Pogodbe, ki vsebujejo le možnost leasingojemalca, da, če želi, lahko odkupi predmet leasinga, pa čeprav na takšno možnost leasingodajalec vnaprej obvezujoče pristane, ni mogoče označiti kot zakupne pogodbe z določilom, da bo v zakup dano blago prešlo v potrošnikovo lastnino, če bo določen čas plačeval zakupnino, torej prodaje na obroke.
Pogodbeno določilo, ki določa leasingojemalčevo obveznost plačila v višini 6 obrokov ne glede na čas razdrtja pogodbe, ob predpostavki, da leasingodajalcu škoda zaradi razdrtja pogodbe v tej višini ni nastala, nasprotuje vestnosti in poštenju ter lahko predstavlja le določilo o pogodbeni kazni, kar zakon v primeru potrošniških pogodbe izrecno prepoveduje.
Odškodninsko odgovornost organizatorja potovanja zaradi kršitve pogodbe o organiziranju potovanja na podlagi prvega odstavka 57g. člena ZVPot v zvezi z drugim odstavkom 892. člena OZ je potrebno presojati po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti (239. člen OZ), pri čemer je potrebno ekskulpacijske razloge iz 240. člena OZ v zvezi z 246. členom OZ razlagati v duhu Direktive Sveta 90/314/EGS o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih, izključeno pa je sklicevanje na ekskulpacijski razlog iz drugega odstavka 892. člena OZ (culpa in eligendo).
Določbo prvega odstavka 57.g člena ZVPot je treba razlagati in uporabiti skladno z Direktiva Sveta 90/314/EGS, in sicer tako, da izvzema napotitev na pravila OZ, kolikor zadeva uporabo ekskulpacijskega razloga iz drugega odstavka 892. člena OZ v korist organizatorja potovanja, s čimer se v razmerju do potrošnika zagotavlja odgovornost organizatorja potovanja za nepravilno izpolnitev oziroma neizpolnitev pogodbe o organiziranju potovanja, neoziraje se na to, ali je pri izbiri osebe, ki ji je izvajanje storitev zaupal in je povzročila nastanek škode, ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo. Pravico do regresa v razmerju do tretje osebe kot povzročitelja škode, ki tudi po dikciji Direktive ne sme biti prizadeta, organizator potovanja pri tem skladno z določbe četrtega odstavka 892. člena OZ ohranja.
Na krajevno drugačne pogoje in previdnost so bili tožniki (vsaj s splošnim opozorilom) opozorjeni. Napoteni so bili v ambulanto za potnike in na internetno stran www.zdravinapoti.si, na kateri so poleg drugih informacij tudi navodila za preprečevanje pojava in širjenja črevesnih obolenj (tudi potovalne diareje). Tveganja prebavnih motenj, ki ne prerastejo v hujšo obliko (na primer v okužbo z nevarnimi bakterijami, kot je salmonela) in se pojavijo kot reakcija sprememb na okolje in lokalno hrano, mora prevzeti potnik sam. Ko se ob poznavanju okoliščin odloči za potovanje, s svojim okoliščinam neprilagojenim ravnanjem zavestno privoli v zgoraj opisana tveganja, ki jih takšna odločitev prinaša, in negativno posledico, če se tveganja realizirajo v takšni negativni posledici.
5. člen Direktive Sveta 90/314/EGS z dne 13.6.1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih kot tudi njegova razlaga SEU sta povsem jasna - priznana je tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo iz naslova izgube užitka na počitnicah. Glede na učinke, predvsem euro skladno razlago oziroma harmonizirajočo razlago naše zakonske ureditve na podlagi jasne in nepogojne določbe navedene Direktive, ki je bila v sodni praksi SEU in sodišč članic EU široko sprejeta tudi v horizontalnih razmerjih, tudi v primerih neimplementacije Direktive, materialno pravno stališče nižjih sodišč ni pravilno in je zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo utemeljen.
Prodajalčeva izpolnitev pogodbe je izročitev nepremičnine, ki mora biti kupcu dana z lastnostmi, določenimi v prodajni pogodbi, sicer ima kupec pravico odkloniti njen prevzem. Ob sočasnosti izpolnitve za kupca, ki prevzem nepremičnine odkloni brez zakonskega razloga, nastopi tudi obveza plačati kupnino. Ker normalno, običajno rabo stanovanja izključujeta že potrebna menjava parketa v dnevno bivalnem prostoru in menjava sifona v kopalnici, toženec tožnici ni ponudil stanovanja zgolj z manjšimi napakami, ki ne ovirajo njegove normalne uporabe ne glede na vrednost njihove odprave. Tožnica stanovanja ni bila dolžna prevzeti in ne plačati zadnjega obroka kupnine, toženec pa ni imel pravice odstopiti od pogodbe.
Tudi javni skladi se morajo v razmerjih s potrošniki podrediti pravu varstva potrošnikov in se ne smejo posluževati (nepoštenih) poslovnih praks, ki jih ZVPot preganja.
Za pogojevanje nakupa stanovanja s predplačilom gre, kadar kupec nima možnosti plačila kupnine ob prevzemu stanovanja. Dejstva, da kupci plačilni dinamiki niso nasprotovali, da se je bilo mogoče pogajati in da so plačilno dinamiko sprejeli, na vprašanje pogojevanja ne morejo vplivati oz. obstoja pogojevanja ne izključujejo.
Upoštevaje prvi in tretji odstavek 22. člena ZVKSES ter določbo 29. člena ZVKSES je za odkrivanje in uveljavljanje stvarnih napak na skupnih prostorih stavbe zadolžen upravnik. Za stvarne napake pa po določbah 20. in 23. člena ZVKSES
(kakor tudi po določbah 458. člena OZ) odgovarja prodajalec. Že to zadostuje za
zaključek, da je med toženkinim položajem prodajalke in položajem upravnice ob prevzemu skupnih delov večstanovanjske stavbe podana nedopustna kolizija interesov. Upravnik v razmerju do prodajalca (investitorja) deluje za račun končnih kupcev stanovanj, torej za pravne subjekte z nasprotnimi interesi od prodajalčevih. Sodišče prve stopnje ima zato prav, da je prodajalkino imenovanje same sebe za upravnico in zlasti naknadna izvedba prevzema skupnih prostorov v nasprotju z namenom določbe 22. člena ZVKSES, pa tudi s samim namenom ZVKSES.