Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, kot jo je opredeljevala relevantna zakonodaja v času sklenitve kreditne pogodbe naknadno razširjati s pomočjo pravnih standardov, ki jih sodišča šele naknadno napolnijo v vsakem primeru posebej?
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena ZPP. Vrhovno sodišče je v novejših odločbah poudarilo, da je razvoj sodne prakse Sodišča Evropske unije zahteval nadgradjo predhodnih stališč v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v švicarskih frankih (CHF); predrugačilo je vsebino pojasnilne dolžnosti, ki jo morata ugotavljati sodišči prve in druge stopnje, ter vzpostavilo povezavo med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč je njegov bistveni del.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, kot jo je leta 2022 revidirala in nadgradila sodna praksa Ustavnega sodišče RS in Sodišča Evropske Unije, uporabiti na dejanski stan, ki je obstajal v trenutku sklenitve predmetne kreditne pogodbe leta 2007, ko do evolucije evropskega potrošniškega prava (in s tem tudi do razširitve vsebine pojasnilne dolžnosti) še ni prišlo?
Ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da banka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti?
Predmet obravnavane revizijske zadeve je presoja pravilnosti procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju sprememb sodne prakse pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njuno korist. Toženka pravilno opozarja, da je bila v času, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje, ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, bistveno drugačna in se do stališč, izoblikovanih v spremenjeni sodni praksi, ni mogla izreči. Ker sta pritožbeni rok in rok za odgovor na pritožbo iztekla dosti prej, preden je Vrhovno sodišče svojo prakso spremenilo, je logično, da tudi v toženkinem odgovoru na pritožbo ni trditev v tej smeri.
Stranki sta sicer imeli možnost, da se opredelita do stališč v sodbi Sodišča EU, kar pa glede na okoliščine primera ne zadošča. Bili sta namreč prikrajšani do izjavljanja glede novih stališč Vrhovnega sodišča, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje. Ker je bilo materialno procesno vodstvo, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo na podlagi drugega odstavka 351. člena ZPP nepopolno, toženka svojih navedb v pritožbenem postopku ni mogla uskladiti s pravnimi stališči sodišča. Sodišče druge stopnje je ravnalo napak, ko se je pri odločanju o utemeljenosti pritožbe oprlo na peto alinejo 358. člena ZPP.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je bilo sodišče druge stopnje v konkretnem primeru dolžno izvesti pritožbeno obravnavo oziroma ali je bilo dolžno pravdni stranki pozvati, da se izjavita o spremenjeni razlagi materialnega prava in v zvezi s tem podata tudi nova dejstva in nove dokaze, ki so glede na aplikativno materialno pravo relevantni, oziroma ali bi moralo pravdni stranki povabiti na sejo?
Revizija se dopusti glede vprašanja: ali je v konkretnem primeru materialnopravno pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje glede višine kondikcijskega zahtevka tožeče stranke - to je, da mora banka potrošniku vrniti celotno preplačilo nad vrednostjo najetega kredita, kar se izračuna na način, da se od seštevka plačanih obrokov kredita, v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka, odšteje znesek dobljenega kredita, v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika?
Na dopuščeno revizijsko vprašanje Vrhovno sodišče podaja dva samostojna odgovora. Prvič, prvina škodoželjnosti ni nujni pogoj za sklep o kršitvi načela vestnosti in poštenja. Drugič, dolžnost obveščanja v potrošniških kreditnih razmerjih presega razjasnitev tveganja, ki korenini v informacijah konkretnega zgodovinskega položaja, temveč mora črpati iz strokovnega poznavanja splošnega tveganja, kadar je kredit izražen v valuti varnega zavetja, posameznik pa prejema dohodek v drugi, domači valuti.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za spremembo sodbe sodišča prve stopnje brez izvajanja dokazov na pritožbeni obravnavi, pri čemer je višje sodišče svojo razlago oprlo na drugačno materialnopravno podlago kot sodišče prve stopnje?
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali lahko sodišče prve stopnje opre svojo odločitev na novo sodno prakso, ne da bi na to opozorilo in dalo strankam možnost, da se o taki novi sodni praksi izjavijo?
2. Ali vključitev klavzule zamenljivosti v kreditno pogodbo z valutno klavzulo in naknadno obveščanje banke, v katerem banka poziva na konverzijo kredita z valutno klavzulo v kredit v domači valuti, vpliva na presojo vprašanja dobre vere banke ter vprašanja (ne)ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank?