti člen 22. ZZVZZ člen 23, 23/2, 23/2-2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 135, 135/1, 224. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
zdravljenje v tujini - izčrpane možnosti zdravljenja - enakovredne metode zdravljenja
Za ugoditev pravici do zdravljenja v tujini je treba najprej izčrpati vse možnosti zdravljenja v Sloveniji. Če je katera koli metoda zdravljenja tožničine shize oziroma zob, ki je po učinkih enakovredna, možna v Sloveniji, in je bila tožnici tudi ponujena, pa se zanjo ni odločila, temveč se je odločila za zdravljenje v tujini, ni mogoče šteti, da so bile možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane.
OZ člen 131, 131/1, 179. ZDR člen 184. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/2.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – krivdna odgovornost - odmera višine odškodnine
Tožnik (invalid III. kategorije) se je poškodoval na delu, ko je delal za obdelovalnim strojem. Toženka je tožniku odredila delo v nasprotju z omejitvami iz odločbe Zavoda (delo v prisilni drži...) in ga ni praktično in teoretično usposobila za delo, na katerega ga je razporedila ter mu ni posredovala ustreznih navodil za varno delo, zato tožniku krivdno odgovarja za vtoževano nepremoženjsko škodo.
dodatek za pomoč in postrežbo – uživalec pokojnine
Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo le uživalci ene od pokojnin. Tožnica kot invalid I. kategorije invalidnosti s priznano pravico do invalidske pokojnine, pri kateri je ugotovljena potreba po pomoči za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ima zato pravico do dodatka za pomoč in postrežbo od dneva pričetka uživanja invalidske pokojnine dalje, to je od dneva prenehanja obveznega zavarovanja.
Sodišče odloži izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja na predlog storilca prekrška, ki mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (202.d člen ZP-1) in na njem je, da naložene obveznosti izpolni.
DEDNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0068209
ZPP člen 355. ZD člen 175, 210, 212, 221.
napotitev na pravdo - obseg zapuščine
Vprašanje, ali določeno premoženje sodi v zapuščino, je v domeni dedičev. Ravno zato ZD razlikuje med situacijo, ko so sporna dejstva med strankami, kjer med taksativno naštetimi dejstvi niso tista, ki se nanašajo na obseg zapuščine in med primeri, ko so dejstva sporna med dediči, kamor sodi tudi spor o obsegu zapuščine. Stranke, med katere sodijo tudi druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine (npr. upniki) posledično ne morejo prisiliti, da določeno premoženje dedujejo, če si slednji tega ne želijo.