denacionalizacijski upravičenci – agrarna skupnost kot denacionalizacijski upravičenec – odškodnina – stvarna legitimacija člana agrarne skupnosti – predhodno vprašanje – trditveno in dokazno breme – materialno procesno vodstvo – nesklepčnost tožbe – javna listina
Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke glede upravičenosti članov agrarne skupnosti do odškodnine pomanjkljiva. V trditveni podlagi tožeča stranka ni določno (poimensko) navedla, kdo so bili člani nekdanje agrarne skupnosti v času, ko jim je bilo premoženje odvzeto, prav tako ni določno (poimensko) navedla, kdo so bili člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti v času do 30. 6. 2001 (navedla ni niti tega, kdo so njeni člani, kaj šele, da bi pojasnila, katere osebe so se vanjo včlanile do relevantnega datuma).
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0086098
OZ člen 569. ZMZPP člen 19, 20. 48, 52, 94 – 103. ZPP člen 8, 29, 287, 339, 339/2, 339/2-8.
posojilna pogodba – izvedba dokazov – zavrnitev dokaznih predlogov – vnaprejšnja dokazna ocena – kršitev načela kontradiktornosti – uporaba tujega prava – uporaba albanskega prava – res iudicata – pristojnost v zadevah z mednarodnim elementom – priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb – potrditev neposredne izvršljivosti
Sodišče ni dolžno izvesti dokaza le v primeru, če za njegovo zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Med ostalim sodišče ni dolžno izvesti predlaganih dokazov za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano. V konkretnem primeru pa upravičen razlog za zavrnitev dokaznih predlogov, ki jih je pritožnik substancirano predlagal za dokazovanje pravno relevantnih dejstev, ne more biti ugotovitev nasprotnega na podlagi izvedbe in ocene drugih dokazov.
Zapis v pogodbi, da stranki pogodbo sklepata na podlagi določb albanskega zakonika, sicer močno indicira dogovor o izbiri tega tujega prava za ta pravni posel. Prvostopenjske sodišče je sicer pravilno navedlo, da velja domneva, da je z razmerjem najtesneje povezano pravo države, v kateri ima toženec stalno prebivališče. A ta domneva velja le v primeru, če ni posebnih okoliščin primera, ki napotujejo na drugo pravo. Takšne okoliščine so vendarle podane že s tem, ko sta pravdni stranki sporno pogodbeno razmerje in posojilno pogodbo sklepali v Republiki Albaniji, pred albansko notarsko in ob uporabi albanskega prava, posojeni zneski pa naj bi bili po trditvah tožnika vsaj v pretežnem delu porabljeni za nakup nepremičnin v tej državi. Vse navedeno kaže na uporabo tujega prava.
Odgovornost za kršitev, za katero je dogovorjena pogodbena kazen, ima pravno naravo pogodbene odškodninske odgovornosti, zato se odgovornost tožene stranke za kršitev domneva, ta pa se lahko razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je prišlo do kršitve zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.
V konkretnem primeru je bila tožeča stranka glavni izvajalec in je samostojno organizirala gradnjo s podizvajalci. V podizvajalski Pogodbi sta stranki dogovorili pogodbeno kazen. Predmet tožbenega zahtevka je torej plačilo pogodbene kazni zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti tožene stranke kot podizvajalca. Vprašanje, ali je investitor od tožeče stranke kot glavnega izvajalca del zahteval plačilo pogodbene kazni, za obravnavano zadevo zato ni relevantna, nasprotni pritožbeni očitki pa neutemeljeni.
Stranki s pogodbo izrazita voljo z namenom zase povzročiti nastop pravnih posledic. Vsebino konkretnih pravi, ki jih določita s sklenitvijo pogodbe (pogodbeno materialno pravo), zato sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti temveč po pravilih, po katerih ugotavlja (pravno pomembna) sporna dejstva. Na pogodbeno materialno pravo pazi sodišče po uradni dolžnosti le, kolikor se stranke na njegovo uporabo jasno in določno opredeljeno pravočasno sklicujejo, česar tožena stranka ni storila, saj se je na pogodbeno določilo o ničnosti prvič sklicevala šele v pritožbi, kar pa je prepozno.
stvarna služnost – priposestvovanje stvarne služnosti – nepravo priposestvovanje stvarne služnosti – pogodba o ustanovitvi služnosti – dobra vera – uporaba poti s soglasjem lastnika – dovoljenje za začasno uporabo zemljišča do preklica – negatorna tožba – vznemirjanje lastninske pravice
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta se toženca zavedala, da je služnost dovoljena do preklica. Že iz tega razloga pa tudi tožbeni zahtevek po prvem odstavku 54. člena ZTLR oziroma po drugem odstavku 217. člena SPZ ni utemeljen (izvrševanje služnosti dvajset let brez nasprotovanja lastnika služeče stvari), saj stvarne služnosti v primeru, ko je služnost dovoljena do preklica, ni mogoče priposestvovati.
smrt stranke tekom postopka - pravni naslednik - sklenjen dedni dogovor med dediči glede spornega premoženja - aktivna legitimacija
Tožnik je tekom postopka umrl. Njegova pravna naslednica je zahtevala, da se celoten znesek odškodnine oz. neplačanih stroškov izplača le njej. Dediča sta sklenila dedni dogovor že tudi glede premoženja, ki ga je v tem postopku uveljavljal njun pravni prednik. Glede na sklenjeni dedni dogovor pa je edina dedinja prva tožnica, zato je tudi zahtevek postavljen pravilno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL0082726
OZ člen 39, 39/4, 40, 40/2, 86, 86/1. ZPP člen 298, 298/4, 300, 300/3. ZZZDR člen 52.
ločitev pravd - vmesni ugotovitveni zahtevek - ničnost pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža zaradi nedopustnega nagiba in podlage - predhodno vprašanje - pasivna legitimacija - obseg skupnega premoženja
Ločitev pravd je mogoča le v primeru, ko je mogoče posamezne zahteve samostojno obravnavati po materialnem pravu.
O vmesnem ugotovitvenem zahtevku glede ničnosti pogodbe bi sodišče lahko odločalo z delno sodbo in ne z ločitvijo obravnavanja tožbenih zahtevkov v dveh pravdah.
Tožnica je v tožbi za ugotovitev skupnega premoženja dajatveni del tožbenega zahtevka uperila zoper drugo toženo stranko z navedbo, da je drugi toženec do vtoževanega premoženja, ki je (del) skupnega premoženja, pridobljenega v njeni zakonski zvezi s prvim tožencem, prišel na podlagi ničnega pravnega posla, sklenjenega s prvim tožencem. Vprašanje ničnosti pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža obravnavane družbe je bilo predhodno vprašanje za odločanje o dajatvenem zahtevku zoper drugega toženca in zoper prvega toženca. Z določno postavitvijo vmesnega ugotovitvenega zahtevka zoper oba toženca za ugotovitev ničnosti obravnavane pogodbe je preraslo v neposredno vsebino enega od zahtevkov v tožbi. O vmesnem ugotovitvenem zahtevku sodišče praviloma odloča obenem z dajatvenim zahtevkom v končni sodbi. O njem sicer lahko z delno sodbo odloči še pred odločitvijo o dajatvenem zahtevku, kadar ugotovi, da je vmesni ugotovitveni zahtevek že postal zrel za odločitev. Če je sodišče presodilo, da gre v obravnavani zadevi za tak primer, bi o vmesnem ugotovitvenem zahtevku glede ničnosti pogodbe lahko odločalo z delno sodbo in ne z ločitvijo obravnavanja tožbenih zahtevkov v dveh pravdah.
OBLIGACIJSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0085219
OZ člen 480, 480/1. URS člen 23. EKČP člen 6. ZPP člen 112, 112/8.
pravice kupca – jamčevalni zahtevki – znižanje kupnine – materialni prekluzivni rok – prekluzija – pravočasna vložitev tožbe, vendar na nepristojno sodišče – izguba pravic – pravica do sodnega varstva – pravica do dostopa do sodišča
Po oceni višjega sodišča je stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, nesorazmerno z vidika ustavnih in konvencijskih pravic, predvsem 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo nastop prekluzije in tožeči stranki onemogočilo celostno vsebinsko obravnavo zahtevka, čeprav je v predpisanem enoletnem roku s tožbo jasno izrazila voljo, da želi sodno varstvo svojih (civilnih) pravic. Drži sicer, da je tožbo vložila pred nepristojnim sodiščem. Vendar zakonodajalec v prvem odstavku 480. člena OZ ni predpisal, da bi moral kupec v roku enega leta vložiti tožbo pred pristojnim sodiščem. Določba prvega odstavka 480. člena OZ od kupca, če se želi izogniti nastopu prekluzije, zahteva (le), da zoper prodajalca najkasneje v roku enega leta uveljavlja sodno varstvo. Ta pogoja pa je bil v konkretnem primeru izpolnjen, zato po prepričanju višjega sodišča pravica tožeče stranke iz naslova uvelajvljanja stvarnih napak ni mogla ugasniti.
načelo stroge formalne legalitete - izvršilni naslov - izdaja izvršilnega naslova po začetku stečajnega postopka - dovoljenost izvršbe - obveznost stečajnega dolžnika
V konkretnem primeru je odločilnega pomena dejstvo, da je pravdno sodišče po tem, ko je bil nad tožečo stranko (sedaj dolžnik) 8. 4. 2011 začet stečajni postopek in je po razveljavitvi odločitve o pravdnih stroških (sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 212/2011 z dne 25. 5. 2011) ponovno odločalo o obveznosti njihovega povračila, kljub dejstvu, da je bila tožeča stranka v postopku stečaja, o pravdnih stroških odločilo tako, da je tožeči stranki (sedaj dolžnik) naložilo, da je dolžna toženim strankam (sedaj upniki) plačati 308.299,00 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 1383/2009 z dne 12. 8. 2011 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 236/2012 z dne 10. 7. 2012). Glede na navedeno so upniki, ki razpolagajo s takim izvršilnim naslovom, ki je bil izdan po začetku stečajnega postopka, upravičeni izterjati to denarno terjatev tako kot ta glasi oziroma izhaja iz izvršilnega naslova. Skladno z načelom stroge formalne legalitete, ki je uzakonjeno v določbi 17. člena ZIZ, je namreč sodišče v izvršilnem postopku vezano na izvršilni naslov kot se ta glasi, zato ne more upniku prisoditi manj, več ali kaj drugega kot izhaja iz izvršilnega naslova, prav tako pa tudi ne more presojati pravilnosti in zakonitosti le-tega, ter vanj kakorkoli posegati. Ob pojasnjenem sodišče zato v izvršilnem postopku ne more posegati v takšen izvršilni naslov in ni pristojno presojati, ali bi morali upniki to terjatev prijaviti v stečajnem postopku oziroma ali gre za terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. To bi dolžnik lahko uveljavljal v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov oziroma bi lahko bilo predmet presoje pravnih sredstev v pravdnem postopku.
stečajni postopek - pobot terjatev na dan začetka stečajnega postopka
Ker je tožena stranka štela, da na dan začetka stečajnega postopka obstajata hkrati terjatev tožeče stranke kot upnika do nje kot stečajnega dolžnika in njena nasprotna terjatev do tožeče stranke, je stečajni upravitelj ravnal skladno z določbo 61. člena ZFPPIPP in terjatev tožeče stranke prerekal. Tožeča stranka je skladno z določbo 300. člena ZFPPIPP pravočasno vložila tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve.
Za zavarovanje s predhodno odredbo zadošča, da upnik do standarda verjetnosti izkaže objektivno nevarnost, da obstojijo take okoliščine, iz katerih utegne izhajati otežena uveljavitev njegove terjatve. Tako stanje je lahko povzročeno bodisi s strani dolžnika (to je v tem primeru) bodisi je posledica zunanjih (objektivnih) okoliščin.
Četudi drži, da naj bi za dolžnikom stal en izmed največjih upravljavskih skladov, ki mu naj bi zagotovil sodelovanje v zgoraj navedenem obsegu in obliki, to do stopnje verjetnosti še ne zagotavlja, da se bo upnik, v primeru, če do plačila obveznosti pravočasno ne bo prišlo, lahko poplačal v izvršilnem postopku. Bistvo zavarovanja s predhodno odredbo je prav v tem, da se upniku zavaruje poplačilo v bodočem izvršilnem postopku. Morebitni obstoj Commitment letter in moč omenjenega sklada sama po sebi še ne zagotavljata, da se bo upnik v bodoči izvršbi lahko poplačal brez zavarovanja s predhodno odredbo, pri čemer ni sporno, da oba že oblikovana alternativna investicijska sklada še nista začela poslovati.
Že obstoječe zavarovanje upnikove terjatve ne kaže, da bo poplačilo upnikove terjatve v bodoče verjetno prav iz že danega zavarovanja. Gre namreč za zavarovanja na terjatvi, ki jo ima dolžnik do družbe C. d.o.o. - v stečaju v višini 1.087.475,60 EUR, ki je v stečajnem postopku dokončno priznana in tudi zavarovana z ločitveno pravico na terjatvi stečajnega dolžnik (C. d.o.o. - v stečaju) do družbe Z. d.d. - v stečaju. Povsem pravilno je sodišče prve stopnje štelo, da je uspešnost takega zavarovanja zelo vprašljiva. To je tako očitno, da tudi višjemu sodišču glede tega ni treba dodajati razlogov. Predvsem pa je bilo na dolžniku trditveno in dokazno breme o nasprotnem; da je bila terjatev v času izdaje sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo dovolj zavarovana (2. točka prvega odstavka 264. člena ZIZ). Tega bremena ni zmogel. Pritožbeno stališče, da je upnik ob prevzemu zavarovanja vedel, kakšno zavarovanje sprejema (v smislu volenti non fit iniuria), torej ne more biti utemeljeno.
prodajna pogodba – ničnost – ničnostni razlogi – zavrnitev dokaznega predloga – stranka – zaslišanje – pravica do izjave – trditveno in dokazno breme – substanciran dokaz – prekluzija
Dokazno breme je bilo na tožencih že na podlagi pravila, da mora dejstvo dokazovati tista stranka, ki ima lažji dostop do dokaza oziroma da je dokazno breme glede dejstev na tisti stranki, ki so ji v korist. Ker toženca nista želela pojasnjevati in dokazovati svojega finančnega stanja, je njuna trditev, da sta razpolagala z zadostnimi sredstvi za plačilo kupnine, ostala nedokazana.
URS člen 31. KZ-1C člen 72, 72/1, 324, 324/1, 324/1-3, 324/3, 324/4.
nevarna vožnja v cestnem prometu - odvzem vozniškega dovoljenja - okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari
Da je bil obdolženec torej že obravnavan in kaznovan v postopku o prekršku za ravnanja, ki temeljijo na istem historičnem dogodku, kot kaznivo dejanje, ki se v obravnavanem kazenskem postopku očita obdolžencu na podlagi obtožnice. Navedeno pa bi utegnilo pomeniti, da je bil obdolženec dvakrat obravnavan in tudi kaznovan za isto ravnanje.
upravičenja solastnika - zahtevek za plačilo uporabnine - uporaba solastne stvari preko svojega idealnega deleža - kršitev pravice solastnika - prikrajšanje - obogatitev - prostovoljna odpoved uporabi stanovanja
Po določbi prvega odstavka 66. člena Stvarnopravnega zakonika imajo solastniki pravico skupaj z drugimi solastniki uporabljati stvar sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršili pravice drugih solastnikov. Za zahtevek za plačilo uporabnine je potrebno izkazati, da je prišlo do kršitve pravice solastnika ter do njegovega prikrajšanja in obogatitve na drugi strani (198. člen Obligacijskega zakonika). Ker je prepričljivo ugotovljeno, da se je tožnik prostovoljno odpovedal uporabi stanovanja, zaradi privolitve v neuporabo ne more biti prikrajšan. Zgolj dejstvo, da solastnik nepremičnine ne uporablja, po stališču sodne prakse, ne zadošča za utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine.
tožba na nedopustnost izvršbe - izkazanost pravice, ki preprečuje izvršbo
Tožeča stranka ni uspela verjetno izkazati, da bi na zarubljenih premičninah imela pravico, ki bi preprečevala izvršbo. Sodišče prve stopnje je pravilno in ustrezno pojasnilo, da tožeča stranka sploh ni konkretizirano in določno pojasnila ter opredelila, s katerim izmed predloženih računov in njim priloženim zapisnikom je kupila posamezen stroj. Utemeljeno je pritrdilo toženi stranki, da zaključek, da ne gre za iste stvari, izhaja tudi iz primerjave vrednosti posameznih strojev po predloženih računih in s strani izvršitelja ocenjenih vrednosti zarubljenih stvari. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da gre pri pogodbi o hrambi za fiktivno pogodbo.
ZFPPIPP člen 78, 78/2, 78/2-2, 80, 80/2, 80/3, 80/3-1, 142, 142/1, 142/1-3. ZDru-1 člen 5, 8, 13, 13/3.
prisilna poravnava – imenovanje članov upniškega odbora – presoja pritožbeno uveljavljane prirejenosti terjatve – ovire za imenovanje člana upniškega odbora
Sodišče pri imenovanju članov upniškega odbora ni dolžno preizkušati, ali so podatki v seznamu dolžnika o imetnikih navadnih terjatev in višini le-teh pravilni.
prijava terjatve v stečajni postopek - občasne dajatve - terjatev poroka do glavnega dolžnika
Po splošnem pravilu, določenem v 252. členu ZFPPIPP, pravne posledice stečajnega postopka nastanejo za vse terjatve upnikov, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, tudi za še ne zapadle terjatve in te je po določilu prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP tudi potrebno prijaviti v stečajnem postopku. Takšna je tudi obravnavana terjatev. Gre za terjatev občasnih dajatev - obrokov s katerimi se v enakih, vnaprej določenih občasnih zneskih, odplačujejo glavnica in obresti. Takšne občasne denarne terjatve do stečajnega dolžnika pa se z začetkom stečajnega postopka tudi pretvorijo v enkratno denarno terjatev (člen 254 OZ). To terjatev je torej upnik skladno z določbo prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP moral prijaviti v stečajni postopek, saj bi sicer njegova terjatev do stečajnega dolžnika, v tem primeru poroka, prenehala. Po citirani določbi morajo upniki v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo. Stališče tožeče stranke, da tožena stranka ni bila upravičena zahtevati izpolnitve od poroka, ker da terjatev še ni zapadla, je zato zgrešeno. Res je zapadlost porokove obveznosti odvisna od zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika, kot ta izhaja iz sklenjene kreditne pogodbe. Tudi drži, da celotna obveznost iz naslova danega kredita do glavnega dolžnika še ni zapadla v plačilo, toda upoštevaje zgoraj navedeno določbo 254. člena in prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP se je terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika pretvorila v enkratno terjatev, kot tako pa jo je v skladu z določbo 296. člena istega zakona tožena stranka priglasila v stečajni postopek in stečajni upravitelj stečajnega dolžnika jo je tudi utemeljeno priznal. Priznal jo je pod razveznim pogojem, ki se uresniči, če glavni dolžnik to terjatev v kakršnemkoli delu plača.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 48, 49, 51.
odmera nagrade in stroškov izvedencu - pisno izvedensko mnenje - obseg in zahtevnost opravljenega izvedenskega dela - neobrazložena priglasitev nagrade in stroškov - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih glede odmere nagrade oziroma stroškov po posameznih postavkah po višini
- Sodišče prve stopnje je zaključke o nagradi za izvedensko mnenje sprejelo brez konkretnih razlogov, iz katerih bi bilo razvidno dejansko stanje in bi bil posledično možen materialni preizkus višine odmerjene nagrade.
- V izogib predložitvam nespecificiranih stroškovnikov s strani izvedencev, bi bilo smiselno že v sklepu o določitvi izvedenca, slednjega opozoriti, da se po izdelavi izvedenskega mnenja v predloženem stroškovniku določno in obrazloženo opredeli do vseh postavk zahtevane nagrade.
Upoštevajoč razlagalno pravilo (argument) ”Lex generalis posterior non derogat legi speciali priori” lahko ugotovimo, da 13. člen ZS, kljub temu, da je kasnejši, spričo svoje splošne narave glede obstoja takšne dolžnosti sodišča v pravdnem postopku (oziroma točneje izpolnjenosti pogojev za njen nastop) ureditve iz tretjega odstavka 226. člena ZPP ne nadomešča.
Tudi besedilo sporne posojilne pogodbe potrjuje zaključek, da znesek 45.000,00 EUR ni predstavljal posojila toženki (niti B. B., ki je imel s tožnikom sklenjeno pogodbo z identičnim besedilom) in ji tudi ni bil izročen kot posojilo, ampak „zavarovanje“ tožnikovega „prikritega“ dejanskega lastniškega deleža v družbi. V pogodbi sploh ni predvideno, da se znesek 45.000,00 EUR vrne v denarju, ampak le s spremembo v lastniški delež oziroma prenosom lastništva novoustanovljenega podjetja.