Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh ugotovitev izvedenca medicinske stroke kot tudi ne izpovedbe priče K.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima napadena sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, prav tako je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbo priče Kurija, kot to izhaja iz razlogov napadene sodbe, ki jo je potrebno gledati kot celoto, zato je očitno zagovornik te razloge prezrl. Sicer pa so razlogi napadene sodbe tudi jasni in konkretni, iz njih pa tudi izhaja, na podlagi katerih dokazov sodišče prve stopnje zaključuje, da je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano. Očitno pa je, da pritožnik ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, s čimer pa graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato se v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.
V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, to je za odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je dolžna tožena stranka obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek.
nadomestilo za invalidnost - prijava pri zavodu za zaposlovanje - obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Ker gre za spor o pravici do delnega nadomestila za invalidnost, pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve predstavlja 88. člen ZPIZ-2, ki ga sodišče prve stopnje ni uporabilo pravilno. Po tej določbi ZPIZ-2 lahko zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pravico do delnega nadomestila pridobi le, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ali po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Opustitev prijave pri zavodu za zaposlovanje v predpisanem 30 dnevnem roku ima za posledico, da pravice ni mogoče priznati, saj gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne tudi pravica.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000652
ZDR člen 184, 184/1.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost
Tožnik se ni poškodoval pri nevarni dejavnosti, za katero tožena stranka objektivno odgovarja. Tek vojakov po travnatem nogometnem igrišču, za katera je značilno, da imajo kje kakšno krtino, ne pomeni nevarne dejavnosti, saj gre za sorazmerno enostavno dejavnost, ki ne zahteva posebne usposobljenosti za gibanje. Pri tem ni nepomembno, da je šlo za vojaško urjenje. sodna praksa je v podobnem primeru že zavzela stališče, da je kriterij nevarnosti pri ocenjevanju vojaških vaj višji, kot bi bil pri presoji podobnih dejavnosti v civilnem življenju, saj so vojaški obvezniki (vojaki in kandidati za vojake) praviloma zdravi moški, ki so telesno sposobnejši v primerjavi z drugo populacijo. Sam zase tek po neravnem terenu ob povprečni skrbnosti tudi sicer ni nevarna dejavnost.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023409
KZ-1 člen 68, 68/1, 135, 135/1. ZKP člen 364, 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1, 373.
bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - obrazloženost sklepa - dokazna ocena - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanja grožnje - kršitev kazenskega zakona - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - sodni opomin
Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bila obdolženčeva grožnja, da bo napadel oškodovančevo življenje, resna in objektivno zmožna in da je pri oškodovancu dosegla občutek resne ogroženosti in prestrašenosti ter je bila izrečena z namenom ustrahovanja, na kar je utemeljeno sklepalo tudi zato, ker ni šlo za osamljen primer, saj je obdolženec oškodovanca že pred tem napadel in prav nobenega razloga ni imelo za sklepanje, da oškodovanec pri obdolženčevem vedenju in izjavah občutkov resne ogroženosti ni mogel imeti.
Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek o storjeni kršitvi načela kontradiktornosti zaradi neizvedenega dokaznega predloga o zaslišanju priče P. P.. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženci sami v svojih izpovedbah niso potrdili trditev o tem, da je tožnik že leta 2015 opustil vožnje in s tem posest poti na parc. št. 29/2 in parc. št. 32/1, k. o. ... in da naj bi pred motilnim dejanjem opravil le enkratno vožnjo, po presoji pritožbenega sodišča izpovedba še priče P. P. ne bi mogla privesti do drugačnega zaključka o teh dejstvih. Dokazovanje s pričami namreč ni potrebno v primeru, ko pravdna stranka, zaslišana kot stranka, v svoji izpovedbi potrdi pravno relevantne trditve nasprotne stranke, oziroma ne potrdi pravno relevantnih svojih trditev.
Napačno je stališče tožene strank, da tožniku v času opravljanja nalog na misiji pripada fiksno plačilo skladno z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, in da mu ne pripada niti plačilo za delo preko polnega delovnega časa niti plačilo za delo na sedmi dan v tednu.
ZPP člen 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/1, 52/1-1, 52/2, 52/4.
izvedenec – stroški izvedenca – nagrada izvedenca – navzočnost na naroku – kilometrina – splošno znano dejstvo – razdalja do sedeža sodišča – nasprotovanje izvedenskemu mnenju
Za ustno podajanje izvida in mnenja izvedencu pripada za vsake začete pol ure 35,00 EUR (drugi odstavek 52. člena Pravilnika), za navzočnost na sodišču med narokom pa za vsake začete pol ure čakanja 10 EUR (tretji odstavek 52. člena Pravilnika).
Razdalja do sedeža sodišča in višina kilometrine sta splošno znani dejstvi, ki ju ni treba posebej dokazovati.
Očitno je, da tožnica z izidom dokazovanja ni zadovoljna, vendar bo svoje nasprotovanje izvedenskemu mnenju lahko uveljavljala v pritožbi zoper sodbo, če je razlogi sodišča prve stopnje ne bodo prepričali.
odpravnina - nadurno delo - neizrabljen letni dopust
Delavcu pripada plačilo nadur, ki so bile dejansko opravljene. Nebistveno pri tem je, da toženka teh nadur ni nikoli odobrila.
Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen dopust le ob prenehanju delovnega razmerja, če dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti in tudi ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega dopusta ni mogel izrabiti še pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni ugotovljen, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, delavec izgubi pravico do izrabe letnega dopusta (ali nadomestila). Bistveno je, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Tožnica je od 7. 7. 2015 dalje pa vse do izteka odpovednega roka imela možnost izrabiti dopust, če bi to zahtevala. Tožnica ni dokazala, da bi ustno ali pisno zahtevala izrabo dopusta, zato je njen zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen dopust neutemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00009779
ZKP člen 355, 373.. KZ-1 člen 20, 20/2, 59, 59/4, 62, 62/1, 206.
rop - sostorilstvo - zmotno ugotovljeno dejansko stanje - nasprotja med izpovedbami - oprostilna sodba - preklic pogojne obsodbe
Na nezanesljivost in spreminjanje izpovedb oškodovanca kot kronske priče prepričljivo opozarja tudi obtoženčeva zagovornica, ki v pritožbi podrobneje razloži neujemanja v oškodovančevih navedbah in izpovedbah. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri ocenjevanja kredibilnosti oškodovančevih izpovedb ugotavlja, da imata pritožnika prav.
delno plačilo za izgubljeni dohodek - nega in varstvo otroka - zapustitev trga dela
Za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: da eden od staršev ali druga oseba zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega in da gre za nego in varstvo otroka, kot je opredeljen v 3. odstavku 79. člena tega zakona. Vprašanje, kdaj oseba zapusti trg dela, je ZSDP-1 razširil tako, da je kot enega od možnih primerov določil, da oseba zapusti trg dela, če ni več zavarovana za starševsko varstvo v skladu z 8. členom tega zakona. Pogoji so določeni alternativno. Če je izpolnjen že en izmed pogojev, določenih v 4. odstavku 83. člena ZSDP-1, se šteje, da je oseba zapustila trg dela, vendar pa je potrebno ugotoviti, ali je trg dela zapustila zaradi nege in varstva otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1, kot je to določeno v 1. odstavku 83. člena ZSDP-1. Pri tožničini hčeri gre za otroka iz 3. odstavka 79. člena ZSDP-1. Ker sodišče ni ugotavljalo, ali tožnica ni več zavarovana za starševsko varstvo v skladu z 8. členom tega zakona, in če ni več, od kdaj dalje ter zaradi katerega razloga, je pritožbeno sodišče zavrnilno sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
uradni preizkus sodbe - bistvena kršitev določb kazenskega zakona - zavrnitev dokaznih predlogov - sodba brez razlogov - nejasni razlogi
Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo dokazne predloge tožilstva po zaslišanju prič M. K., A. B. in B. K., ne da bi takšno svojo odločitev v napadeni sodbi ustrezno obrazložilo. V razlogih napadene sodbe glede zavrnitve dokaznih predlogov pa je navedlo, da ni podana verjetnost, da bi bilo mogoče s predlaganimi dokazi ugotoviti dejstva, pomembna za razsojo, in da bi izvedba predlaganih dokazov pomenila zgolj zavlačevanje postopka. Takšni razlogi pa nikakor ne zadoščajo standardu obrazložitve zavrnitve predlaganih dokazov, še posebej zato, ker so predlagane priče M. K., A. B. in B. K. bili s pravnomočno sodbo spoznani za krive za isto kaznivo dejanje, kot ga je obtožen obdolženi in kot to izhaja iz sodbe I K 54104/2013 z dne 8. 4. 2015.
Stranski intervenient je upravičen do povračila kilometrine za prihod njegovega pooblaščenca na narok za glavno obravnavo, ki bi moral biti opravljen določenega dne. Iz potrdila, ki ga je stranski intervenient priložil pritožbi, namreč izhaja, da ga sodišče prve stopnje o preklicu naroka ni pravočasno obvestilo.
Prvostopenjsko sodišče je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, dasiravno je iz spisovnih podatkov videti, da je šlo pri konkretnem dogodku le za enkratno dejanje oz. je do konflikta med obdolžencem in oškodovanko prišlo le kritičnega večera, ne pa tudi že prej. Sodna praksa se je postavila na stališče, da je mogoče o kaznivem dejanju nasilništva govoriti le v primeru, če izvajanje nasilja obdolženca nad oškodovancem traja daljši čas, oz. je sestavljeno in večkratnih, ponavljajočih se dogodkov, ko obdolženec nad oškodovancem izvaja nasilje samo zaradi nasilja samega. Da je temu tako, je mogoče razbrati tudi iz zakonskega besedila kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, ko je zakonodajalec v opisu tega kaznivega dejanja uporabil nedovršno glagolsko obliko, v posledici česar je mogoče z jezikovno razlago te določbe z gotovostjo ugotoviti, da enkraten dogodek, tako, kakor je bilo to v obravnavanem primeru, za obstoj kaznivega dejanja nasilništva ne zadošča.
Dokazni postopek je postregel z gotovo ugotovitvijo, da je oškodovanki poškodbe prizadejal prav obdolženec in to najprej s prerivanjem, zaradi česar je oškodovanka najprej padla na razbito steklovino oz. razbite kozarce in pepelnik, zatem pa še s tem, ko je obdolženec oškodovanki D.Č., ko je slednja hotela vstati, to preprečeval s tem, da jo je še dvakrat porinil na tla, kar je trajalo vse do trenutka, ko sta dva gosta lokala obdolženca odstranila s kraja. Zato je podano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1.
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin, ki so pomembne za določitev višine povračila po 118. členu ZDR-1. Ta v drugem odstavku določa, da je poleg kriterijev, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, potrebno upoštevati tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožnik v času do prenehanja delovnega razmerja po sodbi sodišča, ni imel zakonske možnosti, da bi uveljavljal kakršno koli pravico na zavodu za zaposlovanje. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Do nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni privedla okoliščina procesne napake v vodenju postopka odpovedi, ampak dejstvo, da tožnik kršitev, ki mu jih je v odpovedi očitala tožena stranka, ni storil. Zato je pritožbeno sodišče tožniku dosojeni znesek denarnega povračila zvišalo na šest tožnikovih mesečnih plač.
Tožniku je bil dopis toženke z dne 17. 3. 2016 preko pooblaščene odvetniške družbe vročen 2. 4. 2016, zato je 15-dnevni rok za vročitev in seznanitev s sklepom pričel teči 4. 4. 2016, ta rok pa se je iztekel 19. 4. 2016. Ker se tožnik ali njegov pooblaščenec nista ravnala po napotilih iz dopisa z dne 17. 3. 2016, je 19. 4. 2016 nastopila fikcija vročitve sklepa o izredni odpovedi. S tem dnem je začel teči tudi 8-dnevni rok za vložitev pritožbe, kot je določeno v 1. odst. 25. člena ZJU.
Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da je zoper sklep toženke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložil pritožbo. Kaj takega ni zatrjeval niti v pritožbi in tudi ne v njeni dopolnitvi. Zaradi tega skladno s 5. odst. 24. člena ZJU nima pravice do sodnega varstva in je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odst. 42. člena ZDSS-1 zakonito izdalo izpodbijani sklep, s katerim je tožbo zavrglo.
dodelitev otroka v varstvo in vzgojo - prekluzija dejstev in dokazov
Kljub temu, da toženka po začasni zastopnici ni bila obveščena o naroku za glavno obravnavo, ji je bila vročitev vabila na glavno obravnavo v skladu z določbo tretjega odstavka 138. člena ZPP, pravilno opravljena.
Za vse dokazne predloge velja, da morajo biti substancirani, kar pomeni, da mora stranka, ki izvedbo dokaza predlaga, konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Glede zaslišanja strank in prič 236. člen ZPP v zvezi z 263. členom istega zakona med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot stranka oziroma priča, poprej navesti, o čem naj izpove. Če dokazni predlog navedbe konkretnih pravno pomembnih dejstev, o katerih naj bo stranka oziroma priča zaslišana, ne vsebuje, je tak dokazni predlog pomanjkljiv. Če pa je predlagano zaslišanje strank ali prič, ki naj bi šele izpovedale o določenih pravno pomembnih dejstvih, pa je takšen dokaz nedovoljen. V skladu z načelom povezanosti trditvenega in dokaznega bremena namreč manjkajoče trditvene podlage načeloma ne more nadomeščati izvajanje dokazov.
premestitev - poslovni razlog - plačilo razlike plače - javni uslužbenec
Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da premestitev tožnice ni bila v skladu s 156. členom ZJU, prav tako naj premestitev ne bila v skladu s 158. členom ZJU, pri čemer drugi odstavek 158. člena ZJU zahteva pogoj, da se uradnika premesti na delovno mesto, če njegovo delo na delovnem mestu, na katerem dela ni več potrebno. Tožnica je bila premeščena skladno z aktom o sistemizaciji delovnih mest, pri čemer so ji bile dejansko določene naloge odvzete, prav tako pa so ji bile določene naloge dodane, pri čemer je tožena stranka zasledovala cilj tako organizacijskega razloga kot tudi javno finančnega razloga, iz razloga, da bodo izhajajoč iz javno finančne situacije za maso plač zagotovljena nižja sredstva. Tožena stranka je opravila analizo delovnih opravil in delovnih postopkov in spremenila akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, pri čemer je k reorganizaciji priložila obrazložitev z vsebino ciljev, razlogov za izvedbo reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev. Tožena stranka je tudi, skladno z določili šestega odstavka 156. člena ZJU, obvestila sindikat in mu omogočila, da je podal svoje mnenje. Res je sicer, da tožena stranka ni dosegla sporazuma s sindikatom, vendar na podlagi določil 156. člena ZJU delodajalec tudi ni dolžan doseči sporazuma s sindikatom.
ZIZ člen 16, 16-3, 38, 38/5. ZPP člen 163, 163/1. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja člen 39, 50, 115.
izvršilni naslov – izpraznitev in izročitev nepremičnine – stroga formalna legaliteta – sprememba upnika – stroški izvršitelja – potrebni stroški – vročitev obvestila o naroku za deložacijo
Izvršilno sodišče je vezano na izvršilni naslov in ga dolžno izvršiti tako, kot se glasi (načelo formalne legalitete). Materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, na temelju katerega je bila v konkretni zadevi predlagana in dovoljena ter nato tudi opravljena izvršba, ni upravičeno presojati.
Res je, da je sodišče prve stopnje o upnikovem zahtevku za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov, vloženem že 18. 2. 2015, odločilo šele po skoraj dveh letih od vložene zahteve, vendar to na vsebino odločitve ne more vplivati.
Izvršitelj sme obvestilo o naroku za deložacijo strankam tudi osebno izročiti po pravilih ZPP o navadnem vročanju na predpisanem obrazcu (ki ga je tudi uporabil v konkretni zadevi in ne gre za „nerazumljiv letak“, kot to neutemeljeno navajajo pritožniki), vendar pa je upnik upravičen do povrnitve stroškov le, če je izkazano, da je bil tak način vročanja potreben za izvršbo.