nagrada in stroški izvedenca za opravljeno izvedensko delo - pravica do plačila
Drži, da se dokazovanje z izvedencem šteje za zaključeno šele takrat, ko izvedenec odgovori tudi na morebitne pripombe pravdnih strank in sodišča, bodisi pisno, bodisi z njegovim zaslišanjem na glavni obravnavi, vendar pa izvedenec v tej fazi praviloma le še dodatno pojasnjuje in obrazlaga svoje že izdelano pisno izvedensko mnenje in je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je izvedenec v obravnavani zadevi pridobil pravico do plačila s trenutkom, ko je pisno izvedensko mnenje vložil v predmetni spis.
Na podlagi 18. člena ZPPŽP je odgovornost prevoznika v železniškem prometu zaradi potniku nastalih telesnih poškodb objektivna, lahko pa se v skladu z 19. členom ZPPŽP razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je telesna poškodba nastala po krivdi potnika ali zaradi njegovega ravnanja, ki ni v skladu z normalnim ravnanjem potnika oziroma zaradi ravnanja tretje osebe in se mu prevoznik kljub potrebnemu prizadevanju, upoštevajoč posebnosti primera, ni mogel izogniti niti odvrniti njegovih posledic.
Zavarovanec toženke se je zavedal, da so bila tla zaradi vremenskih razmer mokra in spolzka, zaradi česar lahko pride do zdrsa, torej se je zavedal, da obstaja večja nevarnost padca in s tem poškodb potnikov, potnikov pa na to ni opozoril. Res zavarovanec toženke tal v času vožnje ni mogel očistiti, vendar bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča moral potnike vsaj opozoriti na nevarnost mokrih in spolzkih tal, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ker tega ni storil, se ne more ekskulpirati odgovornosti za poškodbe tožnice.
Čeprav tožnica mokrih tal ni zaznala, bi lahko pričakovala, da je bila glede na zimske vremenske razmere (dan pred dogodkom je snežilo) večja verjetnost, da so tla mokra in s tem lahko tudi spolzka, zato bi se morala med hojo po premikajočem se vlaku oprijeti oprijemala, katerega funkcija je ravno v tem, da nudi oporo pri izstopanju in se s tem zmanjšuje možnost izgube ravnotežja pri zdrsu na stopnicah ter posledično padec. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnica zaradi neuporabe držala v konkretnem primeru prispevala k nastanku škode v višini 30 %.
Za reivindikacijsko tožbo, ki se obravnava v predmetni zadevi pa je bistveno, da je toženka postala lastnica sporne nepremičnine na podlagi kupoprodajne pogodbe s Skladom, raba ali najem (zakup) konkretne nepremičnine pa z Dogovorom nista bila izrecno dogovorjena. Zato za obravnavano zadevo niti ni bistveno, kako je sodišče prve stopnje razlagalo vsebino Dogovora.
Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da pravico do posesti toženki daje odškodninsko pravo, saj kot je bilo obrazloženo, bi morala toženka svojo pravico do posesti utemeljevati na morebitnem užitku, zastavi, ročni zastavi, služnostni pravici rabe, fiduciji, pridržku lastninske pravice ipd. Kaj takega pa toženka v postopku niti ni zatrjevala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00089557
ZKP člen 47, 492, 492/6.
upravičen državni tožilec - zavrženje obtožnega predloga - krajevna in stvarna pristojnost
Vprašanje upravičenosti tožilca se nanaša na stvarno pristojnost, oziroma upravičenost vložitve obtožnega akta glede na konkreten procesni položaj, kot ga zakon določa. Dvoma ni, da je za pregon obravnavanega kaznivega dejanja upravičen državni tožilec, katerega krajevna pristojnost se presoja glede na pristojnost sodišča tistega območja, za katero je tožilec postavljen. Vendar je v danem primeru treba upoštevati, da je bil obtožni predlog vložen v postopku za izrek varnostnega ukrepa po določbah XXVIII. poglavja ZKP, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in v katerem je bilo krajevno pristojno Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani. Kot izhaja iz obrazložitve obtožnega predloga, pritožbe in tudi spisa III K 80061/2024, je bil po opravljeni glavni obravnavi predlog za izrek varnostnega ukrepa zavržen v tistem delu, ki se nanaša na sedaj obravnavano kaznivo dejanje, državni tožilec pa je nato na podlagi šestega odstavka 492. člena ZKP zoper obdolženca vložil obtožni predlog.To upravičenje gre torej tožilcu, ki je sodeloval v postopku za izrek varnostnega ukrepa in je v nadaljevanju ocenil, da so podani zakonski pogoji za pregon obdolženca kot prištevnega storilca kaznivega dejanja. Zato gre dejansko za nadaljevanje kazenskega postopka, ki bi se lahko vodil pred istim sodiščem.
nadomestitev soglasja starša - vpis otroka v osnovno šolo - selitev matere - skupno varstvo in vzgoja otroka - sposobnost otroka, da izrazi svoje mnenje - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - največja korist otroka - načelo kontinuitete vzgoje in varstva - izvajanje stikov - stroški izvajanja stikov z otrokom - prosta dokazna presoja - zavrnitev dokaznega predloga - sodba presenečenja
Selitev enega od staršev v drug kraj ob vstopu otroka v šolo neizogibno terja soglasje staršev o izbiri šole in kraju šolanja. Ker slednjega udeleženca kljub pomoči CSD nista uspela doseči, je o njem odločilo sodišče. Pri tem je največjo korist deklice prepoznalo v izbiri šole v okolju, v katerem živi od rojstva in kjer ima že stkano socialno mrežo sovrstnikov in širše družine.
zavrženje tožbe kot prepozne - rok za sodno uveljavljanje pravic - odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročanje s fikcijo
Delodajalec je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela tožniku poskušal osebno vročiti preko pošte z uporabo uradne ovojnice za vročanje v pravdnem postopku. Ker tožnik pošiljke ni dvignil v 15-dnevnem roku, je nastopila fikcija vročitve z iztekom dne 28. 3. 2025. S tem je odpoved štela za vročeno. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je rok za vložitev tožbe začel teči dne 29. 3. 2025 in se je iztekel na dan 27. 4. 2025 (nedelja), ker pa se ta dan ne dela, je iztekel prvi naslednji delovni dan, to je 28. 4. 2025. Ker je tožnik tožbo oddal po poteku tega roka, to je priporočeno po pošti šele dne 29. 4. 2025, je tožba prepozna, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo.
Delodajalec kot pravni subjekt, ki deluje na trgu, mora tudi pri izvrševanju delovnopravnih sankcij izkazati ustrezno skrbnost in upoštevati določbe ZDR-1. Tožnica je imela skladno z 200. členom ZDR-1 pravico uveljavljati sodno varstvo zoper izredni odpovedi in ni bila dolžna na predlog toženke soglašati s preklicem prve izredne odpovedi niti se odzvati na poziv nazaj na delo po prenehanju delovnega razmerja na podlagi prve odpovedi. Njenega vztrajanja pri vloženi tožbi že pojmovno ni mogoče šteti za zlorabo pravic. Če je toženka po vložitvi tožbe za ugotovitev nezakonitosti prve odpovedi uvidela, da je ta zaradi s postopkovnih napak nezakonita, bi lahko skladno z določbo drugega odstavka 3. člena ZPP tožbeni zahtevek pripoznala, namesto da se je v odgovoru na tožbo sklicevala na enostranski preklic odpovedi in poziv na delo.
Z enostranskim preklicem delavcu vročene odpovedi delodajalec ne more odpraviti njenih učinkov. Ker je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, toženka ni imela podlage za poziv tožnice nazaj na delo, posledično tožnica z neodzivom na ta poziv ni mogla kršiti obveznosti iz delovnega razmerja. Druga izredna odpoved je nezakonita, ker že odpovedane pogodbe o zaposlitvi ni mogoče še enkrat zakonito odpovedati, tako da na delovno razmerje med strankama nima pravnega učinka. Tožnici je namreč delovno razmerje po prvi izredni odpovedi prenehalo 7. 1. 2025, druga izredna odpoved pa je bila izdana 21. 1. 2025.
pogoji za vrnitev v prejšnje stanje - obstoj upravičenega razloga za zamudo - kronična bolezen - akutno zdravstveno stanje
Možnost uporabe instituta predloga za vrnitev v prejšnje stanje je omejena le na primere, ko stranka zamudi rok iz upravičenih razlogov, torej razlogov, ki jih ni zakrivila sama. Med te spada tudi bolezen, kadar je nepredvidljiva in nenadna. Enako pa velja tudi za akutna poslabšanja dolgotrajne, kronične bolezni, kadar stranki preprečujejo opravo procesnih dejanj.
Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da sodišče že izrečen ukrep za varstvo koristi otroka spremeni le, če so se okoliščine, ki so bile podlaga za predhodno odločitev, bistveno spremenile; vsakršna sprememba na strani otrok ali staršev ni podlaga za spremembo že izrečenega ukrepa, saj bi nasprotno stališče izničilo učinek pravnomočnosti sodnih odločbo o prej izdanih ukrepih. Za izdajo vsake začasne odredbe, kar pomeni, tudi za spremembo ureditvene začasne odredbe, mora biti s stopnjo verjetnosti izkazana ogroženost otroka (kot je določeno v 160. členu DZ), zgolj (s stopnjo verjetnosti) izkazana korist otroka ne zadošča (zato so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, ker je bivanje v zavodu mld. A. A. še vedno v korist).
Po drugi strani bo v novem postopku preverilo, ali je izrečen ukrep še vedno primeren ali pa je treba izreči drug ukrep ali kombinacijo ukrepov. Glede na to, da je mld. A. A. nedvomno ogrožena iz razlogov, pojasnjenih zgoraj (samopoškodovalno vedenje, poskusi samomorov, ki so se začeli šele po namestitvi v zavod), je potrebno proaktivno ravnanje sodišča. Reevalvacija izrečenega ukrepa odvzema otroka, zlasti presoja primernosti izrečenega ukrepa, je nujna z ozirom na to, da poskusov samomora, kot izhaja iz podatkov spisa, pred izdajo začasne odredbe o namestitvi v zavod (decembra 2024) ni bilo.
Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju nadalje upošteva, da je treba določbo 161. člena DZ razlagati tudi ustavno in konvencijsko skladno. Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) sta v številnih primerih podali razlago, pod kakšnimi pogoji pogoji je dopusten poseg države v pravico do družinskega življenja iz 54. člena Ustave oziroma iz 8. člena EKČP). Med te stroge standarde spada zlasti ugotovitev, da je otrok ne le ogrožen, temveč tako hudo ogrožen, da je potreben takojšnji odvzem otroka staršem, še preden sodišče odloči o odvzemu otroka kot o glavnem vprašanju (stopnjevana ogroženost). Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da spada začasna odredba med ukrepe za varstvo koristi otroka (153. do 182. člen DZ), za katere velja načelo najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ, ki je odraz načela sorazmernosti, slednje pa je posebej poudarjeno v postopkih za varstvo koristi otrok. Odvzem otroka je eden najhujših ukrepov za varstvo koristi otroka (hujši je zgolj še odvzem starševske skrbi), zato lahko v skladu z načelom sorazmernosti traja le toliko časa, kot je nujno potrebno za odpravo hude ogroženosti otroka. Ravno s tem namenom določba 160. členu DZ sodišču omogoča in nalaga, da redno spremlja izvajanje ukrepa in ga po potrebi ukine ali spremeni.
URS člen 120, 120/2, 125, 153. ZS člen 3. ZŠtip-1 člen 21, 22, 24, 24/1, 24/1-2, 24/5. Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij (2014) člen 5, 5/1, 5/3. ZOFVI člen 78, 81.
Zoisova štipendija - državno tekmovanje - povprečna ocena - načelo pravne varnosti - predvidljivost - vezanost sodnika na ustavo in zakon - usklajenost pravnih aktov - financiranje iz javnih sredstev - sofinanciranje iz javnih sredstev - exceptio illegalis
Glede na to, da 24. člen ZŠtip-1 ne pogojuje dodelitve sredstev oziroma sofinanciranja na podlagi javnega razpisa oziroma neposrednega financiranja s strani ministrstva, je podzakonski akt prekoračil okvir, ki je dopuščen aktu, izdanemu za izvrševanje javnih pooblastil, saj je zožil z zakonom urejeno pravico.
URS člen 14, 14/2, 23. ZSPJS člen 1, 1/2, 2, 2-13. ZDR-1 člen 44, 126, 127, 128, 129, 130, 133, 133/1, 133/2, 134, 135, 137.
načelo enako plačilo za enako delo - javni uslužbenci - prepoved razlikovanja (diskriminacije) - načelo enakosti pred zakonom - pravica do učinkovitega sodnega varstva
Delodajalec ima široko polje proste presoje pri organiziranju delovnih procesov, oblikovanju sistemizacije in vrednotenju delovnih mest. Ta delodajalčeva avtonomija pa ni neomejena, temveč jo omejujejo ustavna jamstva, zlasti načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije. Eden izmed izrecnih ciljev ZSPJS je zagotoviti javnim uslužbencem enako plačilo za delo na primerljivih delovnih mestih (drugi odstavek 1. člena ZSPJS). Bistvo tega načela je, da javni uslužbenec za enako delo ne sme biti slabše plačan od drugega javnega uslužbenca, razen če za razlikovanje obstaja stvaren in razumen razlog. Javni uslužbenci, ki opravljajo enako ali primerljivo delo v enakih pogojih, morajo prejemati enako plačilo, ne glede na to, kako je takšno delo poimenovano v delodajalčevi sistemizaciji.
ZDZdr člen 2, 2-17, 74, 74/1, 75, 75/1, 80, 80/2. URS člen 19, 22.
postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - duševna motnja - ogrožanje življenja ali zdravja drugih - poseg v spolno integriteto - ponavljajoče se ravnanje - specialni povratnik - prostorske in kadrovske možnosti socialnovarstvenega zavoda - sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice brez privolitve - poseg v osebno svobodo - tehtanje ustavnih pravic v koliziji - nujnost ukrepa - dovolitev posega v človekove pravice - podaljšanje veljavnosti ukrepov - časovna omejenost ukrepa - milejši ukrep - nadzorovana obravnava v domačem okolju - pogoji za nadzorovano obravnavo - prepričljiva dokazna ocena - dokazna ocena izvedenskega mnenja - terapevtski privilegij - pravica do izjave v postopku - substanciran dokazni predlog
Pritožnik v domačem okolju ne more obvladati svojih bolezensko pogojenih ogrožajočih ravnanj. To potrjuje konkretna preteklost, ko je pritožnik začenši pred letom 2017 kršil spolno integriteto otrok (deklic), tako da je bil za to štirikrat kazensko obsojen, prestal zaporne kazni, a dejanja po prestajanju kazni spet ponovil, nazadnje je bil leta 2023 zato v priporu.
Pritožnik zaradi nedopustne vrzeli v delovanju sistema socialne varnosti na prosto mesto v ustreznem zavodu v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice čaka že dve leti. Pri pretehtanju ustavnopravne vzdržnosti odločitve, naj tam počaka še tretje leto, je bilo odločeno, da psihiatrična bolnišnica to zasilno začasno varstvo izvršuje na način, ki je z vidika pritožnikove osebne svobode sam po sebi sorazmeren in vsebuje tudi terapevtske prvine.
molk organa druge stopnje - zavrženje tožbe - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - poziv - zahteva za izdajo odločbe - procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa
Tožnik je že v tožbi navedel, da je toženca pozval k izdaji odločbe. Kljub temu ga sodišče prve stopnje s sklepom z dne 4. 6. 2025 ni pozvalo, da izkaže predpostavke za molk organa, tj. predloži zahtevo za izdajo odločbe o pritožbi in dokazilo, da je po preteku dvomesečnega roka zahteval izdajo drugostopenjske odločbe (potrdilo o oddani pošiljki). Tudi na poziv sodišča se je tožnik odzval z vlogo, v kateri je navedel, da se je zoper odločbo julija 2024 pritožil, in ker organ v dveh mesecih ni sprejel odločitve, je podal pritožbo na drugostopni organ. Preuranjen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal predpostavk za molk organa, saj k temu niti ni bil pozvan.
sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi - razvezni pogoj - izboljšanje pravnega položaja - prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi - razveljavitev pogodbe
Ni mogoče razveljaviti pogodbe o zaposlitvi, ki je že prenehala veljati, ker pravni akt, ki več ne učinkuje, ne more biti predmet razveljavitve. Tožnik s tem ne bi mogel izboljšati svojega položaja, zato mu v skladu z načelom pravovarstvene potrebe takšen zahtevek ne more biti priznan. Tudi morebitna ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 2. 2024 ne bi imela nikakršnega vpliva na pogodbo z dne 3. 2. 2025, ki je že prenehala veljati. Tretji odstavek 91. člena ZDR-1 (razvezni pogoj) pa tudi sicer učinkuje ex lege in to le, če je nova pogodba še veljavna.
Zakon na imetništvo najmanj 90-odstotnega deleža v osnovnem kapitalu družbe veže določene pravne posledice. Iztisnitev manjšinskih delničarjev je zakonska pravica glavnega delničarja, kar pomeni, da že zakon sam predpostavlja, da je njegov interes močnejši kot interes manjšinskih delničarjev. Pridobitev zakonsko predvidenih pravic zato ni mogoče šteti kot "posebne ugodnosti" v smislu izpodbojnega razloga iz tretjega odstavka 385. člena ZGD-1.
Po 242. členu ZPP je priča na naroku pravočasno priglasila stroške izgubljenega zaslužka, sodišče pa je zgolj na zapisnik postavilo rok, v katerem naj delodajalec predloži specifikacijo in dokazilo, ni pa priče oziroma delodajalca obvestilo o posledicah, če ta ne bo do roka izstavil stroškov refundacije. Tako pritožnik ni bil obveščen o roku, ki naj bi ga postavilo sodišče prve stopnje, kar je kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (366. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).
ZDSS-1 člen 43, 43/4. ZIZ člen 272. ZPSI-1 člen 56a. Zvaj člen 20, 20/1. ZPP člen 365, 365-1.
začasna odredba - težko nadomestljiva škoda - izključitev iz šole - vajenec - vajeništvo
Ker je sodišče prve stopnje zavzelo napačno pravno stališče, da je za izdajo začasne odredbe z verjetnostjo izkazan nastanek težko nadomestljive škode in možnost vzpostavitve prejšnjega stanja za toženko, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep tako, da je ugodilo ugovoru toženke in razveljavilo izdano začasno odredbo s stroškovno posledico.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pisno opozorilo pred odpovedjo - kršitve delovnih obveznosti
Tožnica je z dokazanimi ji ravnanji kršila toženkine splošne akte, ta dejanja pa obenem pomenijo kršitev prvega odstavka 33. člena ZDR-1 (dolžnost vestnega opravljanja dela na delovnem mestu), prvega odstavka 34. člena ZDR-1 (upoštevanje navodil delodajalca), 37. člena ZDR-1 (dolžnost vzdržati se ravnanj, ki materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca), pa tudi 7. in 8. člena pogodbe o zaposlitvi, v katerih so smiselno povzete citirane zakonske določbe. Ugotovljene kršitve utemeljujejo tožnici podano pisno opozorilo in odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Pritožba neutemeljeno navaja, da tedaj, ko je tožnica zapustila blagajniško mesto, blagajniški predal ni bil odprt. Ključno je, da je blagajniško mesto zapustila na nedopusten način, ki je stranki v odsotnosti prodajalca omogočil plačilo računa, ob izvršitvi tega dejanja pa se blagajniški predal s celotnim izkupičkom odpre samodejno. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi ga kupec lahko nenazadnje tudi izpraznil. Dokazana in nasprotujoča toženkinim pravilom so tudi ravnanja, ki so bila tožnici očitana v okviru odpovednega razloga: odtujila je toženkin artikel - kavo in jo med delovnim časom pila na blagajniškem mestu; plačala jo je šele naslednji dan in še to potem, ko je bila na to predhodno opozorjena; na blagajni je imela zasebni mobilni telefon, na katerega je večkrat pogledala.
stroški pravdnega postopka - delni uspeh v pravdi - ugotovitev obstoja služnostne pravice
Sodišče prve stopnje je odločilo v skladu s 154. členom ZPP, ki določa, da lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške.
stroški postopka - delni uspeh - sprememba vrednosti spornega predmeta - delni umik tožbe
Glede na vrednost spornega predmeta, ki je v prvi fazi (pred delnim umikom) znašala 4.837,95 EUR, je uspeh tožnika 10,87 %, uspeh toženke pa 89,13 %. Ob upoštevanju doseženega uspeha strank v tej fazi postopka je tožnik upravičen do povračila stroškov v znesku 60,87 EUR, toženka pa do povračila 297,28 EUR. Po medsebojnem pobotu tožnik toženki dolguje 236,41 EUR.