kazenska sankcija - odmera kazni - načelo enakosti pred zakonom - enako varstvo pravic - sostorilstvo
Pravica do enakega varstva pravic je relevantna tudi pri odločanju o sankcijah v kazenskem postopku, kjer je različna obravnava obdolžencev v bistveno enakih položajih dopustna samo, če zanjo obstaja razumen in stvaren razlog.
Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru soočeno s položajem, ki je nezdružljiv z ustavnim jamstvom iz 22. člena Ustave RS, saj sta bili v kratkem časovnem razmaku glede enakih okoliščin, relevantnih pri odmeri sankcije za obsojence (sostorilce istega kaznivega dejanja), ki so v bistveno primerljivih položajih, sprejeti dve diametralno nasprotni sodni odločitvi. Razhajanje v odločitvah izvira prvenstveno iz dejstva, da je bila kazenska zadeva zoper obsojenega A. A. izločena iz enotnega postopka I K 12747/2023, kar je povzročilo, da sta sodišči prve in druge stopnje o njegovi krivdi in sankciji odločali v ločenem kazenskem postopku. Nastalo procesno situacijo, ki je nevzdržna z vidika 22. člena Ustave RS, lahko odpravi le Vrhovno sodišče v postopku z izrednim pravnim sredstvom, saj v danem primeru ni videti nobenih razumnih razlogov, ki bi utemeljevali različno obravnavo obsojencev pri sankcioniranju oziroma upravičevali različno presojo bistveno enakih okoliščin pri odmerah kazni za obsojence, ki so v bistveno enakih položajih.
Po prvem odstavku 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Ko gre za izpovedbe prič so te lahko na glavni obravnavi pretresene tudi z uporabo njihovih izjav iz predhodnega postopka na policiji. Zlasti, ko se priče zaradi vrzeli v izpovedbi, na te izjave sklicujejo, ko se izpovedbe in izjave vsebinsko razlikujejo ipd. V takšnih primerih izjave iz predhodnega postopka na policiji postanejo sestavni del pričine izpovedbe in šele z njo predmet vestnega tehtanja dokazov po drugem odstavku 355. člena ZKP.
opis kaznivega dejanja - goljufija - tuje premoženje - oškodovanec
Zahtevam načela zakonitosti bo v kazenskem pravu zadoščeno tudi takrat, kadar bo iz opisa mogoče zanesljivo prepoznati, da imetnik prikrajšanega premoženja ni storilec sam. Zanesljiv sklep, da gre za "tuje premoženje," je možen tudi na podlagi opisa, v katerem se oškodovanca (kot fizične ali pravne osebe) ne navede.
primeren čas za pripravo obrambe - dokazovanje z listinami - dokazni predlog - prekinitev glavne obravnave
Zagovornik je navedel, da bi obramba pred vpogledom v listino morala imeti čas za pripravo na izvedbo tega dokaza, ni pa podal konkretne zahteve, da bi se obrambi po seznanitvi s prebranim delom listine omogočil dodaten čas za izjavo o njej ali za vpogled v listino oziroma seznanitev z njeno vsebino na kakšen drugačen ali poglobljen način, kot je to storilo sodišče z branjem listine na samem naroku. Z namenom priprave obrambe bi zagovornik lahko predlagal tudi prekinitev obravnave, vendar pa nobene od naštetih možnosti ni izkoristil. Nenazadnje pa bi zagovornik, ki kršitev pravice do primernega časa za pripravo obrambe povezuje tudi z napovedjo novih dokaznih predlogov, to možnost lahko izkoristil še v pritožbenem postopku. Če namreč zagovornik zatrjuje, da se z listino na naroku ni mogel podrobneje seznaniti in morebiti podati novega dokaznega predloga, pa bi takšen dokazni predlog lahko podal vsaj v pritožbi in s tem višjemu sodišču omogočil, da bi v okviru pritožbenih pooblastil in ob upoštevanju jamstev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) odpravilo primanjkljaje, ki jih zatrjuje obramba.
Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da s procesnega vidika ni sprejemljivo, da bi v kazenskem postopku glede istega dejanja hkrati obstajali nepravnomočna sodba, zoper katero se še lahko vloži pritožba, in sodba, ki je glede na določbo prvega odstavka 129. člena ZKP pravnomočna. Takšne okoliščine po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča terjajo razveljavitev odločbe drugostopenjskega sodišča, s katero ni bilo odločeno o vseh pritožbah. Vrhovno sodišče je enako stališče že zavzelo tudi v okoliščinah, ko je drugostopenjsko sodišče o pritožbi enega od udeležencev postopka meritorno odločilo, drugo pa zaradi pravnomočnosti izpodbijane sodbe naknadno zavrglo ter s temu udeležencu de facto odvzelo pravico do pritožbe. Pri tem je Vrhovno sodišče odločilo, da v takem primeru načelo konsekutivnega odločanja narekuje tudi razveljavitev tiste od omenjenih drugostopenjskih odločb, ki se z zahtevo neposredno ne izpodbija, da bi nato pritožbeno sodišče lahko o obeh pritožbah odločilo z eno odločbo.
Glede na povzete okoliščine in predstavljeno ustaljeno sodno prakso Vrhovno sodišče zaključuje, da so zahteve zagovornikov obsojencev utemeljene in je potrebno ob dejstvu, da so tudi pooblaščenci pravne osebe Milicom skupina d.o.o. vložili pritožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko sodbo, o kateri pa z izpodbijano drugostopenjsko sodbo ni bilo odločeno, le-to razveljaviti. Po načelu konsekutivnega odločanja je treba razveljaviti tudi pravnomočni sklep o zavrženju pritožbe pooblaščencev pravne osebe Milicom skupina d.o.o., saj bo le tako drugostopenjsko sodišče lahko spoštovalo določbo drugega odstavka 388. čelna ZKP in odločilo o vseh pritožbah zoper isto sodbo v eni odločbi. Zadevo je Vrhovno sodišče tako vrnilo v novo odločanje drugostopenjskemu sodišču, da bo odločilo ne samo o pritožbah zagovornikov obeh obsojencev, temveč hkrati tudi o pritožbi pooblaščencev pravne osebe.
Za nepravo oziroma ponarejeno listino gre takrat, ko je ne izdela tisti, ki iz listine izhaja kot njen izdajatelj, tj. fizična ali pravna oseba. Za presojo nepravilnosti v kontekstu 251. člena KZ-1 ni pomembno, ali je vsebina listine resnična ali ne (materialna falsifikacija); kaznivo dejanje ponarejanja listin je lahko podano tudi, ko je vsebina izjave na ponarejeni listini resnična. Bistveno je, da se s ponarejeno listino vzbuja napačen vtis, da je listino izdelala druga oseba, in ne tista, katere misel je v listini dejansko materializirana. Gre za preslepitev, spravljanje v zmoto glede identitete izdajatelja listine. Ponareditev listine nedvomno predstavlja (lastnoročen) podpis druge osebe oziroma ponareditev tega podpisa, smiselno enako pa velja tudi za ponarejen (na primer skeniran, predrugačen, nepristen) žig pravne osebe, ki pri naslovniku v pravnem prometu lahko povzroči zmoto o tem, kdo je listino izdal.
KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2. ZGD-1 člen 281, 281/5.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - delictum proprium - premoženjska škoda - dejanski poslovodja
Storilec kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 je lahko le nosilec določenega položaja, pravic ali dolžnosti v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti. Posebna lastnost storilca je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja, zato je inkriminacija po 240. členu KZ-1 t. i. pravo posebno kaznivo dejanje (pravi delictum proprium). Posebna lastnost storilca lahko izvira iz njegovega formalnega položaja v gospodarski družbi, v določenih izjemnih primerih pa lahko tudi iz njegovega dejanskega vodenja podjetja. Za takšno dejansko poslovodstvo (t. i. faktični organ) pa gre le v primeru, ko storilec poslovodno dejavnost opravlja kontinuirano in daljši čas ter njegovo dejansko funkcijo poslovodje enotno sprejmejo vsi člani gospodarske družbe.
Pravno priznana premoženjska škoda je po 132. členu OZ le tista kršitev premoženjske pravice oškodovanca, ki povzroči bodisi zmanjšanje oškodovančevega premoženja (navadna škoda oziroma damnum emergens) bodisi preprečitev njegovega povečanja (izgubljeni dobiček oziroma lucrum cessans). Navadna premoženjska škoda nastane, ko se vrednost oškodovančevega premoženja dejansko zmanjša, to pa je v obravnavanem primeru trenutek sklenitve spornih pogodb, v katerem naj bi po očitku nastale medsebojno neenakovredne terjatve.
Zgolj dejstvo, da je bil nakup poslovnih deležev v nasprotju z internimi akti družbe, še ne pomeni, da je s tem za družbo nastala tudi premoženjska škoda. Do zmanjšanja premoženja oškodovane družbe zaradi nakupa poslovnih deležev (torej do navadne škode) bi lahko prišlo le, če bi oškodovana družba za poslovna deleža plačala ceno, ki je presegala njuno pošteno tržno vrednost v času storitve kaznivega dejanja.
upravno sodišče - zunanji oddelek pristojnega sodišča - predlog za prenos krajevne pristojnosti - pristojnost za odločanje - prenos stvarne pristojnosti - zavrženje predloga
Vrhovno sodišče sicer na predlog stranke lahko odloči o prenosu krajevne pristojnosti (67. člen Zakon o pravdnem postopku; ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), vendar gre pri tem izključno za prenos pristojnosti na drugo sodišče z enako stvarno pristojnostjo, ne pa na sodišče drugačne stvarne pristojnosti. Prenos krajevne pristojnosti na povsem drugo sodišče v upravnem sporu ni mogoč, saj v Republiki Sloveniji obstaja le eno sodišče, ki je stvarno pristojno za obravnavo teh sporov.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - pritožba tožene stranke - sistemske pomanjkljivosti - preverjanje - utemeljen sum - pomanjkljivi razlogi sodbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka - ugoditev pritožbi
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Dublinski uredbi III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča. Podobno je tudi SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrnjena prošnja za azil - presoja dejanskega stanja - preganjanje prosilca v izvorni državi - nedržavni subjekti - zaščita pred preganjanjem - dokazno breme - prijava preganjanja - zaščita v izvorni državi
Očitek pritožnika, da se ne more strinjati z navedenimi dejanskimi ugotovitvami toženke in sodišča sodišča prve stopnje, ne more imeti uspeha. Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost že ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu tožnik nasprotuje s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane že zavrnilo sodišče prve stopnje.
Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka s tem, ko je potrdilo pritožnikovo dolžnost, da navede dejstva v svojo korist. Kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je Ustavno sodišče v odločbi, št. Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019, v 12. točki obrazložitve odločbe sprejelo stališče o dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.
Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi. Vrhovno sodišče poudarja, da v primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj pritožnik nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b. ZUS-1 člen 59, 59/3, 59/3-2, 64, 64/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - ugoditev tožbi - pritožba tožene stranke - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - preveritev podatkov po uradni dolžnosti - ravnanje policije - sodbe ni mogoče preizkusiti - ugoditev pritožbi
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Dublinski uredbi III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča. Podobno je tudi SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico.
predlog za dopustitev revizije - odškodninska odgovornost - podlage odškodninske odgovornosti - povrnitev premoženjske škode - vzročna zveza - prekluzija - navajanje novih dejstev in dokazov - prepoved navajanja novih dejstev in dokazov - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali sta sodišči s tem, ko zaradi uporabe prekluzijskega pravila nista upoštevali navedb tožeče stranke, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava, narobe razlagali pravila o prepovedi navajanja novih dejstev in dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo iz prvega odstavka 286. člena ZPP?
predlog za prenos krajevne pristojnosti - umik predloga - predlog za kaznovanje
Vlagatelj pravnega sredstva umakne vloženo pravno sredstvo, dokler sodišče ne izda o njem odločbe. Po analogiji velja enako glede predlaganega akta, kakršen je predlog za prenos krajevne pristojnosti po 67. členu ZPP.
ZPP pravdnim strankam ne daje možnosti, da bi podale predlog za kaznovanje po 11. ali 109. členu ZPP. Predlog tožeče stranke za kaznovanje tožene stranke zato ni upošteven.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali pritožbeno sodišče s tem, ko izda vmesno sodbo, s katero v izreku ugotovi obstoj pravnega razmerja - odškodninske odgovornosti, krši določila 315. člena ZPP in ali je izrek vmesne sodbe, v katerem se "ugotovi" obstoj pravnega razmerja oziroma "ugotovi odškodninska odgovornost", pravilen?
pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - obseg pritožbenega preizkusa - kasatorično pooblastilo - zavrnitev pritožbe
Ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da sodišče druge stopnje ni pojasnilo razloga za uporabo kasatoričnih pooblastil iz prvega odstavka 354. člena ZPP. Pritožnica skuša s tako pojasnjenimi razlogi polemizirati predvsem z drugačno razlago procesnih okoliščin, iz katerih je sodišče druge stopnje sklepalo na absolutno bistveno kršitev postopka pred sodiščem prve stopnje. V tem delu pritožnica sega preko (edinega) pritožbenega razloga iz drugega odstavka 357.a člena ZPP. Zato v okoliščinah konkretnega primera Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča druge stopnje, da ne gre za bistveno kršitev postopka, ki bi jo lahko samo odpravilo sodišče druge stopnje.
spor o pristojnosti - postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - razveljavitev sklepa o izvršbi - negativni kompetenčni spor - razmejitev pristojnosti med okrajnim in okrožnim sodiščem - zavrženje predloga
Sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni mogoče šteti za negativno kompetenčno odločitev o vprašanju, katero od splošnih sodišč (okrajno ali okrožno) je stvarno pristojno za odločitev o tožbenem zahtevku v pravdi. Ne gre namreč za akt odstopa na podlagi prvega odstavka 23. člena ZPP, temveč le za "tehnični" odstop na podlagi 62. člena ZIZ.
predlog za dopustitev revizije - obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - obrazložitev predloga za dopustitev revizije - utemeljitev pomembnosti vprašanja - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagatelj z navedbami v predlogu, ki niso bile v nobeni zvezi s predlaganimi vprašanji, ni obrazložil pomembnosti predlaganih pravnih vprašanj, niti ni pojasnil, zakaj naj bi sodišče druge stopnje predlagana vprašanja rešilo nezakonito. Njegova vloga je po vsebini podobna reviziji zoper odločbi sodišč prve oziroma druge stopnje, pri čemer utemeljitev revizijskih razlogov po ustaljeni sodni praksi sama po sebi ne predstavlja razloga za dopustitev revizije.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - prosilec za azil - baza Eurodac - sistemske pomanjkljivosti - domneva - dokazno breme - nestrinjanje z dokazno oceno - dokazna pravila - zavrnitev pritožbe
Dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito je del skupnega evropskega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar pa to še ne pomeni, da vsako ravnanje policije pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito utemeljuje sklepanje, da bo prosilec takšnega ravnanja deležen tudi po podaji prošnje oziroma, da bo pritožnik, ko bo v v okviru dublinskega postopka vrnjen v Republiko Hrvaško, oviran pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Ker bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile glede na do sedaj navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi torej lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na policijske postopke v primerih nezakonitega prehajanja državne meje.Upoštevaje navedeno se kot za odločitve nerelevantne izkažejo tudi pritožbene navedbe o domnevnih "push backih" kot sistemski pomanjkljivosti azilnih postopkov na Hrvaškem, za katere pritožnik sam navaja, da se izvajajo nad posamezniki, ki nimajo statusa prosilca za azil na Hrvaškem.
Sodišče prve stopnje je ocenilo vse dokaze, pri čemer (v nasprotju s pritožnikovimi trditvami) ni izhajalo iz tega, da obstajajo dokazna pravila, po katerih bi se sistemske nepravilnosti lahko dokazovale le s poročili določenih organov, temveč je opravilo celovito vsebinsko presojo. Pritožnik v pritožbi v zvezi z zatrjevanjem obstoja sistemskih pomanjkljivosti ne navaja novih dokazov, temveč uveljavlja, da bi jih moralo Vrhovno sodišče ovrednotiti drugače. Vendar za to ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov, temveč po vsebini ponavlja navedbe, ki jih je podal v dosedanjem postopku in do katerih se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje.