lastninska pravica na nepremičnini - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - ODZ - priposestvovanje po ODZ - priposestvovalna doba - načelno pravno mnenje - zakonitost posesti - pravična posest - poštena posest - dobra vera priposestvovalca - dobra vera kupca - raziskovalna dolžnost - izredno priposestvovanje - pravni naslov - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - dopuščena revizija
Za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah po ODZ, v zvezi z načelnim pravnim mnenjem razširjene seje Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960, pri dvajsetletni priposestvovalni dobi zakonitosti posesti ni bilo treba dokazovati.
ODZ paragraf 839, 841, 1060, 1215, 1190, 1192, 1193, 1194, 1195. ZPP člen 339, 339/2. ZOR člen 371, 374.
družbena pogodba (societas) - pogodba o skupnosti imovine - obličnost pogodbe - stvarni vložek - delitev dobička - dobiček od kapitala - letno poročilo - terjatev na izplačilo dobička - pasivna legitimacija - prenehanje družbe civilnega prava - nemško pravo - zastaranje - zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - pretrganje zastaranja z vložitvijo tožbe - konkretizacija tožbenega zahtevka - sprememba dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje - izvedba glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje - dopuščena revizija
Sodna praksa je po uveljavitvi novega družbenega in gospodarskega sistema razlago pojma družbenih pravnih oseb, ki je bistven pri presoji subjektivnega kriterija, razširila na vse pravne osebe. Prav tako se je tudi že izrekla, da je mogoče, kljub takšni širši razlagi, določbo 374. člena ZOR uporabiti samo za medsebojne terjatve pravnih oseb, za druge subjekte, ki pravne subjektivitete nimajo, pa je potrebno uporabiti splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Ker tožnik in toženec pravne subjektivitete nista imela, je bil za presojo zastaranja tožnikove terjatve pravilno uporabljen petletni zastaralni rok.
Da bi moral biti dogovor o delitvi dobička sklenjen v pisni obliki, ODZ ni zahteval.
Odgovor na dopuščeno vprašanje ali je sprejet letni obračun in v njem ugotovljen delež družbenika na dobičku predpostavka za nastanek pravice za izplačilo dobička, je nikalen.
Odgovorn na dopuščeno vprašanje ali je materialnopravno pravilna odločitev o uporabi 5-letnega zastaralnega roka, je pritrdilen.
Tožnik ni zahteval plačila dobička od posameznega posla med trajanjem societete, pač pa plačilo iz paragrafa 1192 ODZ po njenem prenehanju; pri tem ni odločilno, da je bilo premoženje, ki je ostalo ob prenehanju, ustvarjeno z enkratnim poslom – prodajo celotnega poslovnega deleža. Zato res ni pomembno, ali je mogoče med trajanjem societete zahtevati izplačilo dobička periodično ali od posameznega posla. Revident vsebino pravila paragrafa 1195 ODZ povzema napačno. Ta namreč ne določa, da je dopuščeno zgolj plačilo periodičnih dobičkov, pač pa dopušča, da se družbeniku izplača višji dobiček od tistega, ki bi mu sicer pripadal, če je dobiček družbe višji zaradi njegovih »odličnih lastnosti in truda.«
Ključna dejanska okoliščina obravnavanega primera je, da je societeta prenehala. Subjekt, zoper katerega bi moral tožnik po toženčevem stališču uveljavljati svoj zahtevek, ne obstaja več. Ob izhodišču, da je pasivno legitimirana le societeta, ki je zgrešeno, bi bile določbe ODZ o delitvi dobička po prenehanju societete odveč. Societeta ne bi bila pasivno legitimirana niti, če še ne bi prenehala. Zgrešenost toženčeve teze izhaja iz pravne narave družbene pogodbe kot pogodbe obligacijskega prava, ki ustvarja pravna razmerja med družbeniki, ne pa med družbeniki in societeto. Slednja v pravna razmerja ni sposobna vstopati, ker nima pravne osebnosti. Kot taka ne more biti nosilka pravic in obveznosti in ne more imeti lastninske pravice na premoženju. Pasivna legitimacija societete, ki sta jo ustanovila tožnik in toženec ni (bila) podana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODZ - STVARNO PRAVO
VS00017010
ZPP člen 8, 370, 370/3. ODZ paragraf 431, 432, 1181.
gradnja na tujem - pridobitev solastninske pravice - dogovor o skupni gradnji - družbena pogodba - izpodbijanje dejanskega stanja - dokazna ocena - prosta presoja dokazov - metodološki napotek
Določba 8. člena ZPP uzakonja metodo, ki sodnika vodi pri oblikovanju dokazne ocene. Kršitev te postopkovne določbe je podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, kadar je morebiti vsebinsko neprepričljiva.
dopuščena revizija - priposestvovanje služnosti v javno korist - pogoji - izvajalec gospodarske javne službe
Revizija se dopusti glede vprašanja pravno korektne razlage določb ODZ, in sicer paragrafov 1460 do 1464 in paragrafa 1479, vse glede možnosti priposestvovanja služnosti v javno korist in glede pogojev za priposestvovanje.
stvarna služnost hoje in vožnje - priposestvovanje - služnost v javno korist - dobrovernost - ODZ - neprava služnost - razlastitev - omejitev lastninske pravice - ustavnoskladna razlaga - praksa Vrhovnega sodišča - dopuščena revizija
Vrhovno sodišče torej ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju. V primerih, ko se položaj prilega (tudi)7 civilnopravnemu abstraktnemu dejanskemu stanju, je namreč mogoča tudi civilnopravna posledica. Izjema so primeri, ki bi predstavljali obid določb o razlastitvi. Izjemno naravo služnosti v javno korist določa njena javnopravna lastnost, tj. da gre pri njej za razlaščajoč poseg (ne sicer za odvzem, ampak za omejitev lastninske pravice), ki mora biti zato v skladu z ustavnopravnimi varovali. Glede teh situacij je treba uporabo splošnega pravila o priposestvovanju teleološko (z ustavnoskladno razlago) utesniti. Položaj, ko oblastveni, javnopravni subjekt samovoljno (brez pravnega naslova) izvršuje služnost dvajset let, se namreč bistveno razlikuje od položaja, ko to počne civilnopravni subjekt. V duhu take razlage ni mogoče dopustiti pridobitve služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ki ne bi bilo dobroverno (še posebej, če ne bi temeljilo na pravnoposlovni podlagi).
URS člen 33. OZ člen 39, 87, 87/1, 88, 543. SPZ člen 66. ZPP člen 13, 195, 196. ZOR člen 51, 52, 105. ODZ paragraf 947, 948, 949, 954.
darilna pogodba - pravna podlaga - preklic darila - odpadla pravna podlaga - ničnost - začetek teka roka za vložitev tožbe - pasivna legitimacija - darilo, dano enemu od zakoncev - sosporništvo - nujno sosporništvo - pravna mnenja sodišč z območja nekdanje SFRJ - varstvo lastninske pravice - koncept družbene lastnine - zasebna lastnina - dopuščena revizija
Glede na dejanske ugotovitve obeh sodišč sta bila podarjena „le in izključno“ solastninska deleža, in sicer vsakemu obdarjencu do ene polovice, takšna pogodbena volja je bila adekvatno izražena tudi v zemljiškoknjižni realizaciji darilne pogodbe, skladno s tem pa zapisan tudi tožbeni zahtevek predmetne tožbe, ki terja ugotovitev ničnosti le v tistem delu darilne pogodbe, ki se nanaša na toženčev solastninski delež. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je torej, da je podana pasivna stvarnopravna legitimacija toženca, kot navadnega sospornika.
Sodišče druge stopnje je sicer tako kot pred njim sodišče prve stopnje svoje razloge naslonilo tudi na pravno mnenje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. december 1987. To mnenje je bilo sprejeto v času, ko je veljala še Ustava SRS in še ni veljal OZ. Vezano je torej na ustavnopravni in zakonski okvir, ki v času nastanka spornega razmerja ni več veljal. Ustava SRS iz leta 1974 zasebne lastnine ni niti omenjala, poudarjala je le družbeno lastnino kot eno od temeljev socialističnega družbenoekonomskega in političnega sistema (primerjaj njena Temeljna načela). Že ustavni amandma IX v Ustavi Socialistične Republike Slovenije pa je določil, da so družbena, zadružna in zasebna lastnina enakopravne (drugi odstavek 6. točke amandmaja IX, Ur. l. SRS, št. 32/89). Ustava RS (Uradni list RS 33/91-I) pa je v 33. členu določila, da je zagotovljena tudi pravica do zasebne lastnine. V času nastanka spornega razmerja (razveze zakonske zveze med tožnico in tožencem v letu 2010) je tako kot ultima ratio prevladal koncept zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Na ta način se je spremenil ustavni lastninsko pravni režim, ki je vplival tudi na razlagalno pravno prizmo zakonskega prava. Spremenilo pa se je tudi zakonsko pravo samo. Ni več veljal ZOR temveč OZ. ZOR darilne pogodbe ni uredil, pravno praznino pa je sodna praksa napolnjevala v skladu z merilom iz Zakona o razveljavljenju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo, torej tudi z uporabo navedenih pravnih pravil ODZ, ki so poznala preklic darila. S tem, ko je zakonodajalec v OZ za razliko od ZOR uredil razloge za preklic darila ter mednje ni vključil tudi primera odpadlosti pogodbene podlage iz načelnega pravnega mnenja, je tako izkazan tudi položaj prenovljene zakonodajne strukture.
Glede na spremenjeni ustavno pravni okvir in nujno drugačno – ustavno skladno interpretacijo zakonov pa s sprejemom Ustave RS pred tem sprejeta pravna mnenja za Vrhovno sodišče RS v smislu 110. člena Zakona o sodiščih formalno niso več zavezujoča. Posledično Vrhovno sodišče RS tudi ni vezano na ustvarjeno (ustaljeno) sodno prakso, ki se je oblikovala na podlagi teh mnenj, če ugotovi, da ne predstavlja dobre sodne prakse v luči novih oziroma drugačnih razlogov. Navedeno pravno mnenje in z njim skladna sodna praksa, vsebovana tudi v izpodbijani pravnomočni sodbi, pa najprej v celoti prizna razpolagalne učinke prenosa lastninske pravice na obdarjenca in mu torej prizna tudi učinkovito pridobitev lastninske pravice z vsemi tremi lastninsko pravnimi upravičenji (imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati), ki jih določen čas – tudi daljše življenjsko obdobje – uresničuje, kasneje pa mu vsa našteta lastninsko pravna upravičenja kar odreče, torej odvzame pridobitelju pravico, ki je z novo ustavno ureditvijo pridobila pomen ene od osrednjih človekovih pravic, navedenih v III. poglavju Ustave RS, in to - že zgolj na podlagi dejstva, da se ni uresničil nagib darovalca oziroma je ta kasneje odpadel. Sklicevanje na navedeno pravno mnenje oziroma njegova vsebinska uporaba v izpodbijanih sodbah ob povedanem ni materialnopravno pravilna.
Že v času sklenitve darilne pogodbe veljavni določbi 51. in 52. člena ZOR, kot tudi vsebinsko enaka sedaj veljavna določba 39. člena OZ, sta ničnost pogodbe vezali oziroma jo veže na okoliščino, ko ob sklenitvi pogodbe ni bilo pravne podlage in ne izrecno tudi, če naj bi ta - kot ugotavljata sodišči - odpadla kasneje že po njeni sklenitvi in celo izpolnitvi. Tudi v nasprotju s pravno logiko (pogodbenega prava) je, da bi lahko pogodbena podlaga odpadla potem, ko je bila pogodba ne le sklenjena temveč tudi v celoti realizirana. In še več: z izpodbijano pravnomočno sodbo je imetniku pridobljene lastninske pravice le ta odvzeta na podlagi najstrožje pogodbene sankcije ničnosti, ki je ultima ratio - zadnje sredstvo, ki ga lahko utemelji predvsem le izrazito javni interes ali kršitev temeljnih moralnih norm.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODZ - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00011355
ODZ paragraf 481. SPZ člen 213. OZ člen 125, 126.
stvarna služnost - služnostna pravica - vznemirjanje služnostne pravice - pogodba o ustanovitvi služnosti - relativnost pogodbenih razmerij - singularno pravno nasledstvo - pogodba v korist tretjega - priposestvovanje - slaba vera lastnika služečega zemljišča - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila
Pogodbene stranke so sklenile pogodbo, po kateri se pogodbene pravice iz obligacijskega razmerja priznajo tudi tretjim osebam, ki niso sodelovale pri sklepanju pogodbe. Namen pogodbe je bil namreč zagotoviti nemoten prehod vsem (tudi kasnejšim) lastnikom novonastalih parcel. Služnostna pogodba se je torej raztezala na vsakokratne lastnike gospodujočih nepremičnin, vključno s tožnico. Zato posledic, ki izhajajo iz služnostne pogodbe ni mogoče razreševati le na podlagi načela relativnosti.
Toženci z nakupom služečih nepremičnin, ob že zgrajeni dovozni poti, teh niso mogli pridobiti brez bremen. Na načelo zaupanja v zemljiški knjigi in pridobitev neobremenjenih nepremičnin se ne morejo sklicevati, saj bi morali vedeti, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z resničnim. Ni torej dvoma, da je treba nuditi varstvo tožnici, saj ji nasproti stoji nepoštena stranka - toženci, ki so za služnost poti (in s tem za pravico tožnice) morali vedeti. Sklenjena in realizirana pogodba zato zavezuje tudi tožence, ki niso univerzalni pravni nasledniki pogodbenih strank. Drugačna razlaga bi namreč pomenila izigravanje dogovora, doseženega v služnostni pogodbi, ki je bil namenjen ureditvi dostopne poti do parcel tožnice in bi bila v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
ZUS člen 83, 83/2, 83/2-1, 83/2-2, 83/2-3. ODZ člen 418.
dovoljenost revizije - opustitev glavne obravnave - denacionalizacija cerkvenega premoženja - upravičenec do denacionalizacije
Ni jasno, zakaj naj bi bilo vprašanje glede neobrazloženosti opustitve glavne obravnave pravno vprašanje, ki bi bilo pomembno za obravnavano zadevo.
Očitek, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko stanje, kar naj bi bilo razvidno iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ne drži. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče v primeru vsebinske presoje revizije vezano, v obravnavani zadevi tudi tretje vprašanje o načinu pridobitve lastninske pravice ni pomembno.
Drugo vprašanje ni pomembno pravno vprašanje, ker je Vrhovno sodišče na vprašanje o cerkvenem pravnem subjektu kot upravičencu do denacionalizacije odgovorilo že s sodbo X Ips 67/2008 z dne 10. 7. 2008. Stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba, od tega stališča ne odstopa. Sodna praksa, tj. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 64/2014 z dne 26. 11. 2015, na katero se revidentka sklicuje, pa se ne nanaša na vprašanje upravičene osebe do denacionalizacije, temveč na vprašanje odgovornosti za škodo.
OZ člen 417, 419, 419/2, 421, 421/1. ZOR člen 440, 440/2. ODZ paragraf 1396.
odstop terjatve (cesija) - obvestitev dolžnika - razmerje med prevzemnikom in dolžnikom - pripoznava terjatve - ugovor iz temeljnega posla - uporaba določb Občnega državljanskega zakonika (ODZ) - neveljavnost pravnega pravila - uporaba določb Obligacijskega zakonika (OZ) - zmotna uporaba materialnega prava
Cesijo ureja OZ v členih 417. do 426. OZ je nadomestil prej veljavni ZOR. Že ureditev cesije v ZOR, kot tudi ureditev v OZ, je celovita. Urejen je tudi primer izpolnitve terjatve odstopniku. Stališče sodišča druge stopnje, ki je pravno pravilo, ki ureja cesijo oziroma pomen pripoznave terjatve prevzemniku, iskalo izven sedaj veljavne celovite ureditve cesije v določbah, ki niso več veljavne, je materialno pravno zmotno. Ni namreč najti razloga, zakaj ZOR in nato OZ sporne določbe ODZ ne bi prevzel v svojo ureditev, v kolikor bi bil to namen zakonodajalca. Prenašanje neveljavnih pravnih pravil v pravni red, ki določeno razmerje ureja tako, da prejšnjo ureditev nadomesti, pa je v konkretnem primeru v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bil nov zakon sprejet.
Četudi bi torej izjavo tožene stranke na osnutkih pogodb o odstopu terjatev šteli za pripoznavo dolga, tožena stranka s tem ni avtomatično izgubila ugovorov iz temeljnega pravnega posla, to je iz razmerja med njo in odstopnikoma terjatev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - ODZ - STVARNO PRAVO
VS00005232
ODZ paragraf 418. ZTLR člen 24, 25, 26, 28, 29. SPZ člen 271. ZLNDL člen 3. ZPP člen 339, 370, 371.
obstoj lastninske pravice na nepremičnini - družbena lastnina - priposestvovanje družbene lastnine - gradnja na tujem svetu - dobra vera - lastninjenje - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - stavbna pravica - načelo superficies solo cedit - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - konkretizacija očitanih kršitev v reviziji
Očitki o procesnih kršitvah, ki so sicer dovoljeni, morajo biti - če naj bodo predmet vsebinske presoje - konkretizirani. To pomeni, da mora stranka opredeliti procesno ravnanje nižjih sodišč, ki naj bi bilo po stališču revidenta napačno. Naloga Vrhovnega sodišča je le to, da preveri, ali je trditev o zatrjevanem procesnem dejstvu resnična ter da nato pravno presodi, ali je procesno dejstvo skladno s pravili o pravdnem postopku ali pa jih v resnici krši. Opredelitev spornega procesnega ravnanja pomeni, da revident natančno navede procesni akt sodišča, s katerim naj bi bila bistveno kršena pravila postopka oziroma da določno opredeli procesno gradivo (torej tudi, kje se to gradivo nahaja), ki naj bi bilo s strani sodišča protipravno ignorirano.
Dejstvo, da so bile sporne nepremičnine družbena lastnina, izključuje pridobitev lastninske pravice na podlagi določb ZTLR, ki urejajo gradnjo na tujem zemljišču (24. - 26. člen). Navedena pravila namreč jezikovno in konceptualno predpostavljajo obstoj tujega zemljišča, kar pomeni, da je nekdo lastnik. Pri družbeni lastnini lastnika zemljišča, o katerem govorijo navedene določbe, ni, in tako tudi ne njegovega takšnega ali drugačnega ravnanja, na katerega te določbe navezujejo stvarnopravne posledice.
osebna služnost - služnost rabe - priposestvovanje - dobra vera - prekarij - pravna praznina - pravna praznina v širšem smislu - razvoj prava - analogija - dopuščena revizija
Po presoji Vrhovnega sodišča je treba glede na naravo in zgradbo pravnega reda v času veljavnosti ZTLR pravno praznino glede vprašanja pridobitve osebne služnosti zapolniti tako, da je priposestvovanje mogoče, če je imel pravni subjekt nepremičnino v dvajsetletni posesti kot imetnik osebne služnosti ter je bil tudi v dobri veri, da je imetnik osebne služnosti. Takšno stališče je utemeljeno z analogno uporabo pravila o priposestvovanju stvarne služnosti z upoštevanjem omejitve na dobrovernega posestnika, ki je sicer pogoj za priposestvovanje lastninske pravice. Takšen zaključek je poleg tega skladen tudi z merili za priposestvovanje, kakor izhajajo iz besedila ODZ.
dopuščena revizija - družbena lastnina - pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - priposestvovanje družbene lastnine - pravna podlaga posesti - dobra vera
Upoštevajoč trenutek izteka pripostvovalne dobe, na katerega se je oprlo pritožbeno sodišče, je potrebno pogoje za priposestvovanje presojati po pravnih pravilih ODZ. Za razliko od ureditve po ZTLR, ki je priposestovanje omogočala tudi, če se posest ni opirala na pravni naslov, je pravno pravilo iz paragrafa 1461 ODZ za priposestvovanje poleg dobrovernosti v vsakem primeru zahtevalo še, da posest temelji na pravnem naslovu, ki bi zadoščal za pridobitev lastnine.
dopuščena revizija - lastninska pravica na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice - družbena lastnina - pravica uporabe - priposestvovanje - varstvo posesti - denacionalizacija
S tem, ko je pravna prednica tožencev posest na sporni nepremičnini ob sklenitvi prodajne pogodbe prenesla na kupko, je še pred uveljavitvijo ZNNZ izgubila posest in materialnopravno upravičenje do posesti, zato ob nacionalizaciji 26. 12. 1958 ni mogla pridobiti pravice do uporabe na odsvojenem delu zemljišča. Vpis v zemljiški knjigi v korist pravnega prednika tožencev ob uveljavitvi ZLNDL torej ni odražal pravega stanja pripadnosti pravice uporabe v družbeni lastnini.
pridobitev lastninske pravice - pravnoposlovni pridobitni naslov - solastnina - gradnja na tujem svetu - dogovor o stvarnopravnih razmerjih - povrnitev vlaganj v nepremičnino - prenehanje terjatve
ZTLR, podobno kot že pred njim ODZ, ne predvideva pridobitve solastninske pravice z gradnjo na tujem, če je zgradba rezultat gradiva tako graditelja (zakoncev) kot lastnika zemljišča (tretje osebe). V takem primeru je možen le dogovor o stvarnopravnih razmerjih med njima in torej pridobitev lastninske pravice na pravnoposlovni podlagi, ne pa z uporabo pravil o gradnji na tujem.
STVARNO PRAVO - DEDNO PRAVO - ODZ - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS0017297
ZPP člen 367a, 367a/1. ODZ paragraf 418.
dopuščena revizija - lastninska pravica na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice - solastnina - gradnja na tujem svetu - pridobitev lastninske pravice - skupno premoženje zakoncev - dedovanje - obseg zapuščine - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je odločilo, da je tožnica do 89/200 solastnica nepremičnine parc. št. 443/12 k.o. ... in obrazložilo, da je bil pokojni M. F. solastnik te nepremičnine do 111/2000, obenem pa zavrnilo vse pritožbene ugovore toženca z navedbo, da s to odločitvijo ni poseženo v njegov polovični solastninski delež na tej nepremičnini.
ZPP člen 337, 337/1, 360, 360/1. ZTLR člen 28. ODZ paragraf 1500. ZD člen 141. SPZ člen 11, 11/1, 44, 44/2.
pritožba - obseg obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje - sprememba tožbe - novi dokazi v pritožbi - prekluzija - pravnomočnost - dejansko stanje, ugotovljeno v drugi sodni zadevi - vpogled v drug sodni spis - iura novit curia - lastninska pravica na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - dobra vera - dobrovernost - priposestvovalna doba - dobroverna posest - zakonita posest - načelo zaupanja v zemljiško knjigo - načelo publicitete - načelo vestnosti in poštenja - zastaranje pravice zahtevati zapuščino
Paragraf 1500 ODZ je določal, da pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil stvar ali pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana. Ker sta nižji sodišči ugotovili, da je toženec vedel, da se zemljiškoknjižno stanje ne ujema z dejanskim, sta pravilno materialno pravno zaključili, da ni bil dobroveren, zato se toženec ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo.
Odločitve v zadevi ne more spremeniti niti toženčevo sklicevanje na načelo publicitete (prvi odstavek 11. člena SPZ), ker gre za izpodbojno domnevo, tožnika pa sta uspela dokazati svojo lastninsko pravico oz. izpolniti domnevo, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo.
STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODZ
VS0016752
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. OZ člen 59. ODZ paragraf 974.
dopuščena revizija - singularno pravno nasledstvo - pasivnost singularnih pravnih prednikov - vrnitev v prejšnje stanje - stvarna služnost - pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti - postavitev električnega daljnovoda - pogoj - odložni pogoj - soglasje dano pod odložnim pogojem - postavitev električnega voda - priposestvovanje stvarne služnosti - prekarij - pravica rabe - brezplačna uporaba za nedoločen čas - preklic rabe - tožba za varstvo lastninske pravice
Revizija se dopusti glede pravnih vprašanj:
- ali pomeni pasivnost tožnikovih (singularnih) pravnih prednikov zaradi neizpolnitve odložnih pogojev, pod katerimi je bila dana sporna izjava (B3), njihovo (konkludentno) strinjanje z izgradnjo sporne infrastrukture, ki jo je prek predmetnega zemljišča postavila toženka?
- ali lahko toženka pridobi na predmetni nepremičnini stvarno služnost za postavitev električnega voda ter njegovo vzdrževanje s priposestvovanjem?
- ali je pravno razmerje med pravdnima strankama potrebno opredeliti kot prekarijsko razmerje v smislu pravila par. 974 Občega državljanskega zakonika?
- ali sporna izjava (B3) pravno zavezuje tožnika kot podpisnikovega singularnega pravnega naslednika?
prekarij - brezplačna prepustitev rabe stvari - preklic prekarija - zahteva za izselitev iz stanovanja - uporabnina - višina uporabnine - dokazovanje - izvedenec - postavitev novega izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - zavrženje revizije
Vrhovno sodišče se strinja z materialnopravno presojo spora kot prekarističnega razmerja v smislu pravnega pravila § 974 ODZ. Gre za brezplačno prepustitev rabe stvari brez roka vrnitve, ki jo je tožnik preklical z vložitvijo tožbe za izselitev tožencev. Sodišče je v drugi zadevi resda pravno naravo ustnega dogovora med pravdnima strankama presodilo drugače, na kar pa v tej zadevi ni vezano.
STVARNO PRAVO – LASTNINJENJE – STANOVANJSKO PRAVO - ODZ
VS0016029
SZ-1 člen 196, 196/2. ZZK 95 člen 5/4. ZTLR člen 25. ODZ člen 418.
družbena lastnina – lastninjenje - privatizacija stanovanj – pridobitev lastninske pravice - preureditev skupnih prostorov - priposestvovanje – gradnja na tujem svetu – dobra vera – vpis v zemljiško knjigo - načelo zaupanja v zemljiško knjigo – denacionalizacija
Določba drugega odstavka 196. člena SZ-1 o pridobitvi lastninske pravice s preureditvijo skupnih prostorov v tej zadevi ne pride v poštev, saj tožnica ni preurejala skupnih prostorov v večstanovanjski stavbi. Toženec, ki se je vpisal v zemljiško knjigo na podlagi pravnega posla, je v razmerju do tožnice tretja oseba, ki ga varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo.