ZDT-1 člen 118, 120, 121, 121/1. ZUP člen 63, 66, 67.
imenovanje vodje okrožnega državnega tožilstva - predlog ministra - nepopolna vloga - poziv k dopolnitvi vloge - zavrženje vloge
Dokončni predlog, ki ga je podal minister, ni vloga v smislu prvega odstavka 63. člena ZUP, glede katere bi posledično veljale določbe 66. in 67. člena ZUP, ker ne gre pri njegovem oblikovanju za „samostojno“ uporabo tega zakona v drugih javnopravnih stvareh (4. člen ZUP), kot to razlaga tožena stranka. Oba predloga oziroma sporni dokončni predlog ministra je namreč samo procesni del (procesna predpostavka) celotnega postopka imenovanja vodje okrožnega državnega tožilstva. Minister ni stranka v postopku in se postopek imenovanja ne začne na njegovo zahtevo oziroma predlog, ker je razpisni postopek natančno določen v 118. členu ZDT-1. Tožena stranka tako ni imela pravne podlage, da je iz procesnih razlogov na podlagi 67. člena ZUP dokončni predlog ministra, zaradi zahtevane njegove nedopolnitve, zavrgla.
imenovanje vodje okrožnega državnega tožilstva - predlog ministra - zavrženje predloga
Tožena stranka je s tem, ko je ministrov predlog zavrgla in se pri tem oprla na določbe ZUP o nepopolnih vlogah, zmotno uporabila materialno pravo. Pomen ministrovega predloga v postopku imenovanja vodje ODT je treba ocenjevati glede na celoten postopek tega imenovanja, torej le kot eno fazo v postopku odločanja o imenovanju, ki je v pristojnosti tožene stranke. Po mnenju sodišča gre pritrditi stališču ministra za pravosodje v dopisu z dne 24. 3. 2016, da je njegov predlog predhodno procesno opravilo, ki ga minister sicer mora opraviti, na katerega pa tožena stranka ni vsebinsko vezana. Tako stališče utemeljuje določba prvega odstavka 122. člena ZDT-1.
Presoja tožene stranke, da je ministrov predlog vloga, oziroma predlog v upravnem postopku in da je nepopoln, po mnenju sodišča ni pravilna. Minister v tem postopku ni stranka niti se postopek imenovanja ne začne na njegovo zahtevo ali predlog. To, da ministrov predlog ni samostojna upravna stvar, za katero bi bilo dopustno uporabiti določbe 66. in 67. člena ZUP, potrjuje tudi dejstvo, da lahko na predlog ministra podajo pripombe tako kandidati kot tudi generalni državni tožilec, nakar minister sestavi dokončni predlog, ki ga posreduje toženi stranki, ZDT-1 pa ne predvideva možnosti vložitve pravnega sredstva zoper ta dokončni predlog ministra.
ZDT-1 člen 37. ZSS člen 27, 27/3. ZIU člen 8. ZIPRS1415 člen 68.
napredovanje državnega tožilca - pogoji za napredovanje - položaj svétnika - interventna zakonodaja
ZSS v 27. členu sam določa, da za napredovanje vrhovnih sodnikov na položaj svétnika zadostuje devet let dela na omenjeni funkciji in pozitivna ocena službe, nikjer pa ne govori še o kakšnih drugih pogojih (kot je to primer sodnikov oziroma tožilcev ostalih stopenj v primerih napredovanj na položaj svétnika). Njihovo napredovanje tako ni vezano na pogoje napredovanj v višji plačni razred, zato se interventna zakona, ki ju je pri odločanju uporabila tožena stranka, na primer tožnice ob uporabi jezikovne metode razlage ZSS ne nanašajo.
imenovanje vodje okrožnega državnega tožilstva - prijava na razpis - vodstvene izkušnje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V zadevi je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje predvsem glede vodstvenih izkušenj, ki so po merilih iz ZDT-1 ena od relevantnih okoliščin za imenovanje vodje ODT. Za zakonito odločitev je potrebno, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno tudi glede vseh drugih podatkov in objektivnih okoliščin, ki vplivajo na imenovanje vodje ODT, kot jih predpisuje ZDT-1. Po presoji sodišča se mora o vseh relevantnih okoliščinah toženka izreči tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe na način, da jih je mogoče preizkusiti.
ZDT-1 člen 37, 37/8. ZSS člen 29, 29/1, 29/1-2, 32, 32-2. Merila za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe člen 5, 13.
napredovanje državnega tožilca - pogoji za redno napredovanje državnega tožilca - delovna sposobnost - pravočasnost postopanja
Reševanje zadev v okviru inštrukcijskih rokov ni edini kriterij za ugotavljaje delovne sposobnosti državnega tožilca, pač pa je potrebna tudi primerjava vseh tožilcev na oddelku ali na državnem tožilstvu oziroma pri zahtevnejših zadevah s tožilci, ki rešujejo primerljive zadeve (Merila za kakovost dela državnih tožilcev za oceno državnotožilske službe). Te primerjave pa tožena stranka ni opravila, zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.
napredovanje državnega tožilca - ocena tožilske službe - kriteriji za oceno kakovosti dela tožilca - način komuniciranja s sodiščem in strankami
Na podlagi nespornega dejstva, da tožnik ni primerno komuniciral s sodiščem in drugimi udeleženci v postopku, sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje vseh kriterijev, določenih v 29. členu ZSS. Za ugotavljanje ugleda državnega tožilca in državnega tožilstva je zlasti pomemben tudi način komuniciranja s strankami in drugimi organi. To pa pomeni, da tožnik že zaradi obravnavanega neprimernega komuniciranja s sodiščem in drugimi udeleženci v postopku ne izpolnjuje vseh kriterijev, ki so za hitrejše napredovanje določeni v drugem odstavku 32. člena ZSS.
ZSS člen 29, 29/1, 29/1-2. ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7.
napredovanje državnega tožilca - ocena tožilske službe - mnenje državnotožilskega sveta - obrazložitev odločbe
V izpodbijanem sklepu je DTS navedel le razloge za svojo odločitev, ni pa navedel razlogov, zaradi katerih ni sledil mnenju poročevalca, niti pojasnil, zakaj ni upošteval vseh podatkov, na katerih je temeljil poročevalčev pregled in tudi ne vseh podatkov, ki izhajajo iz ocene vodje SDT in iz pisnih pojasnil vodje Posebnega oddelka. Ker pravočasnost postopanja pri delu ni edino dejstvo, ki se po 2. točki prvega odstavka 29. člena ZSS upošteva pri ugotavljanju merila delovne uspešnosti, v izpodbijanem sklepu navedeni razlogi ne zadoščajo niti za ugotovitev, da tožnica ne izpolnjuje merila o delovni uspešnosti.
ZUS-1 člen 1, 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZDT člen 173.
strokovni pregled nad delom okrožne državne tožilke - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zapisnik o strokovnem pregledu dela - zavrženje tožbe
Izpodbijani zapisnik o strokovnem pregledu dela v posamezni zadevi ne šteje med akte, ki se jih v smislu 1. in 2. člena ZUS-1 lahko izpodbija v upravnem sporu. Z njim se tudi (še) ne more poseči v pravice posameznika, ker gre za akt, ki še ne učinkuje, to je, še ne povzroča pravnih posledic. Zapisnik (lahko) učinkuje šele, ko (in če) je uporabljen kot ena izmed podlag za ugotovitev sposobnosti tožnice za opravljanje tožilske službe ali v okviru odločanja pristojnega organa glede napredovanja tožnice po drugem odstavku 37. člena ZDT-1 ali v okviru odločanja pristojnih organov v zvezi z disciplinskim postopkom, uvedenim zoper tožnico, po določbah 79. - 92. člena ZDT-1. Sam zapisnik zato iz teh razlogov nima samostojnega pravnega varstva.
državni funkcionar - državni tožilec - plačni razred - uvrstitev v plačni razred
Tožnica je bila v skladu z drugim odstavkom 18. člena ZSPJS-L pravilno uvrščena v 50. plačni razred. V navedeni plačni razred je bila uvrščena na zakonski podlagi in ne po prosti presoji tožene stranke.
ZDT-1 člen 46, 47/1. ZSS člen 41, 42, 42/1, 42/2, 42/3. ZNOMCMO člen 1, 2, 4, 4/1, 4/1-1.
državni tožilec - nezdružljivost dela s tožilsko funkcijo - mirovanje funkcije - pogoji za mirovanje funkcije - član mednarodne civilne misije
Glede na to, da bo tožnica v času opravljanja dela formalno zaposlena v podjetju in da bo torej za opravljanje dela (v pravni stroki) sklenila delovno razmerje, je organ na podlagi prvega odstavka 47. člena ZDT-1 ter v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 42. člena ZSS mogel zaključevati, da gre za delo, ki je nezdružljivo s funkcijo državnega tožilca. Za delo, ki je nezdružljivo s tožilsko funkcijo, ne bi šlo, če bi bili izpolnjeni pogoji za mirovanje tožilske funkcije. Ob tem, ko je tožnica sama opredelila delo na projektu EU, ki ga opravlja v okviru delovnega razmerja, kot delo v mednarodni civilni misiji in pri tem, ko je po drugem odstavku 46. člena ZDT-1 imenovanje za člana mednarodne civilne misije razlog za mirovanje državnotožilske funkcije, je organ pri oceni, ali je opravljanje dela na projektu EU na podlagi sklenjenega delovnega razmerja razlog za ugotovitev o nezdružljivosti tega dela s funkcijo državnega tožilca, moral uporabiti določbe ZNOMCMO. Pravilno je razlagal določbo drugega odstavka 46. člena ZDT-1 o imenovanju za člana mednarodne civilne misije kot razlogu za mirovanje državnotožilske funkcije v pomenu, da imenovanje za člana mednarodne civilne misije mora izhajati iz napotitve osebe v mednarodno civilno misijo ali mednarodno organizacijo ter predhodno izvedenega postopka za izbiro kandidatov za napotitev. Članstvo (delo) mora biti v mednarodni civilni misiji ali mednarodni organizaciji, da je primerljivo izvolitvam oziroma imenovanjem oseb na druge mednarodne funkcije iz 46. člena ZDT-1, ki so razlog za mirovanje državnotožilske funkcije utemeljeno na formalno opredeljenih interesih države, imenovanje pa izvedeno preko delovanja državnih ali drugih organov javnega sektorja, kot to določa ZNOMCMO v 2. členu.
ZDT-1 člen 11, 62, 65, 136, 140. ZDU-1 člen 9, 14, 16. ZUP člen 267, 267/1, 274. ZVRS člen 5, 5/3. Poslovnik Vlade Republike Slovenije člen 37.
generalni direktor Vrhovnega državnega tožilstva - imenovanje višjega državnega tožilca za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - pristojnost Vlade RS za odločanje po nadzorstveni pravici - očitna kršitev materialnega zakona
Z izpodbijano odločbo je Vlada RS v postopku, začetem po uradni dolžnosti, po nadzorstveni pravici razveljavila odločbo Ministra za pravosodje o imenovanju tožnika kot višjega državnega tožilca na Vrhovnem državnem tožilstvu (VDT), za generalnega direktorja VDT. Z izpodbijanim sklepom pa je Minister za notranje zadeve zavrnil predlog generalnega državnega tožilca, da se za generalnega direktorja VDT za dobo petih let imenuje tožnik kot višji državni tožilec.
Tožbeni ugovor nepristojnosti za odločanje po nadzorstveni pravici ni utemeljen. Za nadzorstvo nad delom ministrstev je po zakonu pooblaščena Vlada kot najvišji organ državne uprave. Tretji odstavek 5. člena ZVRS pooblastila Vlade iz drugega odstavka ne spreminja, temveč se z njim pristojnost, podeljena v drugem odstavku, le širi oziroma konkretizira za primer, ko gre za izdajanje predpisov. Ne gre torej za določbo, ki omejuje pristojnost Vlade na kontrolo predpisov, oziroma za določbo, ki izključuje možnost nadzorstva nad zakonitostjo posamičnih aktov.
ZDT-1 ureja položaj tožilstva v celoti in vsebuje tako materialne kot procesne določbe. Med drugim ureja naloge in položaj generalnega direktorja VDT, vključno s pogoji in postopkom za njegovo imenovanje oziroma za opravljanje njegovih nalog na podlagi dodelitve. Določb o imenovanju generalnega direktorja oziroma o dodelitvi državnih tožilcev na ta položaj ni mogoče obravnavati ločeno od določb, ki se nanašajo na vsebino njegove funkcije, oziroma tistih določb, ki se nanašajo na položaj oziroma pravice, ki jih imajo v zvezi z dodelitvijo na položaj generalnega direktorja državni tožilci. Povedano drugače: tudi preko pravil postopka imenovanja oziroma dodelitve se določa položaj, ki ga ima generalni direktor VDT v razmerju do ostalega državnotožilskega osebja oziroma v razmerju do državnih tožilcev in s tem pri delovanju državnega tožilstva kot celote. Sodišče zato zavrača tožbeni očitek, da gre v konkretnem primeru za kršitev procesnega in ne materialnega zakona in da zato ni podlage za uporabo izrednega pravnega sredstva razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici.
Zavrača tudi trditev, da v primeru sporne odločitve o imenovanju ne gre za kršitev zakona, oziroma da kršitev zakona ni očitna. Določbe 62. in 140. člena ZDT-1 so jasne in jih ni mogoče razlagati in uporabljati drugače, kot so zapisane. Tako je v 140. členu povsem jasno določeno, kakšni so pogoji in kako poteka postopek imenovanja generalnega direktorja VDT, povsem jasno pa je v 62. členu določeno tudi, kdaj in pod katerimi pogoji je lahko za generalnega direktorja dodeljen državni tožilec. Po presoji sodišča je iz navedenih določb ZDT-1 tudi povsem jasno razvidno, da gre za dva ločena postopka „postavitve“ generalnega direktorja VDT, ki ju ni mogoče izvajati na način, kot je bilo to storjeno v primeru spornega imenovanja. Institut dodelitve iz 62. člena ni omejen na premik državnega tožilca na drugo tožilstvo oziroma v drug organ, temveč nedvomno zajema tudi premik v smislu opravljanja drugih nalog (iz prvega odstavka 62. člena ZDT-1) v okviru istega (Vrhovnega) državnega tožilstva. Osnovni namen dodelitve (v organ) iz 62. člena ZDT-1 je namreč opravljanje nalog, ki niso tožilske, in ne premestitev državnega tožilca s tožilstva na drug organ kot takšna. Kombinacije obeh načinov „postavitve“ generalnega direktorja, zakon ne omogoča. Neutemeljeni so tudi tožbeni očitki, da je dodeljeni državni tožilec v neenakem položaju v primerjavi z generalnim direktorjem, ki je na to mesto imenovan (kot javni uslužbenec).
Toženka pravilno ugotavlja, da je kršitev materialnega zakona v konkretnem primeru očitna. Razvidna je namreč že iz izreka odločbe o imenovanju, saj se za generalnega direktorja s strani Ministra imenuje tožnik kot državni tožilec, kar je v očitnem nasprotju z zakonsko ureditvijo. Kolikor naj bi naloge generalnega direktorja opravljal državni tožilec, gre lahko le za dodelitev za opravljanje nalog generalnega direktorja na VDT iz 62. člena ZDT-1, in to na podlagi odločitve Državnotožilskega sveta. V tem primeru je torej očitno napačen že organ, ki v zadevi odloča. Iz obrazložitve odločbe pa je poleg tega razvidno še, da ni bil objavljen javni poziv iz tretjega odstavka 62. člena in da ni bilo dano pisno soglasje tožnika iz četrtega odstavka istega člena, kar pomeni nadaljnjo očitno kršitev zakonskih določb, ki se nanašajo na položaj državnih tožilcev in na njihovo dodelitev. Kolikor gre oziroma bi šlo za imenovanje iz 140. člena, pa je očitno v nasprotju z zakonom, da se za generalnega direktorja imenuje državni tožilec in to neposredno na podlagi predloga GDT, brez izvedenega javnega razpisa, ki se sicer zahteva na podlagi smiselne uporabe določb ZS iz 140. člena ZDT-1.
ZDT člen 20, 20/2, 20/3, 20/4, 23. ZSS člen 29. ZUP člen 214.
imenovanje državnega tožilca - postopek imenovanja - mnenje državnotožilskega sveta - obrazložitev odločbe
Po izdaji mnenja, ki ga državnotožilski svet izda na podlagi drugega odstavka 20. člena ZDT, in po prejemu pripomb prijavljenih kandidatov, ZDT ne predvideva nobenega postopka, na podlagi katerega bi bil državnotožilski svet dolžan po prejemu pripomb in preučitvi le teh, ponovno vročati prijavljenim kandidatom mnenje z možnostjo dajanja pripomb, pač pa predvideva le izdajo dokončnega mnenja, kot je to določeno v četrtem odstavku 20. člena ZDT.
imenovanje državnega tožilca - postopek imenovanja - mnenje državnotožilskega sveta - obrazložitev odločbe
Obrazložitev izpodbijane odločbe krši določila 2., 3. in 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP, saj ni obrazloženo ugotovljeno dejansko stanje in navedeni dokazi, na katere se le-ti opirajo, razlogi odločilni za presojo posameznih dokazov ter razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev. Niti iz izpodbijane odločbe niti iz upravnih spisov namreč ni mogoče zaslediti razlogov za izpodbijano odločitev, saj niso navedeni ali v upravnih spisih priloženi ugovori navedenih treh kandidatk niti navedbe tožeče stranke na razgovoru pri državnotožilskem svetu. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov tudi ni mogoče ugotoviti, kateri kriteriji iz 29. člena ZSS so bili uporabljeni oziroma kateri kriteriji so pretehtali v prid izbrane kandidatke ter na osnovi katerih kriterijev, razen razgovora s kandidati, so člani državnotožilskega sveta izbrali kandidatko, navedeno v dokončnem mnenju, saj v upravnih spisih ni niti mnenja Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, podatkov o delu Okrožnega državnega tožilstva v letu 2011 (kar oboje je sicer navedeno v izpodbijani odločbi), niti ni navedeno ali bi bilo mogoče ugotoviti iz upravnih spisov, število članov državnotožilskega sveta, ki so glasovali za izbrano kandidatko. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni nobenih kvantitativnih in kvalitativnih primerjav med izbrano kandidatko in kandidatom, ki je bil v mnenju državnotožilskega sveta z dne 12. 12. 2011 uvrščen na prvo mesto. Vse navedeno pa bi moralo biti, po mnenju sodišča in sodno – upravne prakse, razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe.
državni tožilec - skupina državnih tožilcev za posebne zadeve - razrešitev vodje skupine državnih tožilcev za posebne zadeve - izločitev uradne osebe - razlogi za razrešitev - dokazovanje - začetek upravnega postopka
S pobudo se (upravni) postopek še ne začne, zato vložitve le-te še ni mogoče šteti za udeležbo v postopku in s tem za obligatorni izločitveni razlog iz 4. točke 35. člena ZUP, po katerem predstojnik ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bil udeležen v postopku na prvi stopnji ali je sodeloval pri odločanju. Upravni postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti oziroma pri katerem zahteva stranke ni predvidena, se začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje. V konkretnem primeru razrešitve je takšno lahko le dejanje ministra oziroma ministrice za pravosodje kot pristojnega predlagatelja v postopku razrešitve, kar pomeni, da je kot prvo dejanje šteti šele pooblastilo ministrice državnemu sekretarju.
V konkretnem primeru ne gre za ugotavljanje kazenske odgovornosti tožeče stranke in tudi ne za ugotavljanje njene odgovornosti za prekršek. Gre za ugotavljanje okoliščin, ki so podlaga za razrešitev in s tem okoliščin, ki kažejo na (ne)primernost za opravljanje funkcije vodje Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve. Zato so lahko pomembne tudi okoliščine, ki nimajo znakov kaznivega dejanja ali prekrška, in zato tudi ni bilo potrebno pri njihovem ugotavljanju upoštevati procesnih kavtel, ki veljajo v kazenskem postopku. V pogledu takšne presoje sodišče drugače kot tožeča stranka meni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe prepričljiva ter da temelji na okoliščinah, ki so izkazane v listinah. Sicer pa tožeča stranka dokazilom kot takim in njihovi vsebini niti ne ugovarja. Ugovarja predvsem njihovi uporabi oziroma sklicevanju nanje. S takšnimi ugovori pa z ozirom na določbe 164. člena ZUP, po katerih se lahko kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, tožeča stranka ne more uspeti.
ZDT člen 23, 23/3. ZSS člen 29, 29/1. ZUP člen 237/2, 237/2-7.
državni tožilec - ocena tožilske službe - napredovanje v položaj svétnik - bistvena kršitev pravil postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Izpodbijani akt ima take pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki 2. odstavka 237. člena ZUP, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo pomanjkljivo ugotovljeno, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena. Dokončni upravni akt, s katerim je odločeno o pravici stranke, mora biti v tolikšni meri obrazložen v skladu z določili 1. odstavka 214. člena ZUP, da so iz njega razvidni tako zahtevki strank, kot njihove navedbe o dejstvih kot tudi v postopku ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je le-to oprto ter razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov, kot tudi razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in tudi razlogi, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku.
ZUS člen 28, 28/1, 29, 29/2, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 87.
upravni spor - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - vročitev odločbe - osebna vročitev
Tožnik je bil najkasneje 5. 2. 2010 seznanjen z novo uvrstitvijo v plačni razred, kar pomeni, da je 6. 2. 2010 začel teči 30 dnevi rok za vložitev tožbe. Tožnik pa je tožbo vložil po izteku zakonskega roka, zato je sodišče tožbo zavrglo kot prepozno.
ZDT člen 5, 66a, 66a/4. ZSPJS člen 5, 5/1, 48, 48/2. ZUP člen 207, 251. URS člen 125, 135. ZUS-1 člen 47.
plača državnega tožilca - uvrstitev v plačni razred - ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča
V 66.a členu ZDT je v četrtem odstavku izrecno določeno, da kadar je treba v zadevi državnotožilske uprave odločiti o pravici (sem spada tudi pravica do plače državnega tožilca) obveznosti in pravni koristi osebe, se v postopku odločanja smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno. To pomeni, da je bila pravilna uporaba predpisnih določb ZUP, ob hkratni uporabi materialnih predpisov, ki se nanašajo na državne tožilce.
URS člen 14, 22, 23, 25, 49. ZUP člen 214. ZUS-1 člen 2, 64, 64/3. ZSS člen 23, 24, 29. ZDT člen 23, 23/1, 23/3, 56, 56/1, 66.a, 66.a/2, 66.a/4. ZS člen 28. Državnotožilski red člen 68, 69, 69/1, 69/2.
napredovanje državnega tožilca - ocena tožilske službe - kriteriji za oceno kakovosti dela tožilca - test očitne (ne)razumnosti - polje proste presoje
Zaradi določila 1. odstavka 23. člena ZDT in zato, ker se v postopku za ocenjevanje dela državnih tožilcev, za napredovanje državnih tožilcev, za določitev kriterijev za napredovanje, smiselno uporabljajo določbe Zakona o sodniški službi, kolikor ZDT ne določa drugače - po ZSS pa je pravica do napredovanja zakonska pravica sodnika, če sodnik za to izpolnjuje določene zakonske pogoje- tudi za državnega tožilca velja, da ima pravico do napredovanja, če izpolnjuje zakonske pogoje.
Niti dokončen zapisnik, izdan na podlagi 69. člena Državnotožilskega reda, niti ocena tožilske službe, izdana s strani vodje državnega tožilstva, nista upravna akta oziroma posamična akta, izdana v upravni zadevi, za katero bi se smiselno moral uporabljati ZUP (4. odstavek 66.a člena ZDT), kajti s tema dvema aktoma še ni odločeno o pravici tožilca do napredovanja v plačilni razred. Vezanost na smiselno uporabo ZUP velja šele za izpodbijani prvostopenjski sklep tožene stranke. Ne drži namreč stališče tožene stranke, da je Državnotožilski svet „
vezan na strokovne nadzorstvene ugotovitve in jih ni upravičen vsebinsko preizkušati“
in da posledično v postopku po zavrnitvi ugovora tožilke s strani pregledovalca „
ni več mogoče uspešno uveljavljati ponovljenih ugovorov zoper zapisnik“.
Vprašanje kriterijev za oceno kakovosti dela tožilca ne spada v