ZJU člen 74, 74/1, 79, 79/1, 84, 84/1.. ZUS-1 člen 47, 47/1, 48, 48/3.
imenovanje v naziv - uradniško delovno mesto - pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku prekinilo postopek do odločitve v upravnem sporu glede zakonitosti razveljavitve tožnikovega sklepa o imenovanju v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Po prejemu odločitve, da je bila razveljavitev tega sklepa zakonita, je na podlagi ugotovitev, da je tožnik na prejšnjem delovnem mestu dosegel naziv Višji pravosodni svetovalec I in da se delo na delovnem mestu Pravosodni svetnik (PDI) II lahko opravlja le v nazivih Pravosodni svetnik (PDI) II in Pravosodni svetnik (PDI) I, pravilno presodilo, da je Komisija zakonito razveljavila pogodbo o zaposlitvi Su 678/2016 z dne 29. 8. 2016 za delovno mesto Pravosodni svetnik (PDI) II.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da imenovanje uradnika v naziv ni pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta. Glede na prvi odstavek 79. člena ZJU je za uradniška delovna mesta kot pogoj za opravljanje dela (posledično pa tudi za zakonito sklenitev pogodbe o zaposlitvi) poleg splošnih pogojev, ki jih urejajo predpisi s področja delovnega prava, določen tudi naziv. To izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 84. člena ZJU, da uradnik javne naloge izvršuje v nazivu.
nedovoljen pritožbeni razlog - vročitev odločbe - dejansko stanje - priznanje in izvršitev tujih odločb o prekrških
Ker je torej odločba o prekršku pristojnega organa države izdaje z dne 16. 7. 2019 storilcu bila osebno vročena 30. 8. 2019, v njej pa je bil poučen o pravici do pravnega sredstva, a te možnosti ni izkoristil, je odločba o prekršku postala pravnomočna in zaradi načela vezanosti na pravnomočne odločbe sodišč in drugih organov se niti prvostopenjsko, niti pritožbeno sodišče ne moreta in ne smeta spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti take odločbe. Ne glede na to, ali so te navedbe pravilne in resnične, v okviru predmetnega postopka odločitve prekrškovnega organa druge države članice EU ni mogoče spremeniti in slediti storilcu, da naj se izpodbijani sklep razveljavi ali ne izvrši.
OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191.. ZPP člen 19, 185, 311, 311/1, 481.. ZDSS-1 člen 5.. ZSPJS člen 3a.
neupravičena obogatitev - obstoj delovnega razmerja - vračilo preveč izplačanih sredstev - civilnopravno razmerje - pobotni ugovor - davki in prispevki - samostojni podjetnik posameznik (s.p.)
Obravnavni primer je pomemben ne le zaradi prikaza načina poračuna, ampak tudi zaradi upoštevanja pomembne okoliščine, da je poračun možno izvesti šele po tem, ko je znan neto znesek prejemkov iz delovnega razmerja. Ta postane znan šele po pravnomočnosti sodbe, s katero je ugotovljen obstoj delovnega razmerja, oziroma natančneje - po tem, ko je znana obveznost plačila davkov in prispevkov in je posledično znan neto prejemek iz delovnega razmerja kot relevanten znesek za poračun z zneski, ki so bili plačani po civilni pogodbi.
Glede temelja je posebej pomemben datum pravnomočnosti izvršene sodbe, tj. 30. 5. 2019, ker se šteje, da je s tem dnem odpadla prejšnja civilna podlaga razmerja med strankama. Pritožbeno sodišče torej izraža strinjanje s tožnico oziroma sodiščem prve stopnje, da je za odločitev v sporu ključen tretji odstavek 190. člena OZ, po katerem nastane obveznost vrnitve tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Z dnem pravnomočnosti sodbe je bila za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 pravno zavezujoče vzpostavljena delovnopravna narava razmerja med strankama, odpadla pa je dotedanja civilnopravna narava. Posledično je za tožnico nastopilo upravičenje, da zoper toženca uspešno uveljavlja neupravičeno obogatitev (II Ips 96/2016).
Toženec napačno navaja, da bi bilo potrebno za priznanje tega posebej doseči še razveljavitev civilnih pogodb pred rednim sodiščem (nenazadnje sodna praksa tudi ne terja razveljavitve teh pogodb kot pogoj za priznanje delovnega razmerja). Napačno je stališče, da bi lahko tožnica neupravičeno obogatitev uveljavljala kvečjemu v gospodarskem sporu (481. člen ZPP). S pravnomočno sodno odločbo I Pd 108/2018 je bil med strankama ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Presoja pravic in obveznosti strank iz tega razmerja (tudi z vidika neupravičene obogatitve) je prav tako predmet delovnega spora (5. člen ZDSS-1). Neutemeljena je torej navedba, da bi moral biti v sporu pasivno legitimiran toženec kot s.p. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ugovor stvarne pristojnosti prepozen - podan v pripravljalni vlogi, že po opravljenem prvem naroku (19. člen ZPP).
Toženec zmotno predlaga, naj se sicer upošteva nova podlaga razmerja, a brez poračunavanja prejetih plačil. Ni namreč možno upoštevati spremenjene narave razmerja, pravice oziroma plačila v zvezi s tem pa pustiti nespremenjene. Prav tako toženec kot nerelevantno poudarja, da ni bil obogaten, češ da je vse prejeto porabil za izvedbo poslov po civilnih pogodbah. Neutemeljeno navaja tudi, da delodajalec preplačila ne more terjati nazaj, kar tožnica opredeli kot neutemeljeno zavzemanje za ''kar je dano, je v zlato jamo zakopano''. V judikatu VIII Ips 139/2005 in tovrstnih sodbah, ki so sledile, je bila resda poudarjena strogost do delodajalca pri odločanju o njegovih zahtevkih za vračilo preveč izplačanih plač, vendar pa v obravnavanem primeru v času veljavnosti spornega razmerja, ko so bila izvedena plačila (ki so privedla do preplačil), stranki še niti nista bili v razmerju delavec delodajalec, ampak v civilnopravnem razmerju. Ko je tožnica tožencu plačevala posle po civilni pogodbi, je šlo za izvajanje takrat veljavne podlage. Tožnica takrat ni bila v vlogi delodajalca (ki velja za močnejšo stranko delovnega razmerja, od katere bi bilo npr. pričakovati, da ve, kolikšno plačo mora plačevati delavcu), pač pa je bila enakopravna stranka civilnopravnega razmerja. Tudi to, da je tožnica javni zavod, za obravnavani primer ni pomembno. To bi lahko bilo oziroma je bilo upoštevano v sporu I Pd 108/2018 glede določitve plače v javnem sektorju, ne pa v tem sporu, ki se nanaša le še na vračilo preveč plačanega po podlagi, ki je odpadla.
Toženec se zmotno zavzema za uporabo 3.a člena ZSPJS, glede katerega navaja, da javnemu uslužbencu direktno ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače, da je za zakonitost in skladnost pogodbe o zaposlitvi z drugimi akti v prvi vrsti odgovoren delodajalec, ter da toženec ne more biti v slabšem položaju kot delavec, ki mu je bila plača napačno odmerjena. Že sodišče prve stopnje je takšna zavzemanja pravilno zavrnilo. Tožencu je višino plače določilo šele sodišče s sodbo I Pd 108/2018. V obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 mu torej tožnica ni izplačevala plač, zato tudi ni možno razlogovanje o tem, da mu je vedoma izplačevala napačno odmerjeno plačo. Ko je bilo civilnopravno razmerje s sodbo preoblikovano v delovnopravno in prvič določena višina toženčeve plače, je odpadla podlaga za plačila, izvršena v civilnopravnem razmerju, kar utemeljuje uporabo določb OZ o institutu neupravičene obogatitve, ne pa 3a. člena ZSPJS.
Sodišče prve stopnje je tožencu v zadostni meri odgovorilo, da bo lahko davke in prispevke, plačane v zvezi z razmerjem, glede katerega je podlaga odpadla, zahteval nazaj po davčnem postopku. Ni potrebna natančnejša obrazložitev tega postopanja, saj to ni bistveno za ta spor. Bistveno je, da je stališče pravilno - njegova posledica pa je, da vtoževanega zneska ni pravilno znižati za davke in prispevke, ki jih je toženec plačal kot s.p. od prejetih plačilih s strani tožnice. Toženec je namreč v pobot ugovarjal zneske iz naslova plačila teh prispevkov v skupnem znesku 12.695,00 EUR. Za vračilo teh zneskov so pasivno legitimirani njihovi prejemniki. Že zato pobotni ugovor zoper tožnico ni utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00051609
OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1. ZPP člen 48, 52, 52/1, 339, 339/2, 339/2-11.
poškodba na gradbišču - poškodba na delovišču - delovna nezgoda - padec z višine - opustitev ukrepov s področja varstva pri delu - prispevek oškodovanca k nastanku škode - rok za izdelavo pisnega odpravka sodbe - začetek teka roka - rok za pritožbo - krajevna pristojnost - ugovor krajevne pristojnosti
Pravilen je zaključek v izpodbijani sodbi, da natančna višina, s katere je padel tožnik, in natančen čas škodnega dogodka nista pomembna. Izvedensko mnenje medicinske stroke je potrdilo tožnikovo izpovedbo (in trditev), da je zatrjevane poškodbe utrpel zaradi padca z višine. Okoliščine, ki bi utemeljevale višji tožnikov prispevek k nastanku škode, bi morala zatrjevati in dokazati toženka. Posplošeno opozorilo, da ni bilo natančno ugotovljeno, kaj je povzročilo tožnikov padec, ne more privesti do razbremenitve njene odgovornosti.
Ni podan toženkin pravni interes za izpodbijanje odločitve o tridesetdnevnem (in ne petnajstdnevnem) roku za pritožbo. V primeru, da bi bil pravilen krajši rok, bi bila namreč njena pritožba vložena prepozno.
začasni odvzem vozniškega dovoljenja - res iudicata - prepoved uporabe vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije
Sodišče je imetniku tujega vozniškega dovoljenja, ki je v obdobju dveh let dosegel 18 kazenskih točk, dolžno izreči prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta ne glede na to, ali je bilo v postopku o prekršku storilcu že začasno prepovedana uporaba tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije.
Pritožba v tej zvezi zmotno uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da v sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar ne drži. Obrazložitev sodbe namreč zajema tudi čas od 22. 2. 2020 do 5. 3. 2020, glede katerega je sodišče obrazložilo, da ni dokazano, da bi bilo potrebno znižanje plače za prejeta denarna nadomestila.
Ali je takšen zaključek pravilen ali ne, bo lahko pokazal šele ponovljeni postopek, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje najprej sanirati postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka (gre namreč za takšno kršitev prvostopenjskega postopka, ki je pritožbeno sodišče samo ne more sanirati), in sicer tako, da bo predlagani dokaz izvedlo in ga vključilo v dopolnjeno dokazno oceno ali pa ga bo zavrnilo, kar lahko stori le iz ustavno dopustnega razloga, kar pa mora tudi obrazložiti.
Toženka je k pritožbi priložila dokaz, v zvezi s katerim trdi, da dokazuje tožnikovo prejemanje denarnega nadomestila v nespremenjeni višini tudi v nadaljnjem času od 22. 2. 2020 do 5. 3. 2020. Vendar pa toženka ni dokazala, da tega dokaza ni mogla predložiti že prej brez svoje krivde (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato ga v pritožbenem postopku (npr. na način, kot predlaga toženka, da naj pritožbeno sodišče izda spremenjeno sodbo) ni dopustno upoštevati.
Ne glede na to, da je od storitve kaznivega dejanja umora preteklo že skoraj 17 let, ni videti razloga, da te okoliščine sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pri presoji ponovitvene nevarnosti, kot neutemeljeno navaja zagovornica v pritožbi.
GRADBENIŠTVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00055684
OZ člen 131, 186, 186/3. ZGO-1 člen 2, 2/1, 28, 28/2, 35, 35/6, 84, 85, 88, 88/2. Pravilnik o projektni dokumentaciji (2008) člen 28. GZ člen 13.
poškodba pri delu - poškodba na gradbišču - odgovornost za škodni dogodek - projekt za izvedbo - projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja - vzročna zveza - teorija o adekvatni vzročnosti - teorija o ratio legis vzročnosti - naravna vzročnost - opustitveno ravnanje - opustitev dolžnega nadzorstva - odgovornost nadzornika - odgovornost projektanta - projektantska pogodba - ustavitev gradbenih del - montažna dela
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je za škodo izključno odgovoren tožnikov delodajalec, ki je bil izvajalec in ob tem tudi koordinator vseh del. Kot izvajalec je bil tisti, ki je odrejal delo delavcem in na njem je ležala skrb, da ima popolno dokumentacijo. Če kot izvajalec od projektanta ni prejel vse dokumentacije, na podlagi katere bi se lahko prepričal ali z deli lahko varno nadaljuje, bi moral z nadaljevanjem dela počakati. Niti vodja projekta niti nadzornik ne odrejata del delavcem izvajalca in tega tudi v konkretnem primeru nista storila. Ker nesreče nista in ne bi mogla preprečiti, ni vzročne zveze med opustitvijo nadzora in ravnanjem projekta ter poškodovanjem tožnika. Le izvajalec je bil tisti, ki je imel pravico in dolžnost ustaviti delo, če bi to lahko predstavljalo nevarnost za delavce. Teh dolžnosti ni opravil, in ta opustitev predstavlja pravno relevantni vzrok tožnikovega poškodovanja.
ZD člen 1. ZDKG člen 1. ZDen člen 74, 74/2, 78, 78/1.
dedovanje - kmetija - status zaščitene kmetije
V obravnavanem primeru v trenutku dedovanja nepremičnine, ki so dodaten predmet zapuščine, niso zaščitena kmetija. Sodišče prve stopnje je opravilo poizvedbe o statusu predmetnih zemljišč skozi čas in ugotovilo, da ni podatkov, da bi bila ob podržavljenju premoženja pokojnica, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, lastnica zaščitene kmetije. Po podatkih UE je bila v vmesnem obdobju, torej od nacionalizacije do denacionalizacije, kmetija last A. A. in kasneje last slednjega in B. A., določena za zaščiteno kmetijo v l. 1977, 1984 in 2004. Od l. 2018 pa ta kmetija (v lasti C. A.) ne izpolnjuje več pogojev za status zaščitene kmetije. Nadalje je UE sporočila, da vrnjeno premoženje samo po sebi ne predstavlja zaščitene kmetije, bi pa bilo del kmetije, če ne bi bilo nacionalizirano. Ob takih ugotovitvah, je odločitev sodišča, da zapuščine ne razdeli po določbah ZDKG, pač pa po ZD, pravilna. Ne le iz zgoraj navedenih razlogov, pač pa tudi zato, ker niti ob uvedbi prvotnega dedovanja (l. 1974) zapustnica ni bila lastnica kmetije, ki bi nosila status zaščitenosti, kar pomeni, da bi se, če ne bi bilo nacionalizacije, kmetija dedovala po splošnih določbah ZD, torej bi se „razdrobila“ zaradi dedovanja že tedaj, l. 1974.
uporabnina za nepremičnino - nemožnost uporabe skupnega premoženja - odškodnina zaradi nemožnosti uporabe solastne stvari - prostovoljna izselitev iz nepremičnine - prostovoljna neuporaba solastnega dela nepremičnine - privolitev v prikrajšanje
Sodišče prve stopnje pravilno ločuje med prostovoljno odselitvijo (v smislu fizične preselitve) in prostovoljno odpovedjo, opustitvijo uporabe stanovanja. Pravilno je ugotovilo (česar pritožba ne izpodbija), da sta obe stranki želeli ostati v stanovanju in sta se pravzaprav bojevali glede tega, kdo bo ostal. V tem »boju« je »zmagal« toženec – v tem smislu, da je on ostal v stanovanju, tožnica pa je odšla; pri tej njeni odločitvi je nedvomno pomembna pritožbeno izpostavljena okoliščina, da je bila tožnica tedaj noseča, zato se ni več mogla ali želela izpostavljati in izčrpavati v spopadu za stanovanje. Upoštevaje vse opisane okoliščine je povsem pravilen zaključek prvostopenjske sodbe, da tožnica s tem, ko je zapustila stanovanje, ni privolila v svoje prikrajšanje zaradi neuporabe stanovanja. Na te zaključke ne vpliva (sicer nesporno) dejstvo, da je tožnica kmalu po tem, ko se je odselila (odselila se je konec decembra 2012), z novim partnerjem kupila stanovanje in se (marca ali aprila 2013) vanj preselila. To je logična posledica dejstva, da je tožnica zapustila dotedanje skupno stanovanje (ker je »izgubila boj« s tožencem) in je pač morala nekje živeti. Tožnica se je sicer (v fizičnem smislu) prostovoljno odselila, vendar se ni prostovoljno odpovedala pravici do souporabe stanovanja in ni privolila v svoje prikrajšanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00051192
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 51, 51/2, 73, 308, 308/3, 308/6.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izrek sam s seboj v nasprotju - razlogi o odločilnih dejstvih - uporaba omilitvenih določil - kazen zapora - odvzem predmetov
Ker je sodišče prve stopnje kljub uporabi omilitvenih določil obdolžencu izreklo zaporno kazen nad spodnjo mejo določene kazni, torej nad tremi leti zapora, je izrek napadene sodbe sam s seboj v nasprotju.
DZ člen 7, 7/4, 135, 138, 138/2. ZNP-1 člen 51, 51/2.
skupno starševstvo - skupno varstvo in vzgoja otroka - največja korist otroka - določitev stikov z otrokom - delovna obveznost - določitev višine preživnine za otroka - izvenšolske dejavnosti - pritožbena obravnava
Novejša sodna praksa in pravna teorija enotno stojita na stališču, da je skupno starševstvo pravilo, ker je to v največjo korist otroka. Tudi stroka potrjuje, da ima skupno starševstvo za otroke številne prednosti. Raziskave so pokazale, da je pri otrocih, ki so bili zaupani v skupno starševstvo, v primerjavi s tistimi, ki živijo z enim staršem kot skrbnikom, manj škodljivih pojavov (anksioznost, depresivnost, agresivnost, uživanje tobaka in alkohola, somatske bolezni) ter da so bolj uspešni v šoli, se bolje kognitivno razvijajo in imajo boljše odnose s staršema ter razširjeno družino.
Po ustaljeni sodni praksi je odstop od primarne, osnovne oblike starševske skrbi (skupnega starševstva) utemeljen le tedaj, ko za to, da se enega od staršev omeji ali izključi glede varstva, vzgoje in oskrbe otroka, obstoje posebni, upravičeni razlogi: na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, narkomanija, resna telesna ali duševna bolezen enega od staršev in drugi podobni razlogi, zaradi katerih eden od staršev ni sposoben ali voljan kakovostno poskrbeti za varstvo, vzgojo in oskrbo otrok z upoštevanjem največje koristi otrok.
Dogovor, sklenjen pred CSD, za sodišče ni pravno zavezujoč, zato je tudi sodišče prve stopnje lahko, ne glede na drugačno poprejšnjo izjavo nasprotnega udeleženca, sprejelo odločitev, da se otroci zaupajo obema staršema v skupno starševstvo, saj je ugotovilo, da je to v skladu z največjo koristjo otrok.
Določitev preživnine ni matematično-knjigovodski obračun, temveč ocena preživninskih zmožnosti staršev na eni strani ter potreb otrok na drugi strani.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSK00051883
DZ člen 157, 157/2, 161.. ZNP-1 člen 100.. ZIZ člen 15.
začasna odredba v družinskih sporih - varstvo koristi otroka - visoka ogroženost otroka - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih
Sodišče izda začasno odredbo le v izjemnem položaju, kadar je varstvo koristi otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sklepa, da hčerka udeležencev z vidika varstva in vzgoje ni ogrožena.
ZIZ člen 268, 273, 273/1. SPZ člen 26, 26/1. ZDR-1 člen 34.
zavarovanje terjatve - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba v zvezi z motenjem posesti - posestno varstvo - motenje posesti premičnine - posest motornega vozila - namen izdaje začasne odredbe - prepoved bodočega motenja - ravnanje z nepopolnim predlogom za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - posestnik - imetnik - upoštevanje delodajalčevih navodil - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - nesklepčnost predloga
Pri presoji utemeljenosti predloga mora sodišče poleg materialnopravnih pogojev presoditi tudi to, ali predlagano zavarovanje lahko doseže cilj zavarovanja. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da predlagana začasna odredba za tožnika ne bo imela nobenega učinka. Z njo namreč namen zavarovanja ne bo dosežen. Kot tožnik sam pojasnjuje v pritožbi, želi z začasno odredbo doseči začasno ureditev razmerja tako, da se vzpostavi prejšnje stanje, to je, da mu toženka vrne posest vozila. Tega pa mu predlagana začasna odredba ne omogoča, saj toženki ne nalaga aktivnega ravnanja v smislu vrnitve posesti vozila, ampak prepoveduje (pa še to povsem nekonkretizirano) le „vsakršno“ motenje oziroma onemogočanje posesti vozila. Ker sodišče tudi v postopku izdaje začasne odredbe odloča le v mejah predloga, konkreten pa kot rečeno ni tak, da bi bil z njim dosežen cilj, ki ga z zavarovanjem zasleduje tožnik, je odločitev o njegovi zavrnitvi pravilna.
ZLNDL člen 2. ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 44, 44/1.
pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pripadajoče zemljišče k stavbi - lastninjenje družbene lastnine - namembnost zemljišča - redna raba nepremičnine - dovozna pot - pravica uporabe - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini
Upoštevaje, da mora biti v presojo zajet celoten časovni okvir od izgradnje do lastninjenja (1997), je sodišče prve stopnje pravilno sledilo dinamičnemu principu ugotavljanja obsega (skupnega) pripadajočega zemljišča. Tako glede stavbe K. 13 kot tudi glede garaž je ubralo celovit pristop, torej pristop, ki merilom iz prvega odstavka 43. člena ZVEtl-1 pripisuje enakovreden, medsebojno dopolnjujoč se pomen. Ni upoštevalo (zgolj) upravnih aktov iz obdobja gradnje, temveč tudi dejansko ureditev v naravi, preteklo redno rabo in prostorske akte po izgradnji.
predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - funkcionalno zemljišče k več stavbam - dejanska raba nepremičnin - pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - pridobitev pravice uporabe na nepremičnini - spremenjene okoliščine - pretekla raba - dejanska raba - redna raba stavbe - ugovor javnega dobra - zelenica, parkirišče
Če je še veljalo po ZVEtL, da se pri določitvi pripadajočega zemljišča upoštevajo le prostorski in upravni akti, na podlagi katerih je bila stavba, h kateri se je določalo pripadajoče zemljišče, zgrajena, in so se šele, če navedeni akti niso bili dosegljivi, uporabljala rezervna merila, je ZVEtL-1 vzpostavil drugačne kriterije pri ugotovitvi pripadajočega zemljišča. Upošteval je, da je potrebnost in namembnost (določenega) zemljišča za redno rabo stavbe lahko ob njeni izgradnji povsem drugačna kot pozneje ob nastopu lastninjenja (t. i. dinamičen pristop).
Ker se načrtovana gradnja objekta „R“ ni realizirala, ampak se je namenjenost rabe (sedanje) parcele 1551/1 pri izvedbi gradnje obravnavanih večstanovanjskih stavb z ureditvijo tega prostora, ki je funkcionalno povezano z obravnavanima stavbama, dejansko preoblikovala, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da pritožnica s sklicevanjem na prostorske akte ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo vse okoliščine primera v luči zakonskih kriterijev, ki so (do olastninjenja) vzpostavili drugačno ureditev okoliškega prostora in s tem njegovo namensko pripadnost.
oderuška pogodba - najemna pogodba za nedoločen čas - subjektivni element oderuštva - nesorazmernost dajatve - uporabnina - brezplačna uporaba nepremičnine - neupravičena uporaba nepremičnine
Bistvena značilnost oderuške pogodbe je naklepno ravnanje pogodbenika, ki izkoristi stisko ali težko premoženjsko stanje drugega ter njegove subjektivne lastnosti, da bi si pridobil korist, ki je v očitnem nesorazmerju s pogodbenimi obveznostmi (119. člen OZ). Pri tem mora biti nesorazmernost podana že v času sklenitve pogodbe in je ni mogoče presojati za nazaj, upoštevajoč trajanje pogodbenega razmerja.
sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - obstoj verificiranega varovanega oddelka socialnega varstvenega zavoda - pridržanje v socialno varstvenem zavodu - prostorska zasedenost - duševna bolezen - paranoidna shizofrenija - alkoholizem
Nasprotni udeleženec ni ustrezno kritičen do nujnosti zdravljenja in jemanja predpisane terapije zaradi njegove hude duševne bolezni, posledično pa je njegova presoja realnosti hudo motena, prav tako je moteno obvladovanje njegovega ravnanja. Izven varovanega oddelka SVZ bi tako zaradi nekritičnosti do svojega zdravstvenega stanja opustil jemanje zdravil in zdravljenje, zaradi česar bi bilo huje ogroženo njegovo zdravje.
Sodišče zaradi prezasedenosti socialno varstvenih ustanov ne more zavrniti utemeljenega predloga za namestitev.