Ker se pritožba skladno s tretjim odstavkom 343. člena ZPP šteje za nepopolno v primeru, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, v konkretnem primeru pa tožnica v pritožbi ni navedla prav tega, zoper kateri sklep se pritožuje, je sodišče prve stopnje že samo iz tega razloga pravilno v skladu z določbo prvega odstavka 343. člena ZPP pritožbo kot nepopolno zavrglo.
Banka sme pravni osebi kadarkoli odpovedati okvirno pogodbo o plačilnih storitvah, kljub temu pa mora nadaljevati tiste posle, ki jih ni mogoče odlašati, dokler naročitelj nima možnosti prevzeti skrbi zanje.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/1-4, 89/2, 90.. ZZRZI člen 40, 102.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - razlog invalidnosti - ustrezno delovno mesto - III. kategorija invalidnosti
Tožnik v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca iz varstva pri delu ter izvedenca medicine dela sodišču prve stopnje očita, da bi dokaz moralo izvesti, saj da samo nima znanja za oceno, ali je delovno mesto čistilca primerno za tožnika ob upoštevanju omejitev, zaradi česar uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.
Vendar pa pritožbeno sodišče v zvezi s tako zavrnjenim dokaznim predlogom poudarja, da iz pritožbe niti ne izhaja, katero dejstvo glede vsebine delovnega mesta čistilec v primerjavi s priznanimi omejitvami naj bi sodišče ugotovilo napačno ali nezadostno, da bi bilo potrebno dodatno raziskovanje dejanskega stanja s postavitvijo izvedencev. Neizvedba tovrstnega dokaza sama po sebi ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tudi ne pride v poštev ugotovitev nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene ob izostanku določnih pritožbenih navedb glede spornih dejstev.
ZŠtip člen 24, 24/2.. ZIUOOPE člen 24, 24/2, 57, 57/1.. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij (2014) člen 5, 5/4.
Zoisova štipendija - neizpolnjevanje pogojev - interventni zakon - epidemija
V zadevi je sporno, ali se pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za pridobitev Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2020/2021, lahko upoštevajo dosežki tožnice, ki jih je dosegla na ... tekmovanju A. v mesecu marcu 2020, torej v šolskem letu 2019/2020.
Vlagatelj lahko uveljavlja dosežek tistega A. tekmovanja, na katerem se je zadnjič izvedlo tekmovanje v disciplini, ki jo uveljavlja kot izjemni dosežek. Ker je bilo navedeno tekmovanje razpisano le v letu 2019/2020, ne pa v letih 2017/2018 in 2018/2019, tako tožnica dosežkov iz preteklih let v primeru, da bi se upoštevala razlaga prvega odstavka 57. člena ZIUOOPE, za katero se zavzema tožena stranka, ne bi mogla uveljavljati, saj tekmovanja A. v preteklih letih sploh ni bilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - UZANCE
VSL00051572
OZ člen 633, 633/1, 633/2. ZPP člen 454, 454/2. Posebne gradbene uzance (1977) uzanca 112.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - stvarne napake - posebne gradbene uzance - pregled del - prevzem dela - pravočasno grajanje stvarnih napak - ugovor sočasnosti izpolnitve - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti
Obstoj napak se lahko ugotovi šele takrat, ko je mogoče stvar na običajen način pregledati. V obravnavanem primeru to pomeni takrat, ko je bilo mogoče brez vsakršnih omejitev parket preizkusiti. Vseh morebitnih napak položenega parketa gotovo ni bilo mogoče ugotoviti, preden toženka parketa ni smela mehansko obremeniti. Določilo 112. člena posebnih gradbenih uzanc, po katerem se z uporabo objekta šteje, da je naročnik dela prevzel, temelji na predpostavki, da naročnik, ki prične uporabljati objekt še pred njegovim sprejemom in izročitvijo, nima nobenega utemeljenega razloga, da bi odlagal s pregledom opravljenega dela.
krivda - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - odgovornost imetnikov motornih vozil - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - dejanske okoliščine poteka prometne nesreče - soprispevek - deljena odgovornost - ustavitev vozila - nevarna situacija - višja sila - vzročna zveza
Tožnica nima prav, ko trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti na podlagi pravil objektivne odgovornosti, ker se je nahajala izven vozila. Tožnice ni mogoče obravnavati kot peške, saj je iz avtomobila izstopila zato, da bi kraj nesreče zavarovala s trikotnikom in se oblekla v odsevni jopič. Sodišče prve stopnje je tako tožnico v skladu s sodno prakso pravilno obravnavalo kot voznico, ki kot taka tudi odgovarja.
Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bilo vozilo tožnice udeleženo v prometu, čeprav je ob trku mirovalo, saj je pomenilo vir povečane nevarnosti.
ZPDI člen 11a, 11a/1, 11a/2, 11a/6.. ZS člen 116.. ZVZD-1 člen 5.. ZDR-1 člen 155.. URS člen 14, 32, 49.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
Bistveno v tem sporu je vprašanje, ali je bilo ponujeno delovno mesto višji pravosodni svetovalec (PDI) - strokovni sodelavec na Okrajnem sodišču v C. glede na oddaljenost od toženčevega bivališča in glede na trajanje ponujene zaposlitve ustrezno.
Glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi je poleg dejstva, da je ponujeno delovno mesto ustrezalo toženčevi izobrazbi in opravljenemu PDI, treba upoštevati tudi določilo o kraju opravljanja dela. V 5. členu te pogodbe je bilo določeno, da bo toženec opravljal delo po programu obveznega usposabljanja na lokacijah, na katerih posluje Višje sodišče v A. ter na lokacijah, na katerih poslujejo sodišča, ki sodijo v območje pristojnosti Višjega sodišča v A.. Okrajno sodišče v C. sodi v območje pristojnosti Višjega sodišča v A. (116. člen ZS). Ker mu je tožeča stranka ponudila zaposlitev z določitvijo kraja opravljanja dela v okviru širše opredelitve kraja opravljanja dela, ni pomembno, kako oddaljen je kraj ponujene zaposlitve od kraja dejanskega prebivališča toženca (tj. od kraja njegovega začasnega prebivališča) in koliko časa bi toženec porabil za pot na delo in z dela.
Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da mu stroškov izobraževanja ni treba povrniti, ker je ponujena zaposlitev neustrezna tudi glede na njeno trajanje več kot osem mesecev. Sodniški pripravnik mora skleniti delovno razmerje za toliko časa, kolikor je trajalo pripravništvo s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču, ali za krajši čas. Iz poziva ministrstva z dne 30. 10. 2018 izhaja poziv, naj se toženec v 30 dneh od opravljenega PDI (torej do 7. 12. 2018) zglasi na Okrožnem sodišču v B. zaradi sklenitve delovnega razmerja za določen čas do 30. 11. 2019. To je skrajni datum, do katerega bi trajala zaposlitev, ni pa znan datum sklenitve ponujene pogodbe o zaposlitvi.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 110, 110/1, 110/1-4, 111, 118, 118/1.. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) člen 79, 79/2.. URS člen 23.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonitost odpovedi - regres za letni dopust - pravica delavca do zagovora
Pravilen je poudarek sodišča, da je bilo glede tožnikovega izostanka med strankama več nejasnosti, kar potrjuje nujnost zagovora, ko bi tožnik lahko pojasnil, zakaj na delo ni prišel, ali ima zdravniško potrdilo oziroma zakaj ga ne more predložiti, kakšne omejitve ima oziroma je imel in ali je šlo morda za nesporazum med njim in delavko A.A. Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita že zaradi kršene pravice do obrambe pred očitanim v odpovedi.
URS člen 23, 33. ZFPPIPP člen 47, 121, 136, 179, 179/3, 201, 201/2, 209, 209/6, 221k, 221k/8. ZPP člen 320, 332, 339, 339/2, 339/2-12.
ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave - sodno varstvo - sklep o potrditvi prisilne poravnave - sklep o zavrnitvi ugovora - pravnomočen sklep - ponovno odločanje - vezanost sodišča na svojo odločitev - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zloraba pravice - odločanje o ugovoru - ustavnost zakonske določbe - pravica do zasebne lastnine - test sorazmernosti - količnik - glasovanje - terjatve upnika za izračun deleža njegovih glasovalnih pravic - začetek postopka prisilne poravnave - pravica do sodnega varstva - namen postopka prisilne poravnave - začetek stečajnega postopka - načrt finančnega prestrukturiranja
Očitano procesno kršitev šestega odstavka 209. člena ZFPPIPP bi moral pritožnik uveljavljati s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovorov proti vodenju postopka prisilne poravnave. Če te kršitve ni uveljavljal, tega ne more sanirati na način, da zatrjevano kršitev uveljavlja v pritožbi zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave. Če bi mu namreč sodišče sledilo in ponovno odločalo o ugovorih, bi storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.
Zahteva po učinkovitosti pravnega sredstva pomeni, da mora pravno sredstvo upnikom omogočiti učinkovito varstvo njihovih pravic v razmerju do dolžnika. Vsak od upnikov ima v razmerju do dolžnika pravico zahtevati odločanje o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, razen izjemoma pa upniki nimajo pravice zahtevati odločanja o začetku postopka prisilne poravnave. Pravica, ki jo mora pravno sredstvo varovati med postopkom prisilne poravnave je zgolj ta, da upniki lahko dosežejo začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, če načrt finančnega prestrukturiranja ne omogoča za upnike ugodnejšega poplačila, kot bi ga dosegli v primeru stečajnega postopka. Namen ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave je torej zagotoviti, da so upniki v najmanj enakem položaju, kot bi bili, če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek ne pa, da se doseže taka sprememba načrta finančnega prestrukturiranja, da bo navadnim upnikom zagotavljala teoretično absolutno najvišje možno poplačilo.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 45, 45/3.. ZPP člen 249.
stroški in nagrada izvedenca - sodni izvedenec - odmera stroškov
Glede na 3. odstavek 45. člena Pravilnika je izvedencu sicer mogoče priznati materialne stroške največ v višini zgornje meje 15 %. Vendar mora biti priglašena višina stroškov specificirana, priznani znesek pa argumentirano obrazložen in utemeljen. Pritožba namreč pravilno opozarja na sodno prakso, po kateri je priznanje 15 % materialnih stroškov zgornja meja, ki mora biti ovrednotena glede na okoliščine primera, sicer se stroški praviloma ovrednotijo v višini 5 %.
Ne le da so v obravnavani zadevi materialni stroški priglašeni povsem pavšalno, tudi izpodbijani sklep nima razlogov, zakaj so odmerjeni v najvišjem možnem odstotku. Ni nikakršne specifikacije 248,40 EUR priglašenih stroškov, niti priznanega zneska v višini 15 % ni ovrednotilo sodišče, saj ni obrazložilo, kakšni posebni stroški poleg običajnih, naj bi izvedenskemu organu sploh nastali. Že zaradi navedenega je potrebno pritrditi stališču toženca, da je v konkretnem primeru iz naslova materialnih stroškov mogoče zakonito priznati največ 5 % od skupno odmerjenih 1.738,80 EUR nagrade. Torej 82,80 EUR in ne 248,40 EUR materialnih stroškov, kot je priznalo sodišče prve stopnje.
Sodišče v primeru ugotovitve, da je storilec v obdobju dveh let dosegel ali presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, nima možnosti tehtanja, ali naj mu prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče ali ne, temveč je to dolžno storiti.
odnos med izvršilnim in stečajnim postopkom - ločitvena pravica pridobljena v izvršilnem postopku - ohranitev že vpisanih pravic - pravnomočen sklep o preizkusu terjatev - končni seznam preizkušenih terjatev - osnovni seznam preizkušenih terjatev - ugovor zoper osnovni seznam
Da bi sodišče prve stopnje lahko ohranilo v veljavi ločitveni pravici, pridobljeni v tem postopku, bi iz končnega seznama preizkušenih terjatev (ki je sestavni del izreka sklepu o preizkusu terjatev) morali izhajati tudi omenjeni ločitveni pravici upnika. Teh pa končni seznam ne vsebuje. Če je upnik menil, da je ločitveni pravici pravilno prijavil in bi mu morali biti priznani, bi moral to priznanje doseči v okviru stečajnega postopka, z uvrstitvijo teh ločitvenih pravic na osnovni seznam preizkušenih terjatev, zoper katerega je imel na voljo pravno sredstvo - ugovor zoper osnovni seznam preizkušanih terjatev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - zakonitost odpovedi
Tožnica se zmotno zavzema za stališče, da ji toženka v skladu s 53. členom ZDR-1 ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 30. 4. 2014 za delovno mesto svetovalec za osebne finance, ki je mirovala v času, ko je tožnica na podlagi pogodbe za določen čas z dne 15. 4. 2020 opravljala delo na vodilnem delovnem mestu vodje poslovalnice F.
ZDR-1 v drugem odstavku 74. člena, ki ureja posebni položaj vodilnih delavcev, določa, da v času opravljanja vodilnega dela po pogodbi o zaposlitvi za določen čas v primeru, če je delavec že zaposlen pri delodajalcu na drugih delih za nedoločen čas, mirujejo pravice, obveznosti in odgovornosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Gre za drugačno ureditev mirovanja, kot je določena v 53. členu ZDR-11, ki ureja primere, ko delavec zaradi drugih zakonsko predvidenih okoliščin začasno preneha opravljati delo pri delodajalcu, pogodba o zaposlitvi pa mu zaradi tega ne preneha.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 52, 52/1, 52/1-2, 52/2, 52/4.. ZPP člen 249.
stroški in nagrada izvedenca - stroški postopka - izvedensko mnenje
Ugotovitev o prisotnosti izvedenke na obravnavi je zmotna in celo protispisna, saj dokaz z njenim zaslišanjem, torej ustno podajanje izvida in mnenja iz 2. odst. 52. člena Pravilnika ni trajalo, niti ni moglo trajati od 8.30 do 9.46 ure. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 29. 3. 2018 poleg že izpostavljenega v 4. točki te obrazložitve izhaja tudi, da se je zaradi spremembe senata obravnava začela znova, da so uvodoma zapisane daljše navedbe tožene stranke, stranskega intervenienta ter tožnice, da so se v soglasju s strankami štele za pregledane in prebrane listine v sodnem in upravnem spisu, ter šele zatem pričela izvedba dokaza z zaslišanjem izvedenke. Edino logičen in pravilen je zato lahko le zaključek, da čas podajanja mnenja ni obsegal več kot dvakrat začete pol ure (saj se ni pričel ob 8.30 uri!). Posledično je mogoče zakonito priznati 10,00 EUR + 138,00 EUR + 70,00 EUR (2 x 35), skupaj 218 EUR, povečanih za 22 % DDV pa 265,96 EUR in ne 308,66 EUR, kot je dosojenih z izpodbijanim sklepom.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 13, 13/2, 18, 59, 62, 62/6, 63, 200, 200/1, 200/2, 200/3.. ZPP člen 274, 274/1.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - posredovanje delavcev drugemu uporabniku
Tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretji toženki (posledično pa tudi zahtevek za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pri tretji toženki) že po materialnem pravu ni utemeljen. Tožnik, ki je imel sklenjeno delovno razmerje pri prvi toženki (ki se je dejansko izvrševalo in torej ni obstajalo le formalno, kot je trdil), ne more za isto obdobje doseči priznanje delovnega razmerja pri tretji toženki.
Tretja toženka pa tudi sicer utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so v razmerju med njo in tožnikom obstajali elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Prva toženka je bila tista, ki je tožniku izplačevala plačo, kar je temeljna obveznost delodajalca za delavčevo opravljeno delo. Pošiljala ga je na zdravniške preglede, organizirala preizkuse varstva pri delu, mu odobravala letni dopust, zagotavljala mu je osnovno delovno opremo. Tožnik je bil na delo k tretji toženki napoten s strani prve toženke. Naročilo tretje toženke prvi toženki se je nanašalo (zgolj) na število delavcev ustreznega profila, ne na poimensko določenega delavca. Tretja toženka pa je imela sicer pravico izvajati določen nadzor in podajati navodila za delo na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, ki jo je sklenila s prvo toženko. Način poslovnega sodelovanja prve in tretje toženke po vsebini dejansko predstavlja posredovanje delavcev s strani delodajalca - prve toženke uporabniku - tretji toženki (59. do 63. člen ZDR-1; sklep VS RS VIII SM 2/2021).
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da delo, kot ga je sporna dneva opravljal tožnik, premeščanje bremen (ki niso bila pretežka; premeščanje pretežkih bremen bi pomenilo kvečjemu podlago za krivdno odgovornost), ne ustreza standardu nevarne dejavnosti, da bi bila podana objektivna odgovornost drugotoženke za škodo (drugi odstavek 131. člena OZ, 150. člen OZ). Dejavnost je nevarna, če iz nje izvira večja škodna nevarnost za okolico, torej nevarnost, ki po svoji naravi ali načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je pravilno ovrglo vse navedbe tožnika, s katerimi je utemeljil krivdno odgovornost (prvi odstavek 131. člena OZ). Te navedbe so bile v veliki meri pavšalne (da mu toženka ni zagotovila varnega načina dvigovanja bremen, da ni poskrbela za primerno zaščitno opremo, da ni izvajala primernega nadzora; tudi navedbe o izostanku usposabljanja in izdelane izjave o varnosti z oceno tveganja, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne držijo), nedokazane (da mu je odredila premeščanje bremen nad dovoljeno težo) oziroma neutemeljene (da bi morala toženka delo odrediti dvema delavcema, da delo ne bi smelo biti normirano, da bi morala izdelati varnostni načrt).
ZPP člen 8.. ZDR-1 člen 7, 7/4, 89, 89/1, 89/1-5, 125, 125/4.. OZ člen 82, 83.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Tako iz ocene poskusnega dela, kakor tudi iz izpovedi prič, ki jih je sodišče v obrazložitvi sodbe pravilno ocenilo, izhajajo konkretne napake in pomanjkljivosti v zvezi z delom tožnice v času trajanja poskusnega dela. Tožnica ni izpolnila pričakovanj tožene stranke, zaradi katerih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ko je ugotovila, da ni primerna za delo prodajalke.
zahteva za sodno varstvo - javni red in mir - neupoštevanje odredbe policista - dokazni predlog - zavrnitev dokaznega predloga - razbremenilni dokazi
Storilec torej ni predlagal postavitev izvedenca zato, ker bi želel dokazovati poškodbo glave, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, niti ni zatrjeval, da naj bi vzrok za njegovo vedenje v sami poškodbi glave. Ker je storilec s predlaganim dokazom tj. postavitvijo izvedenca nevropsihiatra želel dokazovati, da se zaradi zaužitja zdravila ni mogel zavedati svojega ravnanja oziroma ga imeti pod nadzorom, s tem pa dokazovati, da niso podani subjektivni elementi prekrška, da torej ni podana storilčeva odgovornost za storjena prekrška, bi sodišče tak dokaz moralo izvesti, saj gre za razbremenilni dokaz, ki je pravno relevanten za odločitev o odgovornosti za storjeni prekršek, je primeren in dosegljiv, prav tako pa ni razlogov, da bi sodišče štelo, da je dejstvo, ki ga želi storilec s tem dokazom dokazovati, že dokazano z drugimi dokazi.
vročitev sklepa - napake pri vročanju - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije
Posledica napak pri vročanju sklepa so bile s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 19. 10. 2021 odpravljene, na vsebinsko pravilnost izpodbijanega sklepa pa take napake ne morejo vplivati in so zato take pritožbene navedbe neutemeljene.
OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191.. ZPP člen 19, 185, 311, 311/1, 481.. ZDSS-1 člen 5.. ZSPJS člen 3a.
neupravičena obogatitev - obstoj delovnega razmerja - vračilo preveč izplačanih sredstev - civilnopravno razmerje - pobotni ugovor - davki in prispevki - samostojni podjetnik posameznik (s.p.)
Obravnavni primer je pomemben ne le zaradi prikaza načina poračuna, ampak tudi zaradi upoštevanja pomembne okoliščine, da je poračun možno izvesti šele po tem, ko je znan neto znesek prejemkov iz delovnega razmerja. Ta postane znan šele po pravnomočnosti sodbe, s katero je ugotovljen obstoj delovnega razmerja, oziroma natančneje - po tem, ko je znana obveznost plačila davkov in prispevkov in je posledično znan neto prejemek iz delovnega razmerja kot relevanten znesek za poračun z zneski, ki so bili plačani po civilni pogodbi.
Glede temelja je posebej pomemben datum pravnomočnosti izvršene sodbe, tj. 30. 5. 2019, ker se šteje, da je s tem dnem odpadla prejšnja civilna podlaga razmerja med strankama. Pritožbeno sodišče torej izraža strinjanje s tožnico oziroma sodiščem prve stopnje, da je za odločitev v sporu ključen tretji odstavek 190. člena OZ, po katerem nastane obveznost vrnitve tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla. Z dnem pravnomočnosti sodbe je bila za čas od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 pravno zavezujoče vzpostavljena delovnopravna narava razmerja med strankama, odpadla pa je dotedanja civilnopravna narava. Posledično je za tožnico nastopilo upravičenje, da zoper toženca uspešno uveljavlja neupravičeno obogatitev (II Ips 96/2016).
Toženec napačno navaja, da bi bilo potrebno za priznanje tega posebej doseči še razveljavitev civilnih pogodb pred rednim sodiščem (nenazadnje sodna praksa tudi ne terja razveljavitve teh pogodb kot pogoj za priznanje delovnega razmerja). Napačno je stališče, da bi lahko tožnica neupravičeno obogatitev uveljavljala kvečjemu v gospodarskem sporu (481. člen ZPP). S pravnomočno sodno odločbo I Pd 108/2018 je bil med strankama ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Presoja pravic in obveznosti strank iz tega razmerja (tudi z vidika neupravičene obogatitve) je prav tako predmet delovnega spora (5. člen ZDSS-1). Neutemeljena je torej navedba, da bi moral biti v sporu pasivno legitimiran toženec kot s.p. Sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ugovor stvarne pristojnosti prepozen - podan v pripravljalni vlogi, že po opravljenem prvem naroku (19. člen ZPP).
Toženec zmotno predlaga, naj se sicer upošteva nova podlaga razmerja, a brez poračunavanja prejetih plačil. Ni namreč možno upoštevati spremenjene narave razmerja, pravice oziroma plačila v zvezi s tem pa pustiti nespremenjene. Prav tako toženec kot nerelevantno poudarja, da ni bil obogaten, češ da je vse prejeto porabil za izvedbo poslov po civilnih pogodbah. Neutemeljeno navaja tudi, da delodajalec preplačila ne more terjati nazaj, kar tožnica opredeli kot neutemeljeno zavzemanje za ''kar je dano, je v zlato jamo zakopano''. V judikatu VIII Ips 139/2005 in tovrstnih sodbah, ki so sledile, je bila resda poudarjena strogost do delodajalca pri odločanju o njegovih zahtevkih za vračilo preveč izplačanih plač, vendar pa v obravnavanem primeru v času veljavnosti spornega razmerja, ko so bila izvedena plačila (ki so privedla do preplačil), stranki še niti nista bili v razmerju delavec delodajalec, ampak v civilnopravnem razmerju. Ko je tožnica tožencu plačevala posle po civilni pogodbi, je šlo za izvajanje takrat veljavne podlage. Tožnica takrat ni bila v vlogi delodajalca (ki velja za močnejšo stranko delovnega razmerja, od katere bi bilo npr. pričakovati, da ve, kolikšno plačo mora plačevati delavcu), pač pa je bila enakopravna stranka civilnopravnega razmerja. Tudi to, da je tožnica javni zavod, za obravnavani primer ni pomembno. To bi lahko bilo oziroma je bilo upoštevano v sporu I Pd 108/2018 glede določitve plače v javnem sektorju, ne pa v tem sporu, ki se nanaša le še na vračilo preveč plačanega po podlagi, ki je odpadla.
Toženec se zmotno zavzema za uporabo 3.a člena ZSPJS, glede katerega navaja, da javnemu uslužbencu direktno ne nalaga vrnitve preveč izplačane plače, da je za zakonitost in skladnost pogodbe o zaposlitvi z drugimi akti v prvi vrsti odgovoren delodajalec, ter da toženec ne more biti v slabšem položaju kot delavec, ki mu je bila plača napačno odmerjena. Že sodišče prve stopnje je takšna zavzemanja pravilno zavrnilo. Tožencu je višino plače določilo šele sodišče s sodbo I Pd 108/2018. V obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2017 mu torej tožnica ni izplačevala plač, zato tudi ni možno razlogovanje o tem, da mu je vedoma izplačevala napačno odmerjeno plačo. Ko je bilo civilnopravno razmerje s sodbo preoblikovano v delovnopravno in prvič določena višina toženčeve plače, je odpadla podlaga za plačila, izvršena v civilnopravnem razmerju, kar utemeljuje uporabo določb OZ o institutu neupravičene obogatitve, ne pa 3a. člena ZSPJS.
Sodišče prve stopnje je tožencu v zadostni meri odgovorilo, da bo lahko davke in prispevke, plačane v zvezi z razmerjem, glede katerega je podlaga odpadla, zahteval nazaj po davčnem postopku. Ni potrebna natančnejša obrazložitev tega postopanja, saj to ni bistveno za ta spor. Bistveno je, da je stališče pravilno - njegova posledica pa je, da vtoževanega zneska ni pravilno znižati za davke in prispevke, ki jih je toženec plačal kot s.p. od prejetih plačilih s strani tožnice. Toženec je namreč v pobot ugovarjal zneske iz naslova plačila teh prispevkov v skupnem znesku 12.695,00 EUR. Za vračilo teh zneskov so pasivno legitimirani njihovi prejemniki. Že zato pobotni ugovor zoper tožnico ni utemeljen.