premoženjska razmerja med zakonci - posebno premoženje - vložek v skupno premoženje - določitev deležev na skupnem premoženju
Posebno premoženje, ki ga eden od zakoncev vloži v skupno premoženje, ustvarjeno tekom trajanja zakonske zveze, postane skupno premoženje, upošteva pa se pri določitvi deležev na tem premoženju.
ZUPJS člen 10, 23, 23/1, 42, 42/3, 43.. ZŠtip člen 95, 95/1, 95/1-5.
državna štipendija - mirovanje pravice - dohodki - družinski član - prenehanje upravičenosti - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev
Tožničina sestra je 8. 1. 2015 dopolnila starost 26 let, s čimer je dolžnost staršev preživljanja prenehala. Posledično je ni več mogoče šteti med tožničine družinske člane po 10. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, kar predstavlja spremembo, ki lahko vpliva na upravičenost do pravice iz javnih sredstev.
Ker dohodek na družinskega člana tožnice, ki je po odločbi z dne 24. 10. 2014 prejemala štipendijo, od 8. 1. 2015, ko je prišlo do spremembe števila družinskih članov po ZUPJS, presega cenzus za dodelitev štipendije, od 1. 2. 2015 dalje pravica do državne štipendije po 5. alineji 95. člena ZŠtip-1 miruje in se ne izplačuje.
ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 55, 55/4, 56.. ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3, 68, 68/3, 69, 69/3, 73.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Tožena stranka bi morala dokazati, da je tožnik opravljal naloge, ki niso stalne, temveč so se samostojno pričele in se bodo tudi zaključile ob zaključku projekta. Ker tega ni uspela dokazati, ni bil podan zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ( 56. člen ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU).
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je pogodba o zaposlitvi prenehala z dnem tožnikove zaposlitve pri novem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno stališče, da delavec ne more imeti hkrati dve delovni razmerji za poln delovni čas pri dveh delodajalcih, vendar pa zaradi tega ne bi smelo odločiti, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu, temveč bi to dejstvo moralo upoštevati pri svoji odločitvi tako, da tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ne bi priznalo delovne dobe oziroma tudi nadomestila plače, glede na to, da tožnik sam navaja, da ima v času zaposlitve pri drugem delodajalcu enako plačo kot prej pri toženi stranki.
predlog državnega tožilca - nadzor pisemskih in drugih pošiljk ter drugih stikov pripornika z osebami zunaj zavoda - pritožba zoper sklep - obseg preizkusa - pravica do izjave - kontradiktornost - predhodna kontradiktornost - naknadna kontradiktornost
Določba četrtega odstavka 213.b člena ZKP, na podlagi katere je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu državnega tožilca za nadzor pisemskih in drugih pošiljk ter drugih stikov A. A. z osebami izven zavoda, ne določa predhodne kontradiktornosti.
ZJU niti ZUJF ne dajeta podlage za to, da bi moral delodajalec javnega uslužbenca na njegovo željo premestiti na drugo delovno mesto. Zato tožnica v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo navedena zakona, in da je posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala v zvezi s prošnjo za premestitev.
Zagovornica obdolženca uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP, ko smiselno navaja, da je obdolženec ravnal v silobranu, zaradi katerega obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo. Vendar pritožnica zmotno takšne pritožbene navedbe uveljavlja kot kršitev kazenskega zakona, saj z njimi v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Stvar dejanske presoje je namreč ali je obdolženec ravnal v silobranu oziroma, ali se je pred oškodovancem le branil, kot to navaja pritožnica. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenskega zakona ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.
Pritožbeno sodišče, kljub ugovoru tožene stranke, da je njen zakoniti zastopnik pritožbo podpisal, ugotavlja, da se njegov podpis na pritožbi ne nahaja. Na njej je navedena le firma tožene stranke (M. d. o. o.) in odtisnjen njen žig. To za podpis pravne osebe ne zadošča. Ta mora vsebovati tudi navedbo imena in funkcije osebe, pooblaščene za zastopanje, ter njen lastnoročni podpis. Ker na pritožbi tožene stranke zoper sodbo ni ne enega ne drugega, je ta nepopolna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP).
ZDR-1 člen 202.. ZJU člen 5, 5/1.. ZDR člen 206.. ZSPJS člen 3a, 3a/10, 16, 16/2.. OZ člen 347.
napredovanja - premestitev - zakonske zamudne obresti - rok za zastaranje - uradniški naziv - nova uvrstitev v plačni razred
V zastaralnem roku iz 202. člena ZDR-1 oziroma 206. člena ZDR zastarajo denarne terjatve za obračun in izplačilo razlik v plačah, ki naj bi bile določene v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek 3. člena ZSPJS), vendar le za obdobje izpred petih let pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi za kasnejše obdobje. Sodišče prve stopnje je zato zmotno presodilo, da so v celoti zastarale tožnikove terjatve za obračun in izplačilo razlike v plačah za obdobje od 1. 1. 2010 dalje, saj tiste, ki so zapadle v plačilo po 12. 1. 2011 (torej vključno s plačo za januar 2011), glede na datum vložitve tožbe 12. 1. 2016 še niso zastarale.
Tožnik v tem sporu zahteva še zakonske zamudne obresti od pripadajoče razlike v plačah. Za zastaranje terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti velja triletni rok (347. člen OZ). Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zaradi zastaranja, vendar le glede zahtevanih obresti, ki so se natekle do vključno 11. 1. 2013. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki se do tega dne še niso natekle (torej za obdobje od 12. 1. 2013 dalje), pa je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo.
ZPIZ-2 člen 108, 108/1, 126, 126/1, 126/2.. ZPIZ-1 člen 91.
III. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - pravica do premestitve - bolezen - nadomestilo za invalidnost
Tožnik je bil z odločbo toženca z dne 23. 2. 1997 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z omejitvami s polnim delovnim časom od 9. 12. 1997 dalje. Pri tožniku je 23. 7. 2007 v okviru III. kategorije invalidnosti prišlo do spremembe v stanju invalidnosti in tako tudi do spremembe že pridobljene pravice, in sicer od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, torej od 1. 8. 2007 dalje. Od takrat dalje ima tožnik pravico do premestitve, kakor to določa 81. člen ZPIZ-2.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0023519
OZ člen 239. ZFPPIPP člen 131.
poslovna odškodninska odgovornost - kršitev pogodbene obveznosti - nespoštovanje odpovednega roka - višina škode - vpliv postopka poenostavljene prisilne poravnave na pravdni postopek
Za poslovno odškodninsko odgovornost je značilno, da se protipravnost ravnanja kaže v kršitvi pogodbene (poslovne) obveznosti (obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je stranka s pogodbo zavezala opraviti). Splošni predpostavki tovrstne odgovornosti sta nepravilna izpolnitev (ki se kaže v obliki zamude z izpolnitvijo, izpolnitve z napako ali neizpolnitve) pogodbene obveznosti, ki ima značilnosti protipravnega ravnanja in okoliščina, po kateri vzrok za nepravilno izpolnitev izvira iz sfere stranke, katere izpolnitvena obveznost je kršena. Tožeča stranka je zatrjevala, da ji je zaradi zadevne kršitve pogodbe nastala škoda, ki je enaka koristi, ki bi jo dosegla, če bi tožena stranka kot naročnik svojo pogodbeno obveznost pravilno izpolnila. Takšna škoda pa je tožeči stranki gotovo nastala glede na dejstvo, da bi ji morala tožena stranka, če bi se držala pogodbeno dogovorjenega odpovednega roka, za čas, ko bi delavci tožeče stranke v korist tožene stranke opravljali delo, vplačati 8,50 EUR na uro po delavcu, te premoženjske koristi, ki predstavlja njen pozitivni pogodbeni interes, pa zaradi kršitve pogodbe tožeča stranka ni dosegla.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - imenovani zdravnik
Izvedenec je ocenil, da je bil tožnik v obdobju, ko diagnostika ne bi bila izpeljana, zmožen le za osnovno pisarniško delo znotraj štirih ur. Glede na to, da iz ocene tveganja izhaja, da je pri tožniku glavna obremenitev sodelovanje v prometu, in da je tožnik sam izpovedal, da njegovo delo sestoji predvsem iz kontaktov s strankami in dobavitelji, ter da je le uro in pol pisarniškega dela, vse ostalo pa je terensko delo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik v spornem obdobju zaradi poškodbe izven dela začasno nezmožen za delo. Začasno nezmožnost za delo je namreč potrebno ocenjevati glede na pretežne zahteve oziroma glavne obremenitve pri delu.
ZJU člen 24, 24/3, 24/5, 25, 25/1, 154.. ZDSS-1 člen 42.. ZDR-1 člen 85, 85/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - tožbeni zahtevek - zagovor
Določba 5. odstavka 24. člena ZJU in določba 42. člena ZDSS-1 ne določata, da mora javni uslužbenec z izrecnim tožbenim zahtevkom izpodbijati tudi sklep komisije za pritožbe. Zadostuje tožnikov zahtevek, s katerim zahteva razveljavitev izredne odpovedi, ki pa ga je sicer dopolnil še z zahtevkom po razveljavitvi sklepa komisije za pritožbe.
Tožena stranka bi morala tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (2. odstavek 85. člena ZDR-1). Tožnik pred zagovorom ni bil seznanjen z očitanimi kršitvami, saj potnih nalogov za obdobje od 23. 7. 2015 do 4. 11. 2015, za katero mu je bil očitano, da je kot javni uslužbenec 94 krat uporabil službeno vozilo v neslužbene namene, ker vozila ni imel odrejenega z razporedom dela ali ustreznim potnim nalogom, skupaj z obvestilom in vabilom na zagovor ni prejel. Očitanih kršitev tožena stranka ni niti časovno niti krajevno in vsebinsko opredelila. Ker ni spoštovala zakonskih določb v postopku izredne odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo oba sklepa tožena stranke in ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.
URS člen 2, 15, 155. ZOZP člen 18. ZPIZ-2 člen 190, 190a, 191, 192, 193.
prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov - načelo zaupanja v pravo - povrnitev škode od zavarovalnice - avtomobilsko zavarovanje - izplačila iz naslova invalidnosti
Spremenjene določbe 193. člena ZPIZ-1, kot tudi člen 190.a ZPIZ-2, ki izrecno določata pravico tožeče stranke do povrnitve škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu, so začele veljati šele s 1. 1. 2016, zato ne morejo vplivati na obveznost tožene stranke, pri kateri je bilo zavarovano vozilo povzročitelja invalidnosti, ki se nanaša na obdobje pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2B (na leta 2013, 2014 in 2015).
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 32.. OZ člen 139.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - zagovor - samopomoč - skrajna sila
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi dejanja spornega dne, ko je iz blagajne tožene stranke vzel gotovino, kar je tožena stranka dokazala, tožnik pa ni uspel izpodbiti navedenih ugotovitev in dokazati, da je prišlo do odpovedi zaradi njegovega opozarjanja na nepravilnosti, ki naj bi jih storila tožena stranka v predhodnem obdobju. Za ugotovitev ni odločilno, kdaj je tožena stranka pooblastila odvetnika ter dejstvo, da tožniku ni potrdila prošnje za reprogramiranje kredita, saj tudi morebitni zaostreni odnosi med tožnikom in toženo stranko v obdobju pred storjeno kršitvijo oziroma eventualna predhodna odločitev tožene stranke, da bo tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne vplivata na dejstvo, da je tožnik spornega dne storil kršitev, ki ima tako znake kaznivega dejanja kot tudi, da gre za naklepno storjeno hujšo kršitev iz delovnega razmerja, kar je bilo tudi razlog za odpoved (česar tožena stranka vnaprej ni mogla predvideti).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina - dnevnice, kilometrine, potni stroški - stroški za prihod na delo
Sodišče prve stopnje se je po ugotovitvi, da izpodbijana redna odpoved iz poslovnega razloga ni nezakonita, pri odločitvi o podrednem tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine oprlo na določbe prvega odstavka 108. člena ZDR-1 v povezavi z določbo četrtega odstavka 91. člena ZDR-1. Tožniku je pravilno prisodilo odpravnino, saj je odklonil ponujeno neustrezno zaposlitev.
obstoj delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela
Za odločitev v predmetnem sporu glede transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas je temeljna ugotovitev, ali so pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožečo stranko bile sklenjene zaradi začasno povečanega obsega dela, ali je šlo pri toženi stranki za običajen, pričakovan obseg dela, kar zatrjuje pritožba. Samo če delodajalec dokaže, da je ob sklenitvi pogodbe že obstajal povečan obseg dela, glede na običajen obseg dela, bi bilo mogoče ugotoviti obstoj takšnega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prepoved diskriminacije
Tožena stranka ni dokazala, da razlog izbire tožnika ni bil v njegovi tožbi na delitev skupnega premoženja, ki jo je vložil zoper hčer takratnega direktorja tožene stranke, ki mu je v imenu toženke podal odpoved, in da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz diskriminatornih razlogov. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
spor majhne vrednosti – višina tožbenega zahtevka – trditveno in dokazno breme – pomanjkanje trditvene podlage – neizvedba naroka – predlog za zaslišanje prič – pravica do izjave
Trditvenega manjka ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov. Ti so namenjeni potrditvi pravno relevantnih trditev, ne pa njihovemu nadomeščanju.
stroški kazenskega postopka - odlog plačila - nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanca
Stroški kazenskega postopka po sklepu I K 8618/2011 z dne 6. 1. 2017 predstavljajo stroške iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, to je nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovancev - odvetnice. Za te stroške pa ZKP v četrtem odstavku 95. člena ne daje pooblastila za njihovo obročno plačilo, kot v primeru stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženega ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.
trditveno in dokazno breme – sklicevanje na ugotovitve v drugem postopku – sklepčnost tožbe – konkretiziranost ugovora
Tožeča stranka s sklicevanjem na odločitev v zadevi II Cpg 1508/2015 ne more doseči drugačne odločitve, saj je odločitev v vsakem civilnem sporu rezultat trditev in dokazov, ki jih stranki ponudita ter rezultat dokaznega postopka, ki ga izvede sodišče prve stopnje.
Za sklepčnost tožbe je zadostovalo zgolj zatrjevanje, da je tožena stranka Aneks podpisala, nadaljnja konkretizacija zahtevka pa je bila odvisna od (sklepčnosti) ugovora tožene stranke. Ker je tožena stranka podpisu Aneksa konkretizirano nasprotovala, bi morala tožeča stranka ustrezno dopolniti svojo trditveno podlago v zvezi s podpisom tožene stranke.