ZPIZ-2 člen 108, 108/1, 126, 126/1, 126/2.. ZPIZ-1 člen 91.
III. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - pravica do premestitve - bolezen - nadomestilo za invalidnost
Tožnik je bil z odločbo toženca z dne 23. 2. 1997 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z omejitvami s polnim delovnim časom od 9. 12. 1997 dalje. Pri tožniku je 23. 7. 2007 v okviru III. kategorije invalidnosti prišlo do spremembe v stanju invalidnosti in tako tudi do spremembe že pridobljene pravice, in sicer od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, torej od 1. 8. 2007 dalje. Od takrat dalje ima tožnik pravico do premestitve, kakor to določa 81. člen ZPIZ-2.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000634
ZDR člen 184.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna stvar - objektivna odgovornost
V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi škode, ki jo je utrpel pri delu za toženo stranko, ko je kot inštruktor kuhar peljal vozičke s hrano iz drugega nadstropja v pritličje. Dvigalo se je ustavilo, nato padalo in z vso silo udarilo ob tla, v času reševanja je zmanjkalo elektrike, nato je dvigalo naglo pospešilo navzgor. Dejstvo, da se dvigala uporabljajo vsakodnevno v stanovanjskih in poslovnih stavbah, še ne pomeni, da dvigalo ni nevarna stvar. Prav tako obstoj varnostnih elementov ne more pomeniti, da stvar ni nevarna, prej obratno - ravno zaradi možnosti katastrofalne škode, če do nesreče z dvigalom pride, je za njegovo delovanje potrebna vrsta varnostnih elementov, ki prav tako lahko odpovejo. In v tem primeru govorimo o nevarni stvari, iz katere izvirajo nevarnosti za ljudi in premoženje, zato je nasproten zaključek sodišča prve stopnje (da dvigalo ni nevarna stvar) nepravilen.
ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3, 68/3, 69, 69/3.. ZDR-1 člen 54, 55, 55/4, 56.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - projektno delo - časovna omejitev
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnica opravljala naloge, ki niso stalne. Ker tega tudi po presoji pritožbenega sodišča ni storila, sklenitev obravnavanih pogodb za določen čas ni bila zakonita (56. člena ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU).
ZDR-1 člen 88, 88/4, 88/6, 89, 89/1, 89/1-1, 116, 116/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - fikcija vročitve - nadomestna vročitev - ustavna odločba
Tožena stranka je v predmetni zadevi vročala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po določbi zakona, ki jo je Ustavno sodišče RS razveljavilo. Razlog za razveljavitev je neskladnost določbe četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 z Ustavo RS, saj gre za prekomeren poseg v pravico delavca iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnici odpoved ni bila pravilno vročena avgusta 2014, pravilna pa je tudi ugotovitev, da je bila odpoved tožnici prvič vročena šele med sodnim postopkom dne 28. 11. 2014, zaradi česar je tožba vložena pravočasno.
Ker do izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni prišlo zaradi zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti tožnice, na zakonitost odpovedi ne vpliva dejstvo, da je bila tožnica odsotna z dela zaradi bolezni v času, ko je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi.
sprememba imena mladoletni osebi – sprememba priimka – vrstni red priimkov – osebno ime
Če potrebe po spremembi otrokovega osebnega imena (ki je sestavljeno iz imena in priimka) sicer ni, je pa ugotovljeno kot smiselno in v korist otroka, da ta zaradi praktičnosti in večje povezanosti z obema staršema v primeru njunega ločenega življenja in različnih priimkov nosi priimek obeh, potem je treba stremeti k čim manjši spremembi otrokovega osebnega imena. V konkretnem primeru je ta brez dvoma v tem, da se otrokovemu priimku, ki ga identificira že več kot šest let (uporablja ga tudi že v šoli), doda nov, v tem primeru materin priimek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00003693
ZPP člen 184.. OZ člen 336, 365.
razlike v plači - napredovanje - sprememba tožbe - objektivno zastaranje
8. Po določilih ZSPJS lahko visokošolski učitelji napredujejo vsake tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjujejo pogoje, pri čemer se preverjanje pogojev določi s splošnim aktom, ki ga izda predstojnik, za visokošolske zavode pa je pristojen organ univerze oziroma visokošolskega zavoda, s soglasjem sveta za visokošolstvo Republike Slovenije.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je v napredovalnem obdobju tožnice od 10. 12. 2012 sicer veljal pravilnik iz leta 1999, vendar pa ne njegove odločbe, ki so v nasprotju z ZSPJS. Po novem pravilniku o napredovanju zaposlenih sporne Univerze je bilo napredovanje za največ dva razreda možno le ob ustreznem predlogu odgovorne osebe ob zagotovljenih finančnih sredstvih. Ni pravilno pritožbeno zavzemanje tožnice, da bi morala tožena stranka v celoti uporabiti pravilnik iz leta 1999, saj je mogoče pravilnik iz leta 1999 upoštevati le toliko, kolikor ni v nasprotju z ZSPJS. Pravilnik je sicer nižji pravni akt od zakona in ne more prevladati nad kogentnimi določbami višjega akta (zakona) in bi bila po oceni pritožbenega sodišča drugačna razlaga contra legem, ker morajo biti podzakonski akti v skladu z zakoni.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0023519
OZ člen 239. ZFPPIPP člen 131.
poslovna odškodninska odgovornost - kršitev pogodbene obveznosti - nespoštovanje odpovednega roka - višina škode - vpliv postopka poenostavljene prisilne poravnave na pravdni postopek
Za poslovno odškodninsko odgovornost je značilno, da se protipravnost ravnanja kaže v kršitvi pogodbene (poslovne) obveznosti (obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je stranka s pogodbo zavezala opraviti). Splošni predpostavki tovrstne odgovornosti sta nepravilna izpolnitev (ki se kaže v obliki zamude z izpolnitvijo, izpolnitve z napako ali neizpolnitve) pogodbene obveznosti, ki ima značilnosti protipravnega ravnanja in okoliščina, po kateri vzrok za nepravilno izpolnitev izvira iz sfere stranke, katere izpolnitvena obveznost je kršena. Tožeča stranka je zatrjevala, da ji je zaradi zadevne kršitve pogodbe nastala škoda, ki je enaka koristi, ki bi jo dosegla, če bi tožena stranka kot naročnik svojo pogodbeno obveznost pravilno izpolnila. Takšna škoda pa je tožeči stranki gotovo nastala glede na dejstvo, da bi ji morala tožena stranka, če bi se držala pogodbeno dogovorjenega odpovednega roka, za čas, ko bi delavci tožeče stranke v korist tožene stranke opravljali delo, vplačati 8,50 EUR na uro po delavcu, te premoženjske koristi, ki predstavlja njen pozitivni pogodbeni interes, pa zaradi kršitve pogodbe tožeča stranka ni dosegla.
obstoj delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela
Za odločitev v predmetnem sporu glede transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas je temeljna ugotovitev, ali so pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožečo stranko bile sklenjene zaradi začasno povečanega obsega dela, ali je šlo pri toženi stranki za običajen, pričakovan obseg dela, kar zatrjuje pritožba. Samo če delodajalec dokaže, da je ob sklenitvi pogodbe že obstajal povečan obseg dela, glede na običajen obseg dela, bi bilo mogoče ugotoviti obstoj takšnega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023482
URS člen 28. KZ-1 člen 197, 197/1, 197/2. ZKP člen 18, 18/1, 355, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 373, 386.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nejasni razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotje med podatki spisa in razlogi sodbe - protispisnost - pravica do obrambe obdolženca - izvedba dokazov - prosta presoja dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - obrazložitev odločitve - načelo neposrednosti - kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu - zakonski znaki kaznivega dejanja - materialno procesno vodstvo - dejansko stanje - kršitev kazenskega zakona - konkretizacija kršitev - blanketno kaznivo dejanje - analogija juris - analogija legis - dokazna ocena - izvršitvena ravnanja - vzročna zveza med izvršitvenimi ravnanji in posledicami - obseg pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona - odločba o kazenski sankciji
Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu je blanketno kaznivo dejanje, ki napotuje na predpise, ki določajo vsebino posameznih izvršitvenih ravnanj z dopolnilno normo (spolno nadlegovanje, psihično nasilje, trpinčenje ali neenakovredno obravnavanje). V večini primerov blanketna norma za razumevanje izvršitvenih ravnanj napotuje na določbe ZDR-1, izjema je psihično nasilje, ki je opredeljeno v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Uporaba zakonske definicije iz drugega zakona ne pomeni, da je sodišče prve stopnje vsebino izvršitvenega ravnanja zapolnilo z analogijo juris ali legis in s tem kršilo načelo zakonitosti iz 287. člena (verjetno mišljen 28. člena) Ustave RS ter 7. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), kot to napačno zatrjuje pritožba.
ZUTD člen 8, 8/1, 8/1-3, 129, 129/1, 129/1-5, 130, 130/5.. ZUP člen 7.
brezposelnost - izbris iz evidence
V obravnavani zadevi gre za spor zaradi presoje pravilnosti in zakonitosti upravnih aktov, izdanih po uradni dolžnosti. Z izpodbijano drugostopenjsko odločbo z dne 21. 9. 2015 je zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo z dne 27. 5. 2015 o ugotovljenem obstoju razlog za prenehanje tožničinega vodenja v evidenci brezposelnih oseb, ker je bila dne 4. 5. 2015 poslovodna oseba v enoosebni družbi. Hkrati je s slednjo odločbo izrečeno, da se tožnico preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb z dnem, ko postane ugotovitev dokončna. Tožnica ob uvedbi obravnavanega predsodnega upravnega postopka po uradni dolžnosti ni bila več lastnica gospodarske družbe, ne poslovodna oseba. Zato sta izpodbijana upravna akta izdana preuranjeno. Temeljita na uporabi materialnih določb ZUTD, ki ni skladna z načeli iz 3. člena istega zakona in bistveni kršitvi temeljne določbe 7. člena ZUP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih aktov. V upravnem postopanju morajo namreč organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice (1. odstavek) in pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank uporabiti tiste s predpisi določene ukrepe, ki so zanje ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa (3. odstavek). Nevednost in neukost stranke ne smeta iti v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (4. odstavek).
premoženjska razmerja med zakonci - posebno premoženje - vložek v skupno premoženje - določitev deležev na skupnem premoženju
Posebno premoženje, ki ga eden od zakoncev vloži v skupno premoženje, ustvarjeno tekom trajanja zakonske zveze, postane skupno premoženje, upošteva pa se pri določitvi deležev na tem premoženju.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - akt soglasja
Tožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je potrdilo odločitev tožene stranke, da se tožnici prepove odtujiti in obremeniti nepremičnine ter da se prepoved odtujitve in obremenitve zaznamuje v zemljiški knjigi v korist Republike Slovenije. Zakonska podlaga za takšno postopanje je podana v sedmem odstavku 36. člena ZSVarPre, po katerem se pri vlagatelju, ki je v zadnjih treh letih prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine in se prepoved vpiše v zemljiško knjigo v korist Republike Slovenijo. S takšno prepovedjo je seznanjen vsak uživalec denarne socialne pomoči, ki jo je v zadnjih treh letih prejel več kot 24-krat. Izjava o seznanjenosti je sestavni del vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. V zvezi s soglasjem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da gre v tem primeru za postopanje po sedmem odstavku 36. člena ZSVarPre, torej za upravičence, ki so denarno socialno pomoč prejeli najmanj 24-krat. V teh primerih pa se ne uporablja določba 2. točke drugega odstavka 27. člena ZSVarPre, kar pomeni, da soglasje ni potrebno.
razmerja med starši in otroki – preživnina za mladoletnega otroka – spremenjene okoliščine – rojstvo otroka – znižanje preživnine – potrebe otroka – zmožnosti preživninskega zavezanca – samostojni podjetnik – prevozni stroški
Stroški v zvezi z izvajanjem stikov (prevozni stroški) niso strošek otroka, temveč je to strošek starša, ki ga ima z izvajanjem stika, zato se po sodni praksi praviloma ne upošteva kot del otrokovih potreb (izjemna so le izjemno visoki potni stroški, npr. taki, ki nastajajo zaradi letalskih prevozov).
ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 55, 55/4, 56.. ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3, 68, 68/3, 69, 69/3, 73.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Tožena stranka bi morala dokazati, da je tožnik opravljal naloge, ki niso stalne, temveč so se samostojno pričele in se bodo tudi zaključile ob zaključku projekta. Ker tega ni uspela dokazati, ni bil podan zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ( 56. člen ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU).
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je pogodba o zaposlitvi prenehala z dnem tožnikove zaposlitve pri novem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno stališče, da delavec ne more imeti hkrati dve delovni razmerji za poln delovni čas pri dveh delodajalcih, vendar pa zaradi tega ne bi smelo odločiti, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu, temveč bi to dejstvo moralo upoštevati pri svoji odločitvi tako, da tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ne bi priznalo delovne dobe oziroma tudi nadomestila plače, glede na to, da tožnik sam navaja, da ima v času zaposlitve pri drugem delodajalcu enako plačo kot prej pri toženi stranki.
Preživninskih obveznosti je toliko, kolikor ima posamezen zavezanec otrok. Toženec je v pritožbenem roku sklenil dogovor, iz katerega izhaja, da ima poleg otroka, ki ga ima skupaj s tožnico, še enega otroka, za katerega se je sedaj zavezal plačevati preživnino. Gre za pritožbeno novoto, ki jo je v sporih med starši in otroki vselej mogoče upoštevati. Vendar je pritožbeno sodišče, upoštevaje to novo dejstvo, ugotovilo, da bo toženec kljub novi preživninski obveznosti zmogel plačevati s sodbo naloženo preživnino, zato je njegovo pritožbo zavrnilo.
URS člen 2, 15, 155. ZOZP člen 18. ZPIZ-2 člen 190, 190a, 191, 192, 193.
prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov - načelo zaupanja v pravo - povrnitev škode od zavarovalnice - avtomobilsko zavarovanje - izplačila iz naslova invalidnosti
Spremenjene določbe 193. člena ZPIZ-1, kot tudi člen 190.a ZPIZ-2, ki izrecno določata pravico tožeče stranke do povrnitve škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu, so začele veljati šele s 1. 1. 2016, zato ne morejo vplivati na obveznost tožene stranke, pri kateri je bilo zavarovano vozilo povzročitelja invalidnosti, ki se nanaša na obdobje pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2B (na leta 2013, 2014 in 2015).
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 32.. OZ člen 139.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - zagovor - samopomoč - skrajna sila
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi dejanja spornega dne, ko je iz blagajne tožene stranke vzel gotovino, kar je tožena stranka dokazala, tožnik pa ni uspel izpodbiti navedenih ugotovitev in dokazati, da je prišlo do odpovedi zaradi njegovega opozarjanja na nepravilnosti, ki naj bi jih storila tožena stranka v predhodnem obdobju. Za ugotovitev ni odločilno, kdaj je tožena stranka pooblastila odvetnika ter dejstvo, da tožniku ni potrdila prošnje za reprogramiranje kredita, saj tudi morebitni zaostreni odnosi med tožnikom in toženo stranko v obdobju pred storjeno kršitvijo oziroma eventualna predhodna odločitev tožene stranke, da bo tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne vplivata na dejstvo, da je tožnik spornega dne storil kršitev, ki ima tako znake kaznivega dejanja kot tudi, da gre za naklepno storjeno hujšo kršitev iz delovnega razmerja, kar je bilo tudi razlog za odpoved (česar tožena stranka vnaprej ni mogla predvideti).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prepoved diskriminacije
Tožena stranka ni dokazala, da razlog izbire tožnika ni bil v njegovi tožbi na delitev skupnega premoženja, ki jo je vložil zoper hčer takratnega direktorja tožene stranke, ki mu je v imenu toženke podal odpoved, in da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz diskriminatornih razlogov. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
ZJU niti ZUJF ne dajeta podlage za to, da bi moral delodajalec javnega uslužbenca na njegovo željo premestiti na drugo delovno mesto. Zato tožnica v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo navedena zakona, in da je posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala v zvezi s prošnjo za premestitev.
Zagovornica obdolženca uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP, ko smiselno navaja, da je obdolženec ravnal v silobranu, zaradi katerega obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo. Vendar pritožnica zmotno takšne pritožbene navedbe uveljavlja kot kršitev kazenskega zakona, saj z njimi v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Stvar dejanske presoje je namreč ali je obdolženec ravnal v silobranu oziroma, ali se je pred oškodovancem le branil, kot to navaja pritožnica. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenskega zakona ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.