Sodišče dokaznega postopka v obravnavni zadevi ni izvedlo, zato kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni moglo storiti.
Sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo s strani tožnice predlaganih dokazov, ni storilo (smiselno očitane) kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti, izvajanje dokazov ni bilo potrebno.
Na kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena. Pritožnica bi morala konkretizirano navesti, katera določba ZPP je bila kršena, pojasniti bi morala tudi, glede česa in zakaj bi kršitev vplivala na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta. Tega ni storila.
Pritožbeno sodišče soglaša, da tožnica, ob upoštevanju toženčevih ugovorov (ničnost, neizpolnitev), s povzetimi trditvami ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, bi zaradi presoje, ali je svojo obveznost izpolnila, morala natančno opredeliti vsebino pogodbe, ki je bila sklenjena in pri tem konkretizirati, kaj vse se je zavezala opraviti in za kakšno plačilo; nato pa navesti tudi to, kdaj in na kakšen način je to opravila. Ker tožnica ni konkretizirala, katere storitve naj bi po pogodbi opravila za toženca, tudi ni mogoča presoja, ali je tožnica res nastopala le kot svetovalka (kot je trdila) ali pa je opravljala dejavnost bančnega posredovanja (kot je trdil toženec). Gre za dve po obsegu in vsebini različni storitvi, ki obe na koncu lahko pripeljeta do sklenitve kreditne pogodbe, so pa za njuno izvajanje določeni različni zakonski pogoji. Ker predloženi oziroma predlagani dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev, sklicevanje pritožnice na predloženo pogodbo in tisto, kar naj bi ob zaslišanju povedali priči, na zaključek o nesklepčnosti tožbe, ne more vplivati.
ZPP člen 192, 310, 310/2, 339, 339/1.. ZDSS-1 člen 20.
subvencija tržne najemnine - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - oblikovanost zahtevka - odločanje o enem zahtevku
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pri odločanju zgolj o primarnem tožbenem zahtevku napačno uporabilo določilo 192. člena ZPP, zaradi česar je upoštevajoč drugi odstavek 310. člena ZPP prišlo do relativno bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.
Pravilna je trditev pritožnika, da je v primarnem tožbenem zahtevku prvotoženka legitimirana kot izdajatelj odločbe, vendar je zavezanec po tej odločbi tako po primarnem kot po podrednem tožbenem zahtevku drugotoženka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da konkretno razmerje med primarnim in podrednim zahtevkom, omogoča sodišču odločitev o obeh zahtevkih z isto sodbo. Tožeča stranka je med postopkom večkrat oblikovala svoj tožbeni zahtevek. Iz oblikovanih tožbenih zahtevkov je razvidno, da je ožji zahtevek vključen v širšega.
Sodišče je v okoliščinah konkretnega primera spregledalo, da je zavezanec tako po primarnem tožbenem zahtevku kot po podrejenem zahtevku drugotoženka, na katero so tožniki z vlogo z dne 10. 7. 2019 razširili svojo tožbo. Sodišče je v 4. točki obrazložitve sodne odločbe sicer pravilno ugotovilo, da se je drugotoženka spustila v obravnavanje v glavne stvari, zaradi česar je sodišče štelo, da je v razširitev tožbe privolila. Vendar bi sodišče, glede na pripravljalno vlogo z dne 12. 7. 2019, moralo ugotoviti za kakšno izjavo volje drugotoženke gre in se do tega opredeliti.
Odločitev sodišča, s katerim je razsodilo samo o primarno postavljenem tožbenem zahtevkum, je nepravilna. Upoštevajoč načelo pospešitve postopka in oblikovanost tožbenih zahtevkov je potrebno skupno obravnavanje, da bi lahko prišlo do sukcesivne odločitve. Tudi ureditev ZPP dopušča obe možnosti.
sklep o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe - izpolnitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - plačilo dolga - pobotna izjava - pobotanje terjatev
Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obsojeni dne 7. 5. 2021 oškodovancu nakazal znesek 1.136,39 EUR, kar mu je bil še dolžan, saj je znesek 1.863,61 EUR bil oškodovancu poravnan na podlagi pobota.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 39, 47, 47/4, 48, 49, 50, 51, 52.
nagrada in stroški izvedenca - nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije - zelo zahtevno izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja
Pritožba opozarja, da za izdelavo skice študij spisa ni bil potreben. Iz spisovne dokumentacije tudi ne izhaja, da bi bil izvedencu spis predložen na vpogled. Ker je tudi stroškovnik izvedenca v zvezi s to postavko vsebinsko prazen - izvedenec se sklicuje le na 48. člen Pravilnika - je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi sledilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se ta postavka izvedencu ne prizna.
Tudi glede postavke, ki se nanaša na izdelavo izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve, je stroškovnik vsebinsko prazen, saj je naveden le 47. člen Pravilnika. Pritožba utemeljeno opozarja, da izvid/skica obsega le eno A4 stran. Po zatrjevanjih pritožbe je izvedenec lahko uporabil elaborate predhodnih meritev na tem območju. Izvedenec je imel možnost, da se opredeli do pritožbenih zatrjevanj, vendar te možnosti ni izkoristil. Pritožbeno sodišče zato sledi pritožniku, da je pisni izvid moč oceniti kot manj zahtevnega.
ZFPPIPP člen 121, 121/1, 122, 122/1, 224, 224/1, 224/2-3, 244, 244/1, 275, 275/3, 277, 277/1, 278, 278/2, 325, 325/1, 331, 331/1, 344, 363, 363/2. ZNP člen 21, 32, 32/1. OZ člen 255, 255/1, 259, 259/2, 260. ZZK-1 člen 243, 243/2-1. ZS člen 3.
prodaja nepremičnine - procesna legitimacija za pritožbo - pravočasnost pritožbe - dovoljenost pritožbe - paulijanska tožba (actio pauliana) - izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - izpodbojni zahtevek - darilna pogodba - neodplačno razpolaganje - povračilni zahtevek poZFPPIPP - relativna neučinkovitost izpodbitega pravnega posla - izbrisna tožba - zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine - dolžnik vpisan kot lastnik v zemljiško knjigo - premoženje stečajnega dolžnika - stečajna masa - prodaja nepremičnine v izvršilnem postopku - premoženje tretjega
Odločilno dejstvo pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o prodaji, je okoliščina, da dolžnik ni imetnik (so)lastninske pravice na navedenih nepremičninah. Zemljiškoknjižni lastniki nepremičnega premoženja, ki je predmet prodaje v tem postopku, so tretje osebe. Po pravnomočni sodbi so ti dolžni dopustiti izvršbo, vsak na svojem deležu podarjenih nepremičnin, za izterjavo terjatve, ki izhaja iz pravnomočnega sklepa o izvršbi. Do izterjave te terjatve lahko pride torej zgolj v izvršilnem postopku. Po določbah ZFPPIPP se lahko v stečajnem postopku prodaja (zgolj) premoženje stečajnega dolžnika.
odlog izvršbe - posebej utemeljeni razlogi - nepremičninska izvršba
Velika verjetnost popolnega poplačila terjatve v trimesečnem obdobju, za katero se v primerih iz 4. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ na podlagi šestega odstavka 74. člena ZIZ izvršba lahko odloži, bi sicer lahko bila posebej upravičen razlog za odlog izvršbe. Končni namen izvršbe na nepremičnine namreč ni prodaja nepremičnine, ampak poplačilo upnika. Če je zelo verjetno, da bo poplačilo v kratkem času, v katerem tudi izvršba na nepremičnine sicer ne bi bila realizirana, mogoče doseči brez posega na dolžnikove nepremičnine, upoštevaje tudi dejstvo, da je izvršba na nepremičnine neizogibno povezana z relativno visokimi stroški cenitve, ki nenazadnje znižujejo poplačilo glavne terjatve upnika iz sredstev, dobljenih s prodajo nepremičnine, takšno dejstvo po prepričanju pritožbenega sodišča lahko predstavlja posebej upravičen razlog za odlog izvršbe.
GOZDOVI - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00050609
OZ člen 39, 39/1, 39/2, 46, 86, 94, 95. ZZad člen 74, 74/1, 74/2. ZSKZ člen 14, 14/2, 16, 16/1, 16/2, 16/7. ZZK-1 člen 243.
zadruga - družbena lastnina - lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov - neodplačna pridobitev - ex lege prenos v last države - ničnost pogodbe - izbrisna tožba - nasprotovanje prisilnim predpisom - nasprotovanje moralnim načelom - pravni temelj - namen pogodbe - podlaga pravnega posla (kavza, causa) - dopustna kavza - zmota - izpodbojnost pogodbe - nekonkretizirane trditve
S podpisom Pogodbe je tožeča stranka smiselno priznala obstoj lastninske pravice na spornih nepremičninah toženi stranki, zato je bil tudi opravljen zakonsko predviden prenos v njeno last, ki se je izvedel s Pogodbo. Drugačne trditve tožeče stranke sedaj v tem postopku zato ne morejo pomeniti, da je Pogodba v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato nična.
Pritožnica kavzo (podlago) pojmuje kot pravno podlago, kar je pravno zmotno. Iz prvega odstavka 39. člena OZ izhaja, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago (razlog). Vendar izraz podlaga ne pomeni pravnega temelja (titulus iuris), temveč glavni namen oziroma razlog obveznostne pogodbe (causa finalis) in iz nje izvirajočega obveznostnopravnega ali obligacijskega razmerja, pri tem pa v samo kavzo vdirajo tudi motivi za nastanek pogodbe.
Iz pogodbe nikjer ne izhaja, da mu je podelila pooblastilo za posredno zastopanje, medtem ko ima upravnik, če ni v pogodbi drugače določeno, pooblastilo za neposredno zastopanje etažnih lastnikov (glej 27. člen SZ in 68. člen SZ-1). Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je konkretne sporne posle družbaj sklenila v imenu in za račun toženke.
ZPIZ-2 člen 4, 4/1.. ZPP člen 205, 208, 208/1.. URS člen 156.
nadaljevanje postopka - smrt tožnika - dediči
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je v začetih sodnih postopkih potrebno dedičem omogočiti nadaljevanje prekinjenega postopka po smrti tožnika. To velja tudi za eventualno pripadajočo višjo denarno dajatev do uživalčeve smrti, ko premoženjska upravičenja iz priznane pravice preidejo na dediče. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje v skladu s 1. odstavkom 208. člena ZPP zakonito sklenilo, da prekinjeni postopek nadaljuje. Tako bi bilo dolžno postopati tudi, če se vdova na poziv ne bi odzvala ali odklonila vstop v postopek. Prekinjeni postopek je potrebno nadaljevati in odprt socialni spor zaključiti.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročitev tožbe v odgovor - vročilnica - javna listina - dokazovanje z izvedencem grafologom - nezaložitev predujma za izvedenca - zloraba pravice
Toženka se spreneveda in zlorablja svoje pravice v postopku. Sama je predlagala dokaz z izvedencem, ker trdi, da ji tožba ni bila pravilno vročena, in ko je dobila poziv k založitvi predujma za izvedbo tega dokaza, ni mogla biti v nobenem dvomu, da se ta dokaz izvaja za ugotavljanje utemeljenosti njenega očitka. Presoja zakonitosti zamudne sodbe je šele odvisna od tega, zato ni nobenega razloga, da bi se sodba najprej razveljavila, nato pa bi se ugotavljalo, ali je za to bil podan utemeljen razlog. Katero sodišče je razčiščevalo utemeljenost njenega očitka, je za stranko nepomembno. Pritožbeno sodišče se je odločilo, da to zaupa prvostopenjskemu sodišču v okviru tretjega odstavka 346. člena ZPP. Če tega zakonskega določila pooblaščenec stranke ne pozna, to še ne pomeni, da je bila stranki kršena kakšna pravica. V nobenem primeru namreč ne bi smela popolnoma ignorirati poziva na založitev predujma za izvedbo dokaza, ki ga je predlagala.
