Navadna hipoteka, sklenjena za zavarovanje pogodbene terjatve, se zaradi načela specialnosti (določenosti) zavarovane terjatve ne more raztezati na nepogodbene terjatve. Pogodbene stranke bi lahko sklenile dogovor o maksimalni hipoteki, s katero bi lahko zavarovale tudi nepogodbene bodoče terjatve iz njunega upniško-dolžniškega razmerja, vendar toženka tega ni ne trdila, ne dokazala. Toženka je profesionalna finančna ustanova in le zaradi varstva njene ustavne pravice do zasebne lastnine ni mogoče poseči v enako pravico zastavnega dolžnika tako, da bi brez njegovega soglasja hipotekarno zavarovanje širili na terjatve, ki s sklenjenim dogovorom niso bile zajete. Taka razlaga, za katero se zavzema toženka, bi po presoji Vrhovnega sodišča pomenila prekomerni poseg v pravico do zasebne lastnine hipotekarnega upnika (33. člen Ustave) in njegovo pogodbeno svobodo (3. člen OZ). Izpodbijano stališče sodišča druge stopnje je tudi v skladu s 1. členom prvega dopolnilnega protokola k EKČP (varstvo premoženja).
Toženka je možnost, da se opredeli do razlage pravne podlage in stališč v navedeni sodbi SEU izkoristila in o tem podala navedbe v vlogi, vloženi 20. 6. 2023, kar pa glede na okoliščine primera ne zadošča za izključitev učinka sodbe presenečenja. Stranki sta namreč bili prikrajšani, da se izjavita o novih oziroma nadgrajenih stališčih Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 8/2022, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, ter da v zvezi s tem podata nove trditve o dejstvih in predlagata nove dokaze.
S sodno odločbo o ničnosti kreditne pogodbe (oziroma njenega določila), ki je pravnomočna in naslovljena na zadevnega potrošnika, se ta nedvomno lahko seznani z nepoštenostjo zadevnega pogodbenega pogoja. Takrat lahko presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, ter v roku vloži odškodninski oziroma kondikcijski zahtevek. Zastaralni rok za kondikcijski zahtevek, ki temelji na nični kreditni pogodbi, zato začne teči najkasneje na dan pravnomočnosti odločbe o ničnosti te kreditne pogodbe - ponudnik (banka) pa lahko trdi in dokaže, da je ta (konkretni) potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost zadevnega pogoja že pred izdajo te odločbe.
Zaradi zavezujoče razlage prava, ki jo poda SEU v okviru predhodnega odločanja, že postavljeno vprašanje na SEU zadošča in sodišču države članice omogoča, da (le) prekine postopek v svoji zadevi in čaka na odgovor na isto vprašanje v predhodni (vodilni) zadevi. To vprašanje pridobi naravo predhodnega vprašanja, zato je podlaga za prekinitev v smiselni uporabi 113.a člena ZS in 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP. Takšna prekinitev postopka pomeni (naknadno) pridružitev in ima enake učinke, kot bi jih imela prekinitev postopka zaradi postavitve istega vprašanja na SEU.
Predlog se zavrne.
Drugostopenjsko sodišče je, v celoti izhajajoč iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izpeljalo drugačen materialnopravni zaključek, pri čemer se je oprlo na starejšo sodno prakso glede ničnosti potrošniških kreditnih pogodb v CHF. Pogojev za uporabo razveljavitvenega pooblastila v konkretnih okoliščinah primera torej ni bilo.
Zahteva po tako opravljeni dolžnosti ni contra legem, torej v nasprotju z nacionalno pravno ureditvijo pojasnilne dolžnosti v 6. in 7. členu ZpotK. Kot že pojasnjeno, se vprašanje, ali je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, presoja ob upoštevanju celotne pravne ureditve - poleg 6. in 7. člena ZPotK tudi določb o nepoštenosti pogodbenega pogoja, načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ ter meril SEU v zvezi z Direktivo 93/13. Zato ni mogoče pritrditi toženkini tezi o prepovedanem retroaktivnem širjenju pravnega standarda.