Tožniku je bilo od zahtevanih 5.011,13 EUR prisojenih 3.707,89 EUR, kar pomeni, da ni uspel s 26 % svojega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi tako ob pravilnem izračunu uspeha obeh strank moralo tožniku naložiti, da toženki povrne 26 % njenih stroškov, toženki pa, da tožniku povrne 74 % stroškov postopka na prvi stopnji.
Ker je nad dolžnikom ponovno uveden postopek preventivnega prestrukturiranja, so ponovno podani pogoji za prekinitev izvršilnega postopka.
Obstoj okoliščin, ki vzbujajo dvom o očetovstvu in sprožijo tek roka za njegovo izpodbijanje, ter seznanjenost z njimi se presojata po objektivnem merilu.
Odločilno vprašanje ni, kdaj in na podlagi česa je predlagatelj subjektivno začel dvomiti o očetovstvu, temveč kdaj je izvedel za takšne in tolikšne okoliščine, ki bi pri razumno skrbni osebi vzbudile dvom o očetovstvu.
Institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 predstavlja samostojen pravni institut, katerega namen je presoja, ali je ob upoštevanju vseh okoliščin primera in interesov pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče. Presoja zakonitosti odpovedi in presoja možnosti nadaljevanja delovnega razmerja zato nista identični vprašanji. Dejstvo, da delodajalec ni dokazal odpovednega razloga v obsegu, ki bi utemeljeval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, samo po sebi ne izključuje možnosti ugotovitve, da je med strankama kljub temu prišlo do takšnega porušenja zaupanja, da nadaljevanje delovnega razmerja objektivno ni več mogoče.
Prav zaradi posebne narave dela pravosodnega policista je objektivno pomembno tudi ravnanje, ki sicer ne predstavlja samostojne kršitve delovnih obveznosti, vendar ob upoštevanju celote ravnanj kaže na pomanjkanje potrebne profesionalne distance in varnostne presoje v okoliščinah, kjer je takšna presoja bistvena sestavina opravljanja dela.
Uporaba določbe prvega odstavka 8. člena Pravilnika o letnem dopustu na način, da se za vsako od osebnih okoliščin - invalidnost in starost - določi po pet dodatnih dni letnega dopusta, vendar največ skupaj pet dni, učinkuje na tožnika z dvema osebnima okoliščinama manj ugodno. Ena od ustavno in zakonsko varovanih osebnih okoliščin tako ostane brez dejanskega učinka. Nelogično je, da bi bil tožnik, ki je hkrati starejši od 50 let in delovni invalid, upravičen zgolj do pet dodatnih dni letnega dopusta, enako kot delavec, ki je npr. samo starejši od 50 let, ali delavec, ki je zgolj delovni invalid, pri katerih ni podana nobena od drugih okoliščin iz 8. člena Pravilnika. Takšna razlaga vodi do neutemeljeno izenačene obravnave delavcev, ki se med seboj nahajajo v bistveno različnih položajih, in s tem do posega v pravico do enakega oziroma nediskriminacijskega obravnavanja.
Ob ustavnoskladni razlagi 97.g člena ZObr in 8. člena Pravilnika je tožnik kot delavec, ki je dopolnil 50 let starosti, torej upravičen do pet dni letnega dopusta, kot delavec invalid pa še do dodatnih pet dni letnega dopusta, skupno torej do desetih dodatnih dni letnega dopusta.
Za zakonitost izredne odpovedi je treba dokazati tudi izpolnitev pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja med njima ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo o neobstoju tega pogoja. Pritožba zmotno navaja, da je že utemeljenost drugega očitka zadosten razlog za obstoj vseh pogojev za zakonitost izpodbijane odpovedi. V citirani določbi ZDR-1 je jasno zahtevan hkraten obstoj dveh predpostavk: obstoj zakonskega odpovednega razloga (hujša kršitev, storjena iz hude malomarnosti) in nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
Toženec ni dokazal, da je obvestilo z dne 9. 2. 2024 vročil tožnici. V tem primeru torej ni bil izpolnjen z zakonom določeni pogoj, ki zahteva, da zadržanje pravic nastopi šele po 30-ih dneh po pisnem obvestilu zavoda o neporavnanih obveznostih in posledicah nepravočasnega plačila.
Zakonsko besedilo je jasno in v tem primeru z analogijo, na katero se sklicuje tožnica, svakinje ni mogoče uvrstiti v krog upravičenih oseb, v katerem se nahajajo družinski člani umrlega, kot so navedeni v četrtem odstavku 34.a člena ZSVarPre. Ker je zakonsko besedilo jasno, uporaba analogije ni utemeljena.
Tudi sam toženec priznava, da je bila podlaga za veljavno izplačilo nadomestila za začasno zadržanost od dela podana v (drugačnem) predhodno formalnem stanju v zavarovalnih podlagah. Naknadno spremembo zavarovalne podlage s strani ZPIZ, ki je posledično povzročila, da tožnica do nadomestila od 12. 10. 2023 glede na spremenjeno zavarovalno podlago ne bi bila upravičena, ne moremo pripisati tožnici kot zavarovanki. Vendar glede na ostale določbe zakonodaje s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, takšno tolmačenje ni sprejemljivo. V okoliščinah teh primerov je potrebno določbe ZZVZZ (in na drugi strani) določbe pokojninske ter delovne zakonodaje tolmačiti usklajeno tako, da zavarovanec ne ostane brez pravic na eni ali drugi podlagi.
V konkretnem primeru je bil pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v korist upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi) za znesek 9.305,25 EUR dne 22. 4. 2025 prisilno izvršen, nato pa je bil ta sklep o izvršbi s sklepom o ugovoru pravnomočno razveljavljen (po tem, ko je sodišče prve stopnje pravnomočno razveljavilo njegovo potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti).
Materialnopravno zmotno je stališče upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi), da pravna podlaga za prejeto poplačilo ni odpadla, dokler ni pravnomočno odločeno o obstoju njegove terjatve v pravdnem postopku. Za odločitev o predlogu za nasprotno izvršbo namreč ni odločilno, da pravdni postopek, v katerem se na podlagi pravnomočnega sklepa o ugovoru odloča o upnikovi terjatvi, še ni pravnomočno zaključen, saj to v ničemer ne vpliva na dejstvo, da je podlaga za prisilno poplačilo upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi), ki jo je le-ta sprva imel v pravnomočnem in izvršljivem sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s pravnomočnostjo sklepa o ugovoru odpadla. Zaenkrat torej upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) z izvršilnim naslovom in posledično tudi ne s sklepom o izvršbi za zatrjevano terjatev do dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) še ne razpolaga (več). Brez obojega pa prisilna izvršba ni mogoča, oziroma ni več pravnega temelja, da bi upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) z izvršbo prejeti znesek obdržal, čeprav pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za prisilno poplačilo, ni več.
Povsem nepomemben je razlog, zaradi katerega je prišlo do razveljavitve sklepa o izvršbi. Ni torej bistveno, ali je razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine botroval procesnopravni ali materialnopravni razlog, oziroma kaj je tisto, zaradi česar se je dolžnikov ugovor štel kot obrazložen v smislu 61. člena ZIZ (kar je tudi edino, kar izvršilno sodišče lahko presoja). Odločilno je, da je dolžnik z vložitvijo pravočasno vloženega obrazloženega ugovora uspel doseči sprejem odločitve po drugem odstavku 62. člena ZIZ, to je odločitve, da se sklep o izvršbi razveljavi, ter da bo o utemeljenosti upnikovega zahtevka odločalo (šele) sodišče v pravdnem postopku.
Če otroci stike zavračajo, je zaradi ugotavljanja njihove koristi treba ugotoviti, zakaj jih zavračajo in v povezavi s tem presoditi, če, kakšni in koliko stikov je posameznemu otroku v korist.
Pri ugotavljanju zmožnosti staršev za pridobivanje dohodka je treba ugotoviti realne pridobitne zmožnosti. Upoštevajo se zmožnosti za zaslužek v danem okolju in vse zavezančeve sposobnosti glede na njegovo izobrazbo in strokovno usposobljenost, pridobljene izkušnje in njegovo zdravstveno stanje.
Kadar dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, s plačilom pa ne določi, kaj plačuje, se najprej odplačajo stroški, nato obresti in glavnica (288. člen OZ). Stroški izvršilnega postopka so del stroškov individualnega delovnega spora in ne del zahtevka glede plačila glavnice ter zakonskih zamudnih obresti.
Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokazov po uradni dolžnosti. Kadar sodišče v delovnih sporih po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena ZDSS-1), vendar tega ni dolžno storiti. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze. Na podlagi izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da toženka ni izpolnila svojih obveznosti iz naslova delovnega razmerja, katerih plačilo tožnik uveljavlja v tem postopku.
Toženka je s postavitvijo ograje tožnika v celoti izključila iz uporabe določenega dela dvorišča, ki predstavlja skupni del vseh etažnih lastnikov, ki ga imajo pravico uporabljati vsi solastniki sorazmerno svojemu deležu. Njeno ravnanje predstavlja nedopusten poseg v solastninsko pravico tožnika, saj tožnik ne more več uporabljati določenega dela zemljišča, ki ga je pred posegom toženke lahko uporabljal oziroma bi ga imel kot solastnik pravico uporabljati.
Omejitev dedovanja po 128. členu ZD pomeni poseg v pravico dediča do dedovanja, zato morajo biti dejstva, ki tak poseg utemeljujejo, izkazana z ustreznimi dokazili s stopnjo prepričanja. Splošno potrdilo državnega organa brez konkretizacije posameznih odločb in dokazil o dejanskih izplačilih ne zadostuje za zaključek, da je bila pomoč dejansko izplačana v zatrjevanem obsegu. Republika Slovenija se je v postopku sicer sklicevala na zakonsko določene roke hrambe dokumentacije, vendar navedeno ne more iti v škodo dedinje. Dejstvo, da Republika Slovenija zaradi poteka rokov hrambe ne razpolaga več z dokumentacijo, še ne pomeni, da se s tem razbremeni trditvenega in dokaznega bremena.
Odgovor na vprašanje, kdo ima pravico do pripadajočega zemljišča, je treba iskati v določilih o vzpostavitvi etažne lastnine in v predpisih, ki so veljali v času družbene lastnine.
Če je na stavbi nastala etažna lastnina v času, ko je veljala kogentna akcesornost pravic na pripadajočih zemljiščih stavb pravicam na stavbah, je na pridobitelja posameznega dela stavbe prešel tudi ustrezen delež na njenem pripadajočem zemljišču. Pripadajoče zemljišče je v takem primeru po samem zakonu postalo in pomenilo skupni del stavbe, ki je bil izvzet iz pravnega prometa kot samostojna stvar.
Vsak, v času družbene lastnine dejanski etažni lastnik in sedaj etažni lastnik te stanovanjske stavbe, ima pravico uporabljati pripadajoče zemljišče v celoti kot splošni skupni del stavbe.
Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je ZPIZ prijavljeno terjatev umaknil v času, ko ni bil več njen imetnik. Glavni učinek zakonske subrogacije je prehod izpolnjene upnikove terjatve na izpolnitelja. V trenutku izpolnitve terjatev preide iz upnikove premoženjske mase v izpolniteljevo in postane del izpolniteljevega premoženja. Upoštevajoč navedeno je A. A. v pravni položaj ZPIZ vstopil, ko mu je 5. 2. 2026 izpolnil obveznost stečajnega dolžnika. Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da ZPIZ po 5. 2. 2026 s terjatvijo do stečajnega dolžnika ni mogel več veljavno razpolagati, saj ni bil več njen imetnik.
Dejstva, ki jih za odvzem dedne sposobnosti oziroma dedne pravice predvideva zakon, mora dokazati tisti, ki dedno nevrednost uveljavlja (3. točka 43. člena ZD).
Glede na nespornost prejetega darila, je na prejemnici darila dokazno breme, da dokaže, da je darilo prejela zgolj od mame oz. da je vrednost slednjega pokojnemu vrnila ter tako vrednost darila v zapuščinskem postopku ni upoštevna.
Protiknjižno priposestvovanje manjšega obmejnega prostora dopušča tako sodna praksa, kot tudi pravna teorija.
Upravnik zgradbe je tisti, ki mora skrbeti za ustrezno varno uporabo večstanovanjske stavbe, zato je zgolj slednjemu pripisati, da pravočasno opravi ustrezne oglede in poskrbi za redno vzdrževanje in popravila v stavbi, uporabniki stavbe pa so tisti, ki se na to lahko zanesejo. Vzdrževanje je namreč posel rednega upravljanja v večstanovanjski stavbi (2. odstavek 25. člena SZ) in se nanaša na izvedbo vseh del v skladu s predpisi o graditvi objektov ter zagotavljanje delovanja sistemov varstva pred požarom in drugih ukrepov za zaščito in reševanje (4. odstavek 25. člena SZ).
Za zmanjšanje odškodnine zaradi oškodovančevega prispevka k škodi morata biti podani dve predpostavki: 1. škoda mora biti posledica tudi oškodovančevega ravnanja, kar pomeni, da mora biti podana vzročna zveza med njegovim ravnanjem in nastalo škodo, in 2. to njegovo ravnanje mora biti ocenjeno kot do sebe neodgovorno, neskrbno ravnanje.
Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da so v predmetni zadevi izpolnjeni pogoji za odvzem otroka staršema in namestitev slednjega v zavod. Sodišče je namreč sledilo mnenju CSD in izvedenke s področja socialnega varstva, ki je ugotovila, da starša nista sposobna poskrbeti za koristi otroka, ne da bi mu nastajala nadaljnja škoda.
Sodišče druge stopnje nadalje v celoti povzema zaključke sodišča prve stopnje, da je primerno, da vikende, praznike, počitnice in druge proste dneve mladoletnik preživlja pri svojih starih starših,