CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00039020
ZPP člen 367a, 367a/1, 367a/2.
dopuščena revizija - stvarna pristojnost - pristojnost okrožnega sodišča - potrošniški spor - garancija - uveljavljanje garancije - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - uporaba določb uredbe
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je pravilna presoja, da spor med kupcem - potrošnikom in dajalcem garancije - proizvajalcem ni potrošniški spor, zato se za določitev pristojnosti ne morejo uporabiti posebne določbe Uredbe Bruselj I - prenovitev glede pristojnosti v potrošniških sporih.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00032082
ZPP člen 5, 339, 339/2-8. OZ člen 106, 265, 266, 639, 639/3. ZVPot člen 37, 37/4, 38, 39, 40.
prodajna pogodba - nakup rabljenega vozila - kritni kup - stvarne napake - notifikacijska dolžnost - primeren dodatni rok - odprava napak s strani kupca - odprava napak na lastne stroške - menjava motorja - nesorazmernost stroškov - pavšalni ugovor - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do izjave - sodba presenečenja - dopuščena revizija
Ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ ima kupec pri prodajni pogodbi pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, če prodajalec v primernem roku te napake ne odpravi sam. To lahko kupec stori le, če je poprej pustil prodajalcu primeren dodaten rok, da napako sam odpravi. Ni pa mu dolžan pustiti dodatnega roka za odpravo napake, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da je ne bo odpravil, ali če iz okoliščin danega primera očitno izhaja, da je prodajalec niti v dodatnem roku ne bo mogel odpraviti.
Sodišče na vprašanje morebitne nesorazmernosti stroška kritnega kupa napram plačani kupnini ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na ugovor prodajalca. Zgolj pavšalno prerekanje višini tožbenega zahtevka ne zadošča. Zato tudi pritožbeno sodišče v konkretnem primeru, ko takega ugovora niti na prvi stopnji niti v pritožbi ni bilo in sodišče prve stopnje tega v postopku sploh ni ugotavljalo, nesorazmernosti ne more ugotoviti sámo zgolj v okviru materialnopravne presoje, brez izvedbe naroka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00031429
ZVPot člen 22, 23, 24, 24/1. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1-5, 7/1-9. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5.
varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - razlaga direktive - Direktiva Sveta 93/13/EGS - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - monetarna politika - indični dokaz - neposreden dokaz - verodostojnost priče - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v reviziji - nova dejstva in dokazi v reviziji
Tožnikom kot povprečnim potrošnikom ni bila onemogočena racionalna oziroma preudarna odločitev v zvezi z oceno celotnega stroška najetega kredita. Ker je toženka kot strokovnjakinja na bančnem področju ob sklepanju spornih pogodb ravnala v skladu z zahtevo dobre vere, sporni pogodben pogoj o prevzemu valutnega tveganja ne more biti nepošten v smislu 3. člena Direktive 93/13 v povezavi s 24. členom ZVPoT.
ZVPNPP člen 4, 5, 5/1-4, 14, 14/1, 15, 15-1, 15.a, 15.a/1.. ZP-1 člen 2, 56, 56/3, 156, 156/1.
kršitev materialne določbe zakona ali predpisa - opis prekrška - konkretizacija - opisano dejanje ni prekršek - varstvo potrošnikov - nepoštena poslovna praksa - zavajajoča poslovna praksa - generalna klavzula - kršitev dolžne skrbnosti - poklicna skrbnost - neresnična informacija - zavajajoča ponudba - cena - akcijsko znižanje - konkurenčno ravnanje
Pri opredelitvi poslovne prakse kot zavajajoči morajo biti predhodno kumulativno izpolnjeni pogoji nepoštene poslovne prakse iz splošne prepovedi, določene v generalni klavzuli iz 4. člena ZVPNPP. Vrhovni državni tožilec zato pravilno ugotavlja, da je element generalne klavzule (nasprotovanje zahtevam poklicne skrbnosti) v konkretnem delu opisa prekrška ostal nekonkretiziran, prav tako tudi iz obrazložitve prekrškovne odločbe in sodbe okrajnega sodišča ni mogoče razbrati, da bi pristojna organa ta element ugotavljala in ga obrazložila, zato gre za kršitev materialnih določb zakona po 1. točki 156. člena ZP-1.
Pravna oseba kot trgovska družba svobodno presoja, katere izdelke v trgovini bo ponudila z rednimi cenami in v kakšnem cenovnem razponu, zato je v njeni prosti domeni, na kakšen način bo zasledovala tržne zakonitosti. Če se pri tem katera od drugih konkurenčnih trgovskih družb odloči, da bo enake izdelke ponujala po akcijskih cenah, ki bodo nižje od rednih cen njenih konkurentov, to samo po sebi ne sme biti podlaga za začetek postopka o prekršku zoper trgovsko družbo, ki se za tak tržni ukrep ne odloči in ponuja svoje izdelke po rednih cenah in te oglašuje resnično kot najnižje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO SVETA EVROPE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00027814
ZPP člen 17, 18. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 15, 15/1, 16. ZS člen 113a.
prekinitev postopka do odločitve SEU - predlog za predhodno odločanje - Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 (Bruseljska uredba I) - razlaga uredbe - pojem potrošnika - spletne igre na srečo - poker - izplačilo dobitka - splošni poslovni pogoji - spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča
Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predlogu za predhodno odločanje glede razlage prvega odstavka 15. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00019974
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - varstvo kupcev stanovanj - odgovornost za napake - skrite napake - obvestilo o napaki - izguba pravice uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov - ugotovitev drugačnega dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00018867
ZPotK člen 7, 7/1-9. ZVPot člen 22, 23. OZ člen 323, 323/1.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - ničnost pogodbe - valuta denarne obveznosti (valutna klavzula) - posojilo v tuji valuti - valutno tveganje - dolgoročni kredit v CHF - novacija - obročno odplačilo dolga - konverzija
Za konkretno presojo je bistveno, da je podlago za tožničino izvršbo tvoril prenovljen dogovor z dne 5. 5. 2011 in ne kreditna pogodba v švicarskem franku. Pravdni stranki sta s tem dogovorom njuno pogodbeno razmerje spremenili v bistvenih dejanskih in pravnih elementih, saj je toženkina obveznost, da tožnici plačuje obroke v valuti švicarskega franka s sklenitvijo dogovora prenehala. Ker iz dejanskih ugotovitev izpodbijanih sodb izhaja zaključek, da sta pravdni stranki njuno kreditno pogodbeno razmerje veljavno prenovili, toženkini ugovori o ničnosti kreditne pogodbe v švicarskem franku z dne 20. 12. 2007 za presojo konkretne zadeve niso bili pravno-relevantni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00017318
ZPotK člen 13, 13/1, 13/2, 14.
zavarovanje kredita - kreditna pogodba - potrošniški kredit - neizpolnitev obveznosti - zamuda s plačilom obrokov - rok za izpolnitev - dodaten rok za izpolnitev - plačilo neplačanih obrokov pred zapadlostjo - odstop od pogodbe - trditvena podlaga - dopuščena revizija
Okoliščina, da je tožnica tožbo utemeljila z materialnopravno zmotnim stališčem, da je banka veljavno odstopila od kreditne pogodbe z uresničitvijo odložnega pogoja, ne negira materialnopravne teze, da je banka zaradi neplačila dveh zaporednih obrokov na tožnico prenesla materialnopravno upravičenje zahtevati plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo oziroma z enostransko izjavo razdreti pogodbo. Toženca v odgovoru na revizijo napačno menita, da takšno materialnopravno stališče tvori nedopustno revizijsko novoto.
V konkretnem primeru je ključno, da iz dejanske podlage tožbe izhaja zaključek, da toženca nista plačala dveh zaporednih obrokov. Ker je v konkretnem primeru tožnica vstopila v pravni položaj banke, je napačno stališče, da tožnica v okoliščinah konkretnega primera ni mogla pravno učinkovito odstopiti od kreditne pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00017157
OZ člen 86. ZVPot člen 22, 23. ZPotK člen 21. URS člen 155. ZPP člen 8, 339, 339/2, 372. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 288, 288/V.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - povprečni potrošnik - slaba vera banke - enakovrednost dajatev - monetarna politika - novi dokazi - pomanjkljiva obrazložitev odločbe
V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, biti mora biti tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti, torej za skupne stroške kredita. Zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.
Pošteno opravljena pojasnilna dolžnost pomeni "igro z odprtimi kartami", ki pogodbeno stranko zavezuje, da drugi pogodbeni stranki ne prikrije nobene pomembne informacije, ki bi lahko vplivala na odločitev za sklenitev pogodbe. Gre za dolžnost razkritja vseh okoliščin, ki bi jih banka (upoštevaje njeno strokovno znanje in izkušnje glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti) lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, saj pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe.
Banka je pojasnilno dolžnost dolžna opraviti v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika (torej celo, če bi kreditojemalec že sam imel višjo raven strokovnega znanja). V tem smislu Sodišče EU v zadevi Andriciuc govori o informacijah, na podlagi katerih lahko odločitve sprejema povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren. Aktivnosti ali neaktivnosti potrošnika v zvezi z iskanjem informacij banke ne odvezujejo pojasnilne dolžnosti v enakem obsegu; ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo prejete informacije potrošnik upošteval pri svoji odločitvi. Revizijske navedbe, da je treba, na primer, upoštevati tudi to, da sta bila tožnika glede na svojo starost že večkrat izpostavljena spremembam valute, da bi zaradi tega morala ta mehanizem razumeti, ter da sta informacije o kreditu v CHF iskala tudi pri drugih bankah, so zato za presojo pravilnosti izpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti neutemeljene.
Iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011 izhaja (le), da se nacionalnim nadzornim organom in državam članicam priporoča, da od finančnih institucij zahtevajo, da posojilojemalcem dajo ustrezne informacije o tveganjih pri dajanju posojil v tujih valutah, ki bi morale posojilojemalcem zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Konkretnega načina pojasnila torej priporočilo ne opredeljuje. To je tudi razumljivo, saj gre za mehko, nezavezujoče pravo, ki državam priporoča, svetuje in jih neobvezujoče usmerja ter jim tako pušča manevrski prostor, ali (in na kakšen način) bodo formalizirale način pojasnilne dolžnosti (prim. V. odstavek 288. člena Pogodbe o delovanju EU). Uporaba omenjenih priporočil na pravno zavezujoč način pa bi tudi nasprotovala ustavni prepovedi povratne veljavnosti predpisov (155. člen Ustave RS). Gre namreč za priporočilo iz leta 2011, medtem ko je bila sporna kreditna pogodba sklenjena leta 2008.
Bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. To še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja spornih kreditnih pogodb nacionalna zakonodaja ni predpisovala. Tak način informiranja bi v ekstenzivni obliki lahko vodil do točke prezasičenosti z informacijami in s tem omogočal tudi manipulacije in zavajanja (na primer z prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov). Revizijsko sodišče hkrati poudarja, da pretirana skrb za potrošnika tudi ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00017713
OZ člen 86. ZVPot člen 22, 23. ZPotK člen 1. URS člen 155. ZPP člen 8, 274, 274/1, 339, 339/2, 367, 367/5, 384, 384/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - dopustnost podlage - ničnost pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - način posredovanja informacij - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - monetarna politika - oderuška pogodba - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - indični dokaz - neposreden dokaz - verodostojnost priče - načelo dispozitivnosti - tuja sodna praksa - pravni interes za dajatveno tožbo - razpolaganje s tožbenim zahtevkom - dovoljenost revizije - nova dejstva in dokazi v reviziji
V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.
Revizijska graja stališča sodišča druge stopnje o pretiranosti zahteve po izdelavi grafičnih simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje ni utemeljena. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da gre za formalistično zahtevo in da ni mogoče trditi, da bi bila samo na ta način pojasnilna dolžnost res pravilno izpolnjena. Podlaga za tako zahtevo ne izhaja niti iz sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc niti iz konkretnega priporočila iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011, na katerega se Sodišče EU (sicer obiter dictum in ne kot nosilni argument) sklicuje.
Bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. Še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja spornih kreditnih pogodb nacionalna zakonodaja ni predpisovala. Tak način informiranja v ekstenzivni obliki lahko vodi do točke prezasičenosti z informacijami in s tem omogoča tudi manipulacije in zavajanja (na primer z prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov). Revizijsko sodišče hkrati poudarja, da pretirana skrb za potrošnika tudi ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enak učinek tudi pretirana skrb. Ravnotežje med enim in drugim v konkretnem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Pravo posamezniku ne more ukazovati, kaj je zanj dobro in ga usmerjati k tistemu, kar sámo ocenjuje kot koristno in dobro za povprečnega potrošnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00017317
ZPotK člen 5, 6, 6/1, 7, 7/1-9. ZVPot člen 22, 23. ZPP člen 339, 339/2-8, 379, 379/1, 380, 380/2. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 5.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razlaga direktive - posredni učinek direktive - nejasni pogodbeni pogoji - nepošteni pogodbeni pogoji - pojasnilna dolžnost banke - slaba vera banke - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave v postopku
Za konkretno presojo je pomemben odgovor na vprašanje, ali je toženka tožniku razkrila informacije o bančnem produktu, ki so bile njej znane kot strokovnjakinji na bančnem področju.
Vprašanje načina izračuna kreditne spodobnosti je pomembna okoliščina, ki bi lahko potrdila tožnikovo trditev, da je toženka v individualnih pogajanjih favorizirala kreditiranje v švicarskih frankih in s tem kršila svojo pojasnilno dolžnost.
Po stališču Vrhovnega sodišča ima toženkino ravnanje v podobnih primerih kreditiranja potrošnikov v valuti švicarskega franka bistveno dokazno vrednost za presojo vprašanja, ali je bila tudi v konkretnem primeru pojasnila dolžnost opravljena pravilno.
ZVPNPP člen 4, 8, 10, 12, 12/2. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) člen 1.
Drugo alinejo 8. točke 10. člena ZVPNPP je treba razumeti dobesedno, tj. na način, da je nalaganje stroškov potrošniku prepovedano v vseh primerih. Prepoved, da se potrošniku naloži strošek, četudi gre za strošek poštne znamke ali običajnega telefonskega pogovora, je zato absolutna. Bistveno je, da pri tovrstnih poslovnih praksah, taksativno naštetih v 10. členu ZVPNPP, ni treba dokazovati elementov, ki sestavljajo definicijo agresivnih poslovnih praks iz 8. člena ZVPNPP. Razumevanje navedene določbe ZVPNPP na način, ki dopušča razlikovanje med različnimi stroški (prepovedanimi in dovoljenimi), ki jih podjetja lahko naložijo v plačilo potrošnikom, bi zato pomenilo kršitev načela pravne varnosti, saj bi bila ocena teh stroškov podvržena dodatni presoji.
Revizija se dopusti glede vprašanja, kdaj je kupec upravičen, da ne plača nobenega obroka, če niso izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 12. člena ZVKSES, in kdaj ima le pravico zadržati 10 % kupnine na podlagi prvega odstavka 15. člena ZVKSES.
dopuščena revizija - stvarne napake - kritni kup - jamčevalni zahtevek - notifikacijska dolžnost - dodatni rok za izpolnitev obveznosti - trditvena podlaga
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je potrošnik dolžan v primeru, da bo izbral možnost kritnega kupa, o tem predhodno obvestiti prodajalca in mu dati (dodatni) primerni rok, in če da, ali je to dolžan storiti tudi v primeru, ko je iz predhodnega ravnanja prodajalca razvidno, da svoje obveznosti tudi v (dodatnem) primernem roku ne bi opravil,
- ali na vprašanje morebitne nesorazmernosti stroška kritnega kupa napram plačani kupnini pazi sodišče po uradni dolžnosti ali le na ugovor prodajalca (ali je prodajalec dolžan zatrjevati nesorazmernost in kršitev ponovne notifikacijske dolžnosti, ali pa lahko sodišče to vprašanje presoja brez take trditvene podlage), in ali lahko tako nesorazmernost po tem, ko takega ugovora na prvi stopnji ni bilo in prvostopno sodišče tega v postopku sploh ni ugotavljalo, ugotovi sodišče druge stopnje sámo že v okviru materialnopravne presoje, brez izvedbe naroka.
varstvo kupcev stanovanj - pravna narava pogodbe - prodajna pogodba - podjemna pogodba - kogentne določbe - prodaja nepremičnine - zamuda z izročitvijo nepremičnine - pogodbena kazen zaradi zamude z izročitvijo - stavba, zgrajena do tretje gradbene faze - uporaba ZVKSES - izročitev uporabnega dovoljenja kupcu nepremičnine
Ker zakonskih določb ni mogoče razlagati tako, da bi rezultat razlage pomenil pravno antinomijo, bi bila edina pravilna razlaga tista, po kateri se določba 4. člena ZVKSES ne nanaša na še nezgrajene stanovanjske stavbe. Taka rešitev bi bila v izrazitem nasprotju z namenom ZVKSES zaščititi končne kupce pred tveganjem neizpolnitve obveznosti investitorja (prvi odstavek 1. člena ZVKSES), kar pomeni s kogentnimi pravnimi instrumenti (med katerimi je tudi obveznost izročitve kopije uporabnega dovoljenja) kupcem zagotoviti varstvo pred tveganji zaradi finančne nemožnosti investitorja, da konča gradnjo, pred neizpolnitvijo pogodbe in pred stvarnimi napakami po izročitvi. Prodajalec bi potem kogentne določbe ZVKSES vselej lahko zaobšel na način, da bi prodajo stanovanjskih stavb tehnično izpeljal po enakem ključu - kot kombinacijo prodajne in podjemne (gradbene) pogodbe. Zato ima ZVKSES še dodatno varovalko, ki dokončno ovrže tezo sodišč prve in druge stopnje, da je treba pravno razmerje med strankami obravnavati ločeno - eno kot prodajno pogodbo in drugo kot podjemno (gradbeno) pogodbo. Po 2. točki tretjega odstavka 4. člena se namreč ZVKSES uporablja tudi za druge pravne posle, ki imajo enake pravne posledice kot prodajna pogodba.