CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PSIHOLOGIJA
VSK0007109
ZPP člen 212, 287, 339, 339/2-8. ZZZDR člen 64. OZ člen 41.
poslovna sposobnost – ničnost – sporazum - izvedeniško mnenje - dokazno breme - pravna domneva - zavrnitev zahtevka
Tožnik je imel v času sklenitve izpodbijanega sporazuma poslovno sposobnost. Velja domneva, da je imel tudi sposobnost razsojanja. Da bi z zahtevkom na ugotovitev ničnosti uspel, bi moral to domnevo izpodbiti, kar mu tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspelo. V postopku je uspel dokazati le, da je imel zaradi tako imenovane prilagoditvene motnje (kot izhaja iz izvedeniškega mnenja dr. M.K., gre za duševno motnjo prehodne narave, ki nastopi v obdobju prilagajanja na pomembno spremembo v življenju ali na obremenjujoče življenjsko doživetje) zmanjšano možnost razumevanja pomena in razumevanja posledic pravnega posla, ni pa dokazal, da je bil v času sklenitve sporazuma nesposoben razsojanja in torej ni dokazal, da je bil poslovno nesposoben.
pridržanje v psihiatrični zdravstveni organizaciji – načelo sorazmernosti
Nujnost ukrepa potrjuje celo sama udeleženka, ki je izpovedala, da je samovoljno prenehala jemati zdravila, ker je ocenila, da jo omamljajo. Takšen nekritičen in neuvideven odnos do zdravljenja je vsekakor terjal začasno zdravljenje na zaprtem oddelku, saj ambulantni način zdravljenja očitno ni zadoščal.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je bila X utemeljeno pridržana na zdravljenju na zaprtem oddelku P. k. L. do 28.4.2009.
Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožuje pridržana oseba in njena zagovornica, postavljena po uradni dolžnosti. Slednja uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugotovi, da je bilo pridržanje X neutemeljeno in nezakonito. Izpodbijani sklep ni bil vročen pridržani osebi, s čimer ji je bila odvzeta pravica do kontradiktornega sojenja in sodnega varstva. Opozarja na vsebino odločbe Ustavnega sodišča RS, ki je opozorilo, katere okoliščine je ob tem potrebno presojati, do teh pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tak sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je presodilo, da je bilo pridržanje nujno, da bi se preprečilo nastanek hude premoženjske škode, ki bi si jo lahko pridržana povzročila z nekritično prodajo hiše. Razpolaganje z lastnino pa ne predstavlja okoliščine, zaradi katere bi bil poseg prisilnega pridržanja legitimen in sorazmeren. Omejitev razpolaganja z lastnino je mogoče doseči z drugimi, blažjimi ukrepi. S samim pridržanjem te omejitve vsaj za dalj časa ni mogoče doseči. Navedeni ukrep je vsekakor nesorazmeren in prekomeren namenu doseči omejitev razpolaganja z lastnino, saj je pridržana oseba lastnica več nepremičnin, zato njeno bivanje s prodajo hiše ne bi bilo v ničemer ogroženo. Prav tako bi se s prodajo spremenila le oblika njenega premoženja in se tako sodišče sploh ni opredelilo do odločilnega dejstva, v čem bi prodaja ene izmed hiše pomenila nevarnost za nastanek hujše škode.
Pritožba ni utemeljena.
Prisilno pridržanje v psihiatrični zdravstveni organizaciji pomeni omejitev človekove pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS in človekove pravice do prostovoljnega zdravljenja iz 3. odstavka 51. člena Ustave RS. Človekove pravice so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava (3. odstavek 15. člena Ustave RS). Tako Ustava RS v 2. odstavku 19. člena in 3. odstavku 51. člena dopušča tudi omejitev pravice do osebne svobode in pravice do prostovoljnega zdravljenja, a le v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Vse to pa je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, saj je pri presoji posega v ustavno zagotovljene pravice pridržane osebe upoštevalo načelo sorazmernosti, v skladu s katerim je omejitev človekovih pravic oziroma poseg vanje dopusten le v tistem obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena, zaradi katerega so človekove pravice (v konkretnem primeru prostost in pravica do prostovoljnega zdravljenja) omejene.
Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja pridržane osebe kot tudi na podlagi izvedeniškega mnenja in zaslišanja lečečega zdravnika ter drugih podatkov, izhajajočih zlasti iz obvestila o pridržanju, ugotovilo obseg vseh materialnopravno pogojev, ki jih za pridržanje določa 70. člen Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je pri pridržanki podana določena duševna bolezen oziroma duševno stanje, ki bistveno vpliva na njeno vedenje in ravnanja. Strokovno mnenje izvedenca J. R. namreč ne dopušča nikakršnega dvoma o zdravstvenem stanju udeleženke. Zdravi se za shizofrenično psihozo, pri tem se menjavajo stanja maničnosti in depresivnosti, zadnja poslabšanja pa segajo od marca naprej, ko je bila kar 19-krat sprejeta v zdravstveni ustanovi. V vmesnem času je neracionalno razpolagala s svojim premoženjem, se zadolževala in trošila denar. Navedena dejstva je potrdil tudi lečeči zdravnik dr. U. G., zato jih je sodišče prve stopnje utemeljeno vzelo v podlago svoje odločitve.
Pritožbeno sodišče se pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da je bilo zaradi narave duševne bolezni udeleženke nujno potrebno, da se ji začasno omeji svoboda gibanja zaradi preprečitve nastanka večje premoženjske škode in sicer najdalj do 28.4.2009. Pri tem je sodišče prve stopnje ta sicer nujen poseg v pravice pridržane osebe omejilo na krajše časovno obdobje, kot je bilo to po mnenju izvedenca potrebno za izboljšanje duševnega stanja do te mere, da ne bo več nevarnosti ogrožanja povzročitve hude škode. Nujnost ukrepa potrjuje celo sama udeleženka, ki je izpovedala, da je samovoljno prenehala jemati zdravila, ker je ocenila, da jo omamljajo. Takšen nekritičen in neuvideven odnos do zdravljenja je vsekakor terjal začasno zdravljenje na zaprtem oddelku P. k., saj ambulantni način zdravljenja očitno ni zadoščal.
Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi udeleženka z nameravano prodajo hiše le spremenila obliko lastnine in do škode ne bi prišlo. Tako izvedenec kot lečeči zdravnik sta namreč potrdila, da je udeleženka nekritično in neracionalno razpolagala z denarjem in drugim premoženjem, kar bi bilo utemeljeno pričakovati tudi ob morebitni prodaji hiše, kar pa vsekakor predstavlja grožnjo za nastanek večje materialne škode.
Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa ni uveljavljanih ne po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev. Udeleženki namreč ni bila kršena pravica do kontradiktornosti in sodnega varstva, saj je v postopku aktivno sodelovala, prav tako pa ji je bil sklep vročen, saj je bil pritožbeni rok upošteven glede na datum prejema izpodbijanega sklepa s strani same udeleženke in sicer z dnem 18.5.2009. Zato je na podlagi 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom ZNP pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.