omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - istovetnost - dvom - nevarnost pobega - utemeljena nevarnost
Zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za dvom v istovetnost določene osebe, lahko pa pomeni dvom, če se prosilec predstavlja z različnimi osebnimi podatki. Ne glede na navedeno pa v konkretnem primeru to ni več relevantno, saj po presoji sodišča ta razlog za pridržanje ne obstaja več, ker je tožnik k tožbi priložil tazkiro, iz katere je dovolj jasno razvidna njegova istovetnost.
Materialno pravna podlaga za ukrep pridržanja je podana v drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, nevarnost pobega pa je definirana v 31. točki 2. člena ZMZ-1, kjer je opredeljeno, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.
Ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavanega primera postavljeno vprašanje o jasnosti in predvidljivosti določb ZMZ-1 glede "utemeljene nevarnosti pobega" pred koncem azilnega postopka v konkretni zadevi ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo jasno izražen namen tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, zato presoja vprašanja obstoja objektivnih kriterijev kot podlage za sklepanje, da je izkazana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v obravnavanem primeru ni potrebna.
ZSMKR člen 1, 1/1, 3, 3/1, 3/3, 10, 10/2, 12. Pravilnik o trženju semena krmnih rastlin in pese (2003) člen 4, 7.
inšpekcijski postopek - ukrep fitosanitarnega inšpektorja - ukrep prepovedi trženja semen - semenski material kmetijskih rastlin
Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka tržila seme podzemne kolerabe, sort Gransa in Hofmanova rumena, ki je opredeljena kot krmna rastlina. Za podzemno kolerabo se ZSMKR zato, ker gre za kmetijsko rastlino vrste, ki je opredeljena v predpisih Evropske skupnosti iz 1. člena ZSMKR, uporablja. Med strankama ni sporno, da seme podzemne kolerabe, ki ga trži tožeča stranka, ni potrjeno kot osnovno ali certificirano seme, niti da seme ni vpisano niti v sortno listo RS, niti v skupni katalog sort poljščin.
Ni pa uporabljiva določba tretjega odstavka 3. člena ZSMKR, ki določa, da se zakon ne uporablja za semenski material drugih vrst kmetijskih rastlin, če je pridelan v drugi državi članici Evropske unije in se trži v Republiki Sloveniji. ZSMKR je jasen v določilu, kdaj se ne uporablja, in sicer za semenski material drugih kmetijskih rastlin, torej tistih, ki niso opredeljene v predpisih Evropske skupnosti iz 1. člena ZSMKR.
ZBPP člen 8, 8-5, 32, 32/2, 34. ZUP člen 67, 67/2.
brezplačna pravna pomoč - obvezne sestavine prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči - poziv k dopolnitvi vloge - nepopolna vloga - zavrženje vloge
Toženka je pravilno zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP kot nepopolno, bi jo pa lahko zavrgla že na podlagi 5. alineje 8. člena ZBPP, po kateri se BPP ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP.
odvzem orožja in orožne listine - pogoji za odvzem - pogoj zanesljivosti imetnika orožja - hramba orožja
Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, zaslišanja tožnika in prič ter vpogleda v fotografije in upravni spis, sodišče ugotavlja, da tožnik orožja ni hranil zaklenjeno, in sicer ločeno od streliva. Zaradi malomarnosti pri hrambi orožja in streliva je osebo utemeljeno oceniti za nezanesljivo v smislu ZOro-1.
ZDavP-2 člen 68a, 68a/3, 68a/4, 68a/5. ZUstS člen 44.
odmera davka v posebnih primerih - nenapovedani dohodki - davčna osnova - davčna stopnja - odločitev ustavnega sodišča - razveljavitev zakona
Z izpodbijano odločbo je bil davek tožniku odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena, tj. po 70% davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2008 dalje. To pomeni, da je bil v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabljen sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2, zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, pa se razveljavljeni tretji in četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne bi smela uporabiti.
ZDavP-2 člen 68a, 68a/3, 68a/4, 68a/5. ZUstS člen 44.
odmera davka v posebnih primerih - nenapovedani dohodki - davčna osnova - davčna stopnja - odločitev ustavnega sodišča - razveljavitev zakona
V obravnavanem primeru je bil z izpodbijano odločbo davek tožniku odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena ZDavP-2, tj. po 70% davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2008 dalje; to pomeni, da je bil v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabljen sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2, zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, pa se razveljavljeni tretji in četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne bi smela uporabiti, s čimer je bilo pri odmeri materialno pravo napačno uporabljeno.
igre na srečo - omejitev dostopa do spletne strani - ponudnik dostopa do interneta - primernost in sorazmernost ukrepa
Po presoji sodišča sta v predlogu predlagana obseg omejitve dostopa do spletne strani (omejitev dostopa do spletne strani https:www...com/, na kateri zavezanec prireja igre na srečo) in način izvršitve (omejitev dostopa do predmetne spletne strani s preusmeritvijo na drugo spletno stran na način, da se na DNS strežnikih, ki jih ima ponudnik storitev informacijske družbe v lasti ali v upravljanju, onemogoči pretvorba tekstovnega spletnega naslova https:www...com/ v pravi IP naslov tako, da vrne IP naslov spletne strani ...) podana ob upoštevanju načela sorazmernosti in v okviru tehničnih možnosti, saj je predlagatelj predlagana obseg omejitve in način izvršitve utemeljil z upoštevanjem okoliščin, ki jih določa ZIS (da je predlagani obseg nujno potreben in da je način izvršitve za nasprotno stranko kot ponudnika storitev informacijske družbe najmanj obremenjujoč in z najmanj stranskimi učinki).
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva in dokazi - dokazno breme
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
ZDavP-2 člen 68a, 68a/3, 68a/4, 68a/5. ZUstS člen 44.
odmera davka v posebnih primerih - nenapovedani dohodki - davčna osnova - davčna stopnja - odločitev ustavnega sodišča - razveljavitev zakona
V izpodbijani, še nepravnomočni odločbi, sta zaradi upoštevanja davčnih obdobij izpred 1. 1. 2009 in zaradi nepravilne oziroma previsoke (70%) davčne stopnje, v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča in s tem nepravilno ugotovljeni tako (enovita) davčna osnova, kot tudi višina odmerjenega davka.
brezplačna pravna pomoč - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - dokazovanje pravočasnosti - prepozna tožba
Tožnica v odgovoru, ki ga je sodišče prejelo 15. 10. 2020 (v elektronski obliki dan prej) ni podala navedb, s katerimi bi oporekala zaključkom sodišča v zvezi s pravočasnostjo tožbe. Njene smiselno podane navedbe, da naj v času izdaje izpodbijane odločbe še ne bi bilo obstoječih razlogov za vložitev predmetne tožbe, pa ne vplivajo na presojo sodišča o nepravočasnosti predmetne tožbe.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - zavrženje ponovne vloge - nova dejstva in dokazi - trditveno in dokazno breme - izjava stranke - svetovalec za begunce
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Na prosilcu je dokazno breme, da izkaže, da novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Glede na navedeno prosilčevo dolžnost zatrjevana kršitev pravil postopka, da tožniku v okviru postopka o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka niso bila postavljena podrobnejša vprašanja, v obravnavani zadevi ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, še posebej zato, ker s tem povezani tožbeni ugovor izhaja iz nepravilnega izhodišča, da je tožnik izkazal, da za nepravočasno uveljavljanje ni kriv.
Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/2. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - predujem - založitev predujma za stroške - izvršba - izvršba inšpekcijske odločbe - izvršba izrečenega inšpekcijskega ukrepa
V obravnavani zadevi je bilo treba presoditi, ali je sklep, s katerim je bilo tožniku naloženo, da založi znesek, potreben za kritje izvršilnih stroškov, treba šteti kot akt, ki se lahko v upravnem sporu izpodbija v smislu določbe 2. člena ZUS-1. Upravnosodna praksa je tožbe zoper tovrstne sklepe najprej obravnavala po vsebini, torej je štela, da gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (npr. sodbi tega sodišča I U 202/2015 z dne 3. 9. 2015 in II U 202/2016 z dne 14. 12. 2016). Nato je prišlo do spremembe ter so bile tožbe zoper tovrstne sklepe zavržene, in sicer z argumentacijo, da gre za zgolj začasno obveznost ter da v primeru, če zavezanec naloženega predujma ne založi, tega zneska od njega organ ne more izterjati, temveč ga mora založiti sam (npr. sklepi tega sodišča I U 220/2017 z dne 25. 1. 2018, I U 1903/2017 z dne 4. 12. 2018, III U 273/2017 z dne 10. 1. 2019). Vendar pa ob obravnavanju konkretnega primera sodišče ugotavlja, da zadnje navedenemu argumentu ne more slediti: če zavezanec s sklepom, kot je izpodbijani, naloženega zneska ne plača, se ta od njega prisilno terja v predpisanem postopku, in sicer se izvršba opravi tako, kot v primeru vsakega drugega izvršilnega naslova, ki vsebuje denarno obveznost. Le kolikor se znesek predujma od zavezanca ne uspe izterjati, ga mora založiti sam organ, ker se postopek za izvršitev inšpekcijske odločbe uvede in vodi po uradni dolžnosti.
Glede (višine) predujma je treba upoštevati, da je natančna višina bodočih stroškov izvršbe po drugih osebah negotova in je zato že zakonodajalec privzel, da založeni znesek ne ustreza nujno kasneje nastalim, dejanskim stroškom izvršbe. Zato višina zneska, ki ga mora zavezanec založiti kot predujem, ni predmet natančnega ugotovitvenega postopka, temveč zgolj okvirne ocene oziroma predvidevanja o višini stroškov. Upravni organ tako v fazi, ko se nalaga založitev predujma, ni dolžan podrobno ugotavljati oziroma preverjati vsake posamezne postavke stroškov in tudi ne ekonomske utemeljenosti načina izvajanja izvršbe, ampak je preizkus omejen na presojo, da postavke niso očitno nerazumne in da niso v očitnem nasprotju s podatki spisov zadeve.
ZMZ člen 15, 16, 16a, 21, 22, 23 27, 27/1, 27/1-4. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 16, 25, 25/5, 46, 46/2, 46/3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47.
mednarodna zaščita - prosilec iz Afganistana - status begunca - načelo zaslišanja strank - razlogi preganjanja - pripadnost posebni družbeni skupini - glavna obravnava - prosilčeva starost - učinkovito pravno sredstvo - največja korist otroka - dokazni standard - dokazna ocena
Če gre po interpretaciji Sodišča EU za dva različna statusa in za dva različna režima in ne za eno »pravico do mednarodne zaščite«, je razumljivo, upoštevajoč nenazadnje tudi ZUP, da je treba odločati o vsakem statusu posebej. Mednarodna zaščita torej ni ena pravica, ki ima dve obliki, ampak gre v teh zadevah za to, da obstaja ena prošnja za mednarodno zaščito, ki ima (običajno) dejansko dva zahtevka, ki si v smislu časovnega poteka odločanja v postopku sledita en za drugim.
Če v upravnem sporu ne gre za situacijo, ko tožnik upravičeno navaja nova in relevantna dejstva in dokaze, ki bi jih bilo treba izvajati na glavni obravnavi, potem velja, da določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, ki ima neposredni učinek, pomeni, da zaslišanje tožnika na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank.
Toženi stranki sicer ni treba, da pred izdajo odločbe v vsakem primeru predoči končno dokazno oceno, zato da bi se prosilec lahko učinkovito branil pred izdajo odločbe, z izjemo v primerih, kadar državljan tretje države ni mogel razumno domnevati, katera dejstva so mu očitana, ali kadar je bil objektivno v takem položaju, da nanje ni mogel odgovoriti brez nekaterih preverjanj ali postopkov, zlasti z namenom pridobitve potrdil. Vendar pa če ta dokazna ocena temelji na določenih nekonsistentnostih v izjavah ali predloženih listinah (originalni tazkiri in kopiji potnega lista) in na uporabi informacij o stanju v izvorni državi, potem tožena stranka, mora dati možnost prosilcu, da se izreče o nekonsistentnostih in informacijah o izvorni državi, ki jih je pridobila tožena stranka in mora njegova pojasnila, kot je že bilo pojasnjeno z navedbo pravno-relevantnih virov, vključiti v dokazno oceno, tako da upošteva pripombe, ki jih prosilec poda v zvezi z zatrjevanimi nekonsistentnostmi, sicer je omenjena pravica do izjave in obrambe zagotovljena le navidezno.
S tem, ko je tožena stranka dokazno oceno oprla izključno na pomislek o zunanji nekonsistentnosti tožnikovih navedb, in je štela, da je predložena tazkira nepristna na podlagi pridobljene kopije potnega lista tožnika in informacij o stanju v izvirni državi, je imela obveznost, da te informacije v luči omenjenega dokaznega pomisleka o nekonsistentnosti predoči tožniku, da se do njih opredeli pred izdajo odločbe, česar pa ni storila.
V postopkih mednarodne zaščite je sicer pravno relevantna starost prosilca v času podaje prošnje oziroma registracije prosilca za mednarodno zaščito in ne v času izdaje pravne odločbe, kar ima lahko pomen tako za procesne kot tudi materialne vidike spora.
Zaradi nezanesljivosti znanstvenega ugotavljanja starosti pri tako majhnih razlikah z vidika načela varovanja otrokovih koristi, ne dovolj natančno ugotovljena starost v konkretnih okoliščinah zatrjevanega preganjanja ne more imeti vpliva na izpolnjevanje materialnih pogojev za status begunca. Kadar namreč razlogi za preganjanje niso neposredno ali posredno vezani na to, da je prosilec posebej ranljiv zaradi mladosti oziroma mladoletnosti, ker tožnik tega ne zatrjuje in ker to tudi ne izhaja iz podatkov v upravnem in sodnem spisu, potem mladoletnost ne dodaja nič bistvenega stopnji tveganja. Zato v tem konkretnem primeru navedene napake pri ugotavljanju starosti tožnika v upravnem postopku niso imele vpliva na odločitev o izpolnjevanju pogojev za status begunca.
V zvezi s konkretnimi okoliščinami, ki se nanašajo na tožnika, torej z okoliščinami, ki naj bi tožnika neposredno silile, da je zapustil Afganistan, tožnik ni podal opravičljivega razloga za izrazita neskladja znotraj njegove izpovedbe in to v bistvenih elementih. Tožnik je bil preveč neprepričljiv v trditvah, da je iz Afganistana pobegnil, ker ga je bilo strah že izraženih in nanj usmerjenih dejanj preganjanja v izvorni državi. Tožnik za čas 6 let po izginotju oziroma zatrjevanem umoru očeta tudi ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem na podlagi pripisanega političnega prepričanja v prihodnosti v primeru vrnitve v izvorno državo.
V obravnavanem sporu gre najprej za ugotavljanje konkretnega historičnega dogodka, ki naj bi se po trditvah tožnika že zgodil, in šele potem tudi za oceno prihodnjega tveganja. V elementu preteklega preganjanja po mnenju Upravnega sodišča velja višji dokazni standard in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50%. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka tožniku naložila preveliko dokazno breme, saj bi očitno moral tožnik z vso gotovostjo izkazati nevarnost preganjanja, ki se deloma povezuje s preteklimi dogodki, vendar pa ta napaka ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, ker jo je popravilo Upravno sodišče v tem postopku.
mednarodna zaščita - ekonomski razlog - resna škoda - utemeljen strah - očitno neutemeljena prošnja - trditveno breme - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev
Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost in brez izkazanega namernega odtegovanja nujne pomoči, ne spada pod pravni okvir subsidiarne škode.
inšpekcijski postopek - ukrep tržnega inšpektorja - prepoved sklepanja prodajnih in drugih pogodb - nepošten pogodbeni pogoj
Za tako občutno povečanje višine nadomestila na 120 EUR za stranko, ki želi finančne instrumente prenesti k drugemu ponudniku, tožnica ni podala razumne in logične razlage. Navedb tožnice, da višina temelji na izračunani lastni ceni storitve, za katero je nadomestilo določeno, in ki glede na spremembo ZPPDFT-1, ki določa obveznost hranjenja podatkov in dokumentacije deset let, vključuje tudi 10 letni strošek hrambe podatkov in dokumentacije, tudi po presoji sodišča ni mogoče prejeti kot utemeljenih.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - varna izvorna država - prosilec iz Alžirije
Tožnik v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, dejstev, ki bi lahko bila pravno pomembna glede njegove subjektivne ogroženosti, ki bi mu lahko grozila ob vrnitvi v Alžirijo, ni konkretno in podrobno navajal. Zato tožena stranka dejanskega stanja glede novačenja skrajnežev, kar je tožnik povedal zelo skopo (tožnik ni navedel niti katerih skrajnežev), ob upoštevanju stališča, da je Alžirija skladno z vladnim Odlokom razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem poročil o izvorni državi.
Tožnik je šele v tožbi (dopolnitvi) zatrjeval, da je zapustil državo pred potekom 3 let od prenehanja vojaške službe, zato mu ob vrnitvi v Alžirijo grozi zaporna kazen. Pri tem ni navedel razlogov, zakaj navedenega ni mogel predhodno navesti. V postopku pred toženo stranko je navajal le, da obstaja zakon, ki prepoveduje nekdanjim vojaškim uslužbencem zapustitev Alžirije pred potekom tega roka. Posledic ni navajal, niti ni zatrdil, da bi to storil in da bi mu zaradi navedenega ob vrnitvi grozila subjektivna ogroženost.
ZUS-1 člen 2, 3, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. ZUreP-2 člen 153, 153/1, 153/3, 154/4.
program opremljanja stavbnih zemljišč - splošni akt - predhodni preizkus tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Program opremljanja stavbnih zemljišč, ki ga sprejme občinski svet, je splošen pravni akt oziroma predpis, ki ga občina izda v okviru svojih pristojnosti, zato Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) kot splošnega pravnega akta ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Ker izpodbijani Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč ne ureja tožnikovega posamičnega razmerja, ga tudi na podlagi tega v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati neposredno.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZIN člen 28, 28/1. ZUP člen 43.
inšpekcijski postopek - stranski udeleženec - vstop v postopek - pravočasnost - sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Ker je tožnik zahteval položaj stranskega udeleženca šele po končanem inšpekcijskem postopku, in ker je predmetni inšpekcijski postopek s sklepom z dne 4. 7. 2019 že ustavljen, vsebinska obravnava predmetne tožbe ne bi mogla privesti do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja, to je do priznanja tožniku uveljavljanega položaja stranskega udeleženca v predmetnem inšpekcijskem postopku.
odpis davčnega dolga - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - globa - zavrženje vloge
Pravilna je odločitev toženke, ki je zavrgla tožnikovo vlogo, s katero je predlagal odpis glob iz naslova prekrškov ter dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in drugih prostovoljnih prispevkov za socialno varnost.
Z izpodbijanim sklepom terjane obveznosti predstavljajo prednostne terjatve v smislu drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP, torej, da gre za nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Terjani prispevki se nanašajo na obdobje avgusta 2017, nad tožnikom pa se je stečajni postopek začel 1. 9. 2017. Posledično so te terjatve izvzete iz odpusta po 2. točki sklepa o odpustu obveznosti.