ZIZ člen 272, 273, 273/1, 273/1-3, 273/2. ZDSS-1 člen 70. ZIUZDS člen 36, 36/2.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - povezanost med začasno odredbo in tožbenim zahtevkom - interventni ukrep - zadržanje - pravica do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja - verjetno izkazana dejstva - vročitev obvestila - izrek sodne odločbe - predlog za izdajo dopolnilnega sklepa
Med vsebino začasnega zavarovanja in terjatvijo mora obstajati povezanost. Poleg tega morata vsebina in učinek začasne odredbe ostati v mejah tožbenega zahtevka. Ker z začasno odredbo upnik ne sme doseči zavarovanja, ki mu ga ne bo dala niti sodba, s katero bi bilo ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku, je sodišče prve stopnje takšen predlog tožnice utemeljeno zavrnilo.
Vsebino pravnega varstva, ki jo sodišče da stranki opredeljuje izrek sodbe. Kadar sodišče v izreku ne odloči o delu zahtevka, ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Že po naravi stvari sklepa ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem z njim o delu predloga sploh ni bilo odločeno. Če stranka meni, da sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti, lahko skladno z določbami ZPP predlaga sodišču izdajo dopolnilnega sklepa (325. člen ZPP v zvezi s 332. členom ZPP). Sklep lahko dopolni le tisto sodišče, ki je takšno napako zagrešilo in to le na predlog stranke.
V primeru obvestila o zadržanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja za oblastno enostransko odločitev toženca, ki s svojim učinkovanjem spreminja pravni položaj zavarovanca. Ker ni verjetno izkazano, da je bila tožnica z obvestilom o zadržanju pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja seznanjena, niso mogli nastati učinki iz drugega odstavka 36. člena ZIUZDS in do zadržanja pravic ni prišlo.
prepoved prehajanja meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - hudodelska združba - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - sprememba izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti - sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja
V opisu se ne zatrjuje, da je obtoženi tujce pobral na točno dogovorjenem kraju ob točno dogovorjenem času v dogovoru s kakšnim drugim članom hudodelske združbe, temveč je opisano zgolj to, da je obtoženi prevažal 11 tujcev, da je vnaprej organiziran transport tujcev med drugim organizirala tudi oseba po imenu A. ter da je pri tem sodelovalo še več oseb, vendar vloga teh več oseb kot domnevnega tretjega člana hudodelske združbe ni z ničemer konkretizirana, prav tako ne njihova povezava z obtoženim. Zgolj navedba, da je na organizirani poti sodelovalo več oseb, med drugim tudi obtoženi, namreč ne zadošča, saj v takšnem opisu ni konkretizirana organizirana povezava, ki zahteva ustrezno osmišljeno strukturo, to je delitev vlog in v določenem obsegu vnaprejšnje načrtovanje dejavnosti in koordinacijo. Navedenih ni nobenih okoliščin, ki bi opisovale usklajeno ter vnaprej organizirano ravnanje večih oseb.
stiki med starši in otrokom - sprememba izvajanja stikov - osebni stiki z otrokom - telefonski stiki z otrokom - začasna odredba o načinu izvrševanja stikov - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - stiska otroka - odklanjanje stikov s strani otroka - odtujenost otroka od matere - mnenje otroka - pravica otroka, da izrazi svoje mnenje - duševna motnja matere
Ogroženost otroka, ki je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, je tako imenovani pravni standard; konkretna vsebina tega nedoločenega pravnega pojma se oblikuje za vsak konkretni primer posebej. Nobenega dvoma ni, da se kot ogrožanje šteje tudi ravnanje, ki otroka spravlja v psihično stisko
URS člen 25. ZPP člen 111, 111/2, 142, 142/4, 343, 343/2, 346, 346/1, 443, 443/1, 458, 458/4.
pritožba v sporu majhne vrednosti - osebna vročitev - fikcija vročitve - pričetek teka pritožbenega roka - zakonski prekluzivni rok - napačen pravni pouk glede roka za pritožbo - pravica do pritožbe - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
15-dnevni rok (iz 142. člena ZPP) za prevzem pošiljke je začel teči v torek 13. 5. 2025, ko je bilo tožencu v poštnem predalčniku puščeno obvestilo o prispeli pošiljki, in se je iztekel v sredo 28. 5. 2025. S tem dnem se šteje, da je bila opravljena vročitev izpodbijanega sklepa, ne pa šele takrat, ko je bilo pisanje toženi stranki puščeno v hišnem nabiralniku (to se je zgodilo 29. 5. 2025).
zadržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - duševna bolezen - paranoidna shizofrenija - zloraba psihoaktivnih snovi - odklanjanje zdravljenja - agresija - ogrožanje življenja in zdravja - resno ogrožanje drugih - trajanje ukrepa - mnenje izvedenca - ustno podajanje izvedenskega mnenja - pripombe na izvedensko mnenje
Po mnenju izvedenke psihiatrinje ima A. A. hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega vedenja, pri čemer je v preteklosti že bil agresiven in ogrožujoč do svojih bližnjih, konkretno matere. Tega ni mogoče opravičiti z medsebojnim nerazumevanjem oz. spori ali domnevnim materinim nagajanjem. Brez zdravljenja, ki ga prostovoljno ne želi, zato obstaja resna in konkretna nevarnost, da bo spet huje ogrozil svoje ali/in tuje zdravje in življenje.
Res je sicer, da se je sodišče druge stopnje v prvem sojenju v razveljavitvenem sklepu opredelilo do materialno pravnih izhodišč sodišča prve stopnje, ki jih je že takrat štelo za pravilne, vendar pa slednje ne pomeni, da je sodišče prve stopnje s tem bilo razrešeno dolžnosti, da se v novem sojenju (ponovno) izreče o uporabi materialnega prava (sodišče prve stopnje sicer na materialno pravna izhodišča sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu ni vezano, vezano je zgolj na dane napotke sodišča druge stopnje, kar pomeni, da mora opraviti vsa pravdna dejanja, ki mu jih nalaga razveljavitveni sklep in obravnavati vsa vprašanja, na katera ta sklep opozarja). Na ta način je bila dana strankam možnost uveljavitve pravice do učinkovitega pravnega varstva tudi glede materialno pravnih izhodišč (25. člen Ustave RS), sodišču druge stopnje pa možnost pritožbenega preizkusa. Razveljavljena sodba v prvem sojenju pomeni, da ne obstaja več, zato se je potrebno v novem sojenju, z izdajo nove sodbe opredeliti do vseh pravnih in dejanskih vidikov spora, na podlagi katerih je bila odločitev v novem sojenju sprejeta.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VSL00090104
ZPP člen 343, 343/4, 365, 365-1. ZIZ člen 15, 17, 20. ZDR-1 člen 108, 118. ZPIZ-2 člen 144, 144/1, 144/3.
ustavitev izvršbe - oprava izvršbe - konec izvršilnega postopka - ugovor zoper sklep o izvršbi - odločitev o ugovoru - zavrženje ugovora - pravni interes - procesna predpostavka - sodna poravnava kot izvršilni naslov - bruto dohodek - denarna odpravnina - nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo - prejemek iz delovnega razmerja - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Pri presoji pravnih učinkov ustavitve izvršilnega postopka je treba upoštevati, da ustavitev postopka v primeru, ko o pravnih sredstvih dolžnika še ni bilo odločeno in postopek odločanja o teh pravnih sredstvih še ni končan, pomeni zgolj prenehanje opravljanja neposrednih dejanj izvršbe. Ustavitve izvršilnega postopka zato ne gre enačiti s koncem izvršilnega postopka, ki se konča šele takrat, ko stranke in drugi udeleženci ne morejo več opravljati procesnih dejanj. Če o ugovoru dolžnika, še ni bilo odločeno, izdani sklep o ustavitvi postopka ne pomeni konca izvršilnega postopka v celoti, temveč le konec oprave izvršbe - povsem enaka bi bila situacija, če sodišče izpodbijanega sklepa ne bi izdalo, saj je bila izvršba (kot že pojasnjeno) končana že s samo realizacijo sklepa o izvršbi. Izdaja sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka zato ne pomeni ovire za odločanje o ugovoru dolžnika, izvršilni postopek pa se v takšnem primeru konča šele potem, ko je pravnomočno odločeno o vseh pravnih sredstvih.
Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je v Sloveniji uveljavljen sistem bruto dohodkov, prav tako je pravilno opozorilo na razliko med odpravnino, ki je urejena v 108. členu ZDR-1, in denarnim povračilom za primer nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ko nadaljevanje delovnega razmerja glede na okoliščine ni več možno, ki je urejena v 118. členu ZDR-1. Izplačilo, ki je bilo med strankama dogovorjeno s sodno poravnavo, ki je izvršilni naslov v tej zadevi, je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1. Zmotno pa je pri tem štelo, da se od tega denarnega povračila ne plačajo prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.V sodni praksi je že bilo poudarjeno, da se po določbi prvega in tretjega odstavka 144. člena ZPIZ-2 od denarnega povračila plačujejo tudi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in da se na navedene določbe ZPIZ-2 se sklicujejo tudi drugi področni zakoni, ki urejajo obveznosti plačila prispevkov od prejemkov iz delovnega razmerja iz zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti itd. Taka sodna praksa se ujema z vsebino davčnega pojasnila FURS z dne 17. 6. 2025. S predstavljenim stališčem soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj gre pri denarnem povračilu za prejemek na podlagi delovnega razmerja - če ne bi bilo delovnega razmerja (ki je sicer res prenehalo), tudi denarnega nadomestila ne bi bilo.
ZPP člen 7, 185, 185/1, 212, 274, 274/1, 343, 343/1, 343/4, 352, 354. ZUTD člen 163, 163/2, 166, 166/2, 167. ZDR-1 člen 62, 62/6, 118, 118/1, 200, 200/3. ZDSS-1 člen 41, 41/5. OZ člen 5, 7, 1019.
posredovanje delavcev drugemu uporabniku - poslovni model - zloraba - dejanski delodajalec - formalni delodajalec - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - sodba SEU - prejemki iz delovnega razmerja - agencija za posredovanje delovne sile - prikrajšanje pri plači - reintegracija delavca - stroški postopka - prekluzivni rok za sodno varstvo
Prva toženka se pritožuje zoper del sodbe, kjer je bilo drugi toženki naloženo, da tožniku plača razlike v plači od oktobra 2019 do aprila 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker se sodba v tem delu nanjo ne nanaša, nima pravnega interesa za vlaganje pritožbe zoper ta del odločitve. Navedenega ne spremeni okoliščina, da je bila prva toženka formalna delodajalka tožnika v navedenem obdobju in mu je obračunavala in izplačevala prejemke iz delovnega razmerja.
Da je prišlo do zlorabe pogodbenega razmerja, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi za obdobje od 1. 10. 2019 do 29. 4. 2020, ko je bil tožnik formalno zaposlen pri prvi toženki, ki je registrirana za opravljanje dejavnosti za zagotavljanje dela delavcev uporabniku in je z drugo toženko imela sklenjen okvirni sporazum o zagotavljanju delavcev, na podlagi katerega je od 1. 10. 2019 dalje na delo k drugi toženki napotila tožnika. Ker je tožnik že pred napotitvijo s strani prve toženke za drugo toženko opravljal delo, in to neprekinjeno od 1. 6. 2000, je skupno obdobje napotitev predstavljalo stalen, in ne začasen položaj tožnika, čeprav ga je prva toženka napotovala na delo k drugi toženki šele od 1. 10. 2019. Za tožnika se s 1. 10. 2019 ni nič spremenilo, kar pomeni, da je bilo tudi pogodbeno razmerje med drugo in prvo toženko zlorabljeno za prikrivanje dejanskega delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki.
Tožnik zaradi zlorabe poslovnega modela od druge toženke kot svoje dejanske delodajalke zahteva plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja, zato se za vložitev tožbe ne uporablja prekluzivni rok za sodno varstvo iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Prav tako druga toženka neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ne more zahtevati plačila terjatev iz delovnega razmerja brez ugotovitve, da je med njima obstajalo delovno razmerje.
Ker je bil tožnikov delovnopravni položaj v celoti saniran z ugotovitvijo, da mu je delovno razmerje pri drugi toženki nezakonito prenehalo z dnem 29. 4. 2020, in je bil tudi reintegriran k drugi toženki, prva toženka pravilno izpostavlja, da tožnik nima pravnega interesa še za ugotovitev, da je odpoved, ki mu jo je podala dne 14. 4. 2020 (na podlagi katere mu je nato dne 29. 4. 2020 prenehalo delovno razmerje tudi pri dejanski delodajalki) nična oziroma nezakonita. To bi lahko zahteval le, če se ne bi ugotovilo, da je tudi pri napotitvi s strani prve toženke prišlo do zlorabe, ki je prikrivala dejansko delovno razmerje tožnika pri drugi toženki.
O stroškihh postopka je sodišče pravilno odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1, skladno s katerim v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, del katerih je tudi reparacija, krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.
Preizkus zavrnilnega dela izreka prvostopenjske sodbe (razen dodatka za vikend) ni mogoč, ker sodišče prve stopnje ni navedlo višine tožbenih zahtevkov prvega tožnika, druge in tretje tožnice, ki jih je zavrnilo. V primeru delne zavrnitve in delne ugoditve zahtevku je treba določno opisati, v katerem delu je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in enako določno tudi, v katerem delu ga je zavrnilo, vse dokler o zahtevku ni odločeno v celoti. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Razlogov, ki jih je navedlo za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca, ni mogoče šteti za prepričljivo in utemeljeno zavrnitev izvedbe tega dokaza. S tem je sodišče prve stopnje prvemu tožniku ter drugi in tretji tožnici kršilo pravico do izvedbe dokaza iz 22. člena Ustave, kar pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pri odločanju o pobotnem ugovoru za vračilo dodatka za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso izpolnjeni zakonski pogoji za pobot. Terjatve iz naslova izplačanih dodatkov pred pravnomočnostjo odločitve v tem sporu niso zapadle.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00090377
KZ-1 člen 20, 20/2, 74, 75, 75/1, 75/5, 240, 240/1. ZKP člen 372, 372-5, 386, 387, 394, 394/1.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - sostorilstvo - direktni (obarvan) naklep - odločba o odvzemu premoženjske koristi - delež - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - sprememba izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti
Poslovodja - direktor je dolžan poslovati vestno in pošteno ter zasledovati interese gospodarske družbe, kar pa obdolženka (in obdolženi B. B.) z nakupi v živilskih trgovinah, gostinskih lokalih in plačilih na pošti zagotovo nista.
sodni izvedenec - postavitev izvedenca - predlog za izločitev izvedenca - izločitveni razlog - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - profesionalna skrbnost - izvedena priča - predpravdno izvedensko mnenje - poslovna odškodninska odgovornost - dokazovanje z izvedencem - odgovornost za stvarne napake (jamčevanje za stvarne napake) - odgovornost prodajalca za stvarne napake - zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca - nedovoljene pritožbene novote - vabilo na ogled izvedenca
Očitek o nestrokovnosti ne sodi v okvir presoje razlogov za izločitev izvedenca v luči 6. točke 70. člena ZPP. Nestrinjanje tožnika z izdelanim mnenjem ni razlog za izločitev izvedenca. Izvedensko mnenje je vedno predmet dokazne ocene. In če obstajajo kakšni dvomi/nejasnosti, se to lahko odpravi z dodatnim zaslišanjem izvedenca. Če se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti niti z zaslišanjem, pa se lahko dokazovanje ponovi z drugim izvedencem (prim. 254. člen ZPP).
Toženka se zgrešeno sklicuje na določbe OZ o pobotu, saj to ni pravna podlaga za odločitev v zadevi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo posebno pravno ureditev v ZDR-1, ki je prilagojena značilnostim delovnega razmerja (zlasti temu, da je delavec v razmerju šibkejša stranka, in delavčevi eksistenčni odvisnosti od plače), v drugem odstavku 136. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila.
Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo dela plače za februar 2024, plače za marec 2024, dela regresa za letni dopust za leto 2024 in dnevnic, na podlagi ugotovitve, da je toženka tožniku znesek 4.500,00 EUR, ki ga je opredelila kot avans plače, nakazala za plačilo denarne kazni za storjeni prekršek v Franciji, nato pa tožniku v nasprotju z drugim odstavkom 136. člena ZDR-1 ni izplačala pripadajočih (neto) prejemkov iz delovnega razmerja, saj jih je brez njegovega pisnega soglasja pobotala s svojo terjatvijo za vračilo zneska, ki mu ga je nakazala zaradi plačila denarne kazni.
Odškodninska odgovornost tožencev kot ustanoviteljev ni podana.
Sodišče prve stopnje je zato pravilno presojalo odgovornost tožencev tudi po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, saj omejitev odgovornosti ustanoviteljev ne velja v primerih, ko so ti sami subjektivno odgovorni za škodo, povzročeno upnikom. Ugotavljanje splošne odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ je skladno s sodno prakso dopustno, ko ravnanja likvidacijskega upravitelja oziroma ustanoviteljev presegajo golo opustitev ravnanj, predpisanih z ZGD-1, in prerastejo v samostojen civilni delikt. Po presoji pritožbenega sodišča se je to zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Toženca sta postopek redne likvidacije izvedla izključno z namenom, da bi upniku, tj. tožnici, onemogočila poplačilo njene terjatve.
dejansko opravljanje drugega dela - plačilo razlike v plači - delovne naloge
Tožnik je večino delovnega časa (80 % do 85 %) opravljal dela in naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, v preostalem obsegu pa je opravljal druga spremljajoča dela. Glede na navedeni obseg delovnega časa, v katerem je opravljal drugo delo, kot pa je bilo tisto, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, oziroma prvostopenjsko ugotovitev, da v vtoževanem obdobju sploh ni opravljal del in nalog delovnega mesta tehnični vodja VI, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da mu sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi 100 % razlike v plači.
Toženka ni nasprotovala, da se postopek zaradi umika ustavi, prav tako se zoper sklep o ustavitvi postopka ni pritožila, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja, da z umikom ni soglašala. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo izhaja, da se postopek zaradi umika ustavi, vsaka stranka pa bo krila svoje stroške postopka. Tožnica je bila tako ustrezno seznanjena s posledicami, ki jih bo imel umik tožbe. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da tako tožnica kot toženka sami krijeta svoje stroške postopka, kar pomeni, da tožnica toženki ne bo dolžna povrniti stroškov postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00090844
ZSPJS člen 17a, 17a/2, 17a/3, 17a/7. URS člen 22. ZPP člen 163, 163/3, 214, 214/1. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 2, 2/4, 2/5, 2/6, 4, 4/2.
ocena dela - ocenjevanje javnih uslužbencev - razveljavitev - preizkus ocene dela - priglasitev stroškov do konca glavne obravnave
Če sodišče ugotovi, da kriteriji niso bili pravilno uporabljeni oziroma vrednoteni, lahko oceno razveljavi in zadevo vrne v nov postopek ocenjevanja, ne more pa ocene spremeniti, saj lahko javnega uslužbenca skladno z ZSPJS oceni le delodajalec. Sodno varstvo je tako pridržano le preizkusu pravilnosti ocenjevanja.
Na podlagi prvega do tretjega odstavka 163. člena ZPP odloči sodišče o povrnitvi stroškov na zahtevo stranke, ki mora v zahtevi določno navesti, za katere stroške zahteva povrnitev, zahtevo pa mora vložiti najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških.
predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - pravočasnost predloga - tek rokov - pravnomočnost odločitve - namenska razlaga zakonske določbe - metode razlage pri odločanju - fikcija vročitve odločbe - pravica do pravnega sredstva - razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje
Ker je v obravnavani zadevi pravnomočnost EPVD sklepa sodišča prve stopnje nastopila na podlagi odločitve pritožbenega sodišča, storilcu pa so na tej podlagi tekli procesni roki za nadaljnja dejanja v postopku, je ob namenski, sistemski in logični razlagi določbe drugega odstavka 202.d člena ZP-1 potrebno šteti, da je 15-dnevni rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pričel teči z dnem vročitve sklepa sodišča druge stopnje storilcu, čeprav je bil sklep sodišča prve stopnje v tistem času že pravnomočen.
Sodišče prve stopnje neenake obravnave ne bi smelo utemeljiti s sklicevanjem na četrti odstavek 101. člena ZJU. Tožnik je javni zavod, zato se zanj citirana določba ne uporablja (prvi odstavek 22. člena ZJU).
Tehtanje ustavnih dobrin, ki ju varujeta 49. in 51. člen URS, se v tem sporu prevesi v korist toženke. V njeno svobodo dela oziroma prosto izbiro zaposlitve bi bilo namreč v nasprotju z načelom sorazmernosti poseženo prekomerno, če bi ob upoštevanju okoliščin, ki izhajajo iz 17. točke te sodbe, morala ostati pri tožniku po opravljenem specialističnem izpitu v delovnem razmerju še dvakratno dobo trajanja specializacije (to pomeni, da bi vključno z obdobjem specializacije, v katerem je zanj samostojno že opravljala delo v ugotovljenem velikem obsegu, morala delati pri njem 18 let in 4 mesece, kar je skoraj polovica polne pokojninske dobe). Po presoji pritožbenega sodišča zato ustavnoskladna zaposlitvena vezanost toženke upoštevaje okoliščine konkretnega primera obsega enkratno dobo trajanja specializacije, določilo pogodbe o specializaciji pa je nično v delu, v katerem toženko zavezuje k dvakratni dobi zaposlitve pri tožniku.
OZ člen 131, 131/1, 131/2. ZPP člen 153, 153/3, 243. Pravilnik o zgornjem ustroju železniških prog (2010) člen 1, 1/1, 48, 48/11.
nesreča pri delu - poškodba delavca pri delu - priprtje prsta - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - nevarna stvar - sestop iz stoječe lokomotive - dokazno breme tožnika - neplačilo predujma za izvedenca
Vrata lokomotive ne predstavljajo nevarne stvari v smislu določbe drugega odstavka 131. člena OZ. Tožnik je sam vplival na to, da so se vrata zaprla, zato teža vrat ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.
Ni podana krivdna odgovornost v smislu določbe prvega odstavka 131. člena OZ, saj prvotoženka ni ravnala protipravno, ko je tožniku zaradi menjave kabine med seboj spetih lokomotiv odredila ustavitev lokomotive izven peronskega območja, kjer je moral tožnik sestopiti na neravno gramozno podlago. Tožnik je bil kot strojevodja usposobljen tudi za varno gibanje po železniškem območju izven postajnega območja, kar pomeni, da je bil usposobljen tudi za sestop in gibanje po gramozu z večjo granulacijo, kot se nahaja na peronskem območju.
Dokazno breme o neprimernosti (nevarnosti) sestopa na gramoz večje granulacije je bilo na tožniku. O tem bi se lahko izrekel le izvedenec iz varstva pri delu, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno opustilo izvedbo tega dokaza, ker tožnik ni plačal predujma (tretji odstavek 153. člena ZPP).
ZZVZZ člen 39, 41, 41/1, 44a, 44b. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 153, 153/2.
zahteva za povrnitev stroškov prevoza na zdravljenje od zzzs - izvajalec zdravstvene dejavnosti - napotitev - operativni poseg - lečeči specialist
Za odločitev v tej zadevi je ključen odgovor na vprašanje, ali je bil tožnik napoten na obravnavo v kraj zunaj njegovega stalnega prebivališča. V takem primeru ima zavarovana oseba pravico do povračila potnih stroškov do najbližjega izvajalca (drugi odstavek 153. člena POZZ). Povračilo prevoznih stroškov pripada zavarovanim osebam za najkrajšo razdaljo do najbližjega zdravstvenega zavoda oziroma zdravnika po ceni javnega prevoza (prvi odstavek 41. člena ZZVZZ).