regres za letni dopust - prisilna poravnava - regres
V skladu s 212. členom ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave. Tožnikova terjatev iz naslova regresa za letni dopust je zapadla po začetku postopka prisilne poravnave dne 16. 4. 2012. Glede na to, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od leta 2007 dalje, je v letu 2012 pridobil pravico do celotnega letnega dopusta.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSC0004816
OZ člen 131, 131/1, 154, 154/1. ZPrCP člen 42, 42/1, 41/2. ZPP 339/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 9, 9/2, 9/4, 18, 18/1.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - krivdna odgovornost - izključna krivda enega voznika - vpogled v drug sodni spis - prevozni stroški pooblaščenca, ki ni odvetnik
Sodišče prve stopnje je sicer pogledalo in prebralo spis zadeve o prekršku, kar je kot dokaz predlagala tožena stranka, vendar ta dokazni predlog dokazuje zgolj to, da je tekel ta sodni postopek, kdo so bili njegovi udeleženci in kakšen je bil njegov zaključek. To pomeni, da takšen dokazni predlog zajema le branje končne odločbe, izdane v tem postopku in nič drugega. Če želi stranka, da se iz drugega spisa prebere še kaj drugega kot končna odločba, mora to izrecno predlagati s konkretno navedbo listin, ki naj se iz tega drugega spisa preberejo.
Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik smerokaz vklopil šele, ko je že pričel zavijati levo in ga zavarovanec tožene stranke ni mogel zaznati pravočasno, takrat pa je že bil v fazi prehitevanja tožnika, je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke glede na ugotovljene okoliščine ni mogel storiti ničesar, da bi preprečil nesrečo, kar pomeni, da je njegova krivda za nastali škodni dogodek izključena oziroma, da je do prometne nesreče prišlo po izključni krivdi tožnika samega.
Sodišče prve stopnje je nepravilno priznalo kot potrebne stroške toženi stranki njene potne stroške v višini kilometrine po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. V takšni višini se namreč kilometrina obračunava le pooblaščencem, ki so odvetniki, in sicer v skladu s 1. odstavkom 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik). Pooblaščencem, ki niso odvetniki, pa se v skladu z 2. odstavkom 18. člena Pravilnika potrebni izdatki, ki obsegajo povrnitev potnih stroškov, odmerijo v skladu z določbami 5. do 9. člena tega Pravilnika. Pritožbeno sodišče je upoštevalo naravo dela pooblaščencev tožene stranke in dejstvo, da javni prevoz ne vozi vedno ob primernem času (2. odstavek 9. člena Pravilnika), zato je toženi stranki priznalo stroške za prevožene kilometre, obračunalo pa po ceni 0,12 EUR/km, kolikor znaša v skladu s 4. odstavkom 9. člena Pravilnika zadnji uradno objavljeni znesek povračila potnih stroškov za zaposlene v državni upravi.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 235, 235/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja – možnost nadaljevanja delovnega razmerja – obrazložitev odpovednega razloga – obrazložitev odpovedi – naklep – huda malomarnost
V odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpovedni razlog ne sme biti obrazložen zgolj pavšalno, temveč mora biti konkretiziran v takšni meri, da omogoča ugotovitev o obstoju utemeljenega odpovednega razloga. Delodajalec mora konkretno navesti in obrazložiti okoliščine, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Opredelitev očitkov mora biti po vsebini dovolj določna, da lahko predstavlja podlago za uspešno pripravo delavca na zagovor (pravica do obrambe) oziroma za sodno varstvo v zvezi z zakonitostjo odpovedi (pravica do dostopa do sodišča), poleg tega morajo biti očitki tako časovno opredeljeni, da lahko sodišče presodi pravočasnost podaje odpovedi. Delodajalec v sodnem postopku tudi ne more širiti obsega prvotne obdolžitve in opredelitve (dejanskih) razlogov iz odpovedi.
Delavcu je zaradi kršitve mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je za dejanje odgovoren, torej če mu je mogoče očitati krivdo za njegovo ravnanje. Delavcu ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi objektivne odgovornosti (npr. za kršitve, ki jih storijo njegovi podrejeni). Dokazno breme, da gre za hudo malomarnost ali naklep, je na delodajalcu. Pri opredelitvi naklepa ali hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti se je treba opreti na splošna pravila civilnega prava.
Med strankama ni sporno, da tožnik izpolnjuje pogoje iz 399. člena ZPIZ-2. Delavci policije so vključeni v obvezno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, imajo status zavarovanca (45. točka 7. člena ZPIZ-2), in imajo pravico do starostne pokojnine, definirane v 36. točki 7. člena ZPIZ-2. Tožnik, ki nesporno (tako tudi pritožba), v obdobju od 9. 9. 2014 do 17. 11. 2015, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbi 27. člena ZPIZ-2, to je pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju, izpolnjuje pa pogoje, določene v 399. členu ZPIZ-2 za izplačevanje 20 % starostne pokojnine. S tem pa pogoje, določene v tretjem odstavku 38. člena ZPIZ-2, ne glede na to, da določba 399. člena ZPIZ-2 le postopno spreminja pogoje glede starosti in pokojninske dobe, potrebne za pridobitev pravice do starostne pokojnine po posebnem zakonu in da ta določba ni umeščena v poglavje zakona, ki se nanaša na pridobitev in odmero pravic iz obveznega zavarovanja.
pogodba o štipendiranju – vračilo izplačane štipendije – krivdni razlogi – zaključek študija – rok za zaključek študija – sporno pogodbeno določilo – razlaga pogodb – nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – razlagalne metode – tipska pogodba
Ker sta obe pravdni stranki četrti alineji 1. člena Pogodbe pripisovali diametralno nasproten pomen, je bila vsebina navedenega pogodbenega določila med njima sporna. Posledično je materialno zmotno stališče izpodbijane sodbe, oprto na prvi odstavek 82. člena OZ, da ni potrebna uporaba drugih razlagalnih metod, ker je na podlagi jezikovne razlage mogoče ugotoviti zgolj en besedni pomen pravnega pravila.
denacionalizacijski upravičenci – agrarna skupnost kot denacionalizacijski upravičenec – odškodnina – stvarna legitimacija člana agrarne skupnosti – predhodno vprašanje – trditveno in dokazno breme – materialno procesno vodstvo – nesklepčnost tožbe – javna listina
Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke glede upravičenosti članov agrarne skupnosti do odškodnine pomanjkljiva. V trditveni podlagi tožeča stranka ni določno (poimensko) navedla, kdo so bili člani nekdanje agrarne skupnosti v času, ko jim je bilo premoženje odvzeto, prav tako ni določno (poimensko) navedla, kdo so bili člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti v času do 30. 6. 2001 (navedla ni niti tega, kdo so njeni člani, kaj šele, da bi pojasnila, katere osebe so se vanjo včlanile do relevantnega datuma).
razmerja med starši in otroki – dolžnost preživljanja otroka – znižanje preživnine – višina preživnine – potrebe otroka – zmožnosti preživninskega zavezanca – subjektivna sprememba tožbe – privolitev tožene stranke
Toženca sta po zakoniti zastopnici s konkludentnimi dejanji dala soglasje k spremembi tožbe, saj sta nasprotovala tožbenemu zahtevku, sodelovala sta v postopku, kar pomeni, da sta privolila, da stopata v pravdo namesto prvotno tožene stranke.
Dogovor, da bo naročnik (pod)izvajalcu plačal dolgovani znesek, ko bo prejel plačilo s strani investitorja oziroma svojega naročnika, ureja rok plačila, ki je vezan na izpolnitev (odložnega) pogoja. Neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil oziroma ko se pogoj nerazumno dolgo ne uresniči, je treba šteti, da čas izpolnitve (rok) ni določen, zaradi česar upnik pridobi pravico zahtevati (takojšnjo) izpolnitev.
ZIZ člen 17, 20a, 20a/1, 20a/3. ZGD-1 člen 667, 667/2, 672.
samostojni podjetnik – prenos podjetja – univerzalno pravno nasledstvo – prevzemna družba – subsidiarna in solidarna odgovornost – izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa – dodatek h kreditni pogodbi – zvišanje pribitka – načelo stroge formalne legalitete
V razmerju do družbe, na katero je bilo preneseno podjetje samostojnega podjetnika, je podano univerzalno pravno nasledstvo za obveznosti nekdanjega podjetnika, ta pa kot nekdanji nosilec podjetja kot subsidiarni in solidarni dolžnik, ker prevzemna družba obveznosti ni izpolnila, neomejeno odgovarja za obveznosti, ki so nastale pred prenosom podjetja. Soglasje z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa je treba presojati glede na to, kdo so bile stranke pogodbe, odstop od pogodbe pa je glede na naknadno univerzalno pravno nasledstvo upnik pravilno uveljavljal do prevzemne družbe ter je oba dolžnika tudi obvestil o zapadlosti obveznosti.
Dodatek h kreditni pogodbi, ki je zvišal pribitek k fiksnemu delu obrestne mere, ni sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v izvršilnem postopku pa je mogoče izvršiti le terjatev, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Upnik zato ne izkazuje obstoja izvršilnega naslova za tako visoke obrestne mere, kot jih je obračunal. Glede na napačno obračunane pogodbene obresti so bile te plačane v preveliki višini, na ta račun v premajhni višini glavnica, posledično pa so bile tudi zamudne obresti obračunane od prevelike glavnice. V danem primeru ne gre za to, da upnik do plačila obresti po takšnih obrestnih merah v nobenem primeru ne bi bil upravičen, temveč za to, da jih ne more uveljavljati v tem izvršilnem postopku, ki teče na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, saj zanje nima izvršilnega naslova.
spor o pristojnosti - izvršba na solastniški delež
Razlog, zaradi katerega zakon predpisuje enotno vodenje postopka izvršbe na nepremičnino, je v tem, da se prodaja nepremičnine, kar je cilj takega izvršilnega postopka, lahko izvrši le enkrat. Pristop kasnejših upnikov k že začeti izvršbi na nepremičnino je zato predpisan zaradi največjega možnega zavarovanja pravic upnikov v postopku izvršbe na nepremičnino. V primeru, ko teče postopek izvršbe na različne solastninske deleže na isti nepremičnini, in to ne glede na to, da ima oba deleža ista oseba, zgoraj navedeni razlog, zaradi katerega je predpisan pristop k že začeti izvršbi, ni podan.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 48, 49, 51.
odmera nagrade in stroškov izvedencu - pisno izvedensko mnenje - obseg in zahtevnost opravljenega izvedenskega dela - neobrazložena priglasitev nagrade in stroškov - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih glede odmere nagrade oziroma stroškov po posameznih postavkah po višini
- Sodišče prve stopnje je zaključke o nagradi za izvedensko mnenje sprejelo brez konkretnih razlogov, iz katerih bi bilo razvidno dejansko stanje in bi bil posledično možen materialni preizkus višine odmerjene nagrade.
- V izogib predložitvam nespecificiranih stroškovnikov s strani izvedencev, bi bilo smiselno že v sklepu o določitvi izvedenca, slednjega opozoriti, da se po izdelavi izvedenskega mnenja v predloženem stroškovniku določno in obrazloženo opredeli do vseh postavk zahtevane nagrade.
prosto urejanje obligacijskih razmerij - splošni pogoji - plačilo premij iz naslova dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja - kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev iz proračuna - uspeh strank v pravdi - stroški postopka - notifikacijska dolžnost
Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo premij iz naslova dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ter posledično za plačilo zamudnih obresti in stroškov opominjanja, je pravilna, saj je bila toženka upravičena do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za vtoževano obdobje na podlagi odločb CSD in tako ni bila zavezana k plačevanju tekočih premij za dopolnilno zdravstveno zavarovanje.
Toženkina opustitev notifikacijske dolžnosti iz 17. člena SPD-06 ne spremeni dejstva, da tožnica v pravdi ni uspela, zato ji toženka ni dolžna povrniti pravdnih stroškov.
podaljšanje začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi - bistvena kršitev določb postopka - nasprotje med razlogi
Sodišče prve stopnje odreditev podaljšanja začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi pridobljene s kaznivim dejanjem temelji na pravnomočni sodbi, izrečeni obsojencu dne 10. 5. 2016, za tem pa odreditev utemeljuje z opisom dveh drugih kaznivih dejanj, za kateri obsojenemu ni bila izrečena sodba in se po podatkih kazenskega spisa zadeva nahaja še v fazi pred obtožbo.
Pravilen je zaključek sodbe, da je bila veljavna tarifa v relevantnem obdobju vsebovana v pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 in ne v pravilniku, ki ga je toženec sprejel v letu 2006.
Ker toženec ni dokazal, da je dogovor o višji tarifi od tarife, določene v pravilniku iz leta 1998, dosegel v poštenih pogajanjih s tožnikom in ne z močjo svojega monopolnega položaja, je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da vtoževana plačila niso imela podlage v pogodbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO
VSL0082726
OZ člen 39, 39/4, 40, 40/2, 86, 86/1. ZPP člen 298, 298/4, 300, 300/3. ZZZDR člen 52.
ločitev pravd - vmesni ugotovitveni zahtevek - ničnost pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža zaradi nedopustnega nagiba in podlage - predhodno vprašanje - pasivna legitimacija - obseg skupnega premoženja
Ločitev pravd je mogoča le v primeru, ko je mogoče posamezne zahteve samostojno obravnavati po materialnem pravu.
O vmesnem ugotovitvenem zahtevku glede ničnosti pogodbe bi sodišče lahko odločalo z delno sodbo in ne z ločitvijo obravnavanja tožbenih zahtevkov v dveh pravdah.
Tožnica je v tožbi za ugotovitev skupnega premoženja dajatveni del tožbenega zahtevka uperila zoper drugo toženo stranko z navedbo, da je drugi toženec do vtoževanega premoženja, ki je (del) skupnega premoženja, pridobljenega v njeni zakonski zvezi s prvim tožencem, prišel na podlagi ničnega pravnega posla, sklenjenega s prvim tožencem. Vprašanje ničnosti pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža obravnavane družbe je bilo predhodno vprašanje za odločanje o dajatvenem zahtevku zoper drugega toženca in zoper prvega toženca. Z določno postavitvijo vmesnega ugotovitvenega zahtevka zoper oba toženca za ugotovitev ničnosti obravnavane pogodbe je preraslo v neposredno vsebino enega od zahtevkov v tožbi. O vmesnem ugotovitvenem zahtevku sodišče praviloma odloča obenem z dajatvenim zahtevkom v končni sodbi. O njem sicer lahko z delno sodbo odloči še pred odločitvijo o dajatvenem zahtevku, kadar ugotovi, da je vmesni ugotovitveni zahtevek že postal zrel za odločitev. Če je sodišče presodilo, da gre v obravnavani zadevi za tak primer, bi o vmesnem ugotovitvenem zahtevku glede ničnosti pogodbe lahko odločalo z delno sodbo in ne z ločitvijo obravnavanja tožbenih zahtevkov v dveh pravdah.
Upoštevajoč razlagalno pravilo (argument) ”Lex generalis posterior non derogat legi speciali priori” lahko ugotovimo, da 13. člen ZS, kljub temu, da je kasnejši, spričo svoje splošne narave glede obstoja takšne dolžnosti sodišča v pravdnem postopku (oziroma točneje izpolnjenosti pogojev za njen nastop) ureditve iz tretjega odstavka 226. člena ZPP ne nadomešča.
Tudi besedilo sporne posojilne pogodbe potrjuje zaključek, da znesek 45.000,00 EUR ni predstavljal posojila toženki (niti B. B., ki je imel s tožnikom sklenjeno pogodbo z identičnim besedilom) in ji tudi ni bil izročen kot posojilo, ampak „zavarovanje“ tožnikovega „prikritega“ dejanskega lastniškega deleža v družbi. V pogodbi sploh ni predvideno, da se znesek 45.000,00 EUR vrne v denarju, ampak le s spremembo v lastniški delež oziroma prenosom lastništva novoustanovljenega podjetja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086237
KZ-1 člen 307, 307/1, 307/2. ZKP člen 76, 76/3, 169, 169/7.
nedovoljen promet orožja ali eksploziva - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - zaslišanje osumljenca - zahteva za preiskavo - formalni preizkus zahteve - materialni preizkus zahteve
Abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja morajo biti v opisu dejanja konkretizirani. Ni pomembno, ali so abstraktni zakonski znaki sploh navedeni, pomembno je, da abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja izhajajo iz konkretiziranega opisa osumljenčevega ravnanja.
Čeprav je pomen besed „posredovanje“ in „izvoziti“ jasen, ne gre za zakonska znaka, ki sta dovolj določno opredeljena že v zakonu. V konkretnem opisu kaznivega dejanja je potrebno navesti konkretna osumljenčeva ravnanja, zaznana v zunanjem svetu, s katerimi naj bi storilec izpolnil navedena zakonska znaka.
načelo stroge formalne legalitete - izvršilni naslov - izdaja izvršilnega naslova po začetku stečajnega postopka - dovoljenost izvršbe - obveznost stečajnega dolžnika
V konkretnem primeru je odločilnega pomena dejstvo, da je pravdno sodišče po tem, ko je bil nad tožečo stranko (sedaj dolžnik) 8. 4. 2011 začet stečajni postopek in je po razveljavitvi odločitve o pravdnih stroških (sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 212/2011 z dne 25. 5. 2011) ponovno odločalo o obveznosti njihovega povračila, kljub dejstvu, da je bila tožeča stranka v postopku stečaja, o pravdnih stroških odločilo tako, da je tožeči stranki (sedaj dolžnik) naložilo, da je dolžna toženim strankam (sedaj upniki) plačati 308.299,00 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 1383/2009 z dne 12. 8. 2011 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 236/2012 z dne 10. 7. 2012). Glede na navedeno so upniki, ki razpolagajo s takim izvršilnim naslovom, ki je bil izdan po začetku stečajnega postopka, upravičeni izterjati to denarno terjatev tako kot ta glasi oziroma izhaja iz izvršilnega naslova. Skladno z načelom stroge formalne legalitete, ki je uzakonjeno v določbi 17. člena ZIZ, je namreč sodišče v izvršilnem postopku vezano na izvršilni naslov kot se ta glasi, zato ne more upniku prisoditi manj, več ali kaj drugega kot izhaja iz izvršilnega naslova, prav tako pa tudi ne more presojati pravilnosti in zakonitosti le-tega, ter vanj kakorkoli posegati. Ob pojasnjenem sodišče zato v izvršilnem postopku ne more posegati v takšen izvršilni naslov in ni pristojno presojati, ali bi morali upniki to terjatev prijaviti v stečajnem postopku oziroma ali gre za terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. To bi dolžnik lahko uveljavljal v pravdnem postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov oziroma bi lahko bilo predmet presoje pravnih sredstev v pravdnem postopku.