V primeru, ko je ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja o valuti kredita v CHF ne more več obstajati, je potrošnik dolžan banki vrniti prejeti znesek kredita v evrski vrednosti na dan izplačila kredita, ne pa tudi plačati nadomestila za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe.
Dogovor o tuji valuti je v konkretnem primeru predstavljal bistveno sestavino pogodbe. Sporna kreditna pogodba zato brez pogodbenega pogoja o valutni klavzuli ne more obstajati, ne da bi sodišče aktivno poseglo v njeno bistvo in pogodbo preoblikovalo. Ker pravo EU ne dopušča spreminjanja pogodbenega pogoja (valutne klavzule) s spremembo valute, kar bi po slovenskem pravu lahko vodilo do delne ničnosti, je sankcija ničnosti celotne pogodbe v konkretnih okoliščinah razumen in primeren ukrep, ki omogoča ponovno vzpostavitev dejanskega ravnotežja med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov. Takšna sankcija zagotavlja polni učinek Direktive 93/13, učinkovito varstvo potrošnika in ima odvračalni učinek.
Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno očita kršitve prvega odstavka 272. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZVPot ter členi 6, 7 in 8 Direktive in z njo povezano sodno prakso SEU. Tako glede četrte kot prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot je s stališčem o neizpolnjenosti predpostavk za obstoj nepoštenega pogodbenega pogoja in z dodajanjem pravno neutemeljenih zahtev v razmerju do potrošnika, ki naj bi morala za njegovo izkazanost posebej še dokazati neugoden vpliv na njun ekonomski, finančni in socialni položaj, ter glede vprašanja nasprotovanja pogodbenega pogoja načelu vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot) odstopilo od stališča Vrhovnega sodišča v odločbi II Ips 8/2022 (in tudi kasnejših odločbah), ki temelji na sodni praksi SEU v zvezi s pravilno uporabo Direktive.
Predlog se zavrne.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno izhodišče višjega sodišča v izpodbijani sodbi, da se lahko v primeru neodobrenih plačilnih transakcij, za katere Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih kot specialni predpis izrecno ureja porazdelitev odgovornosti med ponudnikom in uporabnikom plačilnih storitev, glede odgovornosti za isto škodo dodatno in vzporedno uporabijo splošna pravila poslovne odškodninske odgovornosti iz Obligacijskega zakonika.
Predlog se zavrne.
Stališče višjega sodišča, da se lahko potrošnik šele od dneva pravnomočnosti odločbe, s katero je bila kreditna pogodba razglašena za nično, zaveda dejanskih in pravnih posledic za uveljavljanje svojega zahtevka, je, upoštevaje, da toženka ni uspela dokazati, da je zastaralni rok začel teči že pred tem, pravilen.
Ali je skladno z načeloma kontradiktornosti in enakosti orožij ter s pravico do poštenega sojenja, da sodišči pri presoji odločilnih dejstev glede izpolnjenosti pojasnilne dolžnosti spregledata izrecne in z listinskimi dokazi podprte navedbe tožene stranke o tem, da določena oseba ni sodelovala pri sklepanju konkretne kreditne pogodbe, ter kljub temu svojo odločitev opreta na izpovedbe tožečih strank o ravnanju te osebe pri sklepanju pogodbe?
Navadna hipoteka, sklenjena za zavarovanje pogodbene terjatve, se zaradi načela specialnosti (določenosti) zavarovane terjatve ne more raztezati na nepogodbene terjatve. Pogodbene stranke bi lahko sklenile dogovor o maksimalni hipoteki, s katero bi lahko zavarovale tudi nepogodbene bodoče terjatve iz njunega upniško-dolžniškega razmerja, vendar toženka tega ni ne trdila, ne dokazala. Toženka je profesionalna finančna ustanova in le zaradi varstva njene ustavne pravice do zasebne lastnine ni mogoče poseči v enako pravico zastavnega dolžnika tako, da bi brez njegovega soglasja hipotekarno zavarovanje širili na terjatve, ki s sklenjenim dogovorom niso bile zajete. Taka razlaga, za katero se zavzema toženka, bi po presoji Vrhovnega sodišča pomenila prekomerni poseg v pravico do zasebne lastnine hipotekarnega upnika (33. člen Ustave) in njegovo pogodbeno svobodo (3. člen OZ). Izpodbijano stališče sodišča druge stopnje je tudi v skladu s 1. členom prvega dopolnilnega protokola k EKČP (varstvo premoženja).
Toženka je možnost, da se opredeli do razlage pravne podlage in stališč v navedeni sodbi SEU izkoristila in o tem podala navedbe v vlogi, vloženi 20. 6. 2023, kar pa glede na okoliščine primera ne zadošča za izključitev učinka sodbe presenečenja. Stranki sta namreč bili prikrajšani, da se izjavita o novih oziroma nadgrajenih stališčih Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 8/2022, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, ter da v zvezi s tem podata nove trditve o dejstvih in predlagata nove dokaze.
Zaradi zavezujoče razlage prava, ki jo poda SEU v okviru predhodnega odločanja, že postavljeno vprašanje na SEU zadošča in sodišču države članice omogoča, da (le) prekine postopek v svoji zadevi in čaka na odgovor na isto vprašanje v predhodni (vodilni) zadevi. To vprašanje pridobi naravo predhodnega vprašanja, zato je podlaga za prekinitev v smiselni uporabi 113.a člena ZS in 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP. Takšna prekinitev postopka pomeni (naknadno) pridružitev in ima enake učinke, kot bi jih imela prekinitev postopka zaradi postavitve istega vprašanja na SEU.