plačilo razlike plače - plača - pogodba o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo določbe 44. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela. Sodna praksa je sprejela stališče, da je delavec, ki po navodilih delodajalca dejansko v celoti opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu, upravičen do plače, predvidene za takšno delovno mesto. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri toženki zahtevnejšega delovnega mesta ni bilo oziroma, da je bil tožnik najvišje rangiran. Bistveno je, da je bilo med strankama vnaprej dogovorjeno, katere so tožnikove delovne obveznosti po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, in da je bila za te obveznosti (vključno s prokuro) določena tudi plača. Zato lahko tožnik za opravljeno delo zahteva le plačilo, ki je bilo v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno.
ZJU niti ZUJF ne dajeta podlage za to, da bi moral delodajalec javnega uslužbenca na njegovo željo premestiti na drugo delovno mesto. Zato tožnica v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo navedena zakona, in da je posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala v zvezi s prošnjo za premestitev.
Zagovornica obdolženca uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP, ko smiselno navaja, da je obdolženec ravnal v silobranu, zaradi katerega obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo. Vendar pritožnica zmotno takšne pritožbene navedbe uveljavlja kot kršitev kazenskega zakona, saj z njimi v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Stvar dejanske presoje je namreč ali je obdolženec ravnal v silobranu oziroma, ali se je pred oškodovancem le branil, kot to navaja pritožnica. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenskega zakona ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0007060
ZKP člen 167, 167/1, 167/2, 168, 168/3. KZ-1 člen 226, 226/2, 226/3, 235, 235/1, 240, 240/2.
preiskava - zavrnitev zahteve za preiskavo - upravičeni tožilec - utemeljen sum - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - povzročitev lažnega stečaja - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - ponareditev poslovnih listin
Problematike presoje se je zavedala že preiskovalna sodnica sama, ko je v uvodu svojega nestrinjanja navedla, da čeprav preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat nista pristojna presojati nasprotujočih si dokazov, to ne pomeni, da jih v nobenem pogledu ne smeta presojati, kajti kolikor jih do določene mere ali vidika ne bi presojala, sploh ne bi mogla presoditi, ali je utemeljen sum podan. Z navedenim stališčem se je potrebno povsem strinjati, saj bi v primeru, ko sodišče ne bi smelo opraviti presoje ponujenih dokazov prišlo do nevzdržne situacije, ko bi morala biti preiskava uvedena zgolj na podlagi dokazov iz zahteve za preiskavo, medtem, ko bi tisti dokazi, ki jih je predložila obramba in ki izpodbijajo obstoj utemeljenega suma do te mere, da preiskava ni upravičena, bili le stvar ocene nadaljnje preiskave oz. postopka. Če utemeljenega suma že v začetni fazi postopka ni, potem je namreč jasno, da je vsakršna nadaljnja preiskava nepotrebna.
ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 55, 55/4, 56.. ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3, 68, 68/3, 69, 69/3, 73.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Tožena stranka bi morala dokazati, da je tožnik opravljal naloge, ki niso stalne, temveč so se samostojno pričele in se bodo tudi zaključile ob zaključku projekta. Ker tega ni uspela dokazati, ni bil podan zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ( 56. člen ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU).
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je pogodba o zaposlitvi prenehala z dnem tožnikove zaposlitve pri novem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno stališče, da delavec ne more imeti hkrati dve delovni razmerji za poln delovni čas pri dveh delodajalcih, vendar pa zaradi tega ne bi smelo odločiti, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu, temveč bi to dejstvo moralo upoštevati pri svoji odločitvi tako, da tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ne bi priznalo delovne dobe oziroma tudi nadomestila plače, glede na to, da tožnik sam navaja, da ima v času zaposlitve pri drugem delodajalcu enako plačo kot prej pri toženi stranki.
ZUPJS člen 10, 23, 23/1, 42, 42/3, 43.. ZŠtip člen 95, 95/1, 95/1-5.
državna štipendija - mirovanje pravice - dohodki - družinski član - prenehanje upravičenosti - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev
Tožničina sestra je 8. 1. 2015 dopolnila starost 26 let, s čimer je dolžnost staršev preživljanja prenehala. Posledično je ni več mogoče šteti med tožničine družinske člane po 10. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, kar predstavlja spremembo, ki lahko vpliva na upravičenost do pravice iz javnih sredstev.
Ker dohodek na družinskega člana tožnice, ki je po odločbi z dne 24. 10. 2014 prejemala štipendijo, od 8. 1. 2015, ko je prišlo do spremembe števila družinskih članov po ZUPJS, presega cenzus za dodelitev štipendije, od 1. 2. 2015 dalje pravica do državne štipendije po 5. alineji 95. člena ZŠtip-1 miruje in se ne izplačuje.
Tožena stranka je pravilno odločila, da gre tožnici višji znesek starostne pokojnine od 1. 7. 2015 dalje in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine, torej od 7. 8. 2000 dalje. Pravilno je bila upoštevana 5. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015, kjer je bilo izrecno določeno, da odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. V spornem primeru, torej učinkuje od 1. 7. 2015 dalje. Ustavno sodišče se namreč sklicuje na določbo 183. člena ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Ustavno sodišče je v vsebino navedene določbe poseglo le v toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (v drugem odstavku 183. člena je namreč določen rok 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta). V celoti pa se je Ustavno sodišče sklicevalo na tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2. Tudi v primeru, če bi šlo za obnovo postopka po določbah ZUP, bi skladno s četrtim odstavkom 183. člena ZPIZ-2 enako učinkovala tudi odločba izdana v obnovi postopka.
Tožnica pomoči in postrežbe ne potrebuje, saj večino osnovnih življenjskih opravil, čeprav počasi in s težavo, še vedno zmore sama. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb ni utemeljen.
URS člen 2, 15, 155. ZOZP člen 18. ZPIZ-2 člen 190, 190a, 191, 192, 193.
prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov - načelo zaupanja v pravo - povrnitev škode od zavarovalnice - avtomobilsko zavarovanje - izplačila iz naslova invalidnosti
Spremenjene določbe 193. člena ZPIZ-1, kot tudi člen 190.a ZPIZ-2, ki izrecno določata pravico tožeče stranke do povrnitve škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu, so začele veljati šele s 1. 1. 2016, zato ne morejo vplivati na obveznost tožene stranke, pri kateri je bilo zavarovano vozilo povzročitelja invalidnosti, ki se nanaša na obdobje pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2B (na leta 2013, 2014 in 2015).
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 32.. OZ člen 139.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - zagovor - samopomoč - skrajna sila
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi dejanja spornega dne, ko je iz blagajne tožene stranke vzel gotovino, kar je tožena stranka dokazala, tožnik pa ni uspel izpodbiti navedenih ugotovitev in dokazati, da je prišlo do odpovedi zaradi njegovega opozarjanja na nepravilnosti, ki naj bi jih storila tožena stranka v predhodnem obdobju. Za ugotovitev ni odločilno, kdaj je tožena stranka pooblastila odvetnika ter dejstvo, da tožniku ni potrdila prošnje za reprogramiranje kredita, saj tudi morebitni zaostreni odnosi med tožnikom in toženo stranko v obdobju pred storjeno kršitvijo oziroma eventualna predhodna odločitev tožene stranke, da bo tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne vplivata na dejstvo, da je tožnik spornega dne storil kršitev, ki ima tako znake kaznivega dejanja kot tudi, da gre za naklepno storjeno hujšo kršitev iz delovnega razmerja, kar je bilo tudi razlog za odpoved (česar tožena stranka vnaprej ni mogla predvideti).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00020984
KZ-1 člen 29, 29/3, 300, 300/1, 300/3. ZKP člen 358, 358-3, 392, 392/5, 394, 394/1.
kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - obstoj resne grožnje - občutek ogroženosti oškodovanca - dokazna presoja - bistveno zmanjšana prištevnost - prekršek - sprememba sodbe na drugi stopnji - oprostilna sodba
Pri kaznivem dejanju napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, pomeni resnost grožnje zagrozitev z uporabo telesne sile, pri čemer se njena resnost ne presoja z vidika večje ali manjše stopnje subjektivnega občutka ogroženosti uradne osebe, pač pa predvsem z objektivnega vidika.
Preživninskih obveznosti je toliko, kolikor ima posamezen zavezanec otrok. Toženec je v pritožbenem roku sklenil dogovor, iz katerega izhaja, da ima poleg otroka, ki ga ima skupaj s tožnico, še enega otroka, za katerega se je sedaj zavezal plačevati preživnino. Gre za pritožbeno novoto, ki jo je v sporih med starši in otroki vselej mogoče upoštevati. Vendar je pritožbeno sodišče, upoštevaje to novo dejstvo, ugotovilo, da bo toženec kljub novi preživninski obveznosti zmogel plačevati s sodbo naloženo preživnino, zato je njegovo pritožbo zavrnilo.
predlog državnega tožilca - nadzor pisemskih in drugih pošiljk ter drugih stikov pripornika z osebami zunaj zavoda - pritožba zoper sklep - obseg preizkusa - pravica do izjave - kontradiktornost - predhodna kontradiktornost - naknadna kontradiktornost
Določba četrtega odstavka 213.b člena ZKP, na podlagi katere je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu državnega tožilca za nadzor pisemskih in drugih pošiljk ter drugih stikov A. A. z osebami izven zavoda, ne določa predhodne kontradiktornosti.
V izvedenskem mnenju je dovolj prepričljive strokovno medicinsko podlage za zaključek, da pri tožniku do izdaje drugostopenjskega upravnega akta ni izkazanih takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bilo na njihovi podlagi mogoče ugotoviti popolno nezmožnost za vsako organizirano pridobitno delo. Zato je v tej smeri podan tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnjen.
ZUTD člen 8, 8/1, 8/1-3, 129, 129/1, 129/1-5, 130, 130/5.. ZUP člen 7.
brezposelnost - izbris iz evidence
V obravnavani zadevi gre za spor zaradi presoje pravilnosti in zakonitosti upravnih aktov, izdanih po uradni dolžnosti. Z izpodbijano drugostopenjsko odločbo z dne 21. 9. 2015 je zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo z dne 27. 5. 2015 o ugotovljenem obstoju razlog za prenehanje tožničinega vodenja v evidenci brezposelnih oseb, ker je bila dne 4. 5. 2015 poslovodna oseba v enoosebni družbi. Hkrati je s slednjo odločbo izrečeno, da se tožnico preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb z dnem, ko postane ugotovitev dokončna. Tožnica ob uvedbi obravnavanega predsodnega upravnega postopka po uradni dolžnosti ni bila več lastnica gospodarske družbe, ne poslovodna oseba. Zato sta izpodbijana upravna akta izdana preuranjeno. Temeljita na uporabi materialnih določb ZUTD, ki ni skladna z načeli iz 3. člena istega zakona in bistveni kršitvi temeljne določbe 7. člena ZUP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih aktov. V upravnem postopanju morajo namreč organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice (1. odstavek) in pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank uporabiti tiste s predpisi določene ukrepe, ki so zanje ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa (3. odstavek). Nevednost in neukost stranke ne smeta iti v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (4. odstavek).
starostna pokojnina - sorazmerni del - starost - zavarovalna doba
Za priznanje pravice do starostne pokojnine mora biti izpolnjen pogoj starosti in zavarovalne dobe kumulativno. Tožnik izpolnjuje zgolj pogoje starosti, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb toženca ter priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina - dnevnice, kilometrine, potni stroški - stroški za prihod na delo
Sodišče prve stopnje se je po ugotovitvi, da izpodbijana redna odpoved iz poslovnega razloga ni nezakonita, pri odločitvi o podrednem tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine oprlo na določbe prvega odstavka 108. člena ZDR-1 v povezavi z določbo četrtega odstavka 91. člena ZDR-1. Tožniku je pravilno prisodilo odpravnino, saj je odklonil ponujeno neustrezno zaposlitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00003693
ZPP člen 184.. OZ člen 336, 365.
razlike v plači - napredovanje - sprememba tožbe - objektivno zastaranje
8. Po določilih ZSPJS lahko visokošolski učitelji napredujejo vsake tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjujejo pogoje, pri čemer se preverjanje pogojev določi s splošnim aktom, ki ga izda predstojnik, za visokošolske zavode pa je pristojen organ univerze oziroma visokošolskega zavoda, s soglasjem sveta za visokošolstvo Republike Slovenije.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je v napredovalnem obdobju tožnice od 10. 12. 2012 sicer veljal pravilnik iz leta 1999, vendar pa ne njegove odločbe, ki so v nasprotju z ZSPJS. Po novem pravilniku o napredovanju zaposlenih sporne Univerze je bilo napredovanje za največ dva razreda možno le ob ustreznem predlogu odgovorne osebe ob zagotovljenih finančnih sredstvih. Ni pravilno pritožbeno zavzemanje tožnice, da bi morala tožena stranka v celoti uporabiti pravilnik iz leta 1999, saj je mogoče pravilnik iz leta 1999 upoštevati le toliko, kolikor ni v nasprotju z ZSPJS. Pravilnik je sicer nižji pravni akt od zakona in ne more prevladati nad kogentnimi določbami višjega akta (zakona) in bi bila po oceni pritožbenega sodišča drugačna razlaga contra legem, ker morajo biti podzakonski akti v skladu z zakoni.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prepoved diskriminacije
Tožena stranka ni dokazala, da razlog izbire tožnika ni bil v njegovi tožbi na delitev skupnega premoženja, ki jo je vložil zoper hčer takratnega direktorja tožene stranke, ki mu je v imenu toženke podal odpoved, in da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz diskriminatornih razlogov. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
ZDR-1 člen 88, 88/4, 88/6, 89, 89/1, 89/1-1, 116, 116/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - fikcija vročitve - nadomestna vročitev - ustavna odločba
Tožena stranka je v predmetni zadevi vročala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po določbi zakona, ki jo je Ustavno sodišče RS razveljavilo. Razlog za razveljavitev je neskladnost določbe četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 z Ustavo RS, saj gre za prekomeren poseg v pravico delavca iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnici odpoved ni bila pravilno vročena avgusta 2014, pravilna pa je tudi ugotovitev, da je bila odpoved tožnici prvič vročena šele med sodnim postopkom dne 28. 11. 2014, zaradi česar je tožba vložena pravočasno.
Ker do izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni prišlo zaradi zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti tožnice, na zakonitost odpovedi ne vpliva dejstvo, da je bila tožnica odsotna z dela zaradi bolezni v času, ko je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi.