Kar zadeva bivanjske razmere, s katerimi naj bi bil tožnik soočen v zaporu, se tožena stranka ne bi smela opreti samo na zagotovila državnega organa pravobranilstva iz ZDA, ampak bi morala uporabiti tudi poročila o stanju v konkretnem zaporu, kamor naj bi bil tožnik nastanjen, s strani mednarodnih organizacij, ki se sistematično ukvarjajo s spremljanjem tega področja v ZDA. Če teh poročil ni, potem pridejo v poštev tudi poročila drugih inštitucij ali prispevki posameznih komentatorjev, raziskovalcev, novinarjev, katerih analize oziroma poročila je treba ustrezno oceniti z vidika njihove dokazne vrednosti. Tožnik je svoj del dokaznega bremena izpolnil s tem, ko se je skliceval na tri članke. Tožena stranka zaradi napačne razlage določil prvega in tretjega odstavka 530. člena ZKP teh dokazil sploh ni ocenjevala in tako ni izpolnila svojega dokaznega bremena oziroma svojih procesnih obveznosti, da odvrne dvom v to, da bi zaradi bivanjskih razmer v zaporu MCC Chicago prišlo do kršitve pravice iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
Ker tožena stranka v konkretnem primeru opisane kakovosti informacij, vrste informacij in navedenih elementov bivanjskih in režimskih razmer v zapornem kompleksu MMC Chicago ni poskušala pridobiti, razen od pravosodnega organa ZDA, kar pa z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah ne zadošča, in tovrstnih informacij ni upoštevala, je s tega vidika izpodbijani akt nezakonit oziroma je tožena stranka napačno uporabila določilo prvega odstavka 530. člena ZKP v zvezi z tretjim odstavkom 530. člena ZKP in procesnim vidikom obveznosti na podlagi 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.