izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev navodil zdravnika
Tožnica v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali nege za potovanje izven kraja bivanja ni imela dovoljenja svoje zdravnice, zato je bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 8. točke prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Tožeča stranka, ki je sprejela nadomestno izpolnitev, ki je ni vtoževala, in umaknila tožbo, v pravdi za plačilo denarne terjatve ni uspela in sama trpi svoje pravdne stroške.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066271
ZP-1 člen 25, 25/1, 25/2. ZVoz 50, 50/8.
vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - sankcije za prekršek - razlogi za odvzem predmetov - lastništvo predmeta
Ker je pritožba predlagatelja vložena izključno zaradi neizrečene, vendar s strani predlagatelja predlagane, stranske sankcije odvzema predmeta, je višje sodišče zadevo obravnavalo le glede vprašanja, ali je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje za vrnitev vozila in za neizrek predlagane sankcije, ali pa bi moralo sodišče poleg glavne sankcije (globe) obdolžencu izreči tudi stransko sankcijo.
ZDR-1 člen 85, 109, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 99, 257.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - rok za podajo odpovedi - zagovor
Tožnica je na dan zagovora ob 8.18 uri po elektronski pošti sporočila, da se zagovora zaradi bolezni ne bo udeležila. Pri tem ni pojasnila vzrokov za bolniški stalež, prav tako ni podala pisnega zagovora, ki bi ga sicer lahko podala, pri čemer je sama tudi izpovedala, da se je o primeru dogovarjala z odvetnikom. Tožena stranka je bila dolžna tožnici omogočiti zagovor, ni pa bila dolžna preložiti zagovora, saj ZDR-1 v 109. členu določa kratek prekluzivni rok v 30 dneh od ugotovitve razloga za redno odpoved in bi tožena stranka s preložitvijo zagovora lahko tvegala, da navedeni prekluzivni rok zamudi. Tožena stranka tudi ni bila dolžna tožnico posebej opozoriti na možnost pisnega zagovora, pri čemer je tožnica pred tem bila direktorica tožene stranke, zato je poznala oziroma, je morala poznati določila delovnopravne zakonodaje v zvezi s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožnica je večkrat odobrila in izvedla plačilo izvajalcem za storitve, ki niso bile opravljene. S svojim ravnanjem je izpolnila vse znake kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev iz 257. člena KZ-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZPIZ-2 v tretjem odstavku 38. člena ne določa, po kateri določbi bi moral tožnik izpolniti pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Bistveno je le, da so ti pogoji izpolnjeni (ali po 27. členu ZPIZ-2, ali pa po 399. členu ZPIZ-2). V takem primeru ima zavarovanec, ki ostane v zavarovanju v nespremenjenem obsegu pravico, da se mu mesečno izplačuje 20 % predčasne ali starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve, vse do prenehanja zavarovanja ali do uveljavitve delne pokojnine, vendar največ do dopolnitve 65 let starosti. Ker so ti pogoji izpolnjeni, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku priznalo pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine od 2. 12. 2014 dalje.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 235, 235/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – možnost nadaljevanja delovnega razmerja – obrazložitev odpovednega razloga – obrazložitev odpovedi – naklep – huda malomarnost
V odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpovedni razlog ne sme biti obrazložen zgolj pavšalno, temveč mora biti konkretiziran v takšni meri, da omogoča ugotovitev o obstoju utemeljenega odpovednega razloga. Delodajalec mora konkretno navesti in obrazložiti okoliščine, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Opredelitev očitkov mora biti po vsebini dovolj določna, da lahko predstavlja podlago za uspešno pripravo delavca na zagovor (pravica do obrambe) oziroma za sodno varstvo v zvezi z zakonitostjo odpovedi (pravica do dostopa do sodišča), poleg tega morajo biti očitki tako časovno opredeljeni, da lahko sodišče presodi pravočasnost podaje odpovedi. Delodajalec v sodnem postopku tudi ne more širiti obsega prvotne obdolžitve in opredelitve (dejanskih) razlogov iz odpovedi.
Delavcu je zaradi kršitve mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je za dejanje odgovoren, torej če mu je mogoče očitati krivdo za njegovo ravnanje. Delavcu ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi objektivne odgovornosti (npr. za kršitve, ki jih storijo njegovi podrejeni). Dokazno breme, da gre za hudo malomarnost ali naklep, je na delodajalcu. Pri opredelitvi naklepa ali hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti se je treba opreti na splošna pravila civilnega prava.
Med strankama ni sporno, da tožnik izpolnjuje pogoje iz 399. člena ZPIZ-2. Delavci policije so vključeni v obvezno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, imajo status zavarovanca (45. točka 7. člena ZPIZ-2), in imajo pravico do starostne pokojnine, definirane v 36. točki 7. člena ZPIZ-2. Tožnik, ki nesporno (tako tudi pritožba), v obdobju od 9. 9. 2014 do 17. 11. 2015, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbi 27. člena ZPIZ-2, to je pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, izpolnjuje pa pogoje, določene v 399. členu ZPIZ-2 za izplačevanje 20 % starostne pokojnine. S tem pa pogoje, določene v tretjem odstavku 38. člena ZPIZ-2, ne glede na to, da določba 399. člena ZPIZ-2 le postopno spreminja pogoje glede starosti in pokojninske dobe, potrebne za pridobitev pravice do starostne pokojnine po posebnem zakonu in da ta določba ni umeščena v poglavje zakona, ki se nanaša na pridobitev in odmero pravic iz obveznega zavarovanja.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000505
ZObr člen 93, 93/4, 93/6.. ZSSloV člen 61, 61/1.. ZDR člen 184, 184/1.. OZ člen 131, 131/1, 171, 179.
odpravnina - vojak - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda
Tožnik je zahteval plačilo odpravnine po četrtem odstavku 93. člena ZObr, ker tožena stranka z njim ni podaljšala pogodbe o zaposlitvi iz zdravstvenih razlogov. Četrti odstavek 93. člena ZObr določa, da ima vojak pravico do odpravnine, če je delal v ministrstvu za obrambo najmanj deset let, pa pogodbe o zaposlitvi ne more podaljšati zaradi zdravstvenih ali drugih razlogov, ki niso posledica njegovega krivdnega ali drugega neustreznega ravnanja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku pogodba ni bila podaljšana zaradi njegovih zdravstvenih razlogov. Le-te pa niso posledica tožnikovega krivdnega ali drugega neustreznega ravnanja. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine utemeljen.
odpravnina - odškodnina zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - trpinčenje na delovnem mestu - prepoved nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo kršitev po 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (kršitev prepovedi nadlegovanja ali trpinčenja) le v delu, ki se je nanašal na trpinčenje, ni pa presojalo zatrjevanega nadlegovanja in sicer dogodka z dne 3. 4. 2014, ki bil predmet pravnomočne obsodilne kazenske sodbe. Glede na prvi odstavek 7. člena ZDR-1, ki določa, da je nadlegovanje vsako nezaželeno vedenje (lahko tudi enkratni dogodek), povezano s kakršnokoli osebno okoliščino (tožnica je bila bivša izvenzakonska partnerica tožene stranke), pri čemer je tožnici dne 3. 4. 2014 v prostorih tožene stranke, zato, da bi jo ustrahoval, grdo ravnal, ko jo je prijel za roko in jo potisnil tako, da je padla na tla in pri tem utrpela odrgnino desnega komolca, povzročil občutek ogroženosti in prestrašenosti (kakor izhaja iz pravnomočne kazenske obsodilne sodbe). Ker je sodišče prve stopnje naveden dogodek presojalo zgolj kot trpinčenje na delovnem mestu, ne pa tudi v zatrjevani kršitvi prepovedi nadlegovanja, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0023459
KZ člen 26, 26/1, 244, 244/1, 244/2. KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 167, 167/2.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - enoosebna družba - storilec in oškodovanec v isti osebi - zahteva za preiskavo - obstoj utemeljenega suma - namen preiskave
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki pravilno ugotavlja, da nesoglasje preiskovalne sodnice temelji na zmotnem stališču, da ni mogoče storiti kaznivega dejanja iz člena 244 KZ in zato tudi ne po členu 240 KZ-1 zato, ker ne more biti storilec in oškodovanec v isti osebi, če ima gospodarska družba le enega družbenika. Takšno stališče je namreč zmotno, saj ga ovrže novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki ima podlago tudi v Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadenega sklepa.
ZPIZ-1 člen 102, 102/1, 103.. ZPIZ-2 člen 429, 429/3.. ZZRZI člen 40.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izpeljala ustrezni postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, in da tožena stranka tožnici utemeljeno ni mogla zagotoviti opravljanje drugega dela na drugem delovnem mestu v skladu z njeno preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno zavrnilo.
veljavnost zemljiškoknjižnega dovolila – pogoji za vpis pravice – odločanje o vpisu po stanju na dan vložitve zemljiškoknjižnega predloga – učinkovanje vpisov v zemljiško knjigo
V zemljiškoknjižnem postopku velja načelo vrstnega reda vpisov (10. člen ZZK-1) in načelo začetka učinkovanja vpisov (5. člen ZZK-1). Slednje določa, da vpisi pravic učinkujejo od dne, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis. Na dan začetka zemljiškoknjižnega postopka je zemljiškoknjižno dovolilo veljalo, stanje v zemljiški knjigi je vpis dopuščalo, zato je zemljiškoknjižno sodišče vpis moralo dovoliti. Ker od dneva vložitve predloga velja, da je predlagatelj zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, pritožnika ne moreta z naknadnimi pravnimi posli brez udeležbe predlagatelja vplivati na njegov položaj.
nadomestilo za čas čakanja na drugo delo - preplačilo - neupravičena obogatitev
V 194. členu ZPIZ-2 je določeno, da je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki urejajo obligacijska razmerja. Po 3. odst. 190. člena OZ obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Gre za t.i. verzijsko terjatev, za katero je bistven le premik premoženja brez pravnega temelja oziroma na pravnem temelju, ki je naknadno odpadel, kar je podano tudi v predmetni zadevi.
ZŠtip-1 člen 18, 18/3, 24, 26. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij (2014) člen 17.
Zoisova štipendija - začasno prebivališče - exceptio illegalis - dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča
Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij je v 17. členu določil, da štipendistu dodatek za bivanje pripada, če ima med drugim od prvega dne šolskega oziroma študijskega leta v kraju izobraževanja prijavljeno začasno prebivališče v skladu z zakonom, ki ureja prijavo prebivališča. Pravilnik oži pravico do dodatka za bivanje k Zoisovi štipendiji, kot jo na zakonski ravni ureja ZŠtip-1. ZŠtip-1 za dodelitev obravnavanega dodatka določa le pogoj prijavljenosti začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ne pa, da mora biti prijavljeno na prvi šolski dan. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno uporabilo t. i. inštitut exceptio illegalis, odklonilo uporabo nezakonitega 17. člena Pravilnika in odločilo neposredno na podlagi ZŠtip-1, tako da je do dodatka k štipendiji ob izpolnjevanju z zakonom predpisanih pogojev upravičen tudi študent, ki začasno prebivališče v kraju izobraževanja ne prijavi prav na prvi šolski dan, temveč kasneje, in sicer od dneva prijavljenosti dalje.
V Sloveniji niso bile izčrpane možnosti za zdravljenje, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov zdravljenja v tujini utemeljeno zavrnilo.
ZDR člen 6a, 6a/4, 34, 34/2, 43, 43/1, 45, 45/2, 47.. ZDR-1 člen 8.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - višina odškodnine - nepremoženjska škoda
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka v zvezi s tožnikovim delom ravnala protipravno, ker ni zagotovila delovnega okolja, v katerem bi bil tožnik varovan pred trpinčenjem (tožena stranka ni zagotovila pogojev za varnost in zdravje tožnika v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu; ustreznosti delovnih razmer, kljub tožnikovim opozorilom, ni preverila niti mu ni zagotovila opravljanja drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti). Zato je odškodninski zahtevek utemeljen.
V skladu z 8. členom ZDR-1 se kot nepremoženjska škoda, ki je nastala delavcu, štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom tega zakona, ki ga je utrpel delavec. Iz izpovedi tožnika in mnenja izvedenke izhaja, da je tožnik zaradi odrejanja dela v škodljivih delovnih razmerah telesno in duševno trpel. Pri tem ni odločilno le, da je tožnik bolečine trpel zelo kratko obdobje (skupaj približno manj kot dva tedna), ampak je treba v skladu z 8. členom ZDR-1 pri odmeri denarne odškodnine upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel delavec, in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. Ob upoštevanju odvračilne funkcije je glede na ugotovljeno ponovitev kršitve zagotavljanja varnega delovnega okolja po presoji pritožbenega sodišča primerna skupna odškodnina v znesku 2.000,00 EUR, kar znaša nekaj manj kot dve povprečni mesečni neto plači v času sojenja na prvi stopnji.
preživnina - stroški preživljanja - stroški postopka - spor iz razmerij med starši in otroki - spremenjene okoliščine
Tožnik v pritožbi po presoji pritožbenega sodišča nekonkretizirano izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da znašajo potrebe vsake od mladoletnih toženk 540,00 EUR mesečno, saj navaja le-to, da so opredeljene v neskladju s splošno znanimi preživninskimi potrebami. Tudi ne graja opredeljeno nobenega ugotovljenih stroškov, ki nastajajo s preživljanjem mladoletnih toženk.
Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo na podlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP, torej po načelu uspeha v pravdi, s tem pa ni pravilno uporabilo zakonskih določb o stroških pravdnega postopka. Vendar po presoji pritožbenega postopka s tem ni odločilo o stroških postopka v tožnikovo škodo. Prosti preudarek o odločitvi o stroških postopka ne pomeni, da vsaka stranka krije svoje stroške, kot to zmotno meni pritožba.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00001847
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 131/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda
Tožena stranka je tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, vendar tožnik vtožuje odškodnino, ker trpi zaradi nezmožnosti za delo in posledičnih občutkov nekoristnosti, kar ni posledica nezakonitega ravnanja toženke, ampak dejstva, da tožnik dela zaradi zdravstvenih omejitev ne more opravljati. Nepravilnosti v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi so bile v pretežni meri sanirane, saj sta stranki v zvezi z razveljavitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenili sodno poravnavo, tožniku pa so bile tudi priznane pravice na zavodu za zaposlovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Na podlagi 184. člena ZDR je glede odločitve o povzročeni škodi tožniku odločilo po splošnih pravilih civilnega prava (1. odstavek 131. člena OZ). Ugotovilo je, da tožnik ni uspel dokazati niti protipravnosti ravnanja tožene stranke, prav tako vzročne zveze med škodo, ki mu je nastala, in ravnanjem tožene stranke, zato je utemeljeno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek.
Obnova postopka, ki jo ZPP ureja v 394. členu, je izredno pravno sredstvo. Po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Po določbi četrtega odstavka 86. člena ZPP pa navedeno ne velja le v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Tožnik je obnovo postopka vložil sam in v njem tudi zatrjeval, da nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Po določbi 91. člena ZPP sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v tretjem odstavku 86. člena tega zakona in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP. Tega pogoja tožnik ni izkazal (nasprotno, meni, da je upravičen podati laični predlog za obnovo postopka), zato je sodišče prve stopnje izredno pravno sredstvo (obnovo postopka, ki jo je vložil tožnik sam in ni izkazal pogoja iz četrtega odstavka 86. člena ZPP) kot nedovoljeno pravilno zavrglo (prvi odstavek 91. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca, ni kršilo 254. člena ZPP. Potreba, da sodišče v sporu angažira novega izvedenca iste ali podobne stroke (to je izvedenca, ki sodišču z vidika primerljive strokovne usposobljenosti posreduje odgovore na ista strokovna vprašanja), mora biti utemeljena z razumnimi razlogi. Zgolj nezadovoljstvo ali nestrinjanje stranke z ugotovitvami prvega izvedenca ni tak razumen razlog.
Ne glede na to ali je odpovedni razlog po 1. alineji oziroma 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, je potrebno izhajati iz delavčeve krivde. Po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Dejanski stan tega odpovednega roka ni le kršenje pogodbenih obveznosti (je le eden od elementov), ampak mora biti ta kršitev hujša in storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti. Naklep in huda malomarnost sta obliki krivde, glede katere ima pritožba sicer prav, da je zmanjšana prištevnost ne izključuje že sama po sebi, vendar pa sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljilo zgolj z ugotovitvijo bistveno zmanjšane prištevnosti, temveč je presojalo njen vpliv na tožničino ravnanje. Šele ugotovitev, da se tožnica ni zavedala, da ravna napačno, ker ni bila zmožna razumno presojati svojega ravnaja, utemeljuje pravni zaključek, da tožnici ni mogoče očitati niti naklepa niti hude malomarnosti.