Določba 190. člena ZPP ureja materialno upravičenje strank, medtem ko peti odstavek 239. člena ZFPPIPP določa le upnikovo procesno legitimacijo za predlog za začetek stečajnega postopka. Le-ta je po 3. točki 231. člena ZFPPIPP izkazana, če je upnikova terjatev do dolžnika verjetna in da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca, kar vse predstavlja procesno predpostavko za vodenje postopka.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.
invalidnina za telesno okvaro - telesna okvara - vzrok telesne okvare
Vzrok 60 % TO je v sodnem postopku le še dodatno potrjen z izvedenskim mnenjem z dne 8. 7. 2019, dopolnilnim z dne 11. 11. 2019 in dne 21. 6. 2020 podrobno povzetim v prvostopenjski sodbi. V sodno izvedenskem mnenju, podanim na podlagi listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda je dovolj objektivizirane strokovno medicinske podlage za zaključek, da je omejena gibljivost desnega kolka in levega kolena posledica bolezni in ne poškodbe pri delu leta 1980.
Iz vseh navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta izpodbijani zavrnilni odločbi zakoniti, na temelju 81. člena ZDSS-1 tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano pravico do invalidnine za 60 % TO zaradi bolezni, saj ni dokazano, da je TO posledica poškodbe pri delu.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00065487
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/1, 4/2, 5, 8. ZVPot člen 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-9. OZ člen 86, 112, 112/1.
potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - kredit v CHF - hipotekarni bančni kredit - valutno tveganje - ničnost pogodbe - obveznosti pred sklenitvijo kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - tipska pogodba - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - slaba vera banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - varstvo potrošnikov - razlaga ZVPot - Direktiva Sveta 93/13/EGS
Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali je toženka celovito in ustrezno izvedla svojo pojasnilno dolžnost (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev), izhajalo iz v sodni praksi VSRS in SEU uveljavljenih stališč oziroma meril. V vsakem primeru je treba presoditi, ali je banka potrošniku predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. SEU je izrecno navedlo, da je za možnost potrošnika, da oceni ekonomske posledice obravnavanega pogodbenega pogoja, ključno jasno obvestilo o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in navedbo o možnih spremembah menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, če posojilojemalec svojih dohodkov ne prejema v tej valuti. Razen navedenega poudarka, se SEU ni spuščalo v to, katere informacije vse, razen informacije o možnosti apreciacije ali depreciacije tuje valute, bi bilo treba predočiti potrošniku. Pomembno je, da so informacije takšne vsebine, da jih potrošnik razume in da mu omogočajo sprejetje razumne odločitve glede na možen vpliv spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti odplačila kredita, vezanega na tujo valuto. Ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo potrošnik prejete informacije upošteval pri svoji odločitvi. Potrošnik ne sme spregledati opozoril in jih mora sam pretehtati in ovrednotiti. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše pričakovane koristi ob manjšem tveganju.
Od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika je mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v EUR in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Da so se stranke toženke, tudi tožnik, zavedale, da se višina anuitet spreminja glede na spremembo tečaja, izhaja tudi iz neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da so stranke glede na (spremenljiv) tečaj same izbirale datum črpanja kredita, ker so lahko dobile višje izplačilo, če je bilo izplačilo na dan, ko je bil tečaj ugodnejši. Toženka je tudi v nadaljevanju trajanja pogodbenega razmerja tožnika redno obveščala o spremembah obrestne mere in ga vabila na informativne razgovore glede stanja kredita in možnosti reprogramiranja. Ni sporno, da je tožnik enkrat (15. 1. 2013) tudi prišel na razgovor, a se za spremembo valute ni odločil, čeprav je bil posebej opozorjen, da je menjalni tečaj glede na prejšnja leta bistveno spremenjen. Če se tožnik niti takrat, ko je bil seznanjen s spremembami tečaja v zadnjih štirih letih in pol, ni odločil za konverzijo kredita v EUR, je neprepričljiva pritožbena trditev, da pritožnik, „če bi bil seznanjen s preteklimi gibanji CHF, gledano dolgoročno“ kreditne pogodbe ne bi sklenil.
Za presojo predpostavk nepoštenosti oziroma nedovoljenosti iz prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13/EGS je odločilno, ali je znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko obstajalo v času sklepanja pogodbe. Če je bila (ali bi glede na svoje znanje in strokovnost lahko bila) banka informirana o rizikih glede spremembe tečaja oziroma so ji bile znane tedaj obstoječe okoliščine, ki lahko naknadno vplivajo na spremembo tečaja na škodo potrošnika tekom trajanja kreditne pogodbe, pa o tem potrošnika ni obvestila, bi bila v času sklepanja pogodbe nedobroverna. Če pa banka ni ravnala nevestno, se ne more šteti, da je v trenutku sklepanja pogodbe obstajalo neravnotežje v pravicah in obveznostih strank na škodo potrošnika samo zato, ker se je med izvrševanjem pogodbe spremenil devizni tečaj. Če gre za okoliščine, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, za katere banka v trenutku pogodbe ni vedela niti mogla vedeti, te ne morejo biti merodajne za oceno nepoštenosti pogodbenega pogoja.
Sodna praksa se je že večkrat izrekla, da so se po eni strani banke in kreditojemalci morali in mogli zavedati valutnega tveganja, in sicer ne le njegove realnosti, temveč tudi tega, da se bo tveganje v dolgi dobi odplačevanja kredita vsaj deloma skoraj z gotovostjo uresničilo. Gre za običajno dinamiko ekonomskega cikla; natančne napovedi glede obdobja in obsega valutnega razmerja pa niso mogoče. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da (zlasti za strokovnjake) tudi ne gre za popolno nenapovedljivost gibanja tečaja - vpliv določenih dejavnikov je gotovo predvidljiv. Vendar pa vednosti banke o določenih konkretnejših okoliščinah in njihovih vplivih ni mogoče kar domnevati. V konkretnem primeru je imel največji vpliv na vrednost CHF enostranski ukrep Švicarske centralne banke v letu 2015, ki ni bil predvidljiv in banke zanj niso mogle vedeti, še zlasti ne že v času sklepanja kreditnih pogodb v letu 2008.
Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se je tožnik le posplošeno skliceval na gospodarsko krizo, zlom finančnih trgov in depreciacijo EUR. Gospodarska kriza kot spremenjena okoliščina se v skladu s teoretičnimi izhodišči, ki jim sledi tudi sodna praksa, lahko uspešno uveljavlja, če je zahtevek podprt z dejstvi in dokazi, ki razkrivajo: (1) spremembe dohodkov/odhodkov zaradi krize, (2) odziv na spremenjene okoliščine in v čem so te okoliščine zunanje, nepričakovane, (3) vpliv spremenjenih okoliščin na pogodbo in splošni položaj stranke, (4) kakšno je bilo ocenjevanje tveganja, (5) kakšno je bilo ravnanje, da ni mogoče očitati pomanjkanja ustrezne skrbnosti in (6) kaj je stranka storila, da bi izpolnila načelo in temeljno zavezo pacta sunt servanda.
zahteva za varstvo zakonitosti - zahteva za obnovo kazenskega postopka - razmerje med predlogom za obnovo postopka in drugimi izrednimi pravnimi sredstvi
Ker se zahteva za varstvo zakonitosti in zahteva za obnovo kazenskega postopka razlikujeta v predmetu odločanja in postopku, po katerem sta obravnavani je sodišče prve stopnje v ugotovljenem položaju ravnalo pravilno, ko je zgornjo vlogo najprej in očitno ločeno obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti, sicer bi pritožnika v pravici do vložitve tega izrednega pravnega sredstva v nasprotju s prvim odstavkom 421. člena ZKP prikrajšalo. Pravilno je ravnalo še, ko je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti prepozna, s čemer je dejansko odprlo prostor za obravnavo smiselno zatrjevane zahteve za obnovo kazenskega postopka, o kateri naj bo zaradi omenjene razlike v predmetu in postopku odločeno s posebno odločbo.
ZFPPIPP člen 103, 103/4, 104, 104/2, 104/2-1, 104/2-2, 119a.
stečajni postopek - odmera in plačilo nagrade upravitelja - nagrada za delo upravitelja - razrešitev stečajnega upravitelja - nezakonita razrešitev - pritožba upravitelja - končno poročilo stečajnega upravitelja - jezikovna razlaga zakona
Že jezikovna razlaga zakonskega besedila pokaže, da pravica do plačila zadnjih 10% vseh nadomestil ni podeljena dokler upravitelj v stečajnem postopku ne opravi vseh nalog in predloži svoje končno poročilo. Ob nadaljnji sistemski (teleološki) razlagi pa je moč zaključiti tudi, da plačilo 10% vseh nadomestil ni le pridržano do oprave vseh nalog in predložitve končnega poročila s strani upravitelja, temveč gre pri tem za vrednotenje opravil, ki jih je do konca stečajnega postopka kot nujno potrebna še opraviti, v zakonu pa niso posebej ovrednotena z nagrado.
preklic pogojne obsodbe - odgovor na predlog - vročitev predloga - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti postopka
Glede na navedeno in ker je obsojeni imel zagovornico, ki ji predlog oškodovanke za preklic pogojne obsodbe, ni bil vročen, tega pa sodišču ni uspelo vročiti niti obsojenemu, saj je predlog nabilo na sodno desko in s tem štelo, da je ta obsojenemu vročen, kot to izhaja iz podatkov kazenskega spisa, je pritrditi pritožnici, da je s tem bila kršena obsojenčeva pravica izjasniti se o predlogu za preklic pogojne obsodbe in s tem kontradiktornosti postopka, s čimer je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost napadene sodbe.
ZKP člen 372, 372/3, 383, 383/1. KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 91, 91/1. ZZUSUDJZ člen 3. Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom (2021) člen 1.
preizkus sodbe po uradni dolžnosti - kršitev kazenskega zakona - zastaranje kazenskega pregona - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Po opisu dejanja iz obtožbe, bi naj obdolženec kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 storil v časovnem obdobju od oktobra 2010 do marca 2011, in sicer do 7. 3. 2011, kar po določbi prvega odstavka 91. člena KZ-1 pomeni, da je tega dne začelo teči zastaranje kazenskega pregona.
Vendar pa kljub upoštevanju najbolj ekstenzivne razlage navedenih predpisov, da je bilo zastaranje zadržano za 64 dni v spomladanskem obdobju na podlagi 3. člena ZZUSUDJZ ter za 73 dni v jesenskem obdobju na podlagi Sklepov o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic v sodnih postopkih, določenih z zakonom z dne 19. 11. 2020, 16. 12. 2020 in 8. 1. 2021, je desetletni zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, že potekel.
ugotavljanje invalidnosti - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
Pri tožnici je bilo ugotovljeno, da pri njej obstaja III. kategorija invalidnosti skladno s 3. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in da je torej v okviru svojega poklica zmožna opravljati drugo ustrezno delo, pri čemer pa je potrebno spoštovati omejitve, da ne bi prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja.