KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023409
KZ-1 člen 68, 68/1, 135, 135/1. ZKP člen 364, 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1, 373.
bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - obrazloženost sklepa - dokazna ocena - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanja grožnje - kršitev kazenskega zakona - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - sodni opomin
Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bila obdolženčeva grožnja, da bo napadel oškodovančevo življenje, resna in objektivno zmožna in da je pri oškodovancu dosegla občutek resne ogroženosti in prestrašenosti ter je bila izrečena z namenom ustrahovanja, na kar je utemeljeno sklepalo tudi zato, ker ni šlo za osamljen primer, saj je obdolženec oškodovanca že pred tem napadel in prav nobenega razloga ni imelo za sklepanje, da oškodovanec pri obdolženčevem vedenju in izjavah občutkov resne ogroženosti ni mogel imeti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000571
OZ člen 179, 270, 270/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - pravična odškodnina - odmera višine odškodnine - odbitna franšiza - sosporništvo - zakonske zamudne obresti
Dogovor o odbitni franšizi je dogovor o lastni udeležbi prvo tožene kot zavarovanca zavarovalne pogodbe, sklenjene med prvo in drugotoženo stranko. Iz police za zavarovanje odgovornosti in dodatka k tej polici izhaja, da je zavarovanec pri škodi udeležen v višini 10 % od sestavin dajatve, vendar ne manj kot 250,00 EUR in ne več kot 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je odbitno franšizo napačno upoštevalo od prisojenega zneska odškodnine, to je od zneska 6.026,28 EUR, namesto od celotnega zneska odškodnine - 11.950,00 EUR, kar pomeni, da odbitna franšiza (10 %) znaša 1.195,00 EUR.
Drugotožena stranka utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi, da je drugo tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 1.755,00 EUR, ki tečejo od 22. 1. 2015 dalje do plačila, ni upoštevalo, da je drugotožena stranka glavnico v višini 1.755,00 EUR v celoti plačala 27. 1. 2016. V skladu z 2. odstavkom 270. člena OZ s prenehanjem glavne obveznosti ugasnejo stranske pravice, torej tudi zakonske zamudne obresti. Zato pritožba pravilno navaja, da je potrebno tek zakonskih zamudnih obresti v zvezi s plačanim zneskom 1.755,00 EUR omejiti z 27. 1. 2016.
Pritožba utemeljeno opozarja na načelo menične strogosti, ni pa mogoče soglašati z njenim nadaljnjim stališčem, da je zaradi tega menica nična. Izpolnitev menice za višji znesek od dogovorjenega sama po sebi še ne pomeni ničnosti (celotne) menice. Podane morajo biti še druge okoliščine, ki kažejo, da je pri izpolnitvi menice prišlo do zlorabe in do kršitve načela vestnosti in poštenja. Konkretizirane trditve toženke ne gredo v tej smeri. Ne zatrjujejo se okoliščine v smeri zlorabe menice, ampak (le) njene napačne izpolnitve.
ZIZ člen 16, 16-3, 38, 38/5. ZPP člen 163, 163/1. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 39, 50, 115.
izvršilni naslov – izpraznitev in izročitev nepremičnine – stroga formalna legaliteta – sprememba upnika – stroški izvršitelja – potrebni stroški – vročitev obvestila o naroku za deložacijo
Izvršilno sodišče je vezano na izvršilni naslov in ga dolžno izvršiti tako, kot se glasi (načelo formalne legalitete). Materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, na temelju katerega je bila v konkretni zadevi predlagana in dovoljena ter nato tudi opravljena izvršba, ni upravičeno presojati.
Res je, da je sodišče prve stopnje o upnikovem zahtevku za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov, vloženem že 18. 2. 2015, odločilo šele po skoraj dveh letih od vložene zahteve, vendar to na vsebino odločitve ne more vplivati.
Izvršitelj sme obvestilo o naroku za deložacijo strankam tudi osebno izročiti po pravilih ZPP o navadnem vročanju na predpisanem obrazcu (ki ga je tudi uporabil v konkretni zadevi in ne gre za „nerazumljiv letak“, kot to neutemeljeno navajajo pritožniki), vendar pa je upnik upravičen do povrnitve stroškov le, če je izkazano, da je bil tak način vročanja potreben za izvršbo.
ZPIZ-2 člen 390, 390/1. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 71, 71/1.
invalidnost - sprememba invalidnosti - zaključeno zdravljenje - smrt zavarovanca
Po že ustaljeni novejši sodni praksi dediči po smrti zavarovanca zaradi pravne narave nepodedljivih pravic iz invalidskega zavarovanja ne morejo nadaljevati sodnega postopa. Sodišče mora ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, sploh lahko stranka v socialnem sporu. Ker se toženec zoper sodbo ni pritožil, podana kršitev ne more biti razlog za razveljavitev sodbe in ustavitev postopka.
Invalidnost se ugotavlja šele, ko je zdravljenje končano, torej sprememb v zdravstvenem stanju ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem in ukrepi medicinske rehabilitacije. Ker zdravljenje sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi lahko pomenile novo oziroma spremenjeno invalidnost, ni bilo zaključeno, temveč komaj začeto, je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil pokojni zavarovanec invalid I. kategorije s pravico do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnjen.
Ker o vtoževani presoji prvostopenjske upravne odločbe z dne 5. 1. 2015 z izrekom sodbe ni razsojeno, je potrebno pritožbo v skladu s 3. odstavkom 327. člena ZPP šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.
dodelitev otroka v varstvo in vzgojo - prekluzija dejstev in dokazov
Kljub temu, da toženka po začasni zastopnici ni bila obveščena o naroku za glavno obravnavo, ji je bila vročitev vabila na glavno obravnavo v skladu z določbo tretjega odstavka 138. člena ZPP, pravilno opravljena.
Prvostopenjsko sodišče je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, dasiravno je iz spisovnih podatkov videti, da je šlo pri konkretnem dogodku le za enkratno dejanje oz. je do konflikta med obdolžencem in oškodovanko prišlo le kritičnega večera, ne pa tudi že prej. Sodna praksa se je postavila na stališče, da je mogoče o kaznivem dejanju nasilništva govoriti le v primeru, če izvajanje nasilja obdolženca nad oškodovancem traja daljši čas, oz. je sestavljeno in večkratnih, ponavljajočih se dogodkov, ko obdolženec nad oškodovancem izvaja nasilje samo zaradi nasilja samega. Da je temu tako, je mogoče razbrati tudi iz zakonskega besedila kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, ko je zakonodajalec v opisu tega kaznivega dejanja uporabil nedovršno glagolsko obliko, v posledici česar je mogoče z jezikovno razlago te določbe z gotovostjo ugotoviti, da enkraten dogodek, tako, kakor je bilo to v obravnavanem primeru, za obstoj kaznivega dejanja nasilništva ne zadošča.
Dokazni postopek je postregel z gotovo ugotovitvijo, da je oškodovanki poškodbe prizadejal prav obdolženec in to najprej s prerivanjem, zaradi česar je oškodovanka najprej padla na razbito steklovino oz. razbite kozarce in pepelnik, zatem pa še s tem, ko je obdolženec oškodovanki D.Č., ko je slednja hotela vstati, to preprečeval s tem, da jo je še dvakrat porinil na tla, kar je trajalo vse do trenutka, ko sta dva gosta lokala obdolženca odstranila s kraja. Zato je podano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1.
delno plačilo za izgubljeni dohodek - nega in varstvo otroka - zapustitev trga dela
Za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: da eden od staršev ali druga oseba zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega in da gre za nego in varstvo otroka, kot je opredeljen v 3. odstavku 79. člena tega zakona. Vprašanje, kdaj oseba zapusti trg dela, je ZSDP-1 razširil tako, da je kot enega od možnih primerov določil, da oseba zapusti trg dela, če ni več zavarovana za starševsko varstvo v skladu z 8. členom tega zakona. Pogoji so določeni alternativno. Če je izpolnjen že en izmed pogojev, določenih v 4. odstavku 83. člena ZSDP-1, se šteje, da je oseba zapustila trg dela, vendar pa je potrebno ugotoviti, ali je trg dela zapustila zaradi nege in varstva otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1, kot je to določeno v 1. odstavku 83. člena ZSDP-1. Pri tožničini hčeri gre za otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1. Ker sodišče ni ugotavljalo, ali tožnica ni več zavarovana za starševsko varstvo v skladu z 8. členom tega zakona, in če ni več, od kdaj dalje ter zaradi katerega razloga, je pritožbeno sodišče zavrnilno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
nesporna dejstva - dolžnost obrazloženega nasprotovanja trditvam nasprotne stranke - pisne izjave prič - pravica do zaslišanja priče - prevoz mesa iz odpravnega v namembni kraj
Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana in takšna dejstva tudi niso predmet dokazovanja. Sodišče prve stopnje bi zato moralo neprerekana dejstva vzeti za podlago svoje odločitve. Ker neprerekanih dejstev ni vzelo za podlago odločitve, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost zavrnilnega dela sodbe.
Podjetniška kolektivna pogodba odkazuje, da se glede delovne uspešnosti sprejme poseben akt delodajalca, kar je v konkretnem primeru pravilnik o plači tožene stranke. Podjetniška kolektivna pogodba v 30. členu določa, da se plačilo za delovno uspešnost izvaja na podlagi meril in kriterijev za ugotavljanje delovne uspešnosti, opredeljene v posebnih aktih delodajalca, ki so sestavni del te pogodbe in morajo biti delavcu znani pred pričetkom opravljanja dela. Iz 24. člena pravilnika o plačah tožene stranke izhaja, da ima lahko delavec plačilo za delovno uspešnost ovrednoteno in obračunano kot individualno nagrado ali nagrado za poslovno uspešnost. Po 26. členu tega pravilnika ima lahko delavec individualno nagrado ovrednoteno in obračunano kot individualno nagrado po merljivih kriterijih, na podlagi osebne ocene ali kot izjemno nagrado. Po 28. členu pravilnika gre pri merljivih kriterijih za nagrado, ki se izplačuje za vožnjo avtobusov, vzdrževanje, prodajo in režijo. Ti kriteriji so nato razdelani v členih 29 do 49 pravilnika. V 50. členu pravilnika pa je določeno, da je individualna nagrada/destimulacija na podlagi osebne ocene nagrada za delavce, ki dosegajo rezultate nad ali pod pričakovanji. Tožena stranka je v vseh treh primerih znižanja tožnikove plače ravnala v skladu z nadaljnjimi določbami pravilnika, ki opredeljujejo podlago za t.i. individualno nagrado/destimulacijo delavca na podlagi osebne ocene delavca.
Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornimi primeri destimulacije v zadostni meri raziskalo dejansko stanje ter ugotovilo relevantna dejstva za sprejem odločitve. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka v tožnikovem ravnanju imela podlago za znižanje plač (sodišče je tako utemeljeno zaključilo, da bi moral tožnik poskrbeti, da bi bila koncentracija hladilne tekočine ustrezna).
V skladu z 214. členom ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranke pred sodiščem med postopkom priznala. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Tako priznana dejstva vzame sodišče za podlago svoje odločitve in takšna dejstva tudi niso predmet dokazovanja. Da je tudi v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje za podlago svoje odločitve vzelo priznana dejstva, izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je navedbe tožeče stranke štelo za neprerekane. Ob dejstvu popolne procesne neaktivnosti tožene stranke, tožeča stranka ni bila dolžna pojasnjevati povezave med podjetjem, ki je izstavilo dokazne listine in tožečo stranko, še posebej ne ob dejstvu, da je tožena stranka po vložitvi tožbe v korist tožeče stranke izvršila dve plačili na račun uveljavljene terjatve.
Državna tožilka izpostavlja, da je sodišče prve stopnje preveliko težo dalo okoliščini, da je obdolženi krivdo priznal in okoliščini, da do sedaj še ni bil obsojen, vendar to ne drži. Že iz predloga državne tožilke za izrek kazenske sankcije izhaja ocena, da so izpolnjeni pogoji za izrek sankcije opominjevalne narave, saj je predlagala izrek pogojne obsodbe s posebnim pogojem plačila škode oškodovancema, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo, pri določitvi trajanja zaporne kazni v primeru preklica pogojne obsodbe pa je sodišče prve stopnje, glede na ugotovljene pravno pomembne okoliščine, ustrezno upoštevalo tudi možnost omilitve kazni, ki jo v primeru priznanja krivde dajeta 50 in 51. člen KZ-1. Predlog državne tožilke glede izreka stranske denarne kazni je neizoblikovan, saj je državna tožilka v zaključni besedi kot tudi v pritožbi navedla zgolj število dnevnih zneskov stranske denarne kazni, brez višine dnevnega zneska in se tako njenega predloga za izrek stranske denarne kazni niti ne da preizkusiti.
Obnova postopka je izredno pravno sredstvo. Za uporabo tega instituta morajo biti izpolnjene določene predpostavke. Ena izmed teh predpostavk je tudi obnovitveni razlog, in sicer eden izmed razlogov, ki so navedeni v 260. členu ZUP. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ni podan noben obnovitveni razlog, določen v 260. členu ZUP.
Ravnanje pritožbenega organa, ko dve pritožbi ni združil v eno odločanje, ne pomeni take nepravilnosti, da bi zaradi tega bila sama odločba nična. Po 6. točki 279. člena ZUP se namreč za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Pritožba ne navaja, v čem bi imelo ravnanje tožene stranke znake prisiljenja, izsiljevanja in drugega, kakor to določa 5. točka prvega odstavka 279. člena ZUP, niti ne priloži obsodilne sodbe, ki bila potrebna za obstoj 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.
URS člen 2, 155. OZ člen 336, 352, 353, 353/1, 357, 357/5. ZOZP člen 18, 18/1. ZPIZ člen 190a, 193.
retroaktivna veljava pravnih aktov - načelo zaupanja v pravo - izpad prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - izdaja odločbe - izplačilo pokojnine - določljivost škode - škoda, povzročena s kaznivim dejanjem
Za začetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja. Pri tem se šteje, da je oškodovanec vedel za škodo, ko je izvedel ne le, da je nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Odškodninska obveznost namreč zapade, ko je znan obseg škode. Vedenje o škodi pa pomeni, da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obseg in višino škode. V zvezi s tem je bistveno, da je škoda na podlagi znanih okoliščin določljiva.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je tožena stranka očitala tožeči stranki kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker naj bi spornega dne v predprostoru oddelka, v umivalnici, kričala in za ušesa povlekla otroka. Priča, ki naj bi edina videla dogodek, spornega dogodka s svojo izpovedjo ni potrdila. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožnici očitana kršitev ni dokazana oziroma obstoj krivdnega odpovednega razloga ni dokazan. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
Napačno je stališče tožene strank, da tožniku v času opravljanja nalog na misiji pripada fiksno plačilo skladno z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, in da mu ne pripada niti plačilo za delo preko polnega delovnega časa niti plačilo za delo na sedmi dan v tednu.
nadomestitev plačila globe z opravo naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugodilo storilčevemu predlogu za nadomestitev plačila globe z opravo naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti v nasprotju z v času prekrška veljavno določbo 19. člena Zakona o prekrških. Po navedeni določbi lahko storilec predlaga, da se plačilo globe nadomesti z opravo določene naloge v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti, če zaradi premoženjskega stanja ali svojih možnosti za plačilo globe ne more plačati globe, s tem, da zakon možnosti nadomestitve globe z opravo določenih nalog v splošno korist ali korist samoupravne skupnosti v postopku o prekršku o katerem je bilo odločeno s plačilnim nalogom (tako kot v obravnavanem primeru), ni predvideval. V obravnavani zadevi pa, kot je razvidno v zahtevi za sodno varstvo, podrejenega predloga sodišču za nadomestitev globe, ki ga je podal storilec, niti ne izhaja, da globe ne more plačati, pač pa je navedel, da je podredno pripravljen opraviti delo v korist skupnosti, v kolikor tega prekrška ne more več pravno izpodbiti preko sodišča. To pa ni zakonsko dopusten razlog za ugoditev predlogu storilca.
ZPP člen 318, 318/1.. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2.
zamudna sodba - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer, v postopku za izdajo zamudne sodbe dejanskega stanja sodišču ni treba ugotavljati, ampak sodišče vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Tožnik je v tožbi vse očitke, ki mu jih je očitala tožena stranka zanikal in navajal, da so le-ti izmišljeni in prirejeni za potrebe izredne odpovedi. Izpostavil je, da pisne prijave delavca ni nikoli videl, prav tako na zagovoru v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s prijaviteljem ni bil soočen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
premestitev - poslovni razlog - plačilo razlike plače - javni uslužbenec
Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da premestitev tožnice ni bila v skladu s 156. členom ZJU, prav tako naj premestitev ne bila v skladu s 158. členom ZJU, pri čemer drugi odstavek 158. člena ZJU zahteva pogoj, da se uradnika premesti na delovno mesto, če njegovo delo na delovnem mestu, na katerem dela ni več potrebno. Tožnica je bila premeščena skladno z aktom o sistemizaciji delovnih mest, pri čemer so ji bile dejansko določene naloge odvzete, prav tako pa so ji bile določene naloge dodane, pri čemer je tožena stranka zasledovala cilj tako organizacijskega razloga kot tudi javno finančnega razloga, iz razloga, da bodo izhajajoč iz javno finančne situacije za maso plač zagotovljena nižja sredstva. Tožena stranka je opravila analizo delovnih opravil in delovnih postopkov in spremenila akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, pri čemer je k reorganizaciji priložila obrazložitev z vsebino ciljev, razlogov za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev. Tožena stranka je tudi, skladno z določili šestega odstavka 156. člena ZJU, obvestila sindikat in mu omogočila, da je podal svoje mnenje. Res je sicer, da tožena stranka ni dosegla sporazuma s sindikatom, vendar na podlagi določil 156. člena ZJU delodajalec tudi ni dolžan doseči sporazuma s sindikatom.