ugotavljanje odstotka invalidnosti - splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb
V skladu s Splošnimi pogoji za nezgodno zavarovanje oseb ni pravilno razlikovanje oz. delitev procenta invalidnosti na del, ki izvira iz poškodbe ter na del, ki izvira iz degenerativnih sprememb.
pridržanje osebe v psihiatrični zdravstveni organizaciji
Sodišče prve stopnje tako dolžno ugotoviti ali je pridržana oseba zaradi bolezenskega stanja nesposobna oziroma nevarna tako, da ogroža življenje (ne samo telesno integriteto, kot je navedlo sodišče prve stopnje) drugih ljudi. Prav tako je dolžno ugotoviti, da ta oseba odklanja zdravljenje, ki bi bilo nujno potrebno. Sodišče izreče ta najstrožji ukrep le, kadar obenem ugotovi, da milejši ukrepi niso mogoči. Vsega tega pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.
Obstoj vzročne zveze med neposedovanjem vozniškega dovoljenja in nezgodo ni pogoj za izključitev obveznosti zavarovatelja za plačilo zavarovalnine, če je takšen pogodbeni dogovor med strankama, vsebovan v splošnih pogojih nezgodnega zavarovanja.
Pravnomočna sodba o dolžnosti izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vpis hipoteke (5. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1, Ur. l. RS, št. 58/03) ni listina iz prvega odstavka 46. člena ZZK-1, na podlagi katere bi zemljiškoknjižno sodišče o vknjižbi hipoteke odločalo po uradni dolžnosti. Potreben je predlog za vknjižbo (prvi odstavek 125. člena ZZK-1), ki je utemeljen, če je, med drugim, vpis dovoljen po stanju zemljiške knjige (3. točka prvega odstavka 148. člena ZZK-1), oziroma če sodna odločba, na podlagi katere se zahteva vpis, učinkuje proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica, glede katere se bo vpis opravil (druga alineja prvega odstavka 150. člena ZZK-1).
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pokrivanje s tožbenim zahtevkom - pogoji za začasno odredbo - motenje posesti
Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, ne pa uveljavitev terjatve, je pa nemalokrat in tudi v tem primeru, zlasti, ko gre za začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, narava razmerja in okoliščine, zaradi katerih je treba intervenirati, takšna, da zahteva ukrepe, ki se skoraj pokrivajo s tožbenim zahtevkom. To še posebej tedaj, ko je treba z začasno odredbo preprečiti nastanek težko nadomestljive škode.
Določbe 141. in 142. člena ZPP o fikciji vročitve veljajo tudi v primeru vročanja pisanj v poštni predal (20. in 21. člen Splošnih pogojev izvajanja univerzalne poštne storitve).
Čeprav pošta po izteku 15-dnevnega roka za dvig pošiljke sodišču nevročene pošiljke ni vrnila, ampak jo je vložila v poštni predal, to ne spremeni dejstva, da se vročitev, ki jo je odredilo sodišče, šteje za opravljeno že z dnem, ko je bilo v poštnem predalu puščeno drugo obvestilo o prispelem pismu.
Po ZDR je prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka odpovedi možna le v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ter v primeru podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1., 2. ali 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.
Bistvo eventualne kumulacije zahtevkov (182/3 čl. ZPP) je v tem, da sodišče odloči o podrednem zahtevku le, če primarnega v celoti zavrne. Če je podredni zahtevek vsebovan še v primarnem (npr. če tožnik v podrednem zahtevku zahteva manj (in ne nekaj drugega), kot v primarnem), ne gre za eventualno kumulacijo zahtevkov. Taka kumulacija je le navidezna in mora sodišče takšen zahtevek obravnavati kot enoten zahtevek.
Pravica do zagovora se začne uresničevati že s predhodno pisno obdolžitvijo, s katero se delavec seznani z bistvenimi podatki o zatrjevani kršitvi pogodbene obveznosti. Če tožena stranka pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne poda pisne obdolžitve in delavcu ne omogoči zagovora, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
KPND člen 33, 33/1, 37, 37/2, 33, 33/1, 37, 37/2. SKPg člen 43.
denarni zahtevek - delovna uspešnost - osnovna plača
Glede na dikcijo 1. odst. 33. čl. KPND in 2. odst. 37. čl. KPND pridobi delavec, za katerega veljajo določbe KPND, plačo na podlagi svoje individualne delovne uspešnosti dodatno k osnovni plači, kar pomeni, da nižje plače od osnovne (ob predpostavki polnega delovnega časa in normalnih delovnih pogojev) ne more dobiti. Takšna ureditev se razlikuje od ureditve, opredeljene v 43. členu SKPgd, po kateri je osnovna plača odvisna tudi od vnaprej določenih delovnih rezultatov. Določbe, vsebovane v KPND, predstavljajo minimalni obseg pravic, ki je zagotovljen vsem delavcem, za katere ta kolektivna pogodba velja. Zato so za delavce morebitne manj ugodne določbe, ki jih vsebujejo podjetniške kolektivne pogodbe oz. splošni akti delodajalca, neupoštevne.
Pritožnik utemeljeno opozarja na to, da je zunajobravnavni senat prvostopenjskega sodišča ravnal napak, ko je izpodbijani sklep sprejel na podlagi Zakona o evropskem nalogu za prijetje in predajo. Le-ta namreč v določbi 3.odst. 36.čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) določa, da se zahteve za izročitev ali predajo držav članic, ki se nanašajo na kazniva dejanja storjena pred 07.08.2002 ne obravnavajo po določbah Zakona o evropskem nalogu za prijetje in predajo, temveč po postopku izročitve, določenim z zakonom, ki ureja kazenski postopek in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Republiko Slovenijo. Iz vsebine Evropskega naloga za prijetje in predajo z dne 20.06.2006, ki ga je izdalo državno tožilstvo v Würzburgu v Nemčiji je razvidno, da naj bi bila vsa zahtevani osebi očitana kazniva dejanja storjena pred 07.08.2002, tako, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa uporabiti Zakon o kazenskem postopku in mednarodne pogodbe, ki obvezujejo Republiko Slovenijo.
Četudi prej veljavni ZDR ni vseboval tako jasne določbe kot jo vsebuje novi ZDR v 4. odstavku 15. člena, da če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi, ustni dogovor o plači iz leta 2000 ni ničen. Takšen dogovor ni ničen niti iz razloga, ker sta stranki z ustnim dogovorom za plačilo na uro le v neto znesku, ne da bi upoštevali obveznost plačila prispevkov in davkov, kršili predpise s področja obračunavanja in izplačevanja plač. Sploh pa delavcu ni mogoče pripisati odgovornosti za sklenitev takšnega dogovora in za posledice sklenitve dogovora o neporavnavanju davkov in prispevkov.
Zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova neizkoriščenega dopusta ni neutemeljen zato, ker je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po njegovi krivdi, ampak zato, ker tožnik ni niti zatrjeval, kaj šele dokazal, da je v času trajanja delovnega razmerja na toženo stranko naslovil zahtevo za koriščenje letnega dopusta in da mu tožena stranka izrabe letnega dopusta ni omogočila.
ZDR člen 204, 204/1, 204/2, 204, 204/1, 204/2. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije člen 29, 29.
varstvo pravic - pogodbena kazen
Tožnica je po prejemu obvestila, da ji je 3.11.2003 prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, vložila zahtevo za priznanje obstoja delovnega razmerja od 4.11.2003 dalje. Ker je tožena stranka zahtevi ugodila in kršitev odpravila ter tožnici vzpostavila delovno razmerje za nedoločen čas (1. in 2. odstavek 204. člena ZDR), je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje 3.11.2003 nezakonito prenehalo, oz. da je tega dne pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala veljati (uveljavljan zaradi pridobitve podlage za plačilo pogodbene kazni po 29. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije), neutemeljen.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - utemeljen razlog - ukinitev delovnega mesta
Ker v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožničino delovno mesto še ni bilo ukinjeno in ker ji je tožena stranka za isto delovno mesto ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je potrebno šteti, da v tem času še ni obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja. Zaradi tega je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
nevezanost sodišča na pravno podlago - družbena pogodba - združitev sredstev ali dela v skupno korist - udeležba pri dobičku ali izgubi
Med pravdnima strankama je bila sklenjena družbena pogodba, s katero so se stranke dogovorile, da toženec poskrbi za pridobitev posojila v višini 2.000.000 DEM, tožnika pa sta zagotovila vsak po 20.000.000 DEM (skupaj 40.000.000 DEM) za polog za pridobitev tega posojila. Toženec je prispeval v tem skupnem poslu svoje delo in je bila zaradi takšnih vložkov vnaprej dogovorjena delitev koristi, ki bi ob realizaciji posla nastala, to je koriščenje sredstev posojila. Sodišče bi moralo nedvoumno ugotoviti, ali je toženec 40.000 DEM položil kot polog za najeti kredit, ker bi v takem primeru lahko tožnika od njega zahtevala samo vračilo izgube v sorazmerju pričakovanega dobička.
negmotna škoda - azbestoza - zastaranje tožbenega zahtevka - nastanek škode
Pravilna je obrazložitev izpodbijane sodbe, da je za nastop teka zastaranja odločilen nastanek škode, ki pa nastopi tedaj, ko so znane škodljive posledice. Le-te v primeru razvijajoče se bolezni niso poznane že tedaj, ko se pojavi zgolj sum v nastanek bolezni, temveč najprej šele, ko je bolezen diagnosticirana.
prenehanje pravice do preživnine - zmožnosti preživninskega upravičenca - sprememba tožbe - procesna teorija - sprememba tožbenega predloga
Po 184. členu ZPP pride do spremembe tožbe, če se spremeni istovetnost zahtevka. V primeru, ko tožnik med pravdo spremeni in dopolni pomembne dejanske okoliščine ali celo dejansko stanje, kot je storil v tej zadevi, se pogosto zastavlja vprašanje, ali je prišlo do spremembe tožbe ali ne, oziroma ali je podana istovetnost zahtevka. V mejnih primerih je vodilo za to presojo procesna teorija, ki gleda pri ocenjevanju istovetnosti zahtevka predvsem na vprašanje, ali je tožbeni predlog spremenjen.
Ker pravica do preživnine ne preneha na podlagi sodne odločbe, ampak z nastopom dejstev, ki jih predpisuje zakon v 83. členu ZZZDR, ta dejstva pa so v konkretni zadevi nastopila že pred vložitvijo tožbe, sodišče prve stopnje ni zmotno odločilo, ko je ugotovilo prenehanje pravice do preživnine od vložitve tožbe.
upravljanje v večstanovanjskih hišah - aktivne legitimacije upravnika - pasivne legitimacije lastnika (najemnika) za plačilo obratovalnih stroškov
Ker je torej tožeča stranka na podlagi določb Pogodbe o upravljanju in Stanovanjskega zakona v pravnem razmerju s toženo stranko kot lastnico stanovanja, ta pa je nanjo prenesla le pooblastilo, da v njenem imenu obračunava in izterjuje stroške od najemnikov in torej proti njim ni niti aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevkov, to pomeni, da v dani pravni in dejanski situaciji lahko v pravdi uveljavlja plačilo stroškov le od lastnice stanovanja.
pogodba o delu - zakup - višina odškodnine - prosti preudarek
Zmotno pa je stališče pritožnika, da v (vsakem) primeru, ko je zahtevek izkazan po temelju, sporna pa ostane le višina, sodišče zgolj zaradi neizkazane višine ne sme zavrniti zahtevka, ampak mora odločiti o višini po prostem preudarku. Sodišče ima namreč v skladu z določbo 216. člena ZPP pooblastilo, da odloči o višini odškodnine po prostem preudarku le, kadar se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. V danem primeru pa ni moč zaključiti, da se vrednost oblačil ne da ugotoviti ali bi se dala ugotoviti le z nesorazmernimi težavami.
Tožena stranka je ugovarjala aktivni legitimaciji stečajnega dolžnika, češ da tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj po 1. odstavku 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL) lahko vloži poleg upnikov le stečajni upravitelj in ne stečajni dolžnik. Prvostopno sodišče navedenemu ugovoru ni sledilo. Zavzelo je stališče, da je iz celotne ureditve ZPPSL mogoče razbrati, da ima stečajni upravitelj v postopku zlasti vlogo poslovodje in zakonitega zastopnika dolžnika. S takšnim stališčem prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja.
Pritožbeno sodišče načelno soglaša s pritožnikom, da poravnavanje obveznosti, ki se nanašajo na trajno pogodbeno razmerje, v določenih dejanskih okoliščinah ne povzroči zmanjšanja stečajne mase. Vendar pa je takšne okoliščine potrebno zatrjevati. Tožena stranka pa je trdila le, da bi v primeru, v kolikor ne bi prišlo do sklenitve izpodbijanih asignacij, pogodbo razvezala, predmet leasinga pa odvzela, stečajni dolžnik pa bi bil s tem onemogočen pri nadaljnjem poslovanju. Vendar pa teh svojih trditev ni utemeljila. Ni namreč trdila, kaj predmet leasinga predstavlja v poslovanju tožeče stranke, zakaj bi bila zaradi morebitne odpovedi pogodbe onemogočena pri poslovanju, ali je bila vezana prav na toženo stranko kot leasingodajalca in tako dalje. Tožena stranka tudi ni konkretno trdila, da je šlo za plačila, ki so bila nujna za tekoče poslovanje v smislu določbe 2. odstavka 15. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij.
Prvostopno sodišče je torej pravilno zaključilo, da je podana domneva o obstoju subjektivnega elementa izpodbojnosti iz 1. točke 4. odstavka 125. člena ZPPSL. Takšna domneva pa je izpodbojna. Izpodbijati jo mora upnik, v korist katerega je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno. Ta torej lahko dokazuje, da v času sklenitve izpodbijanih dejanj ni vedel za slabo ekonomsko finančno stanje dolžnika.