CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00003693
ZPP člen 184.. OZ člen 336, 365.
razlike v plači - napredovanje - sprememba tožbe - objektivno zastaranje
8. Po določilih ZSPJS lahko visokošolski učitelji napredujejo vsake tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjujejo pogoje, pri čemer se preverjanje pogojev določi s splošnim aktom, ki ga izda predstojnik, za visokošolske zavode pa je pristojen organ univerze oziroma visokošolskega zavoda, s soglasjem sveta za visokošolstvo Republike Slovenije.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je v napredovalnem obdobju tožnice od 10. 12. 2012 sicer veljal pravilnik iz leta 1999, vendar pa ne njegove odločbe, ki so v nasprotju z ZSPJS. Po novem pravilniku o napredovanju zaposlenih sporne Univerze je bilo napredovanje za največ dva razreda možno le ob ustreznem predlogu odgovorne osebe ob zagotovljenih finančnih sredstvih. Ni pravilno pritožbeno zavzemanje tožnice, da bi morala tožena stranka v celoti uporabiti pravilnik iz leta 1999, saj je mogoče pravilnik iz leta 1999 upoštevati le toliko, kolikor ni v nasprotju z ZSPJS. Pravilnik je sicer nižji pravni akt od zakona in ne more prevladati nad kogentnimi določbami višjega akta (zakona) in bi bila po oceni pritožbenega sodišča drugačna razlaga contra legem, ker morajo biti podzakonski akti v skladu z zakoni.
Ker sta obe obravnavani kaznivi dejanji časovno povezani, izvedeni dokazni postopek za prvo kaznivo dejanje pa je pokazal, da je bilo sprejetje priznanja krivde na predobravnavnem roku za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1B preuranjeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje za navedeno kaznivo dejanje, ker bo potrebno dokazni postopek dopolniti, skladno s tretjim odstavkom 392. člena ZKP razveljavilo po uradni dolžnosti, ker je pri odločanju o pritožbi nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbi in je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno v obdolženčevo škodo (pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v primeru priznanja krivde ni dovoljena), glede kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena v zvezi s 34. členom KZ-1B pa je ugodilo pritožbi zagovornice obdolženca ter sodbo sodišča prve stopnje tudi za to kaznivo dejanje razveljavilo (prvi odstavek 392. člena ZKP) in odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred sodiščem prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom, ki v zadevi o dejanskem stanju še ni zavzel stališča (četrti odstavek 392. člena ZKP).
ZUPJS člen 10, 23, 23/1, 42, 42/3, 43.. ZŠtip člen 95, 95/1, 95/1-5.
državna štipendija - mirovanje pravice - dohodki - družinski član - prenehanje upravičenosti - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev
Tožničina sestra je 8. 1. 2015 dopolnila starost 26 let, s čimer je dolžnost staršev preživljanja prenehala. Posledično je ni več mogoče šteti med tožničine družinske člane po 10. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, kar predstavlja spremembo, ki lahko vpliva na upravičenost do pravice iz javnih sredstev.
Ker dohodek na družinskega člana tožnice, ki je po odločbi z dne 24. 10. 2014 prejemala štipendijo, od 8. 1. 2015, ko je prišlo do spremembe števila družinskih članov po ZUPJS, presega cenzus za dodelitev štipendije, od 1. 2. 2015 dalje pravica do državne štipendije po 5. alineji 95. člena ZŠtip-1 miruje in se ne izplačuje.
ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 55, 55/4, 56.. ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3, 68, 68/3, 69, 69/3, 73.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Tožena stranka bi morala dokazati, da je tožnik opravljal naloge, ki niso stalne, temveč so se samostojno pričele in se bodo tudi zaključile ob zaključku projekta. Ker tega ni uspela dokazati, ni bil podan zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ( 56. člen ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU).
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je pogodba o zaposlitvi prenehala z dnem tožnikove zaposlitve pri novem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno stališče, da delavec ne more imeti hkrati dve delovni razmerji za poln delovni čas pri dveh delodajalcih, vendar pa zaradi tega ne bi smelo odločiti, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu, temveč bi to dejstvo moralo upoštevati pri svoji odločitvi tako, da tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ne bi priznalo delovne dobe oziroma tudi nadomestila plače, glede na to, da tožnik sam navaja, da ima v času zaposlitve pri drugem delodajalcu enako plačo kot prej pri toženi stranki.
Tožena stranka je pravilno odločila, da gre tožnici višji znesek starostne pokojnine od 1. 7. 2015 dalje in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine, torej od 7. 8. 2000 dalje. Pravilno je bila upoštevana 5. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015, kjer je bilo izrecno določeno, da odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. V spornem primeru, torej učinkuje od 1. 7. 2015 dalje. Ustavno sodišče se namreč sklicuje na določbo 183. člena ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Ustavno sodišče je v vsebino navedene določbe poseglo le v toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (v drugem odstavku 183. člena je namreč določen rok 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta). V celoti pa se je Ustavno sodišče sklicevalo na tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2. Tudi v primeru, če bi šlo za obnovo postopka po določbah ZUP, bi skladno s četrtim odstavkom 183. člena ZPIZ-2 enako učinkovala tudi odločba izdana v obnovi postopka.
obstoj delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela
Za odločitev v predmetnem sporu glede transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas je temeljna ugotovitev, ali so pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožečo stranko bile sklenjene zaradi začasno povečanega obsega dela, ali je šlo pri toženi stranki za običajen, pričakovan obseg dela, kar zatrjuje pritožba. Samo če delodajalec dokaže, da je ob sklenitvi pogodbe že obstajal povečan obseg dela, glede na običajen obseg dela, bi bilo mogoče ugotoviti obstoj takšnega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
starostna pokojnina - sorazmerni del - starost - zavarovalna doba
Za priznanje pravice do starostne pokojnine mora biti izpolnjen pogoj starosti in zavarovalne dobe kumulativno. Tožnik izpolnjuje zgolj pogoje starosti, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb toženca ter priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.
predlog državnega tožilca - nadzor pisemskih in drugih pošiljk ter drugih stikov pripornika z osebami zunaj zavoda - pritožba zoper sklep - obseg preizkusa - pravica do izjave - kontradiktornost - predhodna kontradiktornost - naknadna kontradiktornost
Določba četrtega odstavka 213.b člena ZKP, na podlagi katere je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu državnega tožilca za nadzor pisemskih in drugih pošiljk ter drugih stikov A. A. z osebami izven zavoda, ne določa predhodne kontradiktornosti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00000634
ZDR člen 184.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nevarna stvar - objektivna odgovornost
V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi škode, ki jo je utrpel pri delu za toženo stranko, ko je kot inštruktor kuhar peljal vozičke s hrano iz drugega nadstropja v pritličje. Dvigalo se je ustavilo, nato padalo in z vso silo udarilo ob tla, v času reševanja je zmanjkalo elektrike, nato je dvigalo naglo pospešilo navzgor. Dejstvo, da se dvigala uporabljajo vsakodnevno v stanovanjskih in poslovnih stavbah, še ne pomeni, da dvigalo ni nevarna stvar. Prav tako obstoj varnostnih elementov ne more pomeniti, da stvar ni nevarna, prej obratno - ravno zaradi možnosti katastrofalne škode, če do nesreče z dvigalom pride, je za njegovo delovanje potrebna vrsta varnostnih elementov, ki prav tako lahko odpovejo. In v tem primeru govorimo o nevarni stvari, iz katere izvirajo nevarnosti za ljudi in premoženje, zato je nasproten zaključek sodišča prve stopnje (da dvigalo ni nevarna stvar) nepravilen.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0007060
ZKP člen 167, 167/1, 167/2, 168, 168/3. KZ-1 člen 226, 226/2, 226/3, 235, 235/1, 240, 240/2.
preiskava - zavrnitev zahteve za preiskavo - upravičeni tožilec - utemeljen sum - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - povzročitev lažnega stečaja - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - ponareditev poslovnih listin
Problematike presoje se je zavedala že preiskovalna sodnica sama, ko je v uvodu svojega nestrinjanja navedla, da čeprav preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat nista pristojna presojati nasprotujočih si dokazov, to ne pomeni, da jih v nobenem pogledu ne smeta presojati, kajti kolikor jih do določene mere ali vidika ne bi presojala, sploh ne bi mogla presoditi, ali je utemeljen sum podan. Z navedenim stališčem se je potrebno povsem strinjati, saj bi v primeru, ko sodišče ne bi smelo opraviti presoje ponujenih dokazov prišlo do nevzdržne situacije, ko bi morala biti preiskava uvedena zgolj na podlagi dokazov iz zahteve za preiskavo, medtem, ko bi tisti dokazi, ki jih je predložila obramba in ki izpodbijajo obstoj utemeljenega suma do te mere, da preiskava ni upravičena, bili le stvar ocene nadaljnje preiskave oz. postopka. Če utemeljenega suma že v začetni fazi postopka ni, potem je namreč jasno, da je vsakršna nadaljnja preiskava nepotrebna.
ZDR-1 člen 82, 82/2, 89, 89/1, 89/1-4, 125, 125/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo
Tožnica ni osvojila potrebnih znanj za opravljanje nalog na delovnem mestu, na katerem se zahteva hitro analitično razmišljanje, zelo visoka stopnja natančnosti ter dobro poznavanje matematičnih funkcij in Excella. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen odpovedni razlog, in sicer neuspešno opravljeno poskusno delo, ki onemogoča nadaljevanje dela po pogodbi o zaposlitvi.
spor majhne vrednosti – višina tožbenega zahtevka – trditveno in dokazno breme – pomanjkanje trditvene podlage – neizvedba naroka – predlog za zaslišanje prič – pravica do izjave
Trditvenega manjka ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov. Ti so namenjeni potrditvi pravno relevantnih trditev, ne pa njihovemu nadomeščanju.
Tožeča stranka odsotnosti z dela zaradi bolezni toženke ni mogla upoštevati pri obračunu in izplačilu plače za november 2013, zato je nastal pravni položaj, ko je toženka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke. Zato tožeča stranka od toženke utemeljeno zahteva vrnitev spornega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
odvzem poslovne sposobnosti - delni odvzem poslovne sposobnosti - posli, ki bistveno vplivajo na življenje
Pojem poslov, ki bistveno vplivajo na življenje nasprotne udeleženke, ki ji je v tej zvezi delno odvzeta poslovna sposobnost, mora biti določen že v izreku o delnem odvzemu.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina - dnevnice, kilometrine, potni stroški - stroški za prihod na delo
Sodišče prve stopnje se je po ugotovitvi, da izpodbijana redna odpoved iz poslovnega razloga ni nezakonita, pri odločitvi o podrednem tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine oprlo na določbe prvega odstavka 108. člena ZDR-1 v povezavi z določbo četrtega odstavka 91. člena ZDR-1. Tožniku je pravilno prisodilo odpravnino, saj je odklonil ponujeno neustrezno zaposlitev.
ZJU niti ZUJF ne dajeta podlage za to, da bi moral delodajalec javnega uslužbenca na njegovo željo premestiti na drugo delovno mesto. Zato tožnica v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo navedena zakona, in da je posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala v zvezi s prošnjo za premestitev.
Zagovornica obdolženca uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP, ko smiselno navaja, da je obdolženec ravnal v silobranu, zaradi katerega obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo. Vendar pritožnica zmotno takšne pritožbene navedbe uveljavlja kot kršitev kazenskega zakona, saj z njimi v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Stvar dejanske presoje je namreč ali je obdolženec ravnal v silobranu oziroma, ali se je pred oškodovancem le branil, kot to navaja pritožnica. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenskega zakona ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.
URS člen 2, 15, 155. ZOZP člen 18. ZPIZ-2 člen 190, 190a, 191, 192, 193.
prepoved retroaktivne veljave pravnih aktov - načelo zaupanja v pravo - povrnitev škode od zavarovalnice - avtomobilsko zavarovanje - izplačila iz naslova invalidnosti
Spremenjene določbe 193. člena ZPIZ-1, kot tudi člen 190.a ZPIZ-2, ki izrecno določata pravico tožeče stranke do povrnitve škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezno zavarovanje v prometu, so začele veljati šele s 1. 1. 2016, zato ne morejo vplivati na obveznost tožene stranke, pri kateri je bilo zavarovano vozilo povzročitelja invalidnosti, ki se nanaša na obdobje pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2B (na leta 2013, 2014 in 2015).
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 32.. OZ člen 139.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - zagovor - samopomoč - skrajna sila
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi dejanja spornega dne, ko je iz blagajne tožene stranke vzel gotovino, kar je tožena stranka dokazala, tožnik pa ni uspel izpodbiti navedenih ugotovitev in dokazati, da je prišlo do odpovedi zaradi njegovega opozarjanja na nepravilnosti, ki naj bi jih storila tožena stranka v predhodnem obdobju. Za ugotovitev ni odločilno, kdaj je tožena stranka pooblastila odvetnika ter dejstvo, da tožniku ni potrdila prošnje za reprogramiranje kredita, saj tudi morebitni zaostreni odnosi med tožnikom in toženo stranko v obdobju pred storjeno kršitvijo oziroma eventualna predhodna odločitev tožene stranke, da bo tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne vplivata na dejstvo, da je tožnik spornega dne storil kršitev, ki ima tako znake kaznivega dejanja kot tudi, da gre za naklepno storjeno hujšo kršitev iz delovnega razmerja, kar je bilo tudi razlog za odpoved (česar tožena stranka vnaprej ni mogla predvideti).
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023572
KZ-1 člen 190, 190/1. ZKP člen 76, 76/3, 434, 434/1.
obtožni predlog - nepopolna vloga - dopolnitev vloge - obvezne sestavine obtožnega predloga - konkretizacija kršitev v opisu dejanja - jasen očitek obtožbe - opis dejanj v obtožnem predlogu z navedbo vseh zakonskih znakov kaznivih dejanj - kaznivo dejanje odvzem mladoletne osebe
Zahteva, da opis dejanja v obtožnem predlogu vsebuje dejstva in okoliščine, ki predstavljajo uresničitev znakov določenega kaznivega dejanja, ne preprečuje uvedbo kazenskega postopka za dejanje, ki ni kaznivo dejanje. Sodišče ne sme opustiti konkretizacije katerega izmed znakov kaznivega dejanja, tako da ni jasno razvidno, katera ugotovljena dejstva konkretizirajo posamezni zakonski znak.