Odločitev sodišča druge stopnje, da sta obravnavani kreditni pogodbi nični, je obremenjena s procesno kršitvijo. Ta procesna kršitev je bistvena, saj toženi stranki zaradi opustitve procesnih možnosti iz drugega odstavka 351. člena ZPP ni bila dana možnost, da se na spremenjeno sodno prakso, ki ji izpodbijana sodba sledi, odzove. Tako je bila prikrajšana za pravico do izjave v postopku.
Toženka se do predrugačenih materialnopravnih izhodišč, začrtanih v odločbi VSRS II Ips 8/2022, pred sodiščem prve stopnje ni mogla opredeliti, zato je sodba, ki jo je izdalo to sodišče, zanjo pomenila (prepovedano) presenečenje. A iz vsebine pritožbe proti tej sodbi izhaja, da je toženka uveljavljala tudi zmotno uporabo materialnega prava in se je izrecno sklicevala prav na to sodbo VSRS. Toženka se je v pritožbenem roku torej seznanila z nadgrajenimi stališči sodne prakse ter v zvezi z njimi ni izgubila možnosti navajati dejstev, ki so glede na novo pravno podlago bistvenega pomena, saj jih je navedla v svoji pritožbi. Iz odločbe sodišča druge stopnje je razvidno, da se je to s toženkinimi pritožbenimi očitki tudi vsebinsko soočilo in nanje odgovorilo. Toženka je torej svoje prikrajšanje za sredstva napada in obrambe, ki ga je povzročilo sodišče prve stopnje, v resnici nadoknadila v postopku pred sodiščem druge stopnje.
Toženka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti glede glavnega pogodbenega pogoja, zato vključitev klavzule zamenljivosti v izpodbijano pogodbo v konkretnem primeru ne more vplivati na presojo o veljavnosti izpodbijanih pravnih poslov. Če je tako, namreč tudi ni mogoče nadaljnje pričakovanje o kreditojemalčevem razumevanju pomena mehanizma pogodbene konverzije obveznosti po kreditni pogodbi v valuto, v kateri prejema plačo, oziroma razumevanje o ustreznosti uresničitve pogodbeno dogovorjene klavzule zamenljivosti.
Pojem dobre vere je treba v primeru 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot napolniti z merili, ki so se v zvezi s pojasnilno dolžnostjo izoblikovala v praksi SEU in jih je v slovenski sodniškopravni red uvedla novejša sodna praksa.
Sodišča (SEU, za njim pa Ustavno in Vrhovno sodišče) so v odločbah opredelila merila, katere so tiste okoliščine, ki jih mora banka kot dobra strokovnjakinja ob sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo predstaviti potrošniku, da lahko štejemo, da je zadostno oziroma učinkovito izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Pri tem s svojo razlago niso posegla v že nastala in zaključena dejanska stanja, temveč so s pravno razlago vsebinsko opredelila abstraktni dejanski stan, katerega uresničenje je pogoj za pravno presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena v skladu z zahtevami prava. Sodišča so tako iskala odgovor na vprašanje, kako bi tedaj (v času sklepanja pogodbe) ravnal dober strokovnjak oziroma kaj bi morala in mogla banka pojasniti kreditojemalcu. Sodna praksa ob nadgrajevanju ni spreminjala vsebine temeljnih načel niti tega, kakšna bi morala biti pojasnila dolžnost pri kreditih z valutno klavzulo. Gre za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj. Banka je kot dobra strokovnjakinja morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditojemalčevo obveznost. Iz preteklih gibanj CHF je bilo razvidno, da gre za valuto, ki je bila podvržena občasnim večjim nihanjem, vključno s periodično apreciacijo. Čeprav konkretnega obsega in časa morebitne apreciacije ni bilo mogoče natančno napovedati, je banka kot strokovna institucija morala poznati (oziroma bi kot dobra strokovnjakinja lahko poznala) spekter možnih valutnih tveganj in njihov potencialni vpliv na obveznosti kreditojemalca. Čim je tako, ji načelo vestnosti in poštenja narekuje dolžnost razkritja. Narekuje ji jo danes in narekovala ji jo je že ob sklepanju sporne pogodbe. Zato ne gre ne za pravo niti za nepravo retroaktivnost. Gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišče druge stopnje torej z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilno je pravni standard "pojasnila dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.