OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00019974
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - varstvo kupcev stanovanj - odgovornost za napake - skrite napake - obvestilo o napaki - izguba pravice uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov - ugotovitev drugačnega dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00018867
ZPotK člen 7, 7/1-9. ZVPot člen 22, 23. OZ člen 323, 323/1.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - ničnost pogodbe - valuta denarne obveznosti (valutna klavzula) - posojilo v tuji valuti - valutno tveganje - dolgoročni kredit v CHF - novacija - obročno odplačilo dolga - konverzija
Za konkretno presojo je bistveno, da je podlago za tožničino izvršbo tvoril prenovljen dogovor z dne 5. 5. 2011 in ne kreditna pogodba v švicarskem franku. Pravdni stranki sta s tem dogovorom njuno pogodbeno razmerje spremenili v bistvenih dejanskih in pravnih elementih, saj je toženkina obveznost, da tožnici plačuje obroke v valuti švicarskega franka s sklenitvijo dogovora prenehala. Ker iz dejanskih ugotovitev izpodbijanih sodb izhaja zaključek, da sta pravdni stranki njuno kreditno pogodbeno razmerje veljavno prenovili, toženkini ugovori o ničnosti kreditne pogodbe v švicarskem franku z dne 20. 12. 2007 za presojo konkretne zadeve niso bili pravno-relevantni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00017318
ZPotK člen 13, 13/1, 13/2, 14.
zavarovanje kredita - kreditna pogodba - potrošniški kredit - neizpolnitev obveznosti - zamuda s plačilom obrokov - rok za izpolnitev - dodaten rok za izpolnitev - plačilo neplačanih obrokov pred zapadlostjo - odstop od pogodbe - trditvena podlaga - dopuščena revizija
Okoliščina, da je tožnica tožbo utemeljila z materialnopravno zmotnim stališčem, da je banka veljavno odstopila od kreditne pogodbe z uresničitvijo odložnega pogoja, ne negira materialnopravne teze, da je banka zaradi neplačila dveh zaporednih obrokov na tožnico prenesla materialnopravno upravičenje zahtevati plačilo preostalih obrokov pred zapadlostjo oziroma z enostransko izjavo razdreti pogodbo. Toženca v odgovoru na revizijo napačno menita, da takšno materialnopravno stališče tvori nedopustno revizijsko novoto.
V konkretnem primeru je ključno, da iz dejanske podlage tožbe izhaja zaključek, da toženca nista plačala dveh zaporednih obrokov. Ker je v konkretnem primeru tožnica vstopila v pravni položaj banke, je napačno stališče, da tožnica v okoliščinah konkretnega primera ni mogla pravno učinkovito odstopiti od kreditne pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00017157
OZ člen 86. ZVPot člen 22, 23. ZPotK člen 21. URS člen 155. ZPP člen 8, 339, 339/2, 372. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 288, 288/V.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - povprečni potrošnik - slaba vera banke - enakovrednost dajatev - monetarna politika - novi dokazi - pomanjkljiva obrazložitev odločbe
V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, biti mora biti tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja za njegove finančne obveznosti, torej za skupne stroške kredita. Zavedati se mora, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.
Pošteno opravljena pojasnilna dolžnost pomeni "igro z odprtimi kartami", ki pogodbeno stranko zavezuje, da drugi pogodbeni stranki ne prikrije nobene pomembne informacije, ki bi lahko vplivala na odločitev za sklenitev pogodbe. Gre za dolžnost razkritja vseh okoliščin, ki bi jih banka (upoštevaje njeno strokovno znanje in izkušnje glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti) lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, saj pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe.
Banka je pojasnilno dolžnost dolžna opraviti v obsegu, ki se zahteva za standard povprečnega potrošnika (torej celo, če bi kreditojemalec že sam imel višjo raven strokovnega znanja). V tem smislu Sodišče EU v zadevi Andriciuc govori o informacijah, na podlagi katerih lahko odločitve sprejema povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren. Aktivnosti ali neaktivnosti potrošnika v zvezi z iskanjem informacij banke ne odvezujejo pojasnilne dolžnosti v enakem obsegu; ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo prejete informacije potrošnik upošteval pri svoji odločitvi. Revizijske navedbe, da je treba, na primer, upoštevati tudi to, da sta bila tožnika glede na svojo starost že večkrat izpostavljena spremembam valute, da bi zaradi tega morala ta mehanizem razumeti, ter da sta informacije o kreditu v CHF iskala tudi pri drugih bankah, so zato za presojo pravilnosti izpolnitve toženkine pojasnilne dolžnosti neutemeljene.
Iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011 izhaja (le), da se nacionalnim nadzornim organom in državam članicam priporoča, da od finančnih institucij zahtevajo, da posojilojemalcem dajo ustrezne informacije o tveganjih pri dajanju posojil v tujih valutah, ki bi morale posojilojemalcem zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Konkretnega načina pojasnila torej priporočilo ne opredeljuje. To je tudi razumljivo, saj gre za mehko, nezavezujoče pravo, ki državam priporoča, svetuje in jih neobvezujoče usmerja ter jim tako pušča manevrski prostor, ali (in na kakšen način) bodo formalizirale način pojasnilne dolžnosti (prim. V. odstavek 288. člena Pogodbe o delovanju EU). Uporaba omenjenih priporočil na pravno zavezujoč način pa bi tudi nasprotovala ustavni prepovedi povratne veljavnosti predpisov (155. člen Ustave RS). Gre namreč za priporočilo iz leta 2011, medtem ko je bila sporna kreditna pogodba sklenjena leta 2008.
Bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. To še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja spornih kreditnih pogodb nacionalna zakonodaja ni predpisovala. Tak način informiranja bi v ekstenzivni obliki lahko vodil do točke prezasičenosti z informacijami in s tem omogočal tudi manipulacije in zavajanja (na primer z prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov). Revizijsko sodišče hkrati poudarja, da pretirana skrb za potrošnika tudi ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00017713
OZ člen 86. ZVPot člen 22, 23. ZPotK člen 1. URS člen 155. ZPP člen 8, 274, 274/1, 339, 339/2, 367, 367/5, 384, 384/3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutno tveganje - dopustnost podlage - ničnost pogodbe - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - ekonomske posledice pogodbenega pogoja - pojasnilna dolžnost - informacijska dolžnost banke - način posredovanja informacij - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - monetarna politika - oderuška pogodba - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - indični dokaz - neposreden dokaz - verodostojnost priče - načelo dispozitivnosti - tuja sodna praksa - pravni interes za dajatveno tožbo - razpolaganje s tožbenim zahtevkom - dovoljenost revizije - nova dejstva in dokazi v reviziji
V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.
Revizijska graja stališča sodišča druge stopnje o pretiranosti zahteve po izdelavi grafičnih simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje ni utemeljena. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da gre za formalistično zahtevo in da ni mogoče trditi, da bi bila samo na ta način pojasnilna dolžnost res pravilno izpolnjena. Podlaga za tako zahtevo ne izhaja niti iz sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc niti iz konkretnega priporočila iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 9. 2011, na katerega se Sodišče EU (sicer obiter dictum in ne kot nosilni argument) sklicuje.
Bistvo sodbe Sodišča EU v zadevi Andriciuc je predvsem v tem, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja, npr. z izdelavo grafičnih prikazov in izračunov. Še toliko bolj, ker tako specifičnih zahtev v času sklepanja spornih kreditnih pogodb nacionalna zakonodaja ni predpisovala. Tak način informiranja v ekstenzivni obliki lahko vodi do točke prezasičenosti z informacijami in s tem omogoča tudi manipulacije in zavajanja (na primer z prikazom hipotetičnega, celo špekulativnega gibanja tečaja v korist potrošnikov). Revizijsko sodišče hkrati poudarja, da pretirana skrb za potrošnika tudi ni v skladu s pojmovanjem posameznika kot razumnega, preudarnega, avtonomnega in svobodnega subjekta, ki je sposoben sprejemati odgovorne, ekonomske, življenjske in osebne odločitve, s katerimi oblikuje svoje življenje. Kot lahko človekovo svobodo in dostojanstvo ogroža premajhna skrb zanj, ima lahko enak učinek tudi pretirana skrb. Ravnotežje med enim in drugim v konkretnem primeru izraža pojasnilna dolžnost, torej mehanizem, ki potrošniku omogoči seznanitev s potrebnimi informacijami, na podlagi katerih bo lahko sprejel odločitev, ki jo sam oceni kot zase najsprejemljivejšo. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše koristi ob manjšem tveganju. Pravo posamezniku ne more ukazovati, kaj je zanj dobro in ga usmerjati k tistemu, kar sámo ocenjuje kot koristno in dobro za povprečnega potrošnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00017317
ZPotK člen 5, 6, 6/1, 7, 7/1-9. ZVPot člen 22, 23. ZPP člen 339, 339/2-8, 379, 379/1, 380, 380/2. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 5.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - Direktiva Sveta 93/13/EGS - razlaga direktive - posredni učinek direktive - nejasni pogodbeni pogoji - nepošteni pogodbeni pogoji - pojasnilna dolžnost banke - slaba vera banke - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravica do izjave v postopku
Za konkretno presojo je pomemben odgovor na vprašanje, ali je toženka tožniku razkrila informacije o bančnem produktu, ki so bile njej znane kot strokovnjakinji na bančnem področju.
Vprašanje načina izračuna kreditne spodobnosti je pomembna okoliščina, ki bi lahko potrdila tožnikovo trditev, da je toženka v individualnih pogajanjih favorizirala kreditiranje v švicarskih frankih in s tem kršila svojo pojasnilno dolžnost.
Po stališču Vrhovnega sodišča ima toženkino ravnanje v podobnih primerih kreditiranja potrošnikov v valuti švicarskega franka bistveno dokazno vrednost za presojo vprašanja, ali je bila tudi v konkretnem primeru pojasnila dolžnost opravljena pravilno.
ZVPNPP člen 4, 8, 10, 12, 12/2. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) člen 1.
Drugo alinejo 8. točke 10. člena ZVPNPP je treba razumeti dobesedno, tj. na način, da je nalaganje stroškov potrošniku prepovedano v vseh primerih. Prepoved, da se potrošniku naloži strošek, četudi gre za strošek poštne znamke ali običajnega telefonskega pogovora, je zato absolutna. Bistveno je, da pri tovrstnih poslovnih praksah, taksativno naštetih v 10. členu ZVPNPP, ni treba dokazovati elementov, ki sestavljajo definicijo agresivnih poslovnih praks iz 8. člena ZVPNPP. Razumevanje navedene določbe ZVPNPP na način, ki dopušča razlikovanje med različnimi stroški (prepovedanimi in dovoljenimi), ki jih podjetja lahko naložijo v plačilo potrošnikom, bi zato pomenilo kršitev načela pravne varnosti, saj bi bila ocena teh stroškov podvržena dodatni presoji.
Revizija se dopusti glede vprašanja, kdaj je kupec upravičen, da ne plača nobenega obroka, če niso izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 12. člena ZVKSES, in kdaj ima le pravico zadržati 10 % kupnine na podlagi prvega odstavka 15. člena ZVKSES.
dopuščena revizija - stvarne napake - kritni kup - jamčevalni zahtevek - notifikacijska dolžnost - dodatni rok za izpolnitev obveznosti - trditvena podlaga
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je potrošnik dolžan v primeru, da bo izbral možnost kritnega kupa, o tem predhodno obvestiti prodajalca in mu dati (dodatni) primerni rok, in če da, ali je to dolžan storiti tudi v primeru, ko je iz predhodnega ravnanja prodajalca razvidno, da svoje obveznosti tudi v (dodatnem) primernem roku ne bi opravil,
- ali na vprašanje morebitne nesorazmernosti stroška kritnega kupa napram plačani kupnini pazi sodišče po uradni dolžnosti ali le na ugovor prodajalca (ali je prodajalec dolžan zatrjevati nesorazmernost in kršitev ponovne notifikacijske dolžnosti, ali pa lahko sodišče to vprašanje presoja brez take trditvene podlage), in ali lahko tako nesorazmernost po tem, ko takega ugovora na prvi stopnji ni bilo in prvostopno sodišče tega v postopku sploh ni ugotavljalo, ugotovi sodišče druge stopnje sámo že v okviru materialnopravne presoje, brez izvedbe naroka.
varstvo kupcev stanovanj - pravna narava pogodbe - prodajna pogodba - podjemna pogodba - kogentne določbe - prodaja nepremičnine - zamuda z izročitvijo nepremičnine - pogodbena kazen zaradi zamude z izročitvijo - stavba, zgrajena do tretje gradbene faze - uporaba ZVKSES - izročitev uporabnega dovoljenja kupcu nepremičnine
Ker zakonskih določb ni mogoče razlagati tako, da bi rezultat razlage pomenil pravno antinomijo, bi bila edina pravilna razlaga tista, po kateri se določba 4. člena ZVKSES ne nanaša na še nezgrajene stanovanjske stavbe. Taka rešitev bi bila v izrazitem nasprotju z namenom ZVKSES zaščititi končne kupce pred tveganjem neizpolnitve obveznosti investitorja (prvi odstavek 1. člena ZVKSES), kar pomeni s kogentnimi pravnimi instrumenti (med katerimi je tudi obveznost izročitve kopije uporabnega dovoljenja) kupcem zagotoviti varstvo pred tveganji zaradi finančne nemožnosti investitorja, da konča gradnjo, pred neizpolnitvijo pogodbe in pred stvarnimi napakami po izročitvi. Prodajalec bi potem kogentne določbe ZVKSES vselej lahko zaobšel na način, da bi prodajo stanovanjskih stavb tehnično izpeljal po enakem ključu - kot kombinacijo prodajne in podjemne (gradbene) pogodbe. Zato ima ZVKSES še dodatno varovalko, ki dokončno ovrže tezo sodišč prve in druge stopnje, da je treba pravno razmerje med strankami obravnavati ločeno - eno kot prodajno pogodbo in drugo kot podjemno (gradbeno) pogodbo. Po 2. točki tretjega odstavka 4. člena se namreč ZVKSES uporablja tudi za druge pravne posle, ki imajo enake pravne posledice kot prodajna pogodba.
OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00014903
OZ člen 82, 83, 88, 120, 121, 121/2. ZVPot člen 24, 24/1-3, 24/3-6.
zavarovalna pogodba - splošni zavarovalni pogoji - razlaga pogodbe - nejasna določila v posebnih primerih - nezgodno zavarovanje - izključitev zavarovalnega kritja - aktivno zdravljenje - nepošteni pogodbeni pogoji - dopuščena revizija
Revident utemeljeno opozarja, da ob sklenitvi zavarovalne pogodbe ni mogel predvideti, v kakšnem obsegu bo upravičen do plačila dnevne odškodnine. Sporna določila Splošnih pogojev vsebujejo pravni standard „aktivno zdravljenje“, katerega vsebina ni jasno določena in je tudi ne napolnjuje ustaljena sodna praksa. Obveznost zavarovalnice v teh določilih ni opredeljena tako, da bi jasno razkrivala vse elemente, pomembne za presojo zavarovančevega pravnega položaja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00011803
URS člen 22. ZDP-1 člen 18, 18/1, 34, 34/2, 69e. ZPotK člen 5, 6, 6/1, 7, 7/1-9, 10, 12. ZTFI člen 212. OZ člen 3, 86, 86/1, 119. ZPP člen 339, 339/2-8, 379, 379/1, 380, 380/2. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 4, 4/1. ZVPot člen 22, 23.
Pojasnilna dolžnost banke glede obstoja valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo tovrstne določbe v samo pogodbo, temveč je ključna presoja, ali je bilo valutno tveganje tožniku v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno. Bistvena posebnost kreditne pogodbe v tuji valuti je možnost spremembe mesečne obveznosti za stranko, ki prejema dohodek v domači valuti, ob spremembi menjalnega tečaja. Gre za pomembno odstopanje od običajnega kreditnega razmerja in posledično dodatno tveganje za finančni položaj potrošnika v času trajanja kreditnega razmerja. Ob precejšnji devalvaciji domače valute se namreč kreditna obremenitev kreditojemalca, preračunana v domačo valuto, lahko bistveno poveča. Pri presoji, kolikšna je bila pojasnilna obveznost toženke glede tovrstnega kredita, je treba upoštevati, da je pri svetovanju in sklenitvi pogodbe banka nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožnik pa kot laik, ki posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli ni imel. Profesionalna skrbnost banko zavezuje k prizadevanju, da bo potrošnik sprejel odločitev o sklenitvi pogodbe na informirani podlagi, in da ga seznani s tveganji, ki so značilna za sklenjeni posel. Informacije bi morale biti tožniku posredovane na način, da bi lahko v celoti razumel ekonomske učinke spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti, preračunanih v domačo valuto. Pri tem ni relevantna le vsebina kreditne pogodbe, temveč tudi morebitne informacije in dodatna pojasnila, ki (ni)so bila tožniku posredovana med pogajanji, vključno z oglasi.
Šele če bi bilo ob ponovni presoji ugotovljeno, da toženka pojasnilne dolžnosti ni pravilno izpolnila, bi bilo treba opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, v skladu s smernicami, ki jih je za to presojo podalo Sodišče Evropske unije (presoja dobre vere toženke in obstoja morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank). Šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila bi namreč vodila do pravne posledice ničnosti tega določila in/ali celotne pogodbe. Nepošteni pogoj pomeni nedovoljeno pogodbeno vsebino, za katero ZVPot kot lex specialis izrecno določa sankcijo ničnosti. Če bi se torej izkazalo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti ali da je tožniku dajala zavajajoča zagotovila in pojasnila, in pri tem ravnala v slabi veri, ne bi šlo le za kršitev iz predsklenitvene faze pogodbe, ki na njeno veljavnost ne bi imela vpliva. Namen izrecnega določila o ničnostni sankciji je, naj potrošniki zaradi nepoštenih pogojev ne trpijo nikakršnih negativnih posledic in naj jih takšni pogoji ne zavezujejo. Če pa bi se ugotovilo, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki pa ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera toženke ali obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank ni izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe oziroma njenega spornega določila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00006842
ZPP člen 318, 318/2-3, 318/3. ZVPot člen 1, 1/2, 37c, 38. OZ člen 635, 635/1.
dopuščena revizija - zamudna sodba - sklepčnost tožbe - rok za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe - pogodba o delu - odstop od pogodbe - odgovornost za napake - notifikacija napak - pravica do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov - prenehanje pravice - prekluzivni rok - uporaba ZVPot
V obravnavani zadevi je ključno, ali bi bilo treba pri presoji pravočasnosti tožbe uporabiti določbe ZVPot (tretji odstavek 37c. člena v zvezi z 38. členom), ki določajo daljši prekluzivni jamčevalni rok za stvarne napake. To pa je odvisno od presoje, ali sta tožnika potrošnika po drugem odstavku 1. člena ZVPot.
Ker iz tožbe ni razvidno, ali sta tožnika s tožencem podjemno pogodbo glede predelave kombija sklenila za namene izven njune poklicne ali pridobitne dejavnosti, je tožba za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na tej pravni podlagi zato nesklepčna. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati zamudne sodbe, ampak bi moralo ravnati v skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP in tožnikoma s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti tožbe.
sklepčnost tožbe - zamudna sodba - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok - pravica do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00007000
ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-2, 83/2-3, 85, 85/2, 86, 92. ZIPleK člen 2, 3, 3-3, 6, 6/1, 6/1-6, 6/2. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 34, 36, 267. Uredba (ES) št. 764/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi postopkov za uporabo nekaterih nacionalnih tehničnih pravil za proizvode, ki se zakonito tržijo v drugi državi članici, in o razveljavitvi Odločbe št. 3052/95/ES točka (11), (20). Uredba (ES) št. 765/2008 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93 člen 1.
ukrep inšpektorja za meroslovje - prepoved prodaje izdelkov - prodaja plemenitih kovin - varstvo potrošnika - načelo sorazmernosti - načelo vzajemnega priznavanja
Revident obstoja zelo hudih posledic s splošnimi navedbami ni izkazal, z izpodbijano odločbo pa mu tudi ni bilo prepovedano opravljanje dejavnosti prodaje izdelkov iz plemenitih kovin in jo sme opravljati naprej, vendar le ob upoštevanju veljavne zakonske ureditve v RS.
Izdelek v smislu ZIPleK je tudi kovani denar, ki je zakonito plačilno sredstvo v katerikoli državi.
Zahteva tožene stranke, ki se nanaša na izdajo potrdila o skladnosti za sporne kovance in medalje po ZIPleK, predstavlja ukrep z enakim učinkom po 34. členu PDEU, vendar za revidenta glede na relevantno pravo EU ni predstavljala nerazumnega bremena.
Postopek obvezne predhodne odobritve po ZIPleK je primeren za dosego zastavljenega cilja, ki je v varstvu pravice potrošnikov do obveščenosti glede lastnosti in kakovosti izdelkov po tem zakonu, prav tako pa, upoštevajoč ureditev področja izdelkov iz plemenitih kovin v ostalih državah članicah EU, ne presega tega, kar je nujno za njegovo dosego.
Uporaba navedenih določb ZIPleK zato omogoča ustrezno uporabo 36. člena PDEU glede utemeljevanja odstopanj od prepovedi ukrepov z enakim učinkom, kot so količinske omejitve pri uvozu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00006529
ZVPot člen 54. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - pogodba o leasingu - odstop od pogodbe - neplačevanje obrokov leasinga - zapadlost obroka - uporaba tujega (avstrijskega) prava - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Meni, da lahko tožnica v primeru odstopa od pogodbe zahteva le vrnitev predmeta leasinga in uporabnino, ne pa tudi plačila nezapadlih obrokov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00005428
ZPP člen 339, 339/2-8, 379, 379/1. ZVPot člen 22, 22/4, 24, 24/1. URS člen 25.
pogodba o finančnem lizingu - potrošniška pogodba - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost - opredelitev do navedb strank - pravna naziranja strank - pravica do izjave v postopku - pravica do poštenega sojenja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje
Napake, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, ker se do tožnikovih nosilnih pravnih argumentov (sklicevanje na določbe prvega odstavka 24. člena ZVPot ni očitno neutemeljeno) ne le ni opredelilo, ampak jih ni navedlo niti v povzetku njegovih navedb, pritožbeno sodišče ne more odpraviti na način, da na prvi stopnji prezrta pravna naziranja obravnava samo. Stranka ima namreč pravico do poštenega postopka na vsaki stopnji sojenja. Razen tega bi bila s takim odpravljanjem napake bistveno okrnjena strankina pravica do pritožbe.