ZDR-1 člen 33, 34, 36, 37, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 191.. ZJU člen 93, 93/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - odsotnost z dela - elementi kaznivega dejanja - nasilje v družini - umik obtožbe
Odsotnost z dela brez opravičila pomeni, da je delavec kršil svojo temeljno obveznost, to je opravljanje dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (33. člen ZDR-1), prav tako pa tudi neupoštevanje delodajalčevih navodil (34. člen ZDR-1). Takšna odsotnost z dela pomeni tudi kršitev obveznosti obveščanja delodajalca (36. člen ZDR-1) ter kršitev prepovedi škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1). Pomeni pa tudi kršitev opravljanja dela skladno s prvim odstavkom 93. člena ZJU. Vse to predstavlja odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Toženka je tožniku očitala kršitve delovnih obveznosti oziroma obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1. Za to kaznivo dejanje je bil zoper tožnika začet tudi kazenski postopek. Ta je bil sicer zaključen z zavrnitvijo obtožbe zaradi umika obtožbe, kar pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje v postopku ni smelo ugotavljati, ali je imelo tožnikovo ravnanje znake predhodno očitanega kaznivega dejanja. Sodišče je v delovnem sporu vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. V primeru umika obtožbe pa lahko ugotavlja, ali je imelo ravnanje delavca znake kaznivega dejanja, ne sme pa ugotavljati, ali je bilo kaznivo dejanje tudi dejansko storjeno, ker za to ni pristojno.
nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu - preplačilo - neupravičena obogatitev - odpadla pravna podlaga - delna invalidska pokojnina
ZPIZ-2 v 194. členu izrecno določa, da je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Po 3. odstavku 190. člena OZ pa obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven le premik premoženja brez pravnega temelja, oziroma na pravnem temelju, ki je naknadno odpadel. Takšno dejansko stanje je zagotovo podano tudi v obravnavani zadevi. Zaradi pravnomočne ustavitve izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z dnem 31. 12. 2010, je odpadla podlaga izplačanim denarnim zneskom nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.
začasen odvzem pravice do stikov - otrokova korist - odklanjanje stikov - čustvena stiska
Sodišče lahko pravico do stikov odvzame samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. Stiki niso v otrokovo korist, če pomenijo zanj psihično obremenitev ali če se z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje o odvzemu stikov temelji na obsežni dejanski podlagi, ki izkazuje, da bi bili stiki mladoletnih otrok z nasprotnim udeležencem v nasprotju z njuno koristjo.
obnova postopka - nova dejstva - novi dokazi - rok za vložitev predloga - subjektivni rok
Tožena stranka je 8. 9. 2015 oziroma najkasneje 29. 9. 2015 zvedela za dejstvo, da je tožnica prejemala nadomestilo iz naslova brezposelnosti v spornem obdobju, kar uveljavlja kot novo dejstvo s predlogom za obnovo postopka, s katerim tožena stranka želi doseči znižanje obveznosti do tožnice iz naslova nadomestila plače za čas, ko je prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti. Že v letu 2015 je tožena stranka, razpolagala tudi z odločbama ZPIZ oz. ZRSZ kot novimi dokazi s tem v zvezi. Subjektivni 30 dnevni rok iz 6. točke prvega odstavka 396. člena ZPP je tako začel teči že v letu 2015, ko je tožena stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma nova dokazila. Zato je tožena stranka zamudila tridesetdnevni rok za vložitev predloga za obnovo postopka.
institucionalno varstvo - preživninska obveznost - polnoletni otrok - starši
V zadevi je sporno, ali obstaja preživninska obveznost tožnice do mame, upoštevaje določbo drugega odstavka 124. člena ZZZDR, po katerem je polnoleten otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Skladno z drugim odstavkom istega člena polnoleten otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Za odločitev je zato bistveno, ali je tožnica dokazala, da njena mati iz neupravičenih razlogov ni izpolnjevala preživninskih obveznosti do tožnice. Le v tem primeru bi bila namreč tožnica prosta obveznosti plačila prispevka za institucionalno varstvo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnici tega ni uspelo dokazati.
preživnina - stroški preživljanja - stroški postopka - spor iz razmerij med starši in otroki - spremenjene okoliščine
Tožnik v pritožbi po presoji pritožbenega sodišča nekonkretizirano izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da znašajo potrebe vsake od mladoletnih toženk 540,00 EUR mesečno, saj navaja le-to, da so opredeljene v neskladju s splošno znanimi preživninskimi potrebami. Tudi ne graja opredeljeno nobenega ugotovljenih stroškov, ki nastajajo s preživljanjem mladoletnih toženk.
Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo na podlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP, torej po načelu uspeha v pravdi, s tem pa ni pravilno uporabilo zakonskih določb o stroških pravdnega postopka. Vendar po presoji pritožbenega postopka s tem ni odločilo o stroških postopka v tožnikovo škodo. Prosti preudarek o odločitvi o stroških postopka ne pomeni, da vsaka stranka krije svoje stroške, kot to zmotno meni pritožba.
zahteva za sodno varstvo - odločanje sodišča - smiselna uporaba določb pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku
Sodišče prve stopnje nima pravne podlage za uporabo določbe osmega odstavka 163. člena, po kateri še višje sodišče izjemoma s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, ker ZP-1 v 65. členu, ki ureja odločanje sodišča po zahtevi za sodno varstvo, ne določa možnosti, da sodišče prve stopnje razveljavi plačilni nalog.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSC0004816
OZ člen 131, 131/1, 154, 154/1. ZPrCP člen 42, 42/1, 41/2. ZPP 339/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 9, 9/2, 9/4, 18, 18/1.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - krivdna odgovornost - izključna krivda enega voznika - vpogled v drug sodni spis - prevozni stroški pooblaščenca, ki ni odvetnik
Sodišče prve stopnje je sicer pogledalo in prebralo spis zadeve o prekršku, kar je kot dokaz predlagala tožena stranka, vendar ta dokazni predlog dokazuje zgolj to, da je tekel ta sodni postopek, kdo so bili njegovi udeleženci in kakšen je bil njegov zaključek. To pomeni, da takšen dokazni predlog zajema le branje končne odločbe, izdane v tem postopku in nič drugega. Če želi stranka, da se iz drugega spisa prebere še kaj drugega kot končna odločba, mora to izrecno predlagati s konkretno navedbo listin, ki naj se iz tega drugega spisa preberejo.
Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik smerokaz vklopil šele, ko je že pričel zavijati levo in ga zavarovanec tožene stranke ni mogel zaznati pravočasno, takrat pa je že bil v fazi prehitevanja tožnika, je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke glede na ugotovljene okoliščine ni mogel storiti ničesar, da bi preprečil nesrečo, kar pomeni, da je njegova krivda za nastali škodni dogodek izključena oziroma, da je do prometne nesreče prišlo po izključni krivdi tožnika samega.
Sodišče prve stopnje je nepravilno priznalo kot potrebne stroške toženi stranki njene potne stroške v višini kilometrine po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja. V takšni višini se namreč kilometrina obračunava le pooblaščencem, ki so odvetniki, in sicer v skladu s 1. odstavkom 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik). Pooblaščencem, ki niso odvetniki, pa se v skladu z 2. odstavkom 18. člena Pravilnika potrebni izdatki, ki obsegajo povrnitev potnih stroškov, odmerijo v skladu z določbami 5. do 9. člena tega Pravilnika. Pritožbeno sodišče je upoštevalo naravo dela pooblaščencev tožene stranke in dejstvo, da javni prevoz ne vozi vedno ob primernem času (2. odstavek 9. člena Pravilnika), zato je toženi stranki priznalo stroške za prevožene kilometre, obračunalo pa po ceni 0,12 EUR/km, kolikor znaša v skladu s 4. odstavkom 9. člena Pravilnika zadnji uradno objavljeni znesek povračila potnih stroškov za zaposlene v državni upravi.
odlog dela v splošno korist - prestajanje kazni zapora
Pritožbeno sodišče se povsem strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da prestajanje kazni zapora ni razlog za podaljšanje roka z delom v splošno korist. Prav ima sodišče prve stopnje, da obsojenec ni z ničemer izkazal svojega namena delo v splošno korist dejansko opraviti. Tudi ko je bil obsojenec na prostosti, tega namena ni izkazal. Zato je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da predlog obsojenca, da se mu odloži delo v splošno korist do pogojnega odpusta s prestajanja kazni zapora, se pravi za nedoločen čas, ni utemeljen. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
Višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo navedene kriterije in sicer, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena 3 leta in pol, da še ni zaključila študija, kar pomeni, da so njene redne zaposlitvene možnosti zmanjšane, pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnica postala samostojna podjetnica ter glede na priznane pravice, ki jih je sodišče tožnici priznalo za čas od prenehanja delovnega razmerja do razveze pogodbe o zaposlitvi in tožnici pravilno odmerilo denarno povračilo v višini ene bruto plače.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev navodil zdravnika
Tožnica v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali nege za potovanje izven kraja bivanja ni imela dovoljenja svoje zdravnice, zato je bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 8. točke prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 6, 9, 9/2, 89, 89/1, 89/1-1, 98, 108, 108/6.. OZ člen 288.. - člen 50.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prevoz na delo in z dela - odpravnina - zakonske zamudne obresti
Tožena stranka je izvedla reorganizacijo poslovanja in uvedla avtomatizirano obdelavo podatkov, zaradi česar je odpadla potreba po ročnem vnosu in obdelavi podatkov s strani delavcev iz enote kontrolinga, v kateri je bila zaposlena tožnica. Zato je tožena stranka enoto kontrolinga ukinila in posledično zmanjšala število delavcev na delovnem mestu samostojni analitik, ki ga je zasedala tudi tožnica, z dveh na enega. Del nalog, ki jih je opravljala tožnica, je zaradi uvedbe avtomatizirane obdelave podatkov ukinila, preostale naloge pa je prerazporedila med druge delavce. Zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
V skladu z drugim odstavkom 9. člena ZDR-1 se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše, kot jih določa ta zakon. Zamik izplačila odpravnine za delavca ne pomeni ugodnejše pravice. Določba šestega odstavka 108. člena ZDR-1 ni določena med izjemami, ki so naštete v tretjem odstavku 9. člena ZDR-1, glede katerih je ne glede na drugi odstavek 9. člena ZDR-1 dopuščena drugačna ureditev s kolektivno pogodbo. Zato je sodišče pravilno upoštevalo rok iz šestega odstavka 108. člena ZDR-1 in pri tem tudi pravilo o vrstnem redu vračunavanja iz 288. člena OZ, po katerem se najprej poplačajo stroški, nato obresti, ki so natekle do dneva plačil, morebitni ostanek pa se uporabi za (delno) poplačilo glavnice.
Skladno z ustavljeno sodno prakso se šteje, da kolikor ob navedbi zneska prejemka iz delovnega razmerja ni izrecno zapisano, da gre za neto znesek, se šteje, da gre za bruto prejemek, od katerega se plačujejo davki oziroma prispevki. Dogovor v neto znesku šteje za izjemo, ki mora biti izrecno dogovorjena med strankama. Ker v predmetni zadevi v sporazumu ni bilo izrecno zapisano, da gre za neto znesek, od katerega se ne plačujejo davki in prispevki, ni utemeljeno toženčevo zavzemanje za to, da bi mu pripadalo izplačilo celotnega zneska odpravnine na njegov račun ter da bi davke oziroma prispevke na navedeni znesek morala kriti tožeča stranka kot delodajalec oziroma, da bi morala dogovorjeni znesek "obrutiti".
Ker je tožeči stranki kot plačniku davka davčni organ naložil, naj plača davke in prispevke od dogovorjene odpravnine po sporazumu, je prišlo do preplačila iz naslova odpravnine na račun toženca. Glede na to je bila tožeča stranka upravičena, da preplačani del odpravnine terja nazaj od toženca skladno s določbami o neupravičeni pridobitvi 190. člena OZ.
ZŠtip-1 člen 18, 18/3, 24, 26. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij (2014) člen 17.
Zoisova štipendija - začasno prebivališče - exceptio illegalis - dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča
Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij je v 17. členu določil, da štipendistu dodatek za bivanje pripada, če ima med drugim od prvega dne šolskega oziroma študijskega leta v kraju izobraževanja prijavljeno začasno prebivališče v skladu z zakonom, ki ureja prijavo prebivališča. Pravilnik oži pravico do dodatka za bivanje k Zoisovi štipendiji, kot jo na zakonski ravni ureja ZŠtip-1. ZŠtip-1 za dodelitev obravnavanega dodatka določa le pogoj prijavljenosti začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ne pa, da mora biti prijavljeno na prvi šolski dan. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno uporabilo t. i. inštitut exceptio illegalis, odklonilo uporabo nezakonitega 17. člena Pravilnika in odločilo neposredno na podlagi ZŠtip-1, tako da je do dodatka k štipendiji ob izpolnjevanju z zakonom predpisanih pogojev upravičen tudi študent, ki začasno prebivališče v kraju izobraževanja ne prijavi prav na prvi šolski dan, temveč kasneje, in sicer od dneva prijavljenosti dalje.
Tožeča stranka, ki je sprejela nadomestno izpolnitev, ki je ni vtoževala, in umaknila tožbo, v pravdi za plačilo denarne terjatve ni uspela in sama trpi svoje pravdne stroške.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL0066271
ZP-1 člen 25, 25/1, 25/2. ZVoz 50, 50/8.
vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - sankcije za prekršek - razlogi za odvzem predmetov - lastništvo predmeta
Ker je pritožba predlagatelja vložena izključno zaradi neizrečene, vendar s strani predlagatelja predlagane, stranske sankcije odvzema predmeta, je višje sodišče zadevo obravnavalo le glede vprašanja, ali je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje za vrnitev vozila in za neizrek predlagane sankcije, ali pa bi moralo sodišče poleg glavne sankcije (globe) obdolžencu izreči tudi stransko sankcijo.
Pri tožnici je bila ugotovljena invalidnost III. kategorije zaradi posledic bolezni in ji je sodišče priznalo pravico do premestitve na drugo delo s stvarnimi razbremenitvami s polnim delovnim časom od 26. 5. 2014 dalje. Tožena stranka v zvezi s tem pravilno opozarja na 401. člen ZPIZ-2. Zavarovancem, ki so bili do uveljavitve pravic po ZPIZ-2 pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg pravic po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZPIZ-2, se ne morejo priznati pravice na podlagi II. ali III. kategorije invalidnosti, razen invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje obseg zavarovanja tožnice za širši oziroma ožji obseg ni ugotavljalo. Dejansko stanje je tako ostalo nepopolno ugotovljeno glede odločilnih okoliščin, ki vplivajo na samo odločitev.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0007050
Ustava RS člen 29. ZKP člen 83, 83/2, 371, 371/1-8. ZNPPol člen 4, 4/1-4.
nedovoljeni dokazi - ugotavljanje identitete obdolženca - pravice obrambe - sojenje v nenavzočnosti - izvedba dokazov - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
S tem, ko je sodišču postal nedosegljiv, je obtoženec sam povzročil situacijo, ko določenih dokazov, ki bi lahko bili njemu v korist, ni bilo moč izvesti in se zato na kršitev pravice do obrambe, ne more uspešno sklicevati.
zdravljenje v tujini - zavrnitev dokaznega predloga - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave
Sodišče prve stopnje lahko izvedbo predlaganja dokaza zavrne le tedaj, ko so zato podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti oziroma očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, kateri dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jo z morebitno vložitvijo pritožbe napade.