odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - poškodbe hrbtenice - okrnitev vida - enotna odškodnina za nastalo nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - vzročna zveza - telesne bolečine - strah - skaženost
Če je odškodnina glede na podobne primere iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti nekoliko previsoko določena, pa je ta presežek treba upoštevati (dodati) pri pravični oceni odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz teh razlogov je celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo, kot jo je tožnici priznalo sodišče prve stopnje, ustrezna.
Ocena stopnje zmanjšanih življenjskih aktivnosti pri tožnici, kot je navedena v izvedenskem mnenju, ne more predstavljati zgolj matematičnega seštevka označenih stopenj okrnjenosti funkcioniranja tožnice, kot je to storila toženka, zato pritožbeno sodišče to vrednostno oceno iz izvedenskega mnenja ne sprejema kot tiste odločilne okoliščine, od katere bi bila odvisna določitev višine odškodnine. Če pa se že mora izjasniti, pa sprejema vrednostno oceno sodišča prve stopnje. Bolj kot ta ocena pa so pomembne ugotovitve iz izvedenskega mnenja, v katerih so predstavljene konkretne okoliščine in področja, na katerih so življenjske aktivnosti tožnice zmanjšane zaradi škodnega dogodka.
OZ člen 39, 39/1, 39/4, 40, 40/1, 40/2, 86, 94, 99, 1050.
podlaga pogodbe – kavza pogodbe – odsotnost kavze – nagibi za sklenitev pogodbe – nedopusten nagib – pogodba o poravnavi
Pritožbene navedbe, da je toženec dogovor podpisal zgolj zato, da se reši tožničinih pritiskov, ter da ga ni vodila želja po poravnavi škode, so nesklepčne; tožencu ne morejo pomagati, četudi so resnične. Če kakšnega svojega motiva tožnici ni razkril, ta po določbi prvega odstavka 40. člena OZ na veljavnost pogodbe nima vpliva, ter ne tvori poslovne podlage oz. kavze pogodbe. Sicer pa rešiti se pritiskov ni nedopusten nagib pogodbe o poravnavi; rešiti se pritiskov in odpraviti negotovost v spornem razmerju je praktično eno in isto.
KOMUNALNA DEJAVNOST - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0023419
Odlok o načinu opravljanja lokalne gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Duplek člen 6, 6/1. Pravilnik o pogojih in načinu obračuna pri odvajanju in čiščenju komunalnih in padavinskih odpadnih voda Občine Duplek na Centralni čistilni napravi Maribor člen 5, 5/1.
aktivna legitimacija - izvajalec gospodarske javne službe - okoljska dajatev za onesnaževanje voda
Sodišče prve stopnje je torej v postopku uporabilo pravilno materialno pravo, posledično pa pravilno ugotovilo, da je bil v spornem obdobju izvajalec gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda na območju Občine D. režijski obrat in ne tožeča stranka.
Pravilen je zaključek sodbe, da je bila veljavna tarifa v relevantnem obdobju vsebovana v pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 in ne v pravilniku, ki ga je toženec sprejel v letu 2006.
Ker toženec ni dokazal, da je dogovor o višji tarifi od tarife, določene v pravilniku iz leta 1998, dosegel v poštenih pogajanjih s tožnikom in ne z močjo svojega monopolnega položaja, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da vtoževana plačila niso imela podlage v pogodbi.
Dogovor, da bo naročnik (pod)izvajalcu plačal dolgovani znesek, ko bo prejel plačilo s strani investitorja oziroma svojega naročnika, ureja rok plačila, ki je vezan na izpolnitev (odložnega) pogoja. Neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil oziroma ko se pogoj nerazumno dolgo ne uresniči, je treba šteti, da čas izpolnitve (rok) ni določen, zaradi česar upnik pridobi pravico zahtevati (takojšnjo) izpolnitev.
razmerja med starši in otroki – dolžnost preživljanja otroka – znižanje preživnine – višina preživnine – potrebe otroka – zmožnosti preživninskega zavezanca – subjektivna sprememba tožbe – privolitev tožene stranke
Toženca sta po zakoniti zastopnici s konkludentnimi dejanji dala soglasje k spremembi tožbe, saj sta nasprotovala tožbenemu zahtevku, sodelovala sta v postopku, kar pomeni, da sta privolila, da stopata v pravdo namesto prvotno tožene stranke.
denacionalizacijski upravičenci – agrarna skupnost kot denacionalizacijski upravičenec – odškodnina – stvarna legitimacija člana agrarne skupnosti – predhodno vprašanje – trditveno in dokazno breme – materialno procesno vodstvo – nesklepčnost tožbe – javna listina
Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke glede upravičenosti članov agrarne skupnosti do odškodnine pomanjkljiva. V trditveni podlagi tožeča stranka ni določno (poimensko) navedla, kdo so bili člani nekdanje agrarne skupnosti v času, ko jim je bilo premoženje odvzeto, prav tako ni določno (poimensko) navedla, kdo so bili člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti v času do 30. 6. 2001 (navedla ni niti tega, kdo so njeni člani, kaj šele, da bi pojasnila, katere osebe so se vanjo včlanile do relevantnega datuma).
pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja - dobra vera glede posesti spornega dela nepremičnine - posest dela nepremičnine - vidna posest - raziskovalna dolžnost
Raziskovalna dolžnost, ki bi zemljiškoknjižnega lastnika obvezovala k temu, da posebej raziskuje oziroma spremlja, kdo in kako uporablja obsežen gozd, ne obstaja.
Kljub temu, da gre v spornem primeru za gozdno parcelo, morajo biti znaki posesti gozda jasni in navzven vidni, saj ni mogoče zahtevati, da zemljiškoknjižni lastnik svoj pravni položaj nenehno preverja (če za to nima razloga). Čeprav bi torej sledili navedbam v pritožbi, da je tožnik izvrševanje posestnih dejanj v spornem obdobju prilagodil vrsti zemljišča (ki se je iz travnika spremenil v gozd), navedena posestna dejanja po oceni pritožbenega sodišča ne zadostujejo za dokaz posesti spornega dela nepremičnine, še posebej ne v primeru občasne sečnje in pobiranja dračja v obsežnem gozdu.
podaljšanje začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi - bistvena kršitev določb postopka - nasprotje med razlogi
Sodišče prve stopnje odreditev podaljšanja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem temelji na pravnomočni sodbi, izrečeni obsojencu dne 10. 5. 2016, za tem pa odreditev utemeljuje z opisom dveh drugih kaznivih dejanj, za kateri obsojenemu ni bila izrečena sodba in se po podatkih kazenskega spisa zadeva nahaja še v fazi pred obtožbo.
Trditve o očitnem nesorazmerju med obveznostmi pogodbenih strank bi lahko predstavljale razlog za razveljavitev pogodb zaradi čezmernega prikrajšanja v smislu 118. člena OZ, vendar v tem delu pritožnica sodbe ne izpodbija. Glede na navedeno tožnica od toženca ne more zahtevati plačila višje (tržne) vrednosti za prodani nepremičnini, saj je za izpolnitev pogodbene obveznosti pravno odločilna zgolj s pogodbo dogovorjena cena.
OBLIGACIJSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085219
OZ člen 480, 480/1. URS člen 23. EKČP člen 6. ZPP člen 112, 112/8.
pravice kupca – jamčevalni zahtevki – znižanje kupnine – materialni prekluzivni rok – prekluzija – pravočasna vložitev tožbe, vendar na nepristojno sodišče – izguba pravic – pravica do sodnega varstva – pravica do dostopa do sodišča
Po oceni višjega sodišča je stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, nesorazmerno z vidika ustavnih in konvencijskih pravic, predvsem 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo nastop prekluzije in tožeči stranki onemogočilo celostno vsebinsko obravnavo zahtevka, čeprav je v predpisanem enoletnem roku s tožbo jasno izrazila voljo, da želi sodno varstvo svojih (civilnih) pravic. Drži sicer, da je tožbo vložila pred nepristojnim sodiščem. Vendar zakonodajalec v prvem odstavku 480. člena OZ ni predpisal, da bi moral kupec v roku enega leta vložiti tožbo pred pristojnim sodiščem. Določba prvega odstavka 480. člena OZ od kupca, če se želi izogniti nastopu prekluzije, zahteva (le), da zoper prodajalca najkasneje v roku enega leta uveljavlja sodno varstvo. Ta pogoja pa je bil v konkretnem primeru izpolnjen, zato po prepričanju višjega sodišča pravica tožeče stranke iz naslova uvelajvljanja stvarnih napak ni mogla ugasniti.
načelo stroge formalne legalitete - izvršilni naslov - izdaja izvršilnega naslova po začetku stečajnega postopka - dovoljenost izvršbe - obveznost stečajnega dolžnika
V konkretnem primeru je odločilnega pomena dejstvo, da je pravdno sodišče po tem, ko je bil nad tožečo stranko (sedaj dolžnik) 8. 4. 2011 začet stečajni postopek in je po razveljavitvi odločitve o pravdnih stroških (sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 212/2011 z dne 25. 5. 2011) ponovno odločalo o obveznosti njihovega povračila, kljub dejstvu, da je bila tožeča stranka v postopku stečaja, o pravdnih stroških odločilo tako, da je tožeči stranki (sedaj dolžnik) naložilo, da je dolžna toženim strankam (sedaj upniki) plačati 308.299,00 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 1383/2009 z dne 12. 8. 2011 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 236/2012 z dne 10. 7. 2012). Glede na navedeno so upniki, ki razpolagajo s takim izvršilnim naslovom, ki je bil izdan po začetku stečajnega postopka, upravičeni izterjati to denarno terjatev tako kot ta glasi oziroma izhaja iz izvršilnega naslova. Skladno z načelom stroge formalne legalitete, ki je uzakonjeno v določbi 17. člena ZIZ, je namreč sodišče v izvršilnem postopku vezano na izvršilni naslov kot se ta glasi, zato ne more upniku prisoditi manj, več ali kaj drugega kot izhaja iz izvršilnega naslova, prav tako pa tudi ne more presojati pravilnosti in zakonitosti le-tega, ter vanj kakorkoli posegati. Ob pojasnjenem sodišče zato v izvršilnem postopku ne more posegati v takšen izvršilni naslov in ni pristojno presojati, ali bi morali upniki to terjatev prijaviti v stečajnem postopku oziroma ali gre za terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. To bi dolžnik lahko uveljavljal v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov oziroma bi lahko bilo predmet presoje pravnih sredstev v pravdnem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – SODNI REGISTER – NEPRAVDNO PRAVO – USTAVNO PRAVO
VSL0086079
URS člen 14, 22. ZPP člen 206, 206/1, 206/1-1. ZSReg člen 17, 17/1, 19, 33, 33/1, 33/2, 36, 36/1. ZNP člen 4, 4/1, 37. ZPP člen 13, 339, 339/2, 339/2-14.
vpis v sodni register – vpis spremembe – izbris družbenika – sprememba poslovnega deleža – prekinitev postopka – tožba na neveljavnost prenosa – predhodno vprašanje – sporna dejstva – udeleženec postopka za vpis v sodni register – sodba na podlagi pripoznave – pravica do izjave
Čeprav je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno le o prekinitvi postopka (in ne o dovolitvi predlaganega vpisa), bi sodišče prve stopnje, preden je odločilo o predlogih za prekinitev postopka, predlagatelju moralo dati možnost, da se o le-teh in o ugovorih zoper predlagani vpis izjavi in da utemelji svoje stališče, ki ga zagovarja v pritožbi, da odločitev o predhodnem vprašanju ni odvisna od dejstev, ki so med udeleženci sporna, temveč le od pravnih vprašanj. Šele ko bi se sodišče prve stopnje seznanilo z argumenti vseh udeležencev glede predlogov za prekinitev postopka, bi o le-teh lahko odločilo.
Odločitev, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja, po 33. členu ZSReg ni v enaki meri v dispoziciji sodišča kot po 206. členu ZPP, v zvezi s 13. členom ZPP, ki določa, da sodišče lahko samo reši to vprašanje. Registrsko sodišče namreč prekine postopek le tedaj, kadar so med udeleženci postopka sporna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o predhodnem vprašanju, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje.
ZFPPIPP člen 78, 78/2, 78/2-2, 80, 80/2, 80/3, 80/3-1, 142, 142/1, 142/1-3. ZDru-1 člen 5, 8, 13, 13/3.
prisilna poravnava – imenovanje članov upniškega odbora – presoja pritožbeno uveljavljane prirejenosti terjatve – ovire za imenovanje člana upniškega odbora
Sodišče pri imenovanju članov upniškega odbora ni dolžno preizkušati, ali so podatki v seznamu dolžnika o imetnikih navadnih terjatev in višini le-teh pravilni.
Za zavarovanje s predhodno odredbo zadošča, da upnik do standarda verjetnosti izkaže objektivno nevarnost, da obstojijo take okoliščine, iz katerih utegne izhajati otežena uveljavitev njegove terjatve. Tako stanje je lahko povzročeno bodisi s strani dolžnika (to je v tem primeru) bodisi je posledica zunanjih (objektivnih) okoliščin.
Četudi drži, da naj bi za dolžnikom stal en izmed največjih upravljavskih skladov, ki mu naj bi zagotovil sodelovanje v zgoraj navedenem obsegu in obliki, to do stopnje verjetnosti še ne zagotavlja, da se bo upnik, v primeru, če do plačila obveznosti pravočasno ne bo prišlo, lahko poplačal v izvršilnem postopku. Bistvo zavarovanja s predhodno odredbo je prav v tem, da se upniku zavaruje poplačilo v bodočem izvršilnem postopku. Morebitni obstoj Commitment letter in moč omenjenega sklada sama po sebi še ne zagotavljata, da se bo upnik v bodoči izvršbi lahko poplačal brez zavarovanja s predhodno odredbo, pri čemer ni sporno, da oba že oblikovana alternativna investicijska sklada še nista začela poslovati.
Že obstoječe zavarovanje upnikove terjatve ne kaže, da bo poplačilo upnikove terjatve v bodoče verjetno prav iz že danega zavarovanja. Gre namreč za zavarovanja na terjatvi, ki jo ima dolžnik do družbe C. d.o.o. - v stečaju v višini 1.087.475,60 EUR, ki je v stečajnem postopku dokončno priznana in tudi zavarovana z ločitveno pravico na terjatvi stečajnega dolžnik (C. d.o.o. - v stečaju) do družbe Z. d.d. - v stečaju. Povsem pravilno je sodišče prve stopnje štelo, da je uspešnost takega zavarovanja zelo vprašljiva. To je tako očitno, da tudi višjemu sodišču glede tega ni treba dodajati razlogov. Predvsem pa je bilo na dolžniku trditveno in dokazno breme o nasprotnem; da je bila terjatev v času izdaje sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo dovolj zavarovana (2. točka prvega odstavka 264. člena ZIZ). Tega bremena ni zmogel. Pritožbeno stališče, da je upnik ob prevzemu zavarovanja vedel, kakšno zavarovanje sprejema (v smislu volenti non fit iniuria), torej ne more biti utemeljeno.
prodajna pogodba – ničnost – ničnostni razlogi – zavrnitev dokaznega predloga – stranka – zaslišanje – pravica do izjave – trditveno in dokazno breme – substanciran dokaz – prekluzija
Dokazno breme je bilo na tožencih že na podlagi pravila, da mora dejstvo dokazovati tista stranka, ki ima lažji dostop do dokaza oziroma da je dokazno breme glede dejstev na tisti stranki, ki so ji v korist. Ker toženca nista želela pojasnjevati in dokazovati svojega finančnega stanja, je njuna trditev, da sta razpolagala z zadostnimi sredstvi za plačilo kupnine, ostala nedokazana.
ZPP člen 154. OZ člen 190, 190/2, 191. ZPP člen 184, 184/2, 184/3, 362, 362/2.
upravnik – sprememba tožbe – povišanje zahtevka – objektivna kumulacija – neupravičena obogatitev – stroški postopka – zahtevek na dveh različnih pravnih podlagah – načelo uspeha
Če pride do prehoda premoženja tožeče stranke na toženo stranko ali pa do kakšne pridobitve koristi tožene stranke na podlagi pravnega temelja, o neupravičeni obogatitvi ni mogoče govoriti. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da toliko časa, dokler ključ delitve ne bo dogovorjen, tožeča stranka na podlagi 191. člena OZ od tožene stranke ne more postavljati nobenih zahtevkov.
Tožeči stranki pripada za fotokopije 10 krat po 0,15 EUR, to je 1,5 EUR, ne pa toliko, kot je zahtevala v stroškovniku. Na primarni pravni podlagi, h kateri je predložila številne priloge, namreč v pravdi ni uspela. Torej je upravičena le do stroškov, povezanih s pravno podlago, s katero je bila v pravdi uspešna.
ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/2. ZPP člen 2, 8. ZTLR člen 22. OZ člen 50.
zunajzakonska skupnost – skupno premoženje – dokazovanje – delež na skupnem premoženju – nova stvar – dokazna ocena – prosta presoja dokazov – simulirana pogodba
Glede na ugotovljena prispevanja tožnice in drugega toženca k izgradnji hiše, zlasti okoliščine, da je tožnica v izgradnjo vložila svoje zemljišče, drugi toženec pa je več zaslužil, pri čemer je tožnica skrbela za gospodinjstvo in skrbela za skupnega otroka, je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi celovite ocene prispevkov razsodilo, da sta deleža tožnice in drugega toženca na skupnem premoženju enaka. Zato je utemeljeno zavrnilo tudi dokaz z izvedencem gradbene in finančne stroke, saj izračun deleža na skupnem premoženju ne predstavlja matematičnega izračuna, temveč gre za presojo in upoštevanje tudi drugih okoliščin, ki so prispevale k ohranitvi in povečanju skupnega premoženja, kot to določa določilo 59. člena ZZZDR, kar pa je sodišče prve stopnje pravilno in celovito upoštevalo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0086098
OZ člen 569. ZMZPP člen 19, 20. 48, 52, 94 – 103. ZPP člen 8, 29, 287, 339, 339/2, 339/2-8.
posojilna pogodba – izvedba dokazov – zavrnitev dokaznih predlogov – vnaprejšnja dokazna ocena – kršitev načela kontradiktornosti – uporaba tujega prava – uporaba albanskega prava – res iudicata – pristojnost v zadevah z mednarodnim elementom – priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb – potrditev neposredne izvršljivosti
Sodišče ni dolžno izvesti dokaza le v primeru, če za njegovo zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Med ostalim sodišče ni dolžno izvesti predlaganih dokazov za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano. V konkretnem primeru pa upravičen razlog za zavrnitev dokaznih predlogov, ki jih je pritožnik substancirano predlagal za dokazovanje pravno relevantnih dejstev, ne more biti ugotovitev nasprotnega na podlagi izvedbe in ocene drugih dokazov.
Zapis v pogodbi, da stranki pogodbo sklepata na podlagi določb albanskega zakonika, sicer močno indicira dogovor o izbiri tega tujega prava za ta pravni posel. Prvostopenjske sodišče je sicer pravilno navedlo, da velja domneva, da je z razmerjem najtesneje povezano pravo države, v kateri ima toženec stalno prebivališče. A ta domneva velja le v primeru, če ni posebnih okoliščin primera, ki napotujejo na drugo pravo. Takšne okoliščine so vendarle podane že s tem, ko sta pravdni stranki sporno pogodbeno razmerje in posojilno pogodbo sklepali v Republiki Albaniji, pred albansko notarsko in ob uporabi albanskega prava, posojeni zneski pa naj bi bili po trditvah tožnika vsaj v pretežnem delu porabljeni za nakup nepremičnin v tej državi. Vse navedeno kaže na uporabo tujega prava.