OZ člen 131, 131/1, 179. ZDR člen 184. ZPIZ-1 člen 101, 101/1, 101/2.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – krivdna odgovornost - odmera višine odškodnine
Tožnik (invalid III. kategorije) se je poškodoval na delu, ko je delal za obdelovalnim strojem. Toženka je tožniku odredila delo v nasprotju z omejitvami iz odločbe Zavoda (delo v prisilni drži...) in ga ni praktično in teoretično usposobila za delo, na katerega ga je razporedila ter mu ni posredovala ustreznih navodil za varno delo, zato tožniku krivdno odgovarja za vtoževano nepremoženjsko škodo.
Sodišče odloži izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja na predlog storilca prekrška, ki mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (202.d člen ZP-1) in na njem je, da naložene obveznosti izpolni.
ZSPJS člen 42. ZDR člen 131, 131/4, 161. OZ člen 9. ZUJF člen 176. URS člen 155, 155/2. ZDIU12 člen 5, 5a. ZDIU12-A člen 1. ZIPRS1112 člen 30a. ZDIU člen 8. ZKolP člen 3.
kolektivni delovni spor – kršitev kolektivne pogodbe – regres – javni uslužbenci – interventni ukrepi – znižanje regresa – dogovor – sindikati – dolžnost izpolnitve obveznosti - prepoved povratne veljave pravnih aktov - dogovor o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012
Deveta točka Dogovora o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Dogovor 2010) določa, da se regres za letni dopust v letih 2011 in 2012 izplača v višini 692,00 EUR, in sicer pri plači za mesec april 2011 in april 2012 in ima po vsebini naravo kolektivne pogodbe, saj ureja pravice delavcev iz delovnega razmerja oz. prejemke delavcev v zvezi z delovnim razmerjem. Predstavlja aneks h KPJS, ki je pravno zavezujoč za nasprotnega udeleženca.
Določba 176. člena ZUJF, ki določa, da se zaposlenim ne glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, drugega odstavka 5. člena ZDIU12, KPJS in kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, za leto 2012 izplača regres za letni dopust upoštevaje uvrstitev v plačni razred v mesecu pred izplačilom regresa, ne velja za terjatve iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, ki so pred njegovo uveljavitvijo že zapadle v plačilo. Regres za letni dopust za leto 2012 za javne uslužbence spada med takšne že zapadle terjatve, saj ga je bilo potrebno v skladu z Dogovorom 2010 izplačati ob izplačilu plače za mesec april 2012.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – voznik kamiona – prometna nesreča - soprispevek
Tožnik (poklicni voznik) od tožene stranke vtožuje plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala v prometni nezgodi. Tožnik pri vožnji ni bil dovolj skrben, presenetilo ga je vozilo pred njim in zato ni utegnil zavirati. Vozil je z bistveno višjo hitrostjo, kot voznik pred njim, pri čemer je bilo vreme jasno in brez vetra, vozišče pa asfaltno in suho, promet zmeren in vidljivost ponoči dobra. Ob upoštevanju navedenih okoliščin je podan soprispevek tožnika k nastanku škode v višini 40 %.
odškodnina za negmotno škodo – bodoča škoda – AO plus zavarovanje – višina odškodnine
Tožnik, po poklicu šofer, je v škodnem dogodku pri starosti 41 let, utrpel zlom 10. rebra desno, zlom 11. in 12. rebra levo, lažjo obtolčenino pljuč, zlom prečnih odrastkov 1., 2. in 3. ledvenega vretenca levo in ureznino na levem boku, kar so lahke do srednje hude telesne poškodbe. Primerna odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem je 5.500,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 6.800,00 EUR (skupaj 12 povprečnih plač v času sojenja).
ZPP člen 458, 458/1. Sporazum o pogodbi za mednarodni prevoz tovora po cesti (CMR) člen 30, 30/3, 32.
pritožbeno izpodbijanje dejanskega stanja - spor majhne vrednosti – nedovoljen pritožbeni razlog – odškodnina za zamudo - zastaranje odškodninskega zahtevka za zamudo po CMR
Pritožba s svojimi pritožbenimi navedbami izpodbija dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ker je to presodilo, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da ni kriva za nastalo zamudo pri dostavi dela pošiljke iz razloga, ker blago za naklad na dveh lokacijah ni bilo pripravljeno, dejanski zaključki pa v sporu majhne vrednosti ne morejo biti pritožbeno izpodbijani, zato tožena stranka s pritožbo ne more biti uspešna; uspešna ne more biti niti v delu, ko očita sodišču prve stopnje, da bi moralo ugotoviti, da ji je zaradi zamude pri dostavi blaga nastala finančna izguba, saj s temi pritožbenimi navedbami očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ta pritožbeni razlog pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen.
Toda tožena stranka kot prejemnik pošiljke in naročnik prevoza trdi, da ji je zaradi zamude pri prevozu nastala finančna škoda in drži, da je na tovornem listu (CMR) za pošiljko, ki je bila pripeljana z zamudo (dne 26.1.2011) označila, da tovor prevzema s pridržkom. To bi ji skladno tretjim odstavkom 30. člena CMR dalo upravičenje, da uveljavlja odškodnino za zamudo, ker je pravočasno izrazila tožeči stranki kot prevozniku pridržek. Vendar pa je potrebno upoštevati določbo petega odstavka 23. člena CMR, ki določa, da kolikor upravičenec dokaže, da je škoda nastala zaradi zamude, mu mora prevoznik plačati odškodnino, ki pa ne more presegati voznine. Navedeno pomeni, da bi tožena stranka morala ne le trditi, da ji je zaradi zamude nastala škoda, to zatrjevanje pa ne more biti zgolj na abstraktni ravni, temveč bi morala tožena stranka dokazati konkretno prikrajšanje, tega pa v postopku ni zatrjevala niti dokazala, saj je trdila le, da je pripravljena plačati 216,00 EUR, za razliko pa bi morala trditi in dokazati, da je bila zaradi zamude oškodovana in podati pobotni ugovor ali vložiti nasprotno tožbo,saj odškodninski zahtevek, za katerega po 32. členu CMR velja enoletni zastaralni rok glede na podan pridržek dne 26.1.2011, ob vložitvi tožbe še ni bil zastaran in bi ga tožena stranka lahko uveljavljala do 27.1.2012, česar pa ni storila, po tem datumu pa je skladno s četrtim odstavkom 32. člena CMR izgubila pravico do uveljavitve odškodninskega zahtevka, saj zastarane tožbe ni mogoče uveljaviti niti v obliki nasprotnega zahtevka niti ugovora.
ZDR ureja odpravnino v 109. členu, v katerem med drugim določa, da je delodajalec delavcu dolžan izplačati odpravnino, če je delavec pri delodajalcu zaposlen vsaj eno leto, za delo pri delodajalcu pa se šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Pri izplačilu odpravnine tožniku se upošteva njegova zaposlitev 19. 1. 1976 dalje pa vse do 22. 7. 2010. Podana je delovnopravna kontinuiteta, za obdobje do 24. 9. 1996 pa je izkazan obstoj kapitalske povezanosti med tožnikovimi delodajalci in pravno nasledstvo.
ZDR člen 42, 126, 130, 133, 135, 137. ZDR člen 166, 184. Direktiva 2003/88/ES člen 7.
obveznost plačila – neizkoriščen letni dopust - letni dopust – nadomestilo za neizrabljen letni dopust - odškodnina za neizrabljen letni dopust – delo preko polnega delovnega časa
Pravico do odškodnine iz 166. člena ZDR je treba razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnosti izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.
dodatek za pomoč in postrežbo – uživalec pokojnine
Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo le uživalci ene od pokojnin. Tožnica kot invalid I. kategorije invalidnosti s priznano pravico do invalidske pokojnine, pri kateri je ugotovljena potreba po pomoči za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ima zato pravico do dodatka za pomoč in postrežbo od dneva pričetka uživanja invalidske pokojnine dalje, to je od dneva prenehanja obveznega zavarovanja.
Kljub temu, da je terjatev tožeče stranke verjetno izkazana, predlog za izdajo začasne odredbe (prepoved odtujitve oz. obremenitve nepremičnine) ni utemeljen, ker tožeča stranka ni izkazala drugega pogoja, ki mora biti kumulativno podan za izdajo začasne odredbe, to je nevarnosti, da bi bila zaradi ravnanja toženca uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožeča stranka namreč ni izkazala, da bi ravnanja dolžnika – tožene stranke, to je zamenjava stanovanja na podlagi menjalne pogodbe, pomenila nevarnost, da tožena stranka razpolaga s premoženjem tako, da bi bila uveljavitev terjatve tožeče stranke, ki jo vtožuje, onemogočena ali precej otežena
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – rok za podajo odpovedi – prispevki za socialno varnost – stvarna pristojnost
Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, ker je tožena stranka ni podala v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (110/2 čl. ZDR).
Delovna sodišča so stvarno pristojno za odločanje o obveznosti plačila prispevkov za socialno varnost, saj so pristojna za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, kamor sodi tudi odločanje o denarnih zahtevkih, ki izvirajo iz delovnega razmerja.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZFPPIPP člen 119.
razrešitev upravitelja – zahteva upnikov za razrešitev – izjava upravitelja o zahtevi za razrešitev – načelo kontradiktornosti – razlogi o odločilnih dejstvih
Sodišče prve stopnje omenja izjavo upravitelja o predlogu za razrešitev, iz spisa pa izhaja, da jim navedena izjava ni bila vročena niti ni bila objavljena na portalu Ajpes. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je izpodbijano odločbo utemeljevalo s sklicevanjem na izjavo upravitelja o zahtevi za njegovo razrešitev, pritožniki pa se z njo niso imeli možnost seznaniti, storilo absolutno bistveno kršitev.
razlogi o odločilnih dejstvih - odgovornost družbenikov za obveznosti družbe - ugovor vrstnega reda - absolutno bistvena kršitev pravdnega postopka
Pritožbeno sodišče se ne strinja z očitkom, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bila tožena stranka ustrezno pisno pozvana k izpolnitvi obveznosti. Iz trditev tožeče stranke, katerim je verjelo tudi sodišče prve stopnje, namreč izhaja, da je ta prvotoženo stranko večkrat pozvala k izpolnitvi obveznosti, vendar se je ta svojim obveznostim izmikala, na naslovih, prijavljenih v sodnem registru, pa ni več dvigovala pošte. Da so zakonski pogoji po 100. členu ZGD izpolnjeni, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tudi z zaslišanjem tožnice, toženka pa njeni izpovedbi na naroku ni izrecno nasprotovala.
imenovanje posebnega revizorja - pravica do imenovanja drugega posebnega revizorja
Predlagatelj je imel pravico do imenovanja drugega posebnega revizorja, vendar bi moral (če bi hotel to upravičenje izkoristiti) na skupščini delničarjev nasprotnega udeleženca najprej predlagati skupščini, da imenuje drugega posebnega revizorja, ker obstaja utemeljen dvom o pristranskosti (s strani sodišča postavljenega) posebnega revizorja, ali so za to drugi utemeljeni razlogi. Če bi skupščina takšen predlog zavrnila, pa bi moral predlagatelj v petnajstih dneh od zasedanja skupščine predlagati sodišču, da (iz istih razlogov) imenuje drugega posebnega revizorja.
plača – obveznost plačila – javni uslužbenci – plačila za dejansko opravljeno delo – nadomeščanje odsotnega delavca
Tožnik (vojak) je bil pred prevedbo razporejen na dolžnosti enotovni podčastnik, z ukazom pa je bil določen za nadomeščanje poročnika, razporejenega na dolžnosti poveljnika čete. Pripadnik Slovenske vojske na tej dolžnosti je bil uvrščen v 34. začetni plačni razred, tožnik pa je bil preveden v 31. plačni razred. Za utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo razlike v plači je odločilno, da je tožnik v spornem obdobju opravljal delo poveljnika čete, ki je bilo bolj zahtevno od njegove dolžnosti enotnega podčastnika ter zaradi tega višje ovrednoteno. Ker je tožnik opravljal vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta, je upravičen do plačila razlike v plači med 31. plačnim razredom in 34. plačnim razredom.
SODNE TAKSE – DENACIONALIZACIJA – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071519
ZST člen 11, 11/3. ZPVAS člen 10. ZDen člen 67, 67/3, 71, 71/1. ZD člen 131.
denacionalizacijski postopek – odškodnina po ZPVAS – obveznost plačila sodne takse – sodna taksa – skrbnik denacionalizacijskega premoženja – skrbnik za poseben primer
Naloga skrbnika za poseben primer je skrbeti za denacionalizirano premoženje v interesu vseh dedičev, predvsem upravljati s premoženjem in zastopati dediče do pravnomočnosti (dodatnih) sklepov o dedovanju, katerih časovnica glede na naravo stvari ni določljiva vnaprej.
Stranke v postopku določitve odškodnine po 10. členu ZPVAS (za podržavljene nepremičnine, katerih vrnitev upravičencem v naravi ni bila mogoča), ki predstavlja obliko denacionalizacije, ob upoštevanju prvega odstavka 71. člena ZDen, ne plačujejo sodnih taks.
ZPIZ-1 člen 82, 82/2, 102, 102/1, 103. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – invalidnost – invalid – dokazno breme – nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti – mnenje komisije
V skladu z določbo 103. člena ZPIZ-1 je tožena stranka o izpolnjevanju pogojev iz 102. člena ZPIZ-1 pridobila negativno mnenje komisije, kar pomeni, da je bilo v posebej predvidenem postopku ugotovljeno, da tožena stranka ni preverila vseh možnosti za ohranitev zaposlitve tožnice po 40. členu ZZRZI. Dokazno breme je v primeru, ko redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, na njegovi strani (prvi odstavek 82. člena ZDR). Tožena stranka ni dokazala, da delovna mesta sobarica/čistilka, portir/nosač in pomivalec posode, ne bi ustrezala preostali delovni zmožnosti tožnice oziroma omejitvam iz invalidske odločbe. Ocena tožene stranke, da navedena delovna mesta ne ustrezajo delovni zmožnosti tožnice, temeljijo le na oceni delavcev tožene stranke, ne da bi oceno o ustreznosti navedenih delovnih mest podala pooblaščena komisija oziroma zdravnik medicine dela, zato postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici zaradi invalidnosti, ni bil zakonit.
prispevki za socialno varnost – stvarna pristojnost
Tožnik vtožuje izplačilo plač, ki so po svoji naravi izražene v bruto znesku, ta pojem pa zajema tako plačilo prispevkov in davkov na plače ter izplačilo neto zneska, torej gre za spor, o katerem je pristojno odločati delovno sodišče v individualnem delovnem sporu, saj ZDSS-1 določa, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem.
nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom
S spremembo lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz polnega v polovični delovni čas (z vložitvijo obrazca o prijavi spremembe) je tožnica, invalidka II. kategorije po ZPIZ/92 s pravico do zaposlitve na delovnem mestu prodajalke v kiosku v okviru samostojne dejavnosti s skrajšanim delovnim časom štiri ure, brez dvigovanja bremen nad 5 kg, izpolnila pogoje za izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, čeprav je plačevala prispevke za poln delovni čas.