začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - imenovani zdravnik
Izvedenec je ocenil, da je bil tožnik v obdobju, ko diagnostika ne bi bila izpeljana, zmožen le za osnovno pisarniško delo znotraj štirih ur. Glede na to, da iz ocene tveganja izhaja, da je pri tožniku glavna obremenitev sodelovanje v prometu, in da je tožnik sam izpovedal, da njegovo delo sestoji predvsem iz kontaktov s strankami in dobavitelji, ter da je le uro in pol pisarniškega dela, vse ostalo pa je terensko delo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik v spornem obdobju zaradi poškodbe izven dela začasno nezmožen za delo. Začasno nezmožnost za delo je namreč potrebno ocenjevati glede na pretežne zahteve oziroma glavne obremenitve pri delu.
Pritožbeno sodišče, kljub ugovoru tožene stranke, da je njen zakoniti zastopnik pritožbo podpisal, ugotavlja, da se njegov podpis na pritožbi ne nahaja. Na njej je navedena le firma tožene stranke (M. d. o. o.) in odtisnjen njen žig. To za podpis pravne osebe ne zadošča. Ta mora vsebovati tudi navedbo imena in funkcije osebe, pooblaščene za zastopanje, ter njen lastnoročni podpis. Ker na pritožbi tožene stranke zoper sodbo ni ne enega ne drugega, je ta nepopolna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP).
ZJU člen 24, 24/3, 24/5, 25, 25/1, 154.. ZDSS-1 člen 42.. ZDR-1 člen 85, 85/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - tožbeni zahtevek - zagovor
Določba 5. odstavka 24. člena ZJU in določba 42. člena ZDSS-1 ne določata, da mora javni uslužbenec z izrecnim tožbenim zahtevkom izpodbijati tudi sklep komisije za pritožbe. Zadostuje tožnikov zahtevek, s katerim zahteva razveljavitev izredne odpovedi, ki pa ga je sicer dopolnil še z zahtevkom po razveljavitvi sklepa komisije za pritožbe.
Tožena stranka bi morala tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (2. odstavek 85. člena ZDR-1). Tožnik pred zagovorom ni bil seznanjen z očitanimi kršitvami, saj potnih nalogov za obdobje od 23. 7. 2015 do 4. 11. 2015, za katero mu je bil očitano, da je kot javni uslužbenec 94 krat uporabil službeno vozilo v neslužbene namene, ker vozila ni imel odrejenega z razporedom dela ali ustreznim potnim nalogom, skupaj z obvestilom in vabilom na zagovor ni prejel. Očitanih kršitev tožena stranka ni niti časovno niti krajevno in vsebinsko opredelila. Ker ni spoštovala zakonskih določb v postopku izredne odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo oba sklepa tožena stranke in ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.
ZDR-1 člen 202.. ZJU člen 5, 5/1.. ZDR člen 206.. ZSPJS člen 3a, 3a/10, 16, 16/2.. OZ člen 347.
napredovanja - premestitev - zakonske zamudne obresti - rok za zastaranje - uradniški naziv - nova uvrstitev v plačni razred
V zastaralnem roku iz 202. člena ZDR-1 oziroma 206. člena ZDR zastarajo denarne terjatve za obračun in izplačilo razlik v plačah, ki naj bi bile določene v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek 3. člena ZSPJS), vendar le za obdobje izpred petih let pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi za kasnejše obdobje. Sodišče prve stopnje je zato zmotno presodilo, da so v celoti zastarale tožnikove terjatve za obračun in izplačilo razlike v plačah za obdobje od 1. 1. 2010 dalje, saj tiste, ki so zapadle v plačilo po 12. 1. 2011 (torej vključno s plačo za januar 2011), glede na datum vložitve tožbe 12. 1. 2016 še niso zastarale.
Tožnik v tem sporu zahteva še zakonske zamudne obresti od pripadajoče razlike v plačah. Za zastaranje terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti velja triletni rok (347. člen OZ). Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zaradi zastaranja, vendar le glede zahtevanih obresti, ki so se natekle do vključno 11. 1. 2013. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki se do tega dne še niso natekle (torej za obdobje od 12. 1. 2013 dalje), pa je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo.
stroški kazenskega postopka - odlog plačila - nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanca
Stroški kazenskega postopka po sklepu I K 8618/2011 z dne 6. 1. 2017 predstavljajo stroške iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, to je nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovancev - odvetnice. Za te stroške pa ZKP v četrtem odstavku 95. člena ne daje pooblastila za njihovo obročno plačilo, kot v primeru stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženega ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00003693
ZPP člen 184.. OZ člen 336, 365.
razlike v plači - napredovanje - sprememba tožbe - objektivno zastaranje
8. Po določilih ZSPJS lahko visokošolski učitelji napredujejo vsake tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjujejo pogoje, pri čemer se preverjanje pogojev določi s splošnim aktom, ki ga izda predstojnik, za visokošolske zavode pa je pristojen organ univerze oziroma visokošolskega zavoda, s soglasjem sveta za visokošolstvo Republike Slovenije.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je v napredovalnem obdobju tožnice od 10. 12. 2012 sicer veljal pravilnik iz leta 1999, vendar pa ne njegove odločbe, ki so v nasprotju z ZSPJS. Po novem pravilniku o napredovanju zaposlenih sporne Univerze je bilo napredovanje za največ dva razreda možno le ob ustreznem predlogu odgovorne osebe ob zagotovljenih finančnih sredstvih. Ni pravilno pritožbeno zavzemanje tožnice, da bi morala tožena stranka v celoti uporabiti pravilnik iz leta 1999, saj je mogoče pravilnik iz leta 1999 upoštevati le toliko, kolikor ni v nasprotju z ZSPJS. Pravilnik je sicer nižji pravni akt od zakona in ne more prevladati nad kogentnimi določbami višjega akta (zakona) in bi bila po oceni pritožbenega sodišča drugačna razlaga contra legem, ker morajo biti podzakonski akti v skladu z zakoni.
BBHSZ člen 20, 22.. ZPIZ-1 člen 39, 406.. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 22.
starostna pokojnina
Skladno z določbami 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino se določi sorazmerni del pokojnine tako, da se znesek po skupni pokojninski dobi pomnoži s številom mesecev slovenske pokojninske dobe in nato zmnožek deli s seštevkom skupne pokojninske dobe.Tožniku se sorazmerni del starostne pokojnine odmeri tako, da se najprej izračuna teoretični del (znesek) dajatve, do katere bi imel tožnik pravico, če bi se za izračun pokojnine upoštevale vse zavarovalne dobe, ki se štejejo po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic. Dejanski znesek pokojnine pa se izračuna tako, da se teoretično izračunani znesek pokojnine pomnoži z meseci pokojninske dobe, dopolnjene v Sloveniji, to je s 97 meseci (za 8 let in 1 mesec pokojninske dobe) ter ta zmnožek deli s skupno pokojninsko dobo v trajanju 402 meseca (to je za 33 let in 6 mesecev).
ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 55, 55/4, 56.. ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3, 68, 68/3, 69, 69/3, 73.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Tožena stranka bi morala dokazati, da je tožnik opravljal naloge, ki niso stalne, temveč so se samostojno pričele in se bodo tudi zaključile ob zaključku projekta. Ker tega ni uspela dokazati, ni bil podan zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ( 56. člen ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU).
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je pogodba o zaposlitvi prenehala z dnem tožnikove zaposlitve pri novem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno stališče, da delavec ne more imeti hkrati dve delovni razmerji za poln delovni čas pri dveh delodajalcih, vendar pa zaradi tega ne bi smelo odločiti, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu, temveč bi to dejstvo moralo upoštevati pri svoji odločitvi tako, da tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ne bi priznalo delovne dobe oziroma tudi nadomestila plače, glede na to, da tožnik sam navaja, da ima v času zaposlitve pri drugem delodajalcu enako plačo kot prej pri toženi stranki.
ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3, 68/3, 69, 69/3.. ZDR-1 člen 54, 55, 55/4, 56.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - projektno delo - časovna omejitev
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnica opravljala naloge, ki niso stalne. Ker tega tudi po presoji pritožbenega sodišča ni storila, sklenitev obravnavanih pogodb za določen čas ni bila zakonita (56. člena ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU).
ZPP člen 319, 319/3, 324, 324/3, 339, 339/2, 339/2-14.
bistvena kršitev določb postopka - izrek sodbe - pobotni ugovor
Sodišče prve stopnje v izreku ni odločalo o uveljavljanem pobotu, je pa v sodbi navedlo, da se je ukvarjalo s pobotnimi ugovori, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje bi o podanem pobotnem ugovoru moralo v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena v pobot, v skladu z določbami tretjega odstavka 324. člena ZPP. Oblikovati bi moralo tričlenski izrek v zvezi s podanim pobotnim ugovorom. Če sodba o izreku ne vsebuje odločitve o pobotnem ugovoru, je bistveno pomanjkljiva in v konkretnem primeru je podano tudi nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, saj ne zadostuje zgolj zavrnitev pobotnega ugovora v obrazložitvi sodbe. Glede na to, da je izrek ob podanem ugovoru pobota tričlenski, mora sodba v takšnem primeru vsebovati najprej ugotovitev obstoja terjatve glede tožbenega zahtevka, nato ugotovitev (ne)obstoja v pobot uveljavljane terjatve in nato po eventualnem pobotu odločitev o dajatvenem delu zahtevku. Zato je v tem delu podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00020984
KZ-1 člen 29, 29/3, 300, 300/1, 300/3. ZKP člen 358, 358-3, 392, 392/5, 394, 394/1.
kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - obstoj resne grožnje - občutek ogroženosti oškodovanca - dokazna presoja - bistveno zmanjšana prištevnost - prekršek - sprememba sodbe na drugi stopnji - oprostilna sodba
Pri kaznivem dejanju napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, pomeni resnost grožnje zagrozitev z uporabo telesne sile, pri čemer se njena resnost ne presoja z vidika večje ali manjše stopnje subjektivnega občutka ogroženosti uradne osebe, pač pa predvsem z objektivnega vidika.
trditveno in dokazno breme – sklicevanje na ugotovitve v drugem postopku – sklepčnost tožbe – konkretiziranost ugovora
Tožeča stranka s sklicevanjem na odločitev v zadevi II Cpg 1508/2015 ne more doseči drugačne odločitve, saj je odločitev v vsakem civilnem sporu rezultat trditev in dokazov, ki jih stranki ponudita ter rezultat dokaznega postopka, ki ga izvede sodišče prve stopnje.
Za sklepčnost tožbe je zadostovalo zgolj zatrjevanje, da je tožena stranka Aneks podpisala, nadaljnja konkretizacija zahtevka pa je bila odvisna od (sklepčnosti) ugovora tožene stranke. Ker je tožena stranka podpisu Aneksa konkretizirano nasprotovala, bi morala tožeča stranka ustrezno dopolniti svojo trditveno podlago v zvezi s podpisom tožene stranke.
obstoj delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela
Za odločitev v predmetnem sporu glede transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas je temeljna ugotovitev, ali so pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožečo stranko bile sklenjene zaradi začasno povečanega obsega dela, ali je šlo pri toženi stranki za običajen, pričakovan obseg dela, kar zatrjuje pritožba. Samo če delodajalec dokaže, da je ob sklenitvi pogodbe že obstajal povečan obseg dela, glede na običajen obseg dela, bi bilo mogoče ugotoviti obstoj takšnega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
premoženjska razmerja med zakonci - posebno premoženje - vložek v skupno premoženje - določitev deležev na skupnem premoženju
Posebno premoženje, ki ga eden od zakoncev vloži v skupno premoženje, ustvarjeno tekom trajanja zakonske zveze, postane skupno premoženje, upošteva pa se pri določitvi deležev na tem premoženju.
Preživninskih obveznosti je toliko, kolikor ima posamezen zavezanec otrok. Toženec je v pritožbenem roku sklenil dogovor, iz katerega izhaja, da ima poleg otroka, ki ga ima skupaj s tožnico, še enega otroka, za katerega se je sedaj zavezal plačevati preživnino. Gre za pritožbeno novoto, ki jo je v sporih med starši in otroki vselej mogoče upoštevati. Vendar je pritožbeno sodišče, upoštevaje to novo dejstvo, ugotovilo, da bo toženec kljub novi preživninski obveznosti zmogel plačevati s sodbo naloženo preživnino, zato je njegovo pritožbo zavrnilo.
Tožeča stranka odsotnosti z dela zaradi bolezni toženke ni mogla upoštevati pri obračunu in izplačilu plače za november 2013, zato je nastal pravni položaj, ko je toženka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke. Zato tožeča stranka od toženke utemeljeno zahteva vrnitev spornega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
OZ člen 462. ZPP člen 212, 214, 214/1, 214/2, 495, 495/1.
spor majhne vrednosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - protispisnost - trditvena podlaga - nesporna dejstva - razpravno načelo - grajanje napak - predpravdno pobotanje
Ker tožeča stranka, ki je imela možnost na ponujene trditve in predlagane oziroma predložene dokaze tožene stranke odgovoriti in jim nasprotovati, le-tega ni storila, so se dejstva, ki jih je tožena stranka zatrjevala v smeri prenehanja njene obveznosti do tožeče stranke zaradi predpravdnega pobota, štela za priznana in bi jih kot taka, ker niso predmet dokazovanja, moralo sodišče prve stopnje vzeti za podlago svoje odločitve in v tej smeri tudi ne bi smelo izvajati dokaznega postopka (drugi in prvi odstavek 214. člena ZPP). Ker tožeča stranka tudi ni trdila oziroma ugovarjala, da je tožena stranka uveljavljala reklamacijo po preteku zakonskega roka iz 462. člena OZ, je sodišče prve stopnje z obrazložitvijo, da tožeča stranka zaradi preteka zakonskega roka ni več odgovorna za napake, tudi preseglo trditveno podlago spora.
ZDR-1 člen 88, 88/4, 88/6, 89, 89/1, 89/1-1, 116, 116/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - fikcija vročitve - nadomestna vročitev - ustavna odločba
Tožena stranka je v predmetni zadevi vročala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po določbi zakona, ki jo je Ustavno sodišče RS razveljavilo. Razlog za razveljavitev je neskladnost določbe četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 z Ustavo RS, saj gre za prekomeren poseg v pravico delavca iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnici odpoved ni bila pravilno vročena avgusta 2014, pravilna pa je tudi ugotovitev, da je bila odpoved tožnici prvič vročena šele med sodnim postopkom dne 28. 11. 2014, zaradi česar je tožba vložena pravočasno.
Ker do izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni prišlo zaradi zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti tožnice, na zakonitost odpovedi ne vpliva dejstvo, da je bila tožnica odsotna z dela zaradi bolezni v času, ko je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023482
URS člen 28. KZ-1 člen 197, 197/1, 197/2. ZKP člen 18, 18/1, 355, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 373, 386.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nejasni razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotje med podatki spisa in razlogi sodbe - protispisnost - pravica do obrambe obdolženca - izvedba dokazov - prosta presoja dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - obrazložitev odločitve - načelo neposrednosti - kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu - zakonski znaki kaznivega dejanja - materialno procesno vodstvo - dejansko stanje - kršitev kazenskega zakona - konkretizacija kršitev - blanketno kaznivo dejanje - analogija juris - analogija legis - dokazna ocena - izvršitvena ravnanja - vzročna zveza med izvršitvenimi ravnanji in posledicami - obseg pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona - odločba o kazenski sankciji
Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu je blanketno kaznivo dejanje, ki napotuje na predpise, ki določajo vsebino posameznih izvršitvenih ravnanj z dopolnilno normo (spolno nadlegovanje, psihično nasilje, trpinčenje ali neenakovredno obravnavanje). V večini primerov blanketna norma za razumevanje izvršitvenih ravnanj napotuje na določbe ZDR-1, izjema je psihično nasilje, ki je opredeljeno v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Uporaba zakonske definicije iz drugega zakona ne pomeni, da je sodišče prve stopnje vsebino izvršitvenega ravnanja zapolnilo z analogijo juris ali legis in s tem kršilo načelo zakonitosti iz 287. člena (verjetno mišljen 28. člena) Ustave RS ter 7. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), kot to napačno zatrjuje pritožba.
plačilo razlike plače - plača - pogodba o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo določbe 44. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela. Sodna praksa je sprejela stališče, da je delavec, ki po navodilih delodajalca dejansko v celoti opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu, upravičen do plače, predvidene za takšno delovno mesto. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri toženki zahtevnejšega delovnega mesta ni bilo oziroma, da je bil tožnik najvišje rangiran. Bistveno je, da je bilo med strankama vnaprej dogovorjeno, katere so tožnikove delovne obveznosti po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, in da je bila za te obveznosti (vključno s prokuro) določena tudi plača. Zato lahko tožnik za opravljeno delo zahteva le plačilo, ki je bilo v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno.