Stranki lahko glede kakšne sestavine pogodbe, ki bi jo sicer glede na pogodbeni tip redno uvrstili med nebistvene, štejeta, da je zanju (ali le za eno od njiju) tako pomembna, da brez predhodnega soglasja o njej s pogodbo ne želita biti zavezani. Določena sestavina pogodbe torej lahko predstavlja poseben pogodbeni pogoj, glede katerega je treba doseči soglasje, ker jo je (najmanj) ena od pogodbenih strank v okviru pogajanj jasno postavila kot pogoj za sklenitev pogodbe. Prav to pa je glede zavarovanja tožničine terjatve v konkretnem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje.
Pogoj za uporabo drugega odstavka 22. člena OZ je, da obe stranki zavestno pustita določne nebistvene pogodbene sestavine odprte in izrazita voljo, da kljub temu želita biti zavezani.
V konkretnem primeru je bistvo spora odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas po ZPSPP, ki v 24. in 26. členu določata le dva pogoja za veljavno odpoved - sodna odpoved in najmanj enoletni odpovedni rok. Ker zakon ne zahteva utemeljenega razloga (političnega, ekonomskega ali kakršnega koli drugega razloga), so morebitni motivi župana in potek postopkov javnih razpisov v drugih zadevah pravno nepomembni za odločitev o prenehanju najemnega razmerja v konkretnem primeru.
Običajno bivališče se presoja evroavtonomno - na enak način kot običajno prebivališče po Uredbi Bruselj II bis. Bistvena je fizična prisotnost posameznika v državi članici, stabilnost običajnega bivališča in druge okoliščine, ki kažejo na namero osebe, da vzpostavi običajno prebivališče v določeni državi članici. Sodna praksa SEU pojem običajnega prebivališča razlaga tako, da gre za kraj, ki predstavlja dejanski center življenjskih interesov določene osebe.
Sodišče prve stopnje se je namreč napačno zadovoljilo zgolj z ugotovitvijo objektivne nevarnosti, medtem ko je obstoj konkretne nevarnosti ugotavljalo zgolj na pavšalni ravni, na kar pravilno smiselno opozarjata tudi pritožbi. Upoštevanje strogih pogojev sodišču narekuje ugotavljanje konkretnih okoliščin in konkretne nevarnosti v predmetni zadevi. Predlagatelj začasne odredbe, ki zatrjuje nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, mora za to konkretno in natančno navesti relevantna dejstva, tudi splošno znana.
Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje odločalo o priglašenih stroških obeh pravdnih strank, pri tem pa se ni opredelilo niti do dejstva, da se je postopek, ki je v začetku tekel kot enoten, s sklepom z dne 3. 7. 2018 razdružil v dva postopka, niti do dejstva, da se je sporna vrednost tekom postopka spreminjala, kar vpliva na vrednost posameznih opravil.
Tožena stranka razlogom odločitve v izpodbijanem sklepu obrazloženo ne nasprotuje. V pritožbi se zavzema za ustavitev postopka, ker je obveznost, ki ji je bila naložena s sodbo sodišča prve stopnje z dne 29. 11. 2024 tožeči stranki v celoti poravnala. S tovrstno pritožbeno grajo ne more biti uspešna. Prvič zato, ker je tožena stranka, ob dejstvu, da ni bila oproščena plačila sodne takse, dolžna plačati sodno takso za pritožbo, pri kateri vztraja, in drugič zato, ker je bilo s sodbo sodišča prve stopnje odločeno po stanju ob zaključku glavne obravnave, zato morebitno kasnejše plačilo obveznosti na pravilnost in zakonitost odločitve v sodbi ne more vplivati.
Sodišče je pravilno v plačilnem nalogu z dne 13. 2. 2026 opredelilo višino podrednega pobotnega ugovora tožene stranke do tožeče stranke v višini 77.135,06 EUR (ki zajema vse zahtevke pobota po pobotnem ugovoru, po prvem podrednem zahtevku, drugem podrednem zahtevku, delno tudi pobotni ugovor zaradi povišanja vrednosti nepremičnine).
Glede na to, da vrednost spornega predmeta obstaja že ob vložitvi tožbe, je logično, da sklep, ki to vrednost le ugotovi ali popravi, učinkuje za celoten postopek, torej ex tunc (za nazaj).
Razlage SEU (pogoj, ki ni jasen, razumljiv) in Ustavnega sodišča (pogoj, ki je jasen, razumljiv) imata skupno izhodišče, da (ne)preglednost ne izključuje presoje predpostavk nepoštenosti pogodbenih pogojev, to pa je možno le, če so merila teh predpostavk različna. Takšno razlogovanje se logično izide samo v primeru, če se sprejme razlaga, da preglednost glavnega predmeta pogodbe ni predpostavka nepoštenosti pogodbenega pogoja.
V skladu s sodbo C-405/21 z dne 13. 10. 2022 in alternativno določenimi merili predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja "znatno neravnotežje" je pogodbeni pogoj o prevalitvi neomejenega valutnega tveganja na potrošnika nepošten tudi, če je izpolnjeno merilo "količinske ekonomske presoje".
Zastaranje dajatvene terjatve prične teči praviloma od ugotovitve ničnosti pogodbenega razmerja.
Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da je obveznost toženke povrniti škodo, ki bi nastala zaradi napake materiala, s Pogodbo izključena, ker ni bila izrecno dogovorjena. Omejitev oziroma izključitev podjemnikove odgovornosti za določene vrste škode izrecno izključena (ne pa nasprotno, jamstvo izrecno dogovorjeno).
Sledeč izrecnemu dogovoru glede povrnitve nastale škode je torej mogoče zaključiti le, da toženkina odgovornost za refleksno škodo s Pogodbo ni bila izključena. Izključena bi bila le v primeru, da bi stranki to (izključitev) izrecno zapisali.
Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju izvedenca psihiatra, da škodni dogodek ni bil razlog za invalidsko upokojitev prve tožnice ali njeno slabše trajno funkcioniranje, temveč bolezen možganov. Enako velja za drugega tožnika, ki mu je bila III. kategorija invalidnosti priznana zaradi stopnjevanja motenj, ki so bile pri njem prisotne že pred škodnim dogodkom, priznana mu je bila zaradi posledic bolezni možganov in ne zaradi stresnega dogodka. Zato je bil rentni zahtevek pravilno zavrnjen.
Dokazni predlog stranke mora biti izrecen in substanciran, sicer sodišče dokaza ni dolžno izvesti. Toženec zato sodišču ne more očitati procesne kršitve zaradi neizvedbe dokaza z njegovim zaslišanjem, ki ga sploh ni predlagal.
Osemdnevni rok za odgovor na pripravljalno vlogo nasprotne stranke v sporu majhne vrednosti je zakonski rok. To pomeni, da ga sodišče ne more določiti drugače, prav tako pa ga tudi ne more podaljšati.
Možnost upoštevanja zdravstvenih razlogov bi sodišče imelo samo v primeru, če bi toženka prosila za podaljšanje sodnega roka. Le rok, ki ga določi sodišče, se namreč na predlog prizadete osebe lahko podaljša, če so za to opravičeni razlogi (drugi odstavek 110. člena ZPP). Pri rokih, ki jih določa sam zakon, pa sodišče te možnosti nima.
Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec v opisanih dogodkih s svojim vedenjem in ravnanjem presegel meje oziroma ravnal tako, da je sodišče predlagateljico pravilno zaznalo kot žrtev in ji z ukrepi zagotovilo nujno potrebno zaščito.
Sledeč določbi drugega odstavka 313. člena ZPP znaša paricijski rok za izpolnitev dajatvenega zahtevka 15 dni. Enako velja za obdoležnečvo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v adhezijskem postopku v kazenski zadevi.
Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da vsaka izročitev denarnega zneska s strani istega oškodovanca predstavlja samostojno kaznivo dejanje (znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja) in je torej obdolženec zoper enega oškodovanca storil toliko kaznivih dejanj kot je bilo izročitev denarnih sredstev.
Znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja eno kaznivo dejanje predstavljajo vsa kazniva dejanja, ki so bila realizirana s posameznimi nakazili ali izročitvami denarnih sredstev s strani istega oškodovanca. Ker naj bi si obdolženec na račun oškodovanke z več različnimi nakazili in izročitvijo gotovine pridobil premoženjskopravno korist, ki presega 50.000,00 EUR in naj bi s tem uresničil znake kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena, kazenski pregon za kaznivo dejanje še ni zastaral, saj dvajsetletni zastaralni rok od zadnjega izvršitvenega ravnanja še ni potekel.
Višina pridobljene premoženjskopravne koristi, ki predstavlja zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1, mora biti podana ob storitvi kaznivega dejanja, tj. ko je storilec delal ali bi moral delati (18. člen KZ-1) in ne more nastati s potekom določenega časa po storitvi kaznivega dejanja. V nasprotnem primeru bi se posamezno kaznivo dejanje zgolj zaradi poteka časa lahko prekvalificiralo v drugo obliko kaznivega dejanja, kar je v nasprotju z načelom zakonitosti. Ni pa ovire, da oškodovanec protipravno pridobljeno premoženjsko korist od obdolženca zahteva skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v priglašenem premoženjskopravnem zahtevku.
OT vrednosti posameznih storitev odvetnikov v postopkih v zvezi s prekrški določa v tar. št. 41, vendar pa to še ne pomeni, da posamezne odvetniške storitve v postopku o prekršku ni mogoče ovrednotiti po tar. št. 43 OT oziroma da bi bila ta tarifna številka izključena iz uporabe. Tarifna številka 43 OT se uporablja za storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Vlogi z dne 26. 6. 2025 in z dne 10. 11. 2025, s katerima je zagovornik sodišču sporočil naslov priče oziroma posredoval dokumentacijo Klinike C., sta zagotovo samostojni storitvi, vendar pa ju glede na njuno vsebino in obseg ni mogoče ovrednotiti kot neobrazloženi vlogi po 3. točki tar. št. 41 OT. Z njima je zagovornik sodišču zgolj z enim stavkom sporočil, da v skladu z zavezo posreduje podatke priče oziroma dokumentacijo glede obiska mladoletnika v Kliniki C. Takšni vlogi zato tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavljata kratek dopis, ki je v 4. točki tar. št. 43 OT ovrednoten z 20 točkami.
Iz določbe drugega odstavka 18. člena OT izhaja, da gre za pravico odvetnika do zamudnih obresti, z izpodbijanim sklepom pa je bilo odločeno o povračilu stroškov mladoletniku (oziroma njegovi materi D. A., ki je za zastopanje v postopku pooblastila odvetnika). Zagovornik je glede na odločitev sodišča prve stopnje v pravnomočnem sklepu PR 692/2025 z dne 24. 11. 2025, da se postopek o prekršku zoper mladoletnika ustavi in da stroški postopka bremenijo proračun, zahtevek za povrnitev stroškov ustavljenega postopka vložil v imenu in za račun mladoletnika. Upravičenec do povrnitve stroškov postopka o prekršku (med katere na podlagi 9. točke prvega odstavka 143. člena ZP-1 sodijo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika) je tako mladoletnik, njemu pa zakonske zamudne obresti po drugem odstavku 18. člena OT ne gredo.
Sodišče prve stopnje je dokazno podprto in pravilno zaključilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve.
Primeri, v katerih je prekinitev postopka obligatorna, so taksativno našteti v prvem odstavku 205. člena ZPP. Vsi ostali primeri prekinitve (po 206. členu ZPP), vključno z reševanjem predhodnega vprašanja, so fakultativne narave.
Tudi pri odločanju o premoženjskopravnih zahtevkih v adhezijskem postopku v kazenski zadevi je treba upoštevati določbo drugega odstavka 168. člena OZ, po kateri se povračilo škode praviloma odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe.