neupravičen pripor - denarna odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve svobode (pripor) - kazenski postopek z mednarodnim elementom - mednarodna tiralica - priporni razlog begosumnosti
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bil zoper tožnika utemeljeno odrejen pripor in hišni pripor iz razloga begosumnosti. Zato je po tem, ko je ugotovilo, da je tožnik sam s svojimi nedovoljenimi ravnanji povzročil, da mu je bila odvzeta prostost, uporabilo tretji odstavek 542. člena ZKP in tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo.
Tožnik je bil res iz pripora v Dominikanski republiki prepeljan v pripor v Sloveniji na svojo željo, očitno, kot gre razbrati iz njegove izpovedbe, zaradi neznosnih razmer v priporu v Dominikanski republiki, a navedeno ne pomeni, da se je vrnil prostovoljno. O prostovoljni vrnitvi bi bilo mogoče govoriti, če tožnik v Dominikanski republiki ne bi bil priprt in izgnan, ampak bi tam zakonito bival in bi se vrnil v Slovenijo ter sodeloval v kazenskem postopku brez kakršnihkoli prisilnih ukrepov (prisilna privedba, mednarodna tiralica, ENPP, pripor, hišni pripor).
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b, 5/2, 7, 7/1.. ZPIZ-2 člen 199, 201a, 201a/7, 203.. ZPP člen 19, 19/1.
stvarna pristojnost - plačilo prispevkov - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje
Ker se zahtevek tožnika vsebinsko nanaša na plačevanje prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje oziroma skladno z ZPIZ-2 poklicno zavarovanje po 199. do 203. členu in ker sedmi odstavek 201.a člena ZPIZ-2 ureja sodno varstvo zoper odločitev komisije iz prvega odstavka istega člena pred sodiščem, ki odloča o socialnih sporih, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je v zadevi pristojno socialno sodišče, zato se je pravilno izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo stvarno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.
odvzem zaseženih predmetov - nevarno orodje - kaznivo dejanje hude telesne poškodbe - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - ogled kraja kaznivega dejanja - kraj škodnega dogodka - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - opravičljiva skrajna sila - odmera kazenske sankcije
Zagovornik ne more biti uspešen niti z obširnim polemiziranjem glede predmeta, s katerim je obdolženec poškodoval oškodovanca ter nadaljnjimi navedbami, da zasežen predmet ni tisti, s katerim so nastale zatrjevane in ugotovljene poškodbe oškodovancev. Po izvedenem dokaznem postopku je tako jasno, da je obdolženec segel po določenem sredstvu, to je orodju, za katerega je izvedenec med drugim pojasnil, da gre za nevarno orodje, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, ter z njim vsakega oškodovanca udaril po glavi. Ravno to, pa je imelo za posledico utrpljene poškodbe pri vsakem izmed oškodovancev. Glede na obrazloženo se zato kot nebistveno izkaže, ali je obdolženec oškodovanca poškodoval s "sekirco", "krampičem" ali drugim delovnim orodjem, kot se za to zavzema zagovornik.
Zaslišanje priče je predlagala tožena stranka, zato je sodišče prve stopnje povračilo stroškov, ki so nastali z zaslišanjem priče, zmotno naložilo v plačilo tožeči stranki.
podjemna pogodba - pritožbeni razlogi - spor majhne vrednosti
Opozoriti velja, da se sme po prvem odstavku 458. člena ZPP odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje.
Ob angažiranju tožnice v smeri oprave posla, je bila toženka tista, ki zahtevanih podatkov ni posredovala in je celo spreminjala predmet naročila, ter s tem tožnici dejansko onemogočila izdelavo za toženko sprejemljivega poslovnega načrta. Bistvo izpodbijane sodbe je v tem, da je tožnica svoje delo opravila po najboljših močeh, medtem ko toženka svoje sodelovalne dolžnosti (neutemeljeno) ni izpolnila in je za vse morebitne (zatrjevane) napake v poslovnem načrtu odgovorna toženka. Skladno z navedenim je toženka vsekakor dolžna tožnici za opravljeno delo plačati.
stvarna služnost - vknjižba stvarne služnosti - prenehanje stvarne služnosti - bistveno spremenjene okoliščine - koristnost služnosti - neizvrševanje služnosti - stečajni postopek nad tožečo stranko - prodaja nepremičnin - povezava z javno cesto
Stvarna služnost na podlagi 222. člena SPZ preneha, če postane (zaradi spremenjenih okoliščin) nekoristna za gospodujočo nepremičnino, pri čemer mora biti nekoristnost objektivna in popolna. Pri presoji koristnosti je treba izhajati iz potrebe gospodujočega zemljišča.
Neizvrševanje služnosti sicer res nujno ne pomeni, da služnost ni več koristna za gospodujoči nepremičnini. Vendar pa je drugače, če se služnost ne izvršuje zaradi spremenjenih okoliščin, kar je primer tudi v obravnavani zadevi, ko je neizvrševanje služnosti posledica ustavitve projekta X. naselje.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - odgovornost za napake - odprava napake na stroške podjemnika - stroški s sanacijo
Tožnik je upravičen do povračila stroškov, ki so bili potrebni, glede na predmet izpolnitvenega ravnanja, ki se ga je zavezal opraviti toženec, ne pa do stroškov, ki so v domeni drugih tožnikovih izvajalcev, na katerih je glavni razlog, zaradi katerih je prišlo do zamakanja in dvigovanja ploščic, ali pa do stroškov, s katerimi bi tožnik izboljšal lastnosti posla ali celo kvaliteto hiše.
Če sodna taksa v roku in v skladu s plačilnim nalogom ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.
Nobene opore ni v 110.a členu ZPCP-2, da bi moral prevoznik najprej terjati pošiljatelja ali prejemnika, ki ni hkrati naročnik prevoza, če naročnik ni plačal. Tožena stranka kot naročnica je zavezana k plačilu kot sopogodbenik tožeče stranke.
vzpostavitev etažne lastnine - navidezna solastnina - bolj verjetna pravica - namen ZVEtL - verjetnost kot dokazni standard - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe
Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je, da se zemljiškoknjižno neurejeno stanje v večstanovanjskih stavbah uredi v skladu s konceptom etažne lastnine. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine tako ni namenjen in ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da druga nasprotna udeleženka pravnih naslovov za sporna dela ni predložila in ji po tem kriteriju sporna dela ne pripadata. Zaradi ureditve razmerij med udeleženci pa je sodišče svojo odločitev glede lastništva spornih delov oprlo na 24. člen ZVEtL-1 in odločilo v skladu z dokaznimi pravili in domnevami iz tega zakona. Oba sporna dela se ne nahajata na parceli, ki je v lasti prve nasprotne udeleženke, pač pa na parcelah, glede katerih je sodišče ugotovilo, da sta (bili) do 1/4 v solasti druge nasprotne udeleženke. Oba sporna dela druga nasprotna udeleženka zaseda, ostala zemljiškoknjižna lastnika nista podala drugačnega predloga, še več, četrta nasprotna udeleženka, ki je (bila) tudi solastnica navedenih parcel, je izrecno navedla, da ni dejanski lastnik nobenega posameznega dela predmetne stavbe in ni v postopku zatrjevala pravnih naslovov za noben posamezni del stavbe. Sodišče v odločbi o vzpostavitvi etažne lastnine ugotovi lastnika za vsak posamezni del stavbe, ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je pravilno ugotovilo lastninsko pravico druge nasprotne udeleženke.
URS člen 22. OZ člen 131, 131/1, 131/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
poškodba delavca pri dvigu težkega bremena - postavitev izvedenca - izvedenec za varstvo pri delu - varstvo in zdravje pri delu - protipravno ravnanje delodajalca - pravica stranke do izjave v dokaznem postopku z izvedencem - pravica do izjave - pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov - dolžnost odločitve o dokaznih predlogih strank
Pritrditi je treba pritožbi, da so ugotovitve prvostopenjskega sodišča le pavšalne. V sodbi ni odgovorjeno na ustrezno substancirane trditve tožnika o krivdni odškodninski odgovornosti delodajalca, ker ni ravnal skladno s Pravilnikom. Ni jasno od kje sodišču zaključek, da: "breme za tožnika ni bilo tako težko, da ga ne bi zmogel, kljub njegovi krhkosti je koeficient teže še vedno sprejemljiv." Ni razvidno, koliko je bilo steklo sploh res težko, niti kakšen pripomoček za prenašanje bremen naj bi bil zagotovljen, iz obrazložitve sodbe ne izhaja, zakaj sodišče verjame pričam tožene stranke glede usposobljenosti tožnika za prenašanje težkih in nerodnih bremen.
Zaključki izpodbijane sodbe so nekonkretizirani, ker je posledica dejstva, da sodišče ne razpolaga z ustreznim znanjem, da bi npr. ugotovilo sprejemljivost koeficienta teže, ali in če kakšne pripomočke bi bilo treba uporabiti, kako bi moralo biti organizirano prenašanje takih bremen, kot je bilo konkretno (ni ugotovljeno, kako težko je bilo steklo), kakšne organizacijske in tehnične ukrepe za prenašanje bremen bi moral sprejeti tožnikov delodajalec, ali je bilo glede na konstitucijo tožnika dopustno, da mu je bilo naloženo prenašanje konkretnega bremena. Za presojo utemeljenosti tožnikovih očitkov zavarovancu tožene stranke je potrebno strokovno znanje iz varstva pri delu.
Obravnavana kazenska zadeva je bila pritožbenemu sodišču predložena 21. 9. 2021. Javno sejo je pritožbeno sodišče razpisalo za 15. 12. 2021. Še pred obravnavo zadeve je zagovornik obdolženca dne 13. 12. 2021 pritožbenemu sodišču poslal obvestilo o umiku pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 35331/2016 z dne 14. 6. 2021. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče skladno z določilom člena 390 ZKP pritožbo zagovornika obdolženca zoper navedeno sodbo zavrglo kot nedovoljeno.
Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki (705. člen v zvezi s prvim odstavkom 55. člena OZ). Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje.
Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka (prim. 15. člen OZ).
Iz Pridržka izhaja, da je z njim tožena stranka izrazila svoje materialnopravno stališče, da je s: "... členom 112/3 Zakona o medijih … predpisano načelo brezplačnega razširjanja RTV Slo programov".
Temeljni predpis, ki ureja področje avtorskega prava je ZASP, ki ga dopolnjuje ZKUASP na področju kolektivnega varstva avtorske in sorodnih pravic. Varstvo avtorskih pravic je tudi ustavna kategorija, saj je varovana s 60. členom Ustave. ZMed ureja področje medijev, ne pa področja avtorskega prava in prava sorodnih pravic.
Namen ureditve tretjega odstavka 112. člena ZMed ni v zagotovitvi neodplačnosti prenosa avtorske in sorodnih pravic na RTV programih posebnega pomena pri obveznem prenosu, temveč zgolj v prepovedi odplačnosti samega dostopa do signala za prenos pri obveznostih prenosa in ponudbe. Ker pa ni namen tretjega odstavka 112. člena ZMed v omejitvi premoženjskega jedra pravice kabelske retransmisije, kot ga uveljavlja avtorskopravna zakonodaja, temveč zgolj urediti medijske obveznosti, ki izvirajo iz zagotavljanja dostopa do signala za prenos, je po mnenju teorije mogoče skleniti, da položaja individualnega upravljanja pravice kabelske retransmisije ni mogoče obravnavati drugače, kot to velja za kolektivno upravljanje te pravice in ga ureja izjema iz drugega odstavka 112. člena ZMed.
ZFPPIPP člen 14, 14/1, 14/4, 14/4-2, 232, 232/4, 234, 234/4. ZDavP-2 člen 145, 145/2, 145/2-9.
začetek stečajnega postopka - stečajni postopek nad pravno osebo - postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - sklep o začetku stečajnega postopka - pritožba družbenika - obstoj upnikove terjatve - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - domneva insolventnosti - trajnejša nelikvidnost - domnevna baza - izpodbijanje domneve insolventnosti
Družbenik bi lahko uspešno izpodbil zakonsko domnevo, če bi trdil in dokazal, da na dan vložitve predloga za začetek stečajnega postopka dolžnik nima neporavnanih obveznosti za plačilo davkov in prispevkov, ki jih mora obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem. Tega dejstva pa pritožnik s pritožbo ni zatrjeval niti dokazoval, zato z njo ne more uspeti. Le s trditvami o tem, da ima dolžnik na Madžarskem odprt račun in na njem dovolj denarnih sredstev za plačilo zapadlih obveznosti upnice, domnevne baze v konkretnem primeru s tem ni uspel izpodbiti.
vrnitev v prejšnje stanje - predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti - osebno vročanje - pravilno vročanje
Četrti odstavek 142. člena ZPP določa, da po preteku 15-dnevnega vročevalec pusti pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. V kolikor pa naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je bila toženka ustrezno opozorjena.
stopnja invalidnosti - končano zdravljenje - ustalitev posledic poškodbe
Ob ugotovitvi, da se posledice poškodbe niti v treh letih po nezgodi niso ustalile, je sodišče prve stopnje na podlagi splošnih pogojev stopnje invalidnosti pravilno ugotovilo glede na stanje po poteku tega roka.
Neutemeljeni so pritožbeni očitki sodišču, da naj bi prejudiciralo odločitev, saj je zgolj ocenilo verjetnost obstoja terjatve (zahtevka), pri čemer se je upravičeno, glede na zahtevne pogoje za začetek postopka (41. člen ZVEtL-1) oprlo na podatke v katastru stavb, po katerem pa t.i. Pasaža kot posebna stavba ne obstaja.
gospodarski spor - odločanje o pravdnih stroških - napačna odmera - vrednost spornega predmeta - vrednost storitve po Odvetniški tarifi - odvetniški stroški - število točk - vrednost odvetniške točke - materialni stroški - odsotnost iz pisarne - izbira odvetnika izven kraja sedeža sodišča - pravnomočnost odločitve o glavni stvari
Vrednost storitve je določena s številom točk (prvi odstavek 4. člena OT), kar je nato opredeljeno v tarifnih številkah Posebnega dela OT. Kot izhaja iz tar. št. 18 OT se v pravdnem postopku, slednje pa velja tudi za gospodarske spore, vrednost storitve oblikuje tako, da se vrednost spornega predmeta deli z vrednostjo odvetniške točke, v tabeli tar. št. 18 OT pa je nato določen razpon, ki opredeljuje vrednost storitve (v točkah) pri določenem številu točk, ki izhajajo iz prej navedenega izračuna. Vrednost točke je določena s 13. členom OT, in znaša od 6. 4. 2019 dalje 0,60 EUR. Pred tem je bila vrednost točke 0,459 EUR.
Iz določbe četrtega odstavka 6. člena OT ne izhaja, da bi ti stroški pripadali le odvetnikom, ki nimajo pisarne v istem kraju kot je sodišče, ki vodi postopek.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - kaznivo dejanje nevestnega dela v službi - vrtec - zavestno delovanje
Vendar pritožbeno sodišče ne more slediti takšnim navedbam pritožnika, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi okoliščine, ko sta bila vnuka oškodovanke odpeljana iz vrtca in dana v rejniško družino, pravilno ocenilo, ko pri ravnanju obdolženk ni zasledilo takšnih nepravilnosti, ki bi potrjevale njuno zavestno nezakonito ravnanje.
Razlog nepotrebnosti je povsem utemeljen razlog za zavrnitev dokaznega predloga, pri čemer tožnica v pritožbi z ničemer ne pojasni, katera je tista listina, ki je sodišče prve stopnje ni pribavilo, in katero sporno pravno relevantno dejstvo naj bi se s to listino dokazovalo. Skladno z zgoraj izpostavljenimi stališči tožnica v pritožbi tudi ustrezno ne pojasni, katera sporna pravno relevantna dejstva naj bi se ugotovila z zaslišanjem „vseh“ prič, izvedencem finančne stroke in z vpogledom v gradbeno pogodbo. Že v sami osnovi je neutemeljeno zavzemanje tožnice, da bi moralo sodišče prekiniti predmetni postopek do dokončanja postopka v zadevi VII Pg 2537/2015, ker naj bi se tam odločalo o nekakšnem predhodnem vprašanju. Skladno s 13. členom ZPP namreč sodišče ni dolžno prekinjati postopka, četudi bi šlo za predhodno vprašanje, saj ga v vsakem primeru lahko reši samo. Vprašanje neupravičene unovčitve bančnih garancij, na katerem temelji zahtevek za povračilo stroškov, je bilo že pravnomočno rešeno in o njem ni mogoče ponovno presojati. Kako je toženka prejete zneske porabila in ali jih bo morala (delno) vračati, kar je vse nenazadnje sporno in neizkazano, pa samo po sebi ne kaže na neupravičeno unovčitev bančnih garancij. Toženka je ugovor zastaranja konkretizirala in izkazala. Na tožnici je bilo trditveno in dokazno breme o pretrganju zastaranja s pripoznavo dolga. Utemeljena in pravilna so stališča sodišča prve stopnje, da dve izpostavljeni vlogi toženke iz postopka VII Pg 2537/2015, ki se ne vodi glede plačila tu vtoževanih začasnih situacij, ne pomenita pripoznave dolga. Sicer drži pritožbena teza, da bi bilo nalog banki za plačilo zneska morebiti lahko šteti kot pripoznavo dolga, vendar gre upoštevaje omenjene vloge le za opis naloga, ki je bil s strani toženke banki dan nekje v preteklosti. Nobenih navedb ni o tem, kdaj je bil nalog dan, in je edini relevantni datum, ki je pomenil pretrganje zastaranja in na katerega se je glede pretrganja zastaranja mogoče utemeljeno opreti, dan podpisa izpisa odprtih postavk.