Določitev tistih delovnih mest, na katerih so zaposleni upravičeni do 20 % dodatka po drugem odstavku 59. člena ZSSloV (za posebna znanja in obremenitve pri delu), je v pristojnosti delodajalca in ne v pristojnosti sodišča. Dodatek v višini 20 % je mogoče priznati le za tiste formacijske dolžnosti, za katere je tako določila vlada na predlog ministrstva za posamezno formacijo. Tožnik je bil z ukazom razporejen na novo formacijsko dolžnost višji častnik letalski inženir za plovnost vojaških zrakoplovov in nadzor kvalitete, kjer takšen dodatek ni bil predviden, takšno delo pa je tudi dejansko opravljal, zato ni pravne podlage za izplačilo vtoževane razlike v plači.
Tožba mora, da je dopustna, izpolnjevati vse formalne zakonske pogoje po 180. členu ZPP. Če jih ne, do vsebinskega obravnavanja po njej sploh ne more priti. Tožba, kot jo je dopolnil tožnik, dejansko ni primerna za obravnavo, saj zahtevek, ni zadostno opredeljen in tožba ne vsebuje vseh sestavin v smislu prvega odstavka 180. člena ZPP. Tožnik tako ni poskrbel za izpolnjenost temeljnih procesnih predpostavk, tj. za popolnost in razumljivost tožbe, takšna formalna pomanjkljivost tožbe pa preprečuje vsebinsko obravnavanje zadeve ne glede na fazo postopka, zato je bila tožba utemeljeno zavržena.
Kljub temu, da je terjatev tožeče stranke verjetno izkazana, predlog za izdajo začasne odredbe (prepoved odtujitve oz. obremenitve nepremičnine) ni utemeljen, ker tožeča stranka ni izkazala drugega pogoja, ki mora biti kumulativno podan za izdajo začasne odredbe, to je nevarnosti, da bi bila zaradi ravnanja toženca uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožeča stranka namreč ni izkazala, da bi ravnanja dolžnika – tožene stranke, to je zamenjava stanovanja na podlagi menjalne pogodbe, pomenila nevarnost, da tožena stranka razpolaga s premoženjem tako, da bi bila uveljavitev terjatve tožeče stranke, ki jo vtožuje, onemogočena ali precej otežena
ZDR ureja odpravnino v 109. členu, v katerem med drugim določa, da je delodajalec delavcu dolžan izplačati odpravnino, če je delavec pri delodajalcu zaposlen vsaj eno leto, za delo pri delodajalcu pa se šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Pri izplačilu odpravnine tožniku se upošteva njegova zaposlitev 19. 1. 1976 dalje pa vse do 22. 7. 2010. Podana je delovnopravna kontinuiteta, za obdobje do 24. 9. 1996 pa je izkazan obstoj kapitalske povezanosti med tožnikovimi delodajalci in pravno nasledstvo.
podjemna pogodba – napake na izvršenem delu – predpostavke za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov – trditveno in dokazno breme – dokazna ocena – obrazložitev sodne odločbe
Merilo, ali je podjemnik svojo storitveno obveznost (pravilno) izpolnil, so lastnosti končnega rezultata, ki ga je dosegel, torej lastnosti (značilnosti) opravljene storitve. Te lastnosti morajo ustrezati:
pogodbeno dogovorjenim lastnostim, oziroma, če teh stranki v pogodbi nista podrobneje opredelili, običajnim lastnostim in
pravilom stroke, ki so uveljavljene za vrsto poslov, med katere spada posel, ki se ga podjemnik s sklenitvijo podjemne pogodbe zaveže opraviti.
Podjemnikova izpolnitev je zato pravilna, če ima opravljeni posel (končni rezultat podjemnikovega dela) navedene lastnosti. Če posel, ki ga je podjemnik opravil, nima opisanih lastnosti, je podjemnikova izpolnitev nepravilna, ima torej stvarne napake, in podjemnik naročniku odgovarja za to nepravilno izpolnitev, ne glede na to, s kakšno skrbnostjo je opravljal dela, ki so pomembna za dosego končnega rezultata.
ZSPJS člen 42. ZDR člen 131, 131/4, 161. OZ člen 9. ZUJF člen 176. URS člen 155, 155/2. ZDIU12 člen 5, 5a. ZDIU12-A člen 1. ZIPRS1112 člen 30a. ZDIU člen 8. ZKolP člen 3.
kolektivni delovni spor – kršitev kolektivne pogodbe – regres – javni uslužbenci – interventni ukrepi – znižanje regresa – dogovor – sindikati – dolžnost izpolnitve obveznosti - prepoved povratne veljave pravnih aktov - dogovor o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012
Deveta točka Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Dogovor 2010) določa, da se regres za letni dopust v letih 2011 in 2012 izplača v višini 692,00 EUR, in sicer pri plači za mesec april 2011 in april 2012 in ima po vsebini naravo kolektivne pogodbe, saj ureja pravice delavcev iz delovnega razmerja oz. prejemke delavcev v zvezi z delovnim razmerjem. Predstavlja aneks h KPJS, ki je pravno zavezujoč za nasprotnega udeleženca.
Določba 176. člena ZUJF, ki določa, da se zaposlenim ne glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, drugega odstavka 5. člena ZDIU12, KPJS in kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, za leto 2012 izplača regres za letni dopust upoštevaje uvrstitev v plačni razred v mesecu pred izplačilom regresa, ne velja za terjatve iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, ki so pred njegovo uveljavitvijo že zapadle v plačilo. Regres za letni dopust za leto 2012 za javne uslužbence spada med takšne že zapadle terjatve, saj ga je bilo potrebno v skladu z Dogovorom 2010 izplačati ob izplačilu plače za mesec april 2012.
Povprečno skrbna pogodbena stranka bi se s pogoji, pod katerimi je bil dodatek k zavarovalni pogodbi sklenjen, preden je dodatek podpisala, o njem in v njem navedenih (novih) splošnih pogojih predhodno poučila, splošne pogoje bi tako lahko (če jih, kot zatrjuje, ni prejela že ob dodatku) pridobila pri toženi stranki. Če tega ni storila in je dodatka podpisala, ne da bi se seznanila tudi z vsebino novih splošnih pogojev, mora sama nositi posledice svojega neskrbnega ravnanja.
Za uporabo splošnih pogojev ni potrebno, da je bila tožeča stranka z njimi („vsebinsko“) seznanjena, zadostuje že, da bi so ji morali biti znani.
odškodnina za negmotno škodo – bodoča škoda – AO plus zavarovanje – višina odškodnine
Tožnik, po poklicu šofer, je v škodnem dogodku pri starosti 41 let, utrpel zlom 10. rebra desno, zlom 11. in 12. rebra levo, lažjo obtolčenino pljuč, zlom prečnih odrastkov 1., 2. in 3. ledvenega vretenca levo in ureznino na levem boku, kar so lahke do srednje hude telesne poškodbe. Primerna odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem je 5.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 6.800,00 EUR (skupaj 12 povprečnih plač v času sojenja).
Tožeča stranka in toženka sta sklenili pogodbo o izobraževanju, v kateri sta v 2. členu določili, da sta sporazumni, da znaša strošek izobraževanja skupek stroškov, kar predstavlja neposredne stroške izobraževanja v višini prejetega računa s strani izvajalca izobraževanja v primeru eksternih izobraževanj in 50% vrednosti svetovalne ure po veljavnem ceniku delodajalca glede na dejansko število izobraževalnih ur, na katerih je bil delavec („nameščenec“) prisoten in je to potrdil s podpisom na listi prisotnosti v primeru internih izobraževanj. Nadalje pogodba določa, da se vse stroške izobraževanja zavezuje nositi in jih bo plačal delodajalec, v kolikor bo delavec pri njem zaposlen še najmanj 24 mesecev. V kolikor delavec ne bo izpolnil tega pogoja, pa je bilo določeno, da bo delodajalcu plačal vse stroške izobraževanja. V spornem času so bila organizirana eksterna in interna izobraževanja. Tožeča stranka za eksterna izobraževanja ni predložila računov v smislu določbe 2. člena pogodbe, za interna izobraževanja pa ni predložila liste prisotnosti, na kateri bi toženka s podpisom potrdila svojo prisotnost na izobraževanju. Ker ni dokazala višine stroškov eksternih izobraževanj ter udeležbe toženke na internih izobraževanjih, tožbeni zahtevek za povračilo stroškov izobraževanja ni utemeljen.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 49, 50, 51.
ZPP člen 245, 245/3.
nagrada strokovni instituciji za izvedensko delo - status sodnega izvedenca - plačilo strokovni instituciji - običajno plačilo
Pravilnika, ki je podzakonski predpis, za primere, ko sodišče izvedensko delo zaupa instituciji, ki ni imenovana za sodnega izvedenca, ni mogoče uporabiti. Pravico izvedenca do plačila za opravljeno delo je treba v takšnem primeru presojati po splošnih pravilih obligacijskega prava. Nagrada je predmet izrecnega dogovora med sodiščem kot naročnikom in izvedencem, ali pa se določi po vnaprej znanem ceniku oziroma v višini, kot se običajno plačuje za tako delo.
plača – obveznost plačila – javni uslužbenci – plačila za dejansko opravljeno delo – nadomeščanje odsotnega delavca
Tožnik (vojak) je bil pred prevedbo razporejen na dolžnosti enotovni podčastnik, z ukazom pa je bil določen za nadomeščanje poročnika, razporejenega na dolžnosti poveljnika čete. Pripadnik Slovenske vojske na tej dolžnosti je bil uvrščen v 34. začetni plačni razred, tožnik pa je bil preveden v 31. plačni razred. Za utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo razlike v plači je odločilno, da je tožnik v spornem obdobju opravljal delo poveljnika čete, ki je bilo bolj zahtevno od njegove dolžnosti enotnega podčastnika ter zaradi tega višje ovrednoteno. Ker je tožnik opravljal vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plači med 31. plačnim razredom in 34. plačnim razredom.
SODNE TAKSE – DENACIONALIZACIJA – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071519
ZST člen 11, 11/3. ZPVAS člen 10. ZDen člen 67, 67/3, 71, 71/1. ZD člen 131.
denacionalizacijski postopek – odškodnina po ZPVAS – obveznost plačila sodne takse – sodna taksa – skrbnik denacionalizacijskega premoženja – skrbnik za poseben primer
Naloga skrbnika za poseben primer je skrbeti za denacionalizirano premoženje v interesu vseh dedičev, predvsem upravljati s premoženjem in zastopati dediče do pravnomočnosti (dodatnih) sklepov o dedovanju, katerih časovnica glede na naravo stvari ni določljiva vnaprej.
Stranke v postopku določitve odškodnine po 10. členu ZPVAS (za podržavljene nepremičnine, katerih vrnitev upravičencem v naravi ni bila mogoča), ki predstavlja obliko denacionalizacije, ob upoštevanju prvega odstavka 71. člena ZDen, ne plačujejo sodnih taks.
dodatek za pomoč in postrežbo – uživalec pokojnine
Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo le uživalci ene od pokojnin. Tožnica kot invalid I. kategorije invalidnosti s priznano pravico do invalidske pokojnine, pri kateri je ugotovljena potreba po pomoči za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ima zato pravico do dodatka za pomoč in postrežbo od dneva pričetka uživanja invalidske pokojnine dalje, to je od dneva prenehanja obveznega zavarovanja.
OZ člen 131, 131/1, 179. ZDR člen 184. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/2.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – krivdna odgovornost - odmera višine odškodnine
Tožnik (invalid III. kategorije) se je poškodoval na delu, ko je delal za obdelovalnim strojem. Toženka je tožniku odredila delo v nasprotju z omejitvami iz odločbe Zavoda (delo v prisilni drži...) in ga ni praktično in teoretično usposobila za delo, na katerega ga je razporedila ter mu ni posredovala ustreznih navodil za varno delo, zato tožniku krivdno odgovarja za vtoževano nepremoženjsko škodo.
ZDR člen 42, 126, 130, 133, 135, 137. ZDR člen 166, 184. Direktiva 2003/88/ES člen 7.
obveznost plačila – neizkoriščen letni dopust - letni dopust – nadomestilo za neizrabljen letni dopust - odškodnina za neizrabljen letni dopust – delo preko polnega delovnega časa
Pravico do odškodnine iz 166. člena ZDR je treba razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnosti izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – voznik kamiona – prometna nesreča - soprispevek
Tožnik (poklicni voznik) od tožene stranke vtožuje plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala v prometni nezgodi. Tožnik pri vožnji ni bil dovolj skrben, presenetilo ga je vozilo pred njim in zato ni utegnil zavirati. Vozil je z bistveno višjo hitrostjo, kot voznik pred njim, pri čemer je bilo vreme jasno in brez vetra, vozišče pa asfaltno in suho, promet zmeren in vidljivost ponoči dobra. Ob upoštevanju navedenih okoliščin je podan soprispevek tožnika k nastanku škode v višini 40 %.
razlogi o odločilnih dejstvih - odgovornost družbenikov za obveznosti družbe - ugovor vrstnega reda - absolutno bistvena kršitev pravdnega postopka
Pritožbeno sodišče se ne strinja z očitkom, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bila tožena stranka ustrezno pisno pozvana k izpolnitvi obveznosti. Iz trditev tožeče stranke, katerim je verjelo tudi sodišče prve stopnje, namreč izhaja, da je ta prvotoženo stranko večkrat pozvala k izpolnitvi obveznosti, vendar se je ta svojim obveznostim izmikala, na naslovih, prijavljenih v sodnem registru, pa ni več dvigovala pošte. Da so zakonski pogoji po 100. členu ZGD izpolnjeni, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi z zaslišanjem tožnice, toženka pa njeni izpovedbi na naroku ni izrecno nasprotovala.
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179, 179/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odgovornost - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - vojaške vaje - usposabljanje - odmera višine odškodnine
Vaja z demonstracijami, v kateri kot demonstrantje sodelujejo izurjeni vojaki, ki uporabljajo telesno silo ter leteče predmete, je nevarna dejavnost v skladu z drugim odstavkom 131. člena OZ. Zato tožena stranka tožniku za vtoževano nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala na usposabljanju pri izvajanju teh vojaških vaj, odgovarja po načelu vzročnosti.
Sodišče odloži izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja na predlog storilca prekrška, ki mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (202.d člen ZP-1) in na njem je, da naložene obveznosti izpolni.
kategorija invalidnosti – invalidska pokojnina – sprememba v stanju invalidnosti
Ocena tožnikove delazmožnosti s strani invalidske komisije, da pri tožniku ni prišlo do popolne in trajne izgube delazmožnosti, ni skladna niti z mnenjem hrvaškega izvedenca, da je tožnik popolnoma nezmožen za delo, niti z oceno tožnikove delazmožnosti lečečega psihiatra, da je nezmožen za delo. Zato je potrebno ugotoviti, ali je pri tožniku, ki je invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo z omejitvami od 1. 12. 1991 dalje, prišlo do takšne spremembe oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja, da ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela.