Ni odločilna zgolj okoliščina obsojenčevih nedvomno prisotnih zdravstvenih težav, temveč predvsem njegovo ravnanje v celotnem obdobju izvrševanja dela v splošno korist. Institut alternativnega izvrševanja kazni zapora namreč temelji na aktivnem in odgovornem sodelovanju obsojenca ter predpostavlja njegovo pripravljenost sodelovati s pristojnimi organi pri izvrševanju kazenske sankcije. Tudi zdravstvene omejitve obsojenca zatorej niso odvezovale dolžnosti, da vzdržuje ustrezen stik in komunikacijo s Probacijsko enoto Maribor (v nadaljevanju PE Maribor), prevzema poštna pisanja, pravočasno obvešča o okoliščinah, ki naj bi mu preprečevale izvrševanje obveznosti ter po potrebi predlaga ustrezne prilagoditve oziroma podaljšanje rokov za opravo dela v celotnem naloženem obsegu.
Toženka, ki je zatrjevala ustrezno napotitev tožnice na pregled z endoskopom, bi morala to dokazati. Če je želela to dokazati s tem, da je bila napotnica ustrezno izpolnjena, bi morala napotnico v celoti (torej tudi njeno zadnjo stran) predložiti (ali pa - če zadnje strani napotnice nima - to dejstvo dokazati z drugimi dokazi).
Trajno pogodbeno razmerje je prva toženka kot banka - mandatar lahko odpovedala, četudi gre za politično stranko. Veljavne obveznosti toženk (voditi poslovni račun pravni osebi) zakonodaja ne vzpostavlja.
Ne gre za položaj, ki bi utemeljeval izjemo iz prvega odstavka 158. člena ZPP. V tej zadevi toženka ni sama prostovoljno izpolnila tožbenega zahtevka, temveč je tožnica poplačilo vtoževane terjatve dosegla v drugem postopku.
Priglasitev pooblastila je le pripravljalno dejanje in samostojnost te storitve ni bila izkazana s strani stranskih intervenientov.
Ne gre pritrditi pritožbeni tezi, da je sodišče prve stopnje iz presoje neutemeljeno izključilo okoliščine, povezane z obdolženkinim premoženjskim stanjem. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja ravno nasprotno, in sicer da je bila oškodovanka z bistvenimi elementi tega stanja seznanjena že v času sklepanja posameznih posojilnih dogovorov. Ob takšnih ugotovitvah pa ni mogoče z gotovostjo sklepati, da je bila prav zaradi zamolčanja določenih okoliščin spravljena v zmoto glede obdolženkine sposobnosti vračila denarja, kot to zatrjuje pritožba.
Sodišče prve stopnje je, ko je analiziralo določbo prvega odstavka člena 208 KZ-1, utemeljeno poudarilo, da je v zvezi s tem kaznivim dejanjem potrebno z gotovostjo ugotoviti t. i. prilastitveno ravnanje kot tisto, ki je vidno navzven, in je v primeru, ko iz samega prilastitvenega ravnanja ne izhaja tudi storilčev namen protipravne prilastitve v smislu namena trajne odtegnitve določenih premičnih stvari njegovemu lastniku, potrebno, da je izkazanih še več dodatnih okoliščin, ki tak namen dokazujejo. Pritožbeno sodišče, za razliko od pritožnikov, taka izvajanja sodišča prve stopnje razume kot ugotovitev, da je za dokazanost očitanega kaznivega dejanja potrebno izkazati ne le ravnanje, ki je navzven percipirano kot prilastitveno, ampak je tedaj, ko obstaja dvom v zaključek, da takšno ravnanje po svoji naravi absolutno izkazuje tudi namen protipravne prilastitve, dokazati še dodatne okoliščine, ki na stopnji prepričanja utemeljujejo subjektivni element predmetnega kaznivega dejanja.
Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da četudi gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom in se upravičenost do nagrade izvršitelja oporoke presoja po kanadskem pravu, to velja zgolj za materialnopravna vprašanja, ne pa za procesna vprašanja. Slednja se zmeraj presoja po procesnih pravilih sodišča, pred katerim teče postopek (lex fori). To pomeni, da se po pravilih procesnega prava sodišča, pred katerim teče postopek, presoja tudi obstoj procesnih predpostavk, ki morajo oziroma ne smejo biti podane za vsebinsko obravnavo tožbe.
Takšno pravno naziranje sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Sodišče druge stopnje v tej zvezi pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022 zavzelo stališče, da je izvršilno sodišče vezano (zgolj) na jezikovno razlago sodne poravnave iz prvega odstavka 82. člena OZ in besedila sodne poravnave ne more razlagati še z drugimi razlagalnimi metodami, tudi ne z namenom sklenitve sodne poravnave iz drugega odstavka 82. člena OZ. Poudarilo je, da v fazi dovolitve izvršbe velja načelo stroge formalne legalitete, to načelo pa zapoveduje vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov in ne dopušča dopolnjevanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (kar bi lahko vodilo k drugačnim ugotovitvam dejanskega stanja). Pri iskanju skupnega namena pogodbenikov po drugem odstavku 82. člena OZ pa gre za dopolnjevanje dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov. Če bi dejstva, pomembna za namensko razlago sodne poravnave po 82. členu OZ (ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov) ugotavljali v izvršilnem postopku z dodatnimi dokazi (npr. z zaslišanjem strank in prič), bi lahko posegli v vsebino same terjatve, ugotovljene z izvršilnim naslovom. Takšno postopanje pa je v nasprotju z načelom formalne legalitete in v izvršbi ni dopustno.
Res je, da se citirani sklep Vrhovnega sodišča nanaša na izvršilno zadevo, v obravnavanem primeru pa gre za pravdno zadevo. Vendar sta položaja v bistvenem primerljiva, in sicer ne le zaradi tega, ker se oba nanašata na vprašanje, kako sodno poravnavo, ki je bila sklenjena v enem sodnem postopku, razlagati v drugem sodnem postopku, temveč ker imata tudi skupni vrednotni temelj (tertium comparationis). V takih primerih iz načela enakosti izhaja zahteva, da v bistvenem enake zadeve enako obravnavamo, kar v predmetni zadevi pomeni, da je treba po analogiji uporabiti stališča, sprejeta v sklepu VSRS II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022.
Ta skupni vrednotni temelj je vezanost sodišča in strank na pravnomočno sodno poravnavo in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari, kar zagotavlja pravno varnost, stabilnost pravnih razmerij in prinaša pravni mir.1 Vezanost na pravnomočno sodno odločbo ali sodno poravnavo in prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem) je namreč skupna značilnost tako načela formalne legalitete, na katero se je oprlo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 105/2021, kakor tudi načela pravnomočnosti, ki pride v poštev v obravnavani zadevi. Kajti po ustaljenem stališču v slovenski pravni teoriji in sodni praksi ne le sodna odločba, temveč tudi sodna poravnava postane pravnomočna, ker je učinek sodne poravnave (res transacta) izenačen z učinkom pravnomočne sodbe (res iudicata).
Zato niti v izvršilnem postopku niti v novi pravdi ni dopustno ponovno presojati, ali je bilo v pravnomočno razsojeni zadevi pravilno razsojeno, t.j. ali je sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo (ne bis in idem), sodišče (tako izvršilno kakor tudi pravdno) pa je na vsebino pravnomočne sodne odločbe ali sodne poravnave vezano. Načelo stroge formalne legalitete, na katerega se je oprlo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 105/2021 in načelo pravnomočnosti (res iudicata), ki pride v poštev v obravnavani zadevi, sta torej dve plati iste medalje in sta neločljivo povezani, saj je načelo stroge formalne legalitete v izvršbi zgolj neposredna posledica upoštevanja načela pravnomočnosti.
Sodišče je odločitev o postavitvi nasprotnega udeleženca pod delno skrbništvo sprejelo na podlagi konsistentne, jasne in razumsko utemeljene dokazne ocene ter skladnih ugotovitev izvedenca psihiatra in kliničnega psihologa, ki sta z uporabo različnih strokovnih metod ugotovila, da nasprotni udeleženec zaradi paranoidne osebnostne motnje ni sposoben razsojanja in samostojnega varovanja svojih pravic in koristi v sodnih, upravnih in drugih uradnih postopkih. Ker so njegove pravice in koristi v teh postopkih zaradi navedene nezmožnosti resno ogrožene, njegova nezmožnost pa je trajna, popolna in vseobsegajoča ter drugi milejši ukrepi ne zadoščajo, je utemeljena odločitev sodišča prve stopnje o postavitvi pod delno skrbništvo za zastopanje v teh postopkih.
Pri odločitvi mora sodišče upoštevati finančno, premoženjsko in likvidnostno stanje stranke. Oprostitev, odlog ali obročno plačilo takse je izjema od splošne obveznosti, zato je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev zanjo na stranki, ki jo uveljavlja. Ta mora ponuditi ustrezne trditve in dokaze glede premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, iz katerih izhaja, da nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more priskrbeti brez ogrožanja svoje dejavnosti.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je ugovor predlagatelja, da mu nasprotna udeleženka ne bo sposobna izplačati vrednosti njegovega večjega deleža, neutemeljen. Pri tem se je pravilno sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, II Ips 47/2023, iz katerega jasno izhaja, da pri odločanju o dodelitvi stvari, v obravnavanem primeru osebnega avtomobila, ni mogoče od nasprotne udeleženke, ki je predlagala, da osebni avtomobil pripade njej, zahtevati, da že ob predlogu izkaže, da razpolaga s sredstvi za poplačilo.
Ureditev po 9. členu ZSVarPre-E ne uporablja več izraza "vrednost", pač pa "višina", načelo socialne države (2. člen Ustave RS) in niti besedilo ZD ne narekuje valorizacije dane pomoči pri omejitvi dedovanja.
Neutemeljeno je pritožbeno stališče o neizpolnjenosti zakonskega pogoja o sočasnosti izjave o uveljavitvi predkupne pravice in položitvi kupnine pri sodišču. Po prvem odstavku 508. člena OZ mora predkupni upravičenec v 30 dneh po prejemu lastnikovega obvestila obvestiti prodajalca o svoji odločitvi glede uveljavitve predkupne pravice. Po drugem odstavku istega člena mora hkrati z izjavo, da kupuje stvar, plačati kupnino ali jo položiti pri sodišču. Ne more biti dvoma, da je predpostavka sočasnosti izjave in položitve kupnine izpolnjena, če sta obe ravnanji izvršeni v zakonskem roku 30 dni. Zakonsko besedilo ne nudi opore zoženemu razumevanju določbe, za katero se zavzemata pritožnika, in ki bi predkupnemu upravičencu otežila uveljavitev svoje pravice. 30-dnevno obdobje je po zakonu tisto, v katerem je v primeru obstoja predkupne pravice prodajalec dolžan počakati s prodajo, razen če se ji upravičenec prej odpove. Nenazadnje ob uveljavitvi predkupne pravice upravičenec ne more vedeti, da prodajalec ne bo pripravljen sprejeti kupnine in da mu bo ostala le možnost sodnega pologa, ni pa zakonske podlage, da bi ga silili v dodatne stroške, povezane s položitvijo pri sodišču.
Nadomestna vročitev je subsidiarna, kar pomeni, da se osebna in nadomestna vročitev med seboj izključujeta in ne dopolnjujeta.
Zakonska domneva o umiku predloga za pregon se pri predlagalnih deliktih nanaša izključno na osebno navzočnost oškodovanca (ki je pravilno vabljen kot priča) na naroku za glavno obravnavo, kar pomeni, da tudi morebitna navzočnost pooblaščenca (v neupravičeni odsotnosti oškodovanca) ne prepreči nastanka presumpcije umika.
Toženka je kljub zatrjevani neuspešni oceni dela želela s tožnikom delovno razmerje nadaljevati ob isti vsebini dela. To pa pomeni, da dejansko ni bila podana nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, kar je sicer zahtevani element redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).
Kolektivna pogodba ni le akt, ki je bil sprejet v prvotnem besedilu, temveč zajema tudi vse spremembe in dopolnitve. Stranki sta pogodbo o zaposlitvi sklenili dne 27. 10. 2023, kar pomeni, da sta vanjo s sklicevanjem na KPND zaobjeli tudi vse tedaj veljavne spremembe tega akta, med drugim torej tudi Aneks h KPND (Ur. l. RS, št. 88/2021), ki se uporablja od 4. 6. 2021 dalje.
Kadar sodišče za nazaj v skladu z 18. členom v povezavi z drugim odstavkom 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ugotovi obstoj delovnega razmerja, s tem zaradi kršitve prepovedi iz drugega odstavka 13. člena ZDR-1 odpade pravna podlaga za izplačila po pogodbah civilnega prava. Obstoj delovnega razmerja se ugotovi za nazaj, za ves čas trajanja (nedovoljenih) pogodb civilnega prava. Podlago za novo določitev pravic predstavlja delovno razmerje, v katerem delavcu pripadajo druge in drugačne pravice, vključno s plačo in drugimi prejemki.
Pripadniku Slovenske vojske na misiji ne pripada plačilo za nadurno delo kot tako, temveč plačilo za delo, opravljeno v času, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni oziroma tedenski počitek, pa mu ni bil.
Ne le leasingojemalec, tudi porok odgovarja za škodo, ki je leasingodajalcu nastala, saj po določbi četrtega odstavka 1017. člena OZ porok odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, če ni dogovorjeno kaj drugega.
Za prisojo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime ne zadostuje vsaka prizadetost zaradi žaljivih objav, temveč mora oškodovanec izkazati duševne bolečine takšne intenzitete in trajanja, ki pomenijo pravno priznano nepremoženjsko škodo. Pri presoji obstoja duševnih bolečin je treba upoštevati oba prepletajoča se vidika osebnostne pravice – čast kot zavest o lastni vrednosti ter dobro ime oziroma ugled kot spoštovanje posameznika v družbi. Če objave niso povzročile okrnitve ugleda niti porušenja oškodovančevega duševnega ravnovesja, odškodninska odgovornost ni podana.
V tem trenutku je sporna veljavnost oporoke, zato je seveda sporno tudi, kdo so dediči, posledično pa tudi kje je oz. kdo ima predmete, ki spadajo v zapuščino. Oporočna dediča nista zanikala, da bi bilo, s strani zakonitih dedičev navedeno, premoženje pri njima, kje točno bi bilo, pa nista povedala. Vse to po presoji pritožbenega sodišča kaže na verjetnost, da skrivata te podatke o zapustnikovem premoženju, kar pa pomeni verjetno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve zakonitih dedičev na vrnitev teh predmetov v zapuščino vsaj otežena. Če ni znano, kje so predmeti, katerih vrnitev v zapuščino se zahteva, bo namreč bistveno otežena izvršba, če oporočna dediča ob morebitnem uspehu zakonitih dedičev v pravdi ne bi prostovoljno vrnila predmetov v zapuščino.