poslovna goljufija - opis kaznivega dejanja - oprostilna sodba - preslepitveni namen - konkretizacija
Preslepitev v pomenu zakonskega znaka kaznivega dejanja poslovne goljufije je mogoča le v tistem obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca (obtoženca) morala biti izpolnjena. Obveznosti obtoženca bi torej morale biti izpolnjene do zapadlosti vsakega izdanega računa. Kot izhaja iz opisa dejanja, je zadnji račun z dne 4. 5. 2012, št. 10200060 v višini 2.400,00 EUR zapadel v plačilo 11. 5. 2012. Glede na navedeno bi obtoženec zakonske znake preslepitve direktorja oškodovanih družb lahko izvrševal najpozneje do 11. 5. 2012, torej dokler je trajalo izvajanje posla. Povsem logično je, da mora biti čas izvajanja posla v neki točki zamejen, nenazadnje že zaradi ugotavljanja zastaranja kazenskega pregona.
vročanje - vročitev v hišni predalčnik - fikcija vročitve - nastop fikcije vročitve - prepozna vloga - odgovor na dopolnitev tožbe - dejanski prejem sodnega pisanja
Fikcija iz četrtega odstavka 142. člena ZPP je popolnoma jasna: če naslovnik poštne pošiljke ne dvigne v 15 dneh od obvestila, se šteje, da mu je bila vročena na dan preteka tega roka. Da je bila toženka na to fikcijo opozorjena, je razvidno iz omenjenega obvestila. Zato ni pomembno, kdaj, šteto od preteka 15 dni je/bi bila sodna pošiljka dejansko puščena v nabiralniku toženke. Če bi bila toženka ustrezno skrbna, kar se pričakuje od pravnih subjektov, ki nastopajo na trgu, bi jo v 15 dneh od obvestila (šteto od 17. 3. 2021) tudi dvignila. V tem primeru bi 8 dnevni rok za odgovor začel teči z dnem dviga. Ker pa tega ni storila, je skladno s citirano normo pač začel teči 15 dni od obvestila (to je 17. 3. + 15 dni) in se je 1. 4. 2021 iztekel. Takrat je začel teči 8 dnevni rok za odgovor na dopolnitev tožbe in je, kot rečeno, iztekel 9. 4. 2021. Če bi držalo pritožnikovo stališče, da je odločilen rok, ko je prejel sodno pisanje v svoj nabiralnik, bi bili subjekti, ki pošiljk ne dvigajo, postavljeni v različen položaj.
poškodba na delu - nevarna dejavnost - delo policista - policist kot oškodovanec - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca
Sodišče prve stopnje je pri presoji, ali gre za nevarno stvar/dejavnost, ocenjevalo vsako okoliščino posebej. Posebej se je opredelilo do vlaka, ki ga je tožnica pregledovala, posebej do možnosti, da se na vlaku nahajajo migranti, posebej do tal, po katerih se je tožnica gibala ter posebej do poškodbe še ene policistke v istem času. Vendar takšen pristop ni pravi. Izoliran pogled na posamezno okoliščino primera namreč izkrivlja celotno sliko obravnavane situacije.
Nepomembno je dejstvo, ki ga izpostavlja sodišče prve stopnje, da se tožnica ni poškodovala pri spopadu z migrantom, ampak ob gibu z nogo. Pomembno je, da je do tega giba prišlo, ko se je tožnica ponoči plazila pod vagonom in je morala ugotoviti, ali se za odejo, ki se je po neprerekanih trditvah nahajala na spodnjem delu konstrukcije dna vagona, skriva migrant. V opisanih okoliščinah tožnica ne glede na njene izkušnje ni imela možnosti obvladovanja vseh ravnanj. Razumljivo je, da je bila njena pozornost skoncentrirana na odejo, pod katero bi se lahko skrival migrant in da pozornosti ni mogla usmeriti v podlago, po kateri se je premikala. Po presoji pritožbenega sodišča se je morala tožnica kritičnega dne pri opravljanju službenih dolžnosti, na način kot je izkazan, izpostaviti večjemu tveganju, kot je to običajno.
Okrajno sodišče v Ljubljani se po drugem odstavku 22. člena ZPP ob predhodnem preizkusu tožbe po uradni dolžnosti ni izreklo za krajevno nepristojno, a je tožena stranka skladno s prvim odstavkom 22. člena ZPP v odgovoru na tožbo podala ugovor krajevne nepristojnosti, kar je bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati. To procesno določilo namreč daje toženi stranki pravico do ugovora, da se zadeva obravnava na sodišču, kjer prebiva oziroma ima sedež ona.
V zvezi s tremi kršitvami od očitanih osmih je sodišče prve stopnje pravilno presojalo, ali gre za hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepno (namenoma) ali iz hude malomarnosti, da bi lahko predstavljale razlog za izredno odpoved v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. To so kršitve, povezane z napačnim vnosom sklicev pri knjiženju računov in izdelavi univerzalnih plačilnih nalogov za stranko D., d. o. o. (peta kršitev), napačnim kreiranjem bančnega računa dobavitelja stranke F., d. o. o. (šesta kršitev) in napačnim knjiženjem prehrane ter reprezentance, napačnim knjiženjem računa št. ... družbe G., d. o. o., in napačnim knjiženjem računa št. ... za program H. (osma kršitev; pri tej kršitvi, v zvezi s katero sodišče prve stopnje ni ugotovilo zahtevane stopnje krivde, gre za očitano nestrokovno delo). Presodilo je, da te kršitve niti vsaka sama zase niti vse skupaj ne predstavljajo zakonitega razloga za izredno odpoved, in da ni izpolnjen nadaljnji pogoj za zakonito izredno odpoved, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
odškodninska odgovornost države - koncesija za opravljanje javne službe pomoč družini na domu - koncesijsko razmerje - razmejitev pristojnosti med državo in občino - odvzem koncesije - pristojnost za izvajanje nadzora - pristojnost inšpektorja - ukrep socialne inšpekcije - koncedent - vzročna zveza
Ključno vprašanje v obravnavanem primeru je razmejitev pristojnosti glede socialno varstvene službe pomoči na domu med državo in občino. Samo občina kot koncedent je lahko tista, ki odvzame koncesijo za opravljanje javne službe pomoč družini na domu in ne socialna inšpekcija. Pristojnost socialne inšpekcije je omejena zgolj na predlog pristojnemu občinskemu organu, da začne postopek za prekinitev koncesijske pogodbe. Držijo sicer pritožbene navedbe, da zakon ni predvideval, da socialna inšpekcija naloži odvzem koncesije z odločbo. Zakon omenja le predlog. Vendar takšno postopanje inšpektorja, tudi če mu je mogoče očitati protipravnost, ne more biti v nobeni vzročni zvezi s plačili, ki jih je izvedla tožeča stranka. Plačila so temeljila na pravno formalno veljavnem pogodbenem koncesijskem razmerju in ne na postopkih ali odločbah socialne inšpekcije.
Tožeča stranka si napačno razlaga materialno pravo v smislu, da je lahko začela postopek za odvzem koncesije šele, ko je postala odločba socialne inšpekcije z dne 9. 11. 2015 (s katero je bilo tožeči stranko naloženo, da začne postopek odvzema koncesije) dokončna. Postopek odvzema koncesije bi tožeča stranka lahko začela takoj, ko se je seznanila z obstojem razlogov po 47.l členu ZSV, to pa je bilo že v letu 2015. Predhodna odločba ali predlog socialne inšpekcije namreč ni nikjer določena kot predpostavka za začetek postopka odvzema koncesije. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vzročna zveza med očitano protipravnostjo in škodo v danem primeru ni podana.
ZDR-1 člen 156, 156/3.. ZObr člen 97f, 97f/2, 97f/3.
misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
Prvostopenjsko sodišče je kršitev tožnikove pravice do tedenskega počitka zmotno utemeljevalo s pavšalnimi ugotovitvami glede njegovih obveznosti, ki so bile povezane z opravljanjem poveljniške dolžnosti (vodenje oddelka, odgovornost za uspešno izvedbo nalog, skrb za pripadnike in njihovo pripravljenost, seznanjenost z lokacijo pripadnikov in tem, kaj v danem trenutku počnejo, poročanje poveljniku voda o izvedenih nalogah svojega oddelka). Po pravilnem stališču pritožbe te obveznosti same po sebi ne omejujejo pravice do tedenskega počitka, če ni pri tem konkretno ugotovljeno, da so presegale obseg standardnih opravil, ki jih za vzdrževanje varnostne opremljenosti in za potrebe varnostnega protokola terja režim bivanja in dela na misiji. Ugotovitve sodišča prve stopnje ne omogočajo zaključka, da je tožnikovo delo ta obseg preseglo.
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je za presojo o tem, ali je udeležba na sestanku pomenila kršitev pripadnikove pravice do tedenskega počitka, bistveno, kakšni so bili ti sestanki, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina, saj je golo informiranje oziroma neformalno predajanje zadolžitev za naslednji dan le del vojaške rutine, ki nima narave formalnega in organiziranega sestanka.
Formalna razporeditev pripadnika v hitre odzivne sile ne posega v njegovo pravico do tedenskega počitka, če v tem času ni tudi aktiviran (kar tožnik glede na ugotovitve ni bil).
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a, 3a/4, 3a/5, 3a/6, 3a/11, 3a/12, 22, 22k, 22k/2.. ZZ člen 31, 31/2.. KZ-1 člen 257, 257/3.. OZ člen 352, 352/1. ZUJIK člen 34, 50, 50/3.. Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju (2005) člen 7, 7/3.. Uredba o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (2008) člen 5, 5/2.
vračilo preveč izplačane plače - javni zavod - direktor - delovna uspešnost
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženka v trenutku sklepanja pogodbe o zaposlitvi z določenim 48. plačnim razredom za delovno mesto direktorice javnega zavoda z delodajalcem (javnim zavodom), ki ga je zastopal predsednik sveta zavoda, nastopala kot delavka, in ne v okviru svoje poslovodne funkcije v zavodu. Toženka pri sklepanju svoje pogodbe o zaposlitvi namreč ni mogla nastopati v dvojni vlogi, torej da bi sklepala pogodbo o zaposlitvi sama s seboj kot javna uslužbenka na eni strani in kot delodajalka oziroma oseba, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca, na drugi strani. Pravice in dolžnosti delodajalca je v obravnavanem primeru izvrševal svet zavoda oziroma v njegovem imenu predsednik sveta zavoda in ne toženka, zato ne more biti podana njena odškodninska odgovornost na podlagi enajstega odstavka 3.a člena ZSPJS.
Toženka za vtoževana izplačila iz naslova delovne uspešnosti ni imela pravnega temelja. Sklepi sveta zavoda namreč sploh ne morejo predstavljati zakonite pravne podlage za sporna izplačila dela plače iz naslova redne delovne uspešnosti in delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, saj glede na določbi tretjega odstavka 7. člena Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju in drugega odstavka 5. člena Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence o višini oziroma delu plače iz naslova redne delovne uspešnosti in delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela za direktorja odloča organ, pristojen za imenovanje direktorja, s soglasjem ustanovitelja.
OZ člen 335, 335/3, 341, 341/1, 1050, 1050/1. ZOR člen 262, 262/4, 354, 354/1, 361, 361/1, 376, 376/3. ZPP člen 2, 309a. ZJZP člen 141.
delna neizpolnitev pogodbene obveznosti - odstop od pogodbe - poslovna odškodninska odgovornost - kondikcijski zahtevek - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - odločanje v mejah zahtevka - pripoznava zahtevka - poravnalna ponudba - kapitalizirane obresti - konkretiziranost revizijskih navedb
Pri vseh položajih naknadne (objektivne) nemožnosti izpolnitve obveznosti obveznost, katere izpolnitev je postala nemogoča, preneha. To je tudi edino smiselno, saj je že po naravi stvari izpolnitev objektivno nemogoče obveznosti nemogoča. Zato s tem, ko obveznost zaradi naknadne nemožnosti njene izpolnitve preneha, nastane položaj neizpolnitve obveznosti v ožjem pomenu. Upoštevajoč pojasnjeno je okoliščina iz čigave sfere izvira vzrok nemožnosti izpolnitve oziroma kdo je odgovoren za nemožnost izpolnitve bistvena le z vidika možnosti in utemeljenosti uveljavljanja nadaljnjih (drugih) pravnih posledic naknadne nemožnosti izpolnitve, ne pa tudi glede samega prenehanja objektivno nemogoče obveznosti.
Zmotno je pritožbeno stališče tožeče stranke, da je pravni temelj za zahtevek na podlagi pogodbene odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi neizpolnitve pogodbe pridobila šele z odstopom od pogodbe 19. 12. 2019. Obveznost tožene stranke je namreč zaradi objektivne nemožnosti izpolnitve prenehala že z uveljavitvijo ZJZP in ne šele z odstopom od pogodbe.
Tožena stranka je s tem, ko je v dopisu izjavila, da je pripravljena izplačati vložek, pripoznala le dolžnost plačila nesporne obveznosti, ne pa tudi morebitnih obveznosti, o katerem so še potekala pogajanja. Zato v tem primeru ni mogoče zaključiti, da pripoznava predstavlja poravnalno ponudbo v smislu 309.a člena ZPP.
Ker sodišče na zastaranje zahtevkov ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na konkretiziran ugovor stranke, pritožbeno sodišče ob odsotnosti konkretnega ugovora tožene stranke morebitnega zastaranja kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti pri odločitvi ne sme upoštevati.
ZPP člen 8, 286, 286/1, 286/4, 319, 319/3, 324, 324/3, 337, 337/3.. ZPP-E člen 125.. OZ člen 190, 190/1, 190/3.
pobotni ugovor - prekluzija - pravočasno navajanje trditev
Pravilen je sklep, da so bile konkretne trditve v zvezi s pobotnim ugovorom za terjatev 15.500,00 EUR podane prepozno, dokazi za dokazovanje tega pobotnega ugovora pa predlagani prepozno, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo (zaslišanje strank v zvezi s tem, zaslišanje prič F.F. in D.D.. ter listinski dokazi). Odločitev o tem, da se ugotovi, da tudi ta v pobot uveljavljana terjatev ne obstaja in se pobotni ugovor posledično zavrne, je tako pravilna.
trditvena podlaga - prekluzije - preživnina za otroka - ocena potreb - določitev višine preživnine za otroka
Navedbe toženke niso bile prepozne (zaradi prekluzije - glej 286. člen ZPP). Najprej iz razloga, ker se je z izdajo delne sodbe, s katero je bilo pravnomočno odločeno, da se otroka dodelita tožniku v varstvo in vzgojo, določeni pa so bili tudi stiki toženke z otrokoma (tožnikovemu tožbenemu zahtevku je bilo ugodeno, identičen zahtevek toženke iz nasprotne tožbe pa je bil zavrnjen), zgodil "preobrat" v postopku oziroma se je vzpostavila procesna situacija, ko je sodišče prve stopnje šele začelo osredotočeno voditi postopek v zvezi z ugotavljanjem preživninskih potreb otrok in glede preživninske obveznosti toženke. Iz teh razlogov se reševanje spora tudi ne bi zavleklo, če bi sodišče prve stopnje upoštevalo te navedbe toženke (glej tretji odstavek 286. člena ZPP).
Pri odločanju o preživninski obveznosti staršev imajo izkustvena pravila, ob upoštevanju konkretnih okoliščin, pomembno težo, ko se presoja pravilnost logično racionalne strukture spoznanja o (ne)dokazanosti pomembnih dejstev, ki so jih navajale pravdne stranke.
Pritožbene navedbe in njena ocena prezadolženosti družbe E. d.o.o., ki nasprotuje oceni sodišča prve stopnje o tem, ali je bila v času obdolženčevega ravnanja navedena družba prezadolžena, pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne morejo omajati iz že navedenih razlogov, ker obtožba obdolženčevo preslepitveno ravnanje konkretizira le s trditvijo, da je pri sklenitvi posla v mesecu juniju 2012 prokurista preslepil s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da ne bodo mogle biti izpolnjene, ko mu je zamolčal, da je družba E. d.o.o. v slabem finančnem položaju, saj je imela od 19. 9. 2021 blokirana transakcijska računa in mu je zamolčal njeno prezadolženost ter da zato obveznosti ne bo mogla poravnati, kar pa je v obtožbi konkretizirano le z blokado računov družbe, ki je nastopila tri mesece kasneje. Ker druge okoliščine, ki bi kazale na slabo finančno stanje družbe v juniju 2012, ko bi naj obdolženec zamolčal prezadolženost družbe, prav tako pa ne druge okoliščine, ki bi kazale na njegov preslepitveni namen, v opisu kaznivega dejanja niso navedene, sodišče prve stopnje pa bi ravnalo obdolžencu v škodo, če bi samo te okoliščine ugotavljalo in jih pojasnjevalo v obrazložitvi sodbe ter z njimi utemeljevalo njegov preslepitveni namen, so pritožbene navedbe, ki se zavzemajo za drugačno oceno dejanskega stanja obravnavane zadeve in odločitev prvostopenjskega sodišča, neutemeljene.
spor majhne vrednosti - pobotni ugovor - izrek sodbe pri pobotnem ugovoru - izostanek odločitve o pobotnem ugovoru - predlog za izdajo dopolnilne sodbe - nedovoljeni pritožbeni razlogi - dejansko stanje - nedopustnost pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja
Kadar sodišče ne odloči o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti, lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga, naj pravdno sodišče izda dopolnilno sodbo (prvi odstavek 325. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka niti v pritožbi niti v posebni vlogi izdaje dopolnilne sodbe ni predlagala, zato tega ne more več storiti.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZPSPP člen 29, 29/2, 30.
najem poslovnih prostorov - izpraznitev poslovnega prostora - nalog za izpraznitev poslovnega prostora - fiktivna pogodba - pravica do izjave
Nalog za izpraznitev poslovnega prostora se lahko izda le, če ob zaključku glavne obravnave v postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka še zaseda oziroma uporablja zadevne poslovne prostore ter jih ni izročila tožeči stranki. Glede na to, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, da je bila najemna pogodba fiktivna, da poslovnih prostorov ni nikoli uporabljala, da jih je uporabljal le A. A., ki je bil v dejanskem razmerju s tožečo stranko, ta pa je že leta 2018 predal ključe in prenehal uporabljati poslovne prostore, bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali tožena stranka poslovne prostore (še) uporablja ali zaseda ter čigave so stvari v teh prostorih in ali je A. A. res izročil ključe poslovnih prostorov v tajništvu tožeče stranke B. B.
Primopredajni zapisnik služi le ugotavljanju stanja stvari in prostorov ob njihovi vrnitvi, ni pa pogoj za to, da se poslovni prostor šteje za vrnjenega.
SPZ člen 223, 225, 225/1. ZTLR člen 58, 58/3, 59, 59/1. ZPP člen 70, 72/2.
stvarna služnost - tožba na ugotovitev obstoja stvarne služnosti - služnost hoje in vožnje - izločitev sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - delitev gospodujoče nepremičnine
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je stvarna služnost poti po parceli 270 v korist parcele 831/41 obstajala v naravi in bila prav tako vpisana v zemljiško knjigo, je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moral toženec ob nakupu še dodatno opraviti raziskovalno dolžnosti in se prepričati še drugače, ali v zemljiško knjigo vpisana služnost poti dejansko v naravi obstaja.
Če se gospodujoča nepremičnina razdeli, ostane stvarna služnost v prid vsem njenim delom.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - invalidska upokojitev
Odločba ZPIZ o invalidski upokojitvi tožnika je postala pravnomočna in izvršljiva 23. 12. 2020. Tožnik je bil do tega dne pri toženki prijavljen v obvezna zavarovanja, od 24. 12. 2020 pa je zavarovan kot invalidski upokojenec in je prejemnik invalidske pokojnine. Pogodba o zaposlitvi je med strankama prenehala veljati dne 23. 12. 2020 na podlagi prvega odstavka 119. člena ZDR-1, ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je odločba o pridobitvi pravice do invalidske pokojnine postala pravnomočna.
SPZ člen 75, 75/1, 75/2, 99, 99/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
negatorna tožba - varstvo lastninske pravice - zaščita pred vznemirjanjem - prepovedane imisije - oblikovanje tožbenega zahtevka - pasivna legitimacija
Z negatorno tožbo po 75. členu SPZ v zvezi z 99. členom SPZ se zagotavlja zaščita pred protipravnim vznemirjanjem lastnika (lahko pa tudi neposrednega posestnika) nepremičnine. Subjekt zaščite je torej lastnik prostorsko opredeljene nepremičnine, zato mora biti kot takšen tudi opredeljen v samem tožbenem zahtevku in izreku sodbe. Ta zahteva po prostorski opredelitvi pa ne velja tudi za toženca, ki je pri negatorni tožbi zaradi vznemirjanja lastninske pravice iz 99. člena SPZ lahko vsakdo, ki vznemirja lastnika (ali domnevnega lastnika) v izvrševanju njegove lastninske pravice, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožencev, da bi morala biti v izreku izpodbijane sodbe ob pravilni uporabi materialnega prava tudi toženca prostorsko opredeljena (z navedbo pravno relevantne prostorske povezave med tožencema in nepremičnino, iz katere prihaja imisija).
Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je prvostopno sodišče v obravnavani zadevi utemeljeno zaključilo, da izvršitev kazni zapora ob koncu tedna pri obsojencu ne bi doseglo namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa takšna nadomestitev tudi ne bi delovala generalno in specialno preventivno, niti ne v smeri resocializacije storilca, saj ga navedeno ne bi odvračalo od morebitnega podobnega ravnanja v prihodnje.