Tožena stranka je pravilno odločila, da gre tožnici višji znesek starostne pokojnine od 1. 7. 2015 dalje in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine, torej od 7. 8. 2000 dalje. Pravilno je bila upoštevana 5. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015, kjer je bilo izrecno določeno, da odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. V spornem primeru, torej učinkuje od 1. 7. 2015 dalje. Ustavno sodišče se namreč sklicuje na določbo 183. člena ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Ustavno sodišče je v vsebino navedene določbe poseglo le v toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (v drugem odstavku 183. člena je namreč določen rok 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta). V celoti pa se je Ustavno sodišče sklicevalo na tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2. Tudi v primeru, če bi šlo za obnovo postopka po določbah ZUP, bi skladno s četrtim odstavkom 183. člena ZPIZ-2 enako učinkovala tudi odločba izdana v obnovi postopka.
Ker sta obe obravnavani kaznivi dejanji časovno povezani, izvedeni dokazni postopek za prvo kaznivo dejanje pa je pokazal, da je bilo sprejetje priznanja krivde na predobravnavnem roku za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1B preuranjeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje za navedeno kaznivo dejanje, ker bo potrebno dokazni postopek dopolniti, skladno s tretjim odstavkom 392. člena ZKP razveljavilo po uradni dolžnosti, ker je pri odločanju o pritožbi nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbi in je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno v obdolženčevo škodo (pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v primeru priznanja krivde ni dovoljena), glede kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena v zvezi s 34. členom KZ-1B pa je ugodilo pritožbi zagovornice obdolženca ter sodbo sodišča prve stopnje tudi za to kaznivo dejanje razveljavilo (prvi odstavek 392. člena ZKP) in odredilo, da se nova glavna obravnava opravi pred sodiščem prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom, ki v zadevi o dejanskem stanju še ni zavzel stališča (četrti odstavek 392. člena ZKP).
ZUPJS člen 10, 23, 23/1, 42, 42/3, 43.. ZŠtip člen 95, 95/1, 95/1-5.
državna štipendija - mirovanje pravice - dohodki - družinski član - prenehanje upravičenosti - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev
Tožničina sestra je 8. 1. 2015 dopolnila starost 26 let, s čimer je dolžnost staršev preživljanja prenehala. Posledično je ni več mogoče šteti med tožničine družinske člane po 10. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, kar predstavlja spremembo, ki lahko vpliva na upravičenost do pravice iz javnih sredstev.
Ker dohodek na družinskega člana tožnice, ki je po odločbi z dne 24. 10. 2014 prejemala štipendijo, od 8. 1. 2015, ko je prišlo do spremembe števila družinskih članov po ZUPJS, presega cenzus za dodelitev štipendije, od 1. 2. 2015 dalje pravica do državne štipendije po 5. alineji 95. člena ZŠtip-1 miruje in se ne izplačuje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0023519
OZ člen 239. ZFPPIPP člen 131.
poslovna odškodninska odgovornost - kršitev pogodbene obveznosti - nespoštovanje odpovednega roka - višina škode - vpliv postopka poenostavljene prisilne poravnave na pravdni postopek
Za poslovno odškodninsko odgovornost je značilno, da se protipravnost ravnanja kaže v kršitvi pogodbene (poslovne) obveznosti (obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je stranka s pogodbo zavezala opraviti). Splošni predpostavki tovrstne odgovornosti sta nepravilna izpolnitev (ki se kaže v obliki zamude z izpolnitvijo, izpolnitve z napako ali neizpolnitve) pogodbene obveznosti, ki ima značilnosti protipravnega ravnanja in okoliščina, po kateri vzrok za nepravilno izpolnitev izvira iz sfere stranke, katere izpolnitvena obveznost je kršena. Tožeča stranka je zatrjevala, da ji je zaradi zadevne kršitve pogodbe nastala škoda, ki je enaka koristi, ki bi jo dosegla, če bi tožena stranka kot naročnik svojo pogodbeno obveznost pravilno izpolnila. Takšna škoda pa je tožeči stranki gotovo nastala glede na dejstvo, da bi ji morala tožena stranka, če bi se držala pogodbeno dogovorjenega odpovednega roka, za čas, ko bi delavci tožeče stranke v korist tožene stranke opravljali delo, vplačati 8,50 EUR na uro po delavcu, te premoženjske koristi, ki predstavlja njen pozitivni pogodbeni interes, pa zaradi kršitve pogodbe tožeča stranka ni dosegla.
OZ člen 462. ZPP člen 212, 214, 214/1, 214/2, 495, 495/1.
spor majhne vrednosti - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - protispisnost - trditvena podlaga - nesporna dejstva - razpravno načelo - grajanje napak - predpravdno pobotanje
Ker tožeča stranka, ki je imela možnost na ponujene trditve in predlagane oziroma predložene dokaze tožene stranke odgovoriti in jim nasprotovati, le-tega ni storila, so se dejstva, ki jih je tožena stranka zatrjevala v smeri prenehanja njene obveznosti do tožeče stranke zaradi predpravdnega pobota, štela za priznana in bi jih kot taka, ker niso predmet dokazovanja, moralo sodišče prve stopnje vzeti za podlago svoje odločitve in v tej smeri tudi ne bi smelo izvajati dokaznega postopka (drugi in prvi odstavek 214. člena ZPP). Ker tožeča stranka tudi ni trdila oziroma ugovarjala, da je tožena stranka uveljavljala reklamacijo po preteku zakonskega roka iz 462. člena OZ, je sodišče prve stopnje z obrazložitvijo, da tožeča stranka zaradi preteka zakonskega roka ni več odgovorna za napake, tudi preseglo trditveno podlago spora.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM0023482
URS člen 28. KZ-1 člen 197, 197/1, 197/2. ZKP člen 18, 18/1, 355, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 373, 386.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nejasni razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotje med podatki spisa in razlogi sodbe - protispisnost - pravica do obrambe obdolženca - izvedba dokazov - prosta presoja dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - obrazložitev odločitve - načelo neposrednosti - kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu - zakonski znaki kaznivega dejanja - materialno procesno vodstvo - dejansko stanje - kršitev kazenskega zakona - konkretizacija kršitev - blanketno kaznivo dejanje - analogija juris - analogija legis - dokazna ocena - izvršitvena ravnanja - vzročna zveza med izvršitvenimi ravnanji in posledicami - obseg pritožbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona - odločba o kazenski sankciji
Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu je blanketno kaznivo dejanje, ki napotuje na predpise, ki določajo vsebino posameznih izvršitvenih ravnanj z dopolnilno normo (spolno nadlegovanje, psihično nasilje, trpinčenje ali neenakovredno obravnavanje). V večini primerov blanketna norma za razumevanje izvršitvenih ravnanj napotuje na določbe ZDR-1, izjema je psihično nasilje, ki je opredeljeno v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Uporaba zakonske definicije iz drugega zakona ne pomeni, da je sodišče prve stopnje vsebino izvršitvenega ravnanja zapolnilo z analogijo juris ali legis in s tem kršilo načelo zakonitosti iz 287. člena (verjetno mišljen 28. člena) Ustave RS ter 7. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), kot to napačno zatrjuje pritožba.
ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11, 55, 55/4, 56.. ZJU člen 68, 68/1, 68/1-3, 68, 68/3, 69, 69/3, 73.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas
Tožena stranka bi morala dokazati, da je tožnik opravljal naloge, ki niso stalne, temveč so se samostojno pričele in se bodo tudi zaključile ob zaključku projekta. Ker tega ni uspela dokazati, ni bil podan zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ( 56. člen ZDR-1 v zvezi s tretjim odstavkom 68. člena ZJU).
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je pogodba o zaposlitvi prenehala z dnem tožnikove zaposlitve pri novem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno stališče, da delavec ne more imeti hkrati dve delovni razmerji za poln delovni čas pri dveh delodajalcih, vendar pa zaradi tega ne bi smelo odločiti, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu, temveč bi to dejstvo moralo upoštevati pri svoji odločitvi tako, da tožniku za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ne bi priznalo delovne dobe oziroma tudi nadomestila plače, glede na to, da tožnik sam navaja, da ima v času zaposlitve pri drugem delodajalcu enako plačo kot prej pri toženi stranki.
obstoj delovnega razmerja - pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela
Za odločitev v predmetnem sporu glede transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas je temeljna ugotovitev, ali so pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožečo stranko bile sklenjene zaradi začasno povečanega obsega dela, ali je šlo pri toženi stranki za običajen, pričakovan obseg dela, kar zatrjuje pritožba. Samo če delodajalec dokaže, da je ob sklenitvi pogodbe že obstajal povečan obseg dela, glede na običajen obseg dela, bi bilo mogoče ugotoviti obstoj takšnega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
ZDR-1 člen 202.. ZJU člen 5, 5/1.. ZDR člen 206.. ZSPJS člen 3a, 3a/10, 16, 16/2.. OZ člen 347.
napredovanja - premestitev - zakonske zamudne obresti - rok za zastaranje - uradniški naziv - nova uvrstitev v plačni razred
V zastaralnem roku iz 202. člena ZDR-1 oziroma 206. člena ZDR zastarajo denarne terjatve za obračun in izplačilo razlik v plačah, ki naj bi bile določene v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami (tretji odstavek 3. člena ZSPJS), vendar le za obdobje izpred petih let pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi za kasnejše obdobje. Sodišče prve stopnje je zato zmotno presodilo, da so v celoti zastarale tožnikove terjatve za obračun in izplačilo razlike v plačah za obdobje od 1. 1. 2010 dalje, saj tiste, ki so zapadle v plačilo po 12. 1. 2011 (torej vključno s plačo za januar 2011), glede na datum vložitve tožbe 12. 1. 2016 še niso zastarale.
Tožnik v tem sporu zahteva še zakonske zamudne obresti od pripadajoče razlike v plačah. Za zastaranje terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti velja triletni rok (347. člen OZ). Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti zaradi zastaranja, vendar le glede zahtevanih obresti, ki so se natekle do vključno 11. 1. 2013. Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki se do tega dne še niso natekle (torej za obdobje od 12. 1. 2013 dalje), pa je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo.
ZPIZ-2 člen 108, 108/1, 126, 126/1, 126/2.. ZPIZ-1 člen 91.
III. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - pravica do premestitve - bolezen - nadomestilo za invalidnost
Tožnik je bil z odločbo toženca z dne 23. 2. 1997 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delo z omejitvami s polnim delovnim časom od 9. 12. 1997 dalje. Pri tožniku je 23. 7. 2007 v okviru III. kategorije invalidnosti prišlo do spremembe v stanju invalidnosti in tako tudi do spremembe že pridobljene pravice, in sicer od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, torej od 1. 8. 2007 dalje. Od takrat dalje ima tožnik pravico do premestitve, kakor to določa 81. člen ZPIZ-2.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00003693
ZPP člen 184.. OZ člen 336, 365.
razlike v plači - napredovanje - sprememba tožbe - objektivno zastaranje
8. Po določilih ZSPJS lahko visokošolski učitelji napredujejo vsake tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjujejo pogoje, pri čemer se preverjanje pogojev določi s splošnim aktom, ki ga izda predstojnik, za visokošolske zavode pa je pristojen organ univerze oziroma visokošolskega zavoda, s soglasjem sveta za visokošolstvo Republike Slovenije.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je v napredovalnem obdobju tožnice od 10. 12. 2012 sicer veljal pravilnik iz leta 1999, vendar pa ne njegove odločbe, ki so v nasprotju z ZSPJS. Po novem pravilniku o napredovanju zaposlenih sporne Univerze je bilo napredovanje za največ dva razreda možno le ob ustreznem predlogu odgovorne osebe ob zagotovljenih finančnih sredstvih. Ni pravilno pritožbeno zavzemanje tožnice, da bi morala tožena stranka v celoti uporabiti pravilnik iz leta 1999, saj je mogoče pravilnik iz leta 1999 upoštevati le toliko, kolikor ni v nasprotju z ZSPJS. Pravilnik je sicer nižji pravni akt od zakona in ne more prevladati nad kogentnimi določbami višjega akta (zakona) in bi bila po oceni pritožbenega sodišča drugačna razlaga contra legem, ker morajo biti podzakonski akti v skladu z zakoni.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - akt soglasja
Tožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je potrdilo odločitev tožene stranke, da se tožnici prepove odtujiti in obremeniti nepremičnine ter da se prepoved odtujitve in obremenitve zaznamuje v zemljiški knjigi v korist Republike Slovenije. Zakonska podlaga za takšno postopanje je podana v sedmem odstavku 36. člena ZSVarPre, po katerem se pri vlagatelju, ki je v zadnjih treh letih prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine in se prepoved vpiše v zemljiško knjigo v korist Republike Slovenijo. S takšno prepovedjo je seznanjen vsak uživalec denarne socialne pomoči, ki jo je v zadnjih treh letih prejel več kot 24-krat. Izjava o seznanjenosti je sestavni del vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. V zvezi s soglasjem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da gre v tem primeru za postopanje po sedmem odstavku 36. člena ZSVarPre, torej za upravičence, ki so denarno socialno pomoč prejeli najmanj 24-krat. V teh primerih pa se ne uporablja določba 2. točke drugega odstavka 27. člena ZSVarPre, kar pomeni, da soglasje ni potrebno.
Preživninskih obveznosti je toliko, kolikor ima posamezen zavezanec otrok. Toženec je v pritožbenem roku sklenil dogovor, iz katerega izhaja, da ima poleg otroka, ki ga ima skupaj s tožnico, še enega otroka, za katerega se je sedaj zavezal plačevati preživnino. Gre za pritožbeno novoto, ki jo je v sporih med starši in otroki vselej mogoče upoštevati. Vendar je pritožbeno sodišče, upoštevaje to novo dejstvo, ugotovilo, da bo toženec kljub novi preživninski obveznosti zmogel plačevati s sodbo naloženo preživnino, zato je njegovo pritožbo zavrnilo.
Tožnica pomoči in postrežbe ne potrebuje, saj večino osnovnih življenjskih opravil, čeprav počasi in s težavo, še vedno zmore sama. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb ni utemeljen.
stroški kazenskega postopka - odlog plačila - nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanca
Stroški kazenskega postopka po sklepu I K 8618/2011 z dne 6. 1. 2017 predstavljajo stroške iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, to je nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovancev - odvetnice. Za te stroške pa ZKP v četrtem odstavku 95. člena ne daje pooblastila za njihovo obročno plačilo, kot v primeru stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženega ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - imenovani zdravnik
Izvedenec je ocenil, da je bil tožnik v obdobju, ko diagnostika ne bi bila izpeljana, zmožen le za osnovno pisarniško delo znotraj štirih ur. Glede na to, da iz ocene tveganja izhaja, da je pri tožniku glavna obremenitev sodelovanje v prometu, in da je tožnik sam izpovedal, da njegovo delo sestoji predvsem iz kontaktov s strankami in dobavitelji, ter da je le uro in pol pisarniškega dela, vse ostalo pa je terensko delo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil tožnik v spornem obdobju zaradi poškodbe izven dela začasno nezmožen za delo. Začasno nezmožnost za delo je namreč potrebno ocenjevati glede na pretežne zahteve oziroma glavne obremenitve pri delu.
ZJU člen 24, 24/3, 24/5, 25, 25/1, 154.. ZDSS-1 člen 42.. ZDR-1 člen 85, 85/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - tožbeni zahtevek - zagovor
Določba 5. odstavka 24. člena ZJU in določba 42. člena ZDSS-1 ne določata, da mora javni uslužbenec z izrecnim tožbenim zahtevkom izpodbijati tudi sklep komisije za pritožbe. Zadostuje tožnikov zahtevek, s katerim zahteva razveljavitev izredne odpovedi, ki pa ga je sicer dopolnil še z zahtevkom po razveljavitvi sklepa komisije za pritožbe.
Tožena stranka bi morala tožnika pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (2. odstavek 85. člena ZDR-1). Tožnik pred zagovorom ni bil seznanjen z očitanimi kršitvami, saj potnih nalogov za obdobje od 23. 7. 2015 do 4. 11. 2015, za katero mu je bil očitano, da je kot javni uslužbenec 94 krat uporabil službeno vozilo v neslužbene namene, ker vozila ni imel odrejenega z razporedom dela ali ustreznim potnim nalogom, skupaj z obvestilom in vabilom na zagovor ni prejel. Očitanih kršitev tožena stranka ni niti časovno niti krajevno in vsebinsko opredelila. Ker ni spoštovala zakonskih določb v postopku izredne odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo oba sklepa tožena stranke in ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.
odvzem poslovne sposobnosti - delni odvzem poslovne sposobnosti - posli, ki bistveno vplivajo na življenje
Pojem poslov, ki bistveno vplivajo na življenje nasprotne udeleženke, ki ji je v tej zvezi delno odvzeta poslovna sposobnost, mora biti določen že v izreku o delnem odvzemu.
plačilo razlike plače - plača - pogodba o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo določbe 44. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela. Sodna praksa je sprejela stališče, da je delavec, ki po navodilih delodajalca dejansko v celoti opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu, upravičen do plače, predvidene za takšno delovno mesto. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri toženki zahtevnejšega delovnega mesta ni bilo oziroma, da je bil tožnik najvišje rangiran. Bistveno je, da je bilo med strankama vnaprej dogovorjeno, katere so tožnikove delovne obveznosti po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, in da je bila za te obveznosti (vključno s prokuro) določena tudi plača. Zato lahko tožnik za opravljeno delo zahteva le plačilo, ki je bilo v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina - dnevnice, kilometrine, potni stroški - stroški za prihod na delo
Sodišče prve stopnje se je po ugotovitvi, da izpodbijana redna odpoved iz poslovnega razloga ni nezakonita, pri odločitvi o podrednem tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine oprlo na določbe prvega odstavka 108. člena ZDR-1 v povezavi z določbo četrtega odstavka 91. člena ZDR-1. Tožniku je pravilno prisodilo odpravnino, saj je odklonil ponujeno neustrezno zaposlitev.