Ločitvena pravica upnice do zapustnice je bila vpisana v zemljiško knjigo. S smrtjo zapustnice se je prenesla lastninska pravica na nepremičnini.
V zemljiško knjigo ostane vpisan po smrti še nekaj časa zapustnik. S smrtjo zapustnice je tako postal nepravilen vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo glede lastninske pravice na nepremičnini zapustnice. Vendar pa to ni razlog za to, da bi moral biti upnik napoten na pravdo za ugotovitev obstoja ločitvene pravice. Dedič po zapustnici je namreč znan: to je stečajni dolžnik. Tako je jasno, da upnikova ločitvena pravica v razmerju do dediča lahko obstaja, četudi dedič še ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik.
Izpodbijani sklep temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP, po katerem lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, o stroških odloči le po temelju (katera stranka jih krije in v kakšnem deležu), o njihovi višini pa po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari odloči s posebnim sklepom. Presoja sodišča prve stopnje je v tej fazi postopka omejena le še na višino in potrebnost stroškov, enako velja za pritožbene razloge v zvezi z izdanim sklepom. Pogoj za izdajo sklepa o višini stroškov je namreč pravnomočnost odločbe, s katero se postopek konča, in s tem pravnomočnost odločitve o stroških po temelju.
Po stališčih novejše sodne prakse končno poročilo ne predstavlja storitve, ki bi bila zajeta v drugih odvetniških storitvah ali procesnih dejanjih, temveč gre za samostojno storitev, ki je tudi posebej ovrednotena v tar. št. 43 OT.
Pravilo iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ določa, da se možnost naknadne objektivne kumulacije ne nanaša na sredstva in predmete izvršbe, glede katerih je bila izvršba že dovoljena in kasneje ustavljena. Možnost vpliva spremenjenih okoliščin je v sodno prakso vnesla odločba VSRS II Ips 332/2011 z dne 22. 12. 2011 v primeru, kadar upnik preseže omenjene meje pravnomočnosti z izkazovanjem obstoja spremenjenih okoliščin in s tem izpolni abstraktni dejanski stan iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ. Gre torej za kriterij, ki se je razvil v sodni praksi in ga je potrebno razlagati ozko iz razloga, ker gre za preboj načela pravnomočnosti. V odločbi II Ips 332/2011 je v 7. točki navedeno, da lahko upnik preseže časovne meje pravnomočnosti odločitve o ustavitvi izvršilnega postopka, če izkaže obstoj spremenjenih okoliščin. Vendar pa so pri tem mišljeni primeri, ko je bila izvršba na določen predmet ustavljena iz razloga neuspešnosti, ne pa tudi tedaj, ko je bila izvršba ustavljena zaradi ravnanja oziroma neaktivnosti upnika. Možnosti za uspeh izvršbe na določen predmet se namreč naknadno lahko spremenijo (npr. možnosti za prodajo določene nepremičnine se lahko povečajo), medtem ko upnikovo ravnanje oziroma neaktivnost predstavlja nespremenljivo dejstvo.
Pravne osebe lahko dobijo javno pooblastilo le z zakonom ali na njegovi podlagi (121. člen Ustave). Določitev zbirnega mesta zato ni upravni akt. Način določitve zbirnega mesta je skladno s četrtim odstavkom 233. člena ZVO-2 in Uredbo, določen v Odloku. Odlok ne daje nobene podlage za razumevanje, da je pristojnost za določitev zbirnega mesta prenesena na tožnico. Razmerje med pravdnima strankama, iz katerega izvira v tej pravdi obravnavana terjatev, je deloma urejeno s prisilnimi predpisi, a zaradi tega ni izgubilo narave pogodbenega razmerja. Tako tožnica kot toženec sta obveznosti iz pogodbenega razmerja dolžna izvrševati v skladu s predpisi, o sporih o pravilnem izpolnjevanju obveznosti pa se odloči v pravdnem postopku.
Upoštevanje tožničine razlage, po kateri sme sama določiti zbirno mesto in pri tem upoštevati le, da je en meter oddaljeno od ceste, primerne za dostop smetarskega vozila, bi lahko privedlo do situacije, ko bi bilo zbirno mesto poljubno oddaljeno od uporabnikovega objekta. Tako razumevanje ni skladno z Uredbo, po kateri je izvajalec javne službe dolžan zagotavljati zbiranje mešanih komunalnih odpadkov po sistemu od vrat do vrat. Nesprejemljivo je tudi z vidika uporabnikove obveznosti, da uredi (in redno ureja) zbirno mesto. Uporabnik lahko to obveznost izpolni le, če je zbirno mesto na zemljišču v njegovi lasti; sicer tako ravnanje terja dogovor z lastnikom zemljišča, kjer je določeno zbirno mesto. Sprememba zbirnega mesta tako ne more biti v izključni domeni izvajalca javne službe.
Trditveno in dokazno breme glede obstoja preživninskega upravičenja po polnoletnosti je na upniku, ki mora redno šolanje zatrjevati in dokazati.
Upnik je z v odgovoru na ugovor podanimi trdivami in predloženimi dokazili ovrgel uveljavljani ugovorni razlog, da se ne šola redno, saj je dokazno podprto zatrjeval, da je neposredno po uspešno zaključenem dodiplomskem študiju na Ekonomski fakulteti Unevrze v A. nadaljeval z magistrskim študijem na poslovni šoli B. v Franciji. Trditveno in dokazno breme za uveljavljani ugovorni razlog, da kljub temu ni izpolnjen pogoj rednega šolanja, se je zato ponovno prevalilo na dolžnika. Dolžnik pa v pritožbi kot bistveno le pavšalno navaja, da študij na poslovni šoli B. v Franciji, ne ustreza pojmu magistrskega študijskega programa skladno z Zakonom o visokem šolstvu, oziroma da upnik tega ni z ničemer izkazal, čemur pa v ugovoru, kljub temu da je že takrat razpolagal s temi potrdili, ni oporekal. Sodišče prve stopnje, ki mu dolžnik očita tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, češ da ni ovrednotilo izobraževalnega programa, v katerega je vpisan upnik v Franciji, oziroma je napravilo nepravilno dokazno oceno, da je upnik izkazal, da gre za študij druge bolonjske stopnje, pa glede na ugovorne navedbe, tega ni bilo dolžno ovrednotiti po uradni dolžnosti.
V zapuščinskem postopku se stranke napotijo na pravdo le, če obstaja spor o dejstvih, medtem ko mora pravna vprašanja razrešiti zapuščinsko sodišče samo in v tem primeru strank niti ne sme napotiti na pravdo, razen glede izjem iz 211. in 212. člena ZD.
V obravnavanem primeru je na prvi pogled jasno, da ena od prič ne ustreza 68. členu, pa tudi ne drugemu odstavku 67. člena ZD. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da take listine ni mogoče šteti za oporoko in da je zato nastopilo zakonito dedovanje.
Toženka je s sklicevanjem na Pogodbo svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, da ima pravni naslov za dostop do svoje nepremičnine preko spornih nepremičnin, zadostila. S tem pa se je trditveno in dokazno breme o tem, da je pravica do dostopa prenehala, ker je bila bodisi podeljena le začasno, ali pa da se je ločila od v tem postopku spornih nepremičnin, prevalilo na tožnico.
Odločilno je, da dolžnica v izpodbojnem obdobju upnikov ni prenehala plačevati in je obveznosti odplačevala, kolikor je zmogla glede na razpoložljiva sredstva, zlasti v obdobju, ko se je po smrti moža znašla v težki življenjski situaciji. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da načela vestnosti in poštenja ni kršila v razmerju do drugih upnikov, saj je do njih poravnala obveznosti in je v postopku osebnega stečaja terjatev prijavila le upnica (vlagateljica ugovora proti odpustu obveznosti). Zgolj okoliščine, da je pred njo poplačala druge upnike, dolžnici ni mogoče šteti v škodo. Nesporno je, da so njeni prihodki prenizki, da bi poravnala vse zapadle obveznosti. Vendar je ugotovitev, da je insolventna, predpostavka za vodenje postopka osebnega stečaja, ne zadošča pa za odvzem odpusta.
Ker standardu vestnega in poštenega dolžnika ustreza aktiven dolžnik, pri presoji ni mogoče prezreti pritožbenih navedb, da je dolžnica v postopku odpusta obveznosti sodelovala z upraviteljico in si prizadevala za poplačilo upnice. Sodišče prve stopnje v postopku ni ugotovilo kršitev, ki bi vplivale na odpust obveznosti, iz podatkov v spisu pa izhaja, da je bila dolžnica v času trajanja preizkusne dobe zaposlena in prejemala redne prihodke, od katerih so se v stečajno maso v tem obdobju stekali prilivi iz naslova vračila dohodnine ter zasega in izterjave prejemkov.
Predlog za predložitev informativnega seznama dolžnikovega premoženja je pravočasen, če je vložen pred pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi izvršbe na edino sredstvo izvršbe.
V obravnavanem primeru tako ni mogoče govoriti o pobotu, saj toženka ni podala pobotne izjave, niti ni v postopku uveljavljala procesnega pobota. Ustaljena sodna praksa zahteva jasno in določno pobotno izjavo pri materialnopravnem pobotu ter jasno in določno uveljavitev pobotnega ugovora pri procesnem pobotu. Sam obstoj preplačila ali dejstvo, da dolžnik pri plačilu ni specificiral posameznih računov, ne pomeni pobota. Zato pritožbene navedbe, ki naknadno kvalificirajo preplačilo kot pobotanje, nimajo podlage ne v OZ in ne v institutu procesnega pobota po ZPP.
Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo določila prvega odstavka 41. člena in drugega odstavka 44. člena ZPP, ko je štelo, da vsak od tožbenih zahtevkov, ki se nanaša na odpravo odločb, sprejetih v istem disciplinskem postopku, temelji na povsem drugi pravni in dejanski podlagi, da zato ni mogoče pri določitvi vrednosti spornega predmeta upoštevati njihovega seštevka in da zato za nobenega od vtoževanih (petih) zahtevkov, ki ne presegajo vrednosti 20.000 EUR, ni podana pristojnost okrožnega sodišča.
Zakonodaja omogoča odstranitev stranke iz razpravne dvorane sodišča, če ovira delo sodišča ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda (304. člena ZPP). Iz stališč pravne teorije izhaja, da je sankcija odstranitev osebe iz sodne dvorane, ki ovira delo sodišča ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda, podvržena načelom kontradiktornosti, javnosti in materialne resnice, sankcija pa mora biti zlasti pri strankah (udeležencih postopka) sorazmerna, zlasti je treba paziti, da sodišče ne bi nedopustno omejilo njihove pravice do izjavljanja v postopku, kar narekuje določeno mero tolerantnosti. Zaradi tega je treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti in pretehtati, ali je treba dati večjo prednost načelu procesne discipline in za neoviran potek postopka preprečiti ravnanja, zaradi katerih je oteženo uresničevanje funkcije sodišča, ali morda načelu kontradiktornosti, v skladu s katerim ima stranka pravico sodelovati v postopku in se izjavljati o dokazih.
V obravnavani zadevi je pritožbeno nesporno, da je nasprotna udeleženka medtem, ko je izvedenka psihiatrične stroke podajala ustno izvedeniško mnenje, večkrat zmotila red na naroku s tem, da je izvedenki vpadala v besedo in včasih glasno zamrmrala, čeprav je bila s strani razpravljajočega sodnika že pri prvem takšnem motenju in tudi pri vsakem nadaljnjem motenju opozorjena, naj tega ne počne. Glede na navedeno in upoštevaje, da je bila nasprotna udeleženka pred odstranitvijo z naroka že zaslišana, da je bila na naroku ves čas prisotna njena, po uradni dolžnosti postavljena, odvetnica in upoštevaje, da zakon preložitev naroka predvideva zgolj v primeru odstranitve pooblaščenca stranke (tretji odstavek 304. člena ZPP), ne pa v primeru, če je stranka odstranjena iz sodne dvorane (v takem primeru se po drugem odstavku 304. člena ZPP opravi narok tudi brez njene navzočnosti), sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je udeleženko odstranilo z naroka za daljši čas med ustnim podajanjem izvedenskega mnenja, ker ni bilo več mogoče vzdrževati reda na naroku in učinkovito pripeljati narok do konca, pravilno uporabilo pooblastilo iz 304. člena ZPP in pri tem ustrezno uravnotežilo potrebo po zagotavljanju reda na glavni obravnavi in s tem povezano potrebo po učinkovitem vodenju postopka na eni strani ter strankino pravico do izjave in sodelovanja v postopku na drugi strani.
Glede navedb predlagatelja o tem, da je Energetski zakon (EZ-2) drugače določil varovalni in varnostni pas sistemov plinov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pred sprejemom tega zakona na podlagi EZ bil sprejet Pravilnik o tehničnih pogojih za graditev, obratovanje in vzdrževanje plinovodov z delovnim tlakom nad 16 barov ter o pogojih za posege v območjih njihovih varovalnih pasov, ki pozna pas z omejitvijo druge dejavnosti v širini 2,5 metra na vsaki strani plinovoda, merjeno od njegove osi (12. člen), varovalni pas v širini 100 metrov in varnostni pas v širini 5 metrov (3. člen). Ta pravilnik se na podlagi določbe 2. odstavka 186. člena EZ-2 uporablja še naprej do sprejetja predpisa iz 6. odstavka 113. člena EZ-2. Območje varovalnega in varnostnega pasu se ni nič povečalo.
Zagovornik zmotno enači ugotovljeno zmanjšano sposobnost razumevanja kompleksnejših procesnih situacij z nezmožnostjo uspešne obrambe. Dejstvo, da obdolženi nekaterih kompleksnejših procesnih dejanj ne more v celoti razumeti, samo po sebi ne pomeni, da ni sposoben učinkovito sodelovati v (pred)kazenskem postopku in uveljavljati svoje pravice do obrambe.
Ker gre v obravnavani zadevi za varstvo pred motenjem posesti, ki pomeni začasno pravno varstvo, morajo biti razlogi za izdajo začasne odredbe še posebej nujni. Pravilo o restriktivnosti izdaje začasnih odredb v primerih, ko je vsebina enaka tožbenemu zahtevku, je v posestnem sporu še aktualnejše, kajti takšen spor je že po samem zakonu treba hitro rešiti.
V zadevi ne gre za očitno računsko napako štetja časa, niti za katerega izmed zakonsko navedenih primerov za popravo sodbe v smislu 328. člena ZPP. S predlagano popravo bi se namreč v celoti spremenila narava odločitve pritožbenega sodišča, česar v postopku poprave sodbe ni mogoče doseči. Institut poprave sodbe ni namenjen spreminjanju (ali dopolnjevanju) odločitve.
Kot utemeljeno navaja pritožnik, je v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja navedena pravdna zadeva, v kateri naj bi obdolženec krivo izpovedoval, jasno pa so navedene tudi vloge oseb v pravdni zadevi: obdolženec v vlogi priče, ki je krivo izpovedovala, oškodovanec kot tožilec pa v vlogi tožene stranke. Ravno iz te navedbe, da je obdolženec kot priča krivo izpovedoval v pravdni zadevi, v kateri je oškodovanec kot tožilec nastopal kot tožena stranka, je razvidna vzročna zveza med krivo izpovedbo in (potencialnim) posegom v pravice oškodovanca kot tožilca, saj omogoča sklep, da je obdolženec krivo izpovedoval prav na škodo oškodovanca kot tožilca. Ni pa potrebno v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 284. člena KZ-1 konkretizirati škode, ki naj bi obdolžencu nastala in navajati, v čem se kaže kršitev njegovih pravic.
Med za izvršbo potrebne stroške dolgoletna sodna praksa šteje tudi stroške cenilca v postopku izvršbe na nepremičnino, saj se vrednost nepremičnine ugotavlja na podlagi cenitve sodnih cenilcev.
Stališče zagovornice, da je bil konkretni prekrškovni postopek zoper obdolženca že pravnomočno zaključen, ker naj bi tek roka lahko prekinilo zgolj vloženo pravno sredstvo upravičenega predlagatelja, je napačno. Namreč: skladno z določbo tretjega odstavka 11.a člena ZP-1 lahko postopek prekrška prekine tudi prekrškovni organ, in sicer to stori v primeru vložene kazenske ovadbe zoper storilca zaradi kaznivega dejanja, ki ima tudi znake prekrška, in se tako prekinjeni postopek prekrška ne sme nadaljevati, dokler ni postopek v zvezi s kaznivim dejanjem pravnomočno zaključen. Postopek prekrška lahko prekrškovni organ prekine kadarkoli do njegovega pravnomočnega zaključka, to je do trenutka, ko plačilnega naloga ni več možno izpodbijati z rednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 199. člena ZP-1).
V tem socialnem sporu gre za spor zaradi povrnitve neupravičeno pridobljenih sredstev iz naslova brezposelnosti. Tarifna številka 16/4 OT določa, da za pritožbo in odgovor nanjo pripada nagrada po 1. točki iste tarifne številke, zvišana za 25 %, zato je pravilna odmera nagrade za sestavo pritožbe v višini 375 odv. točk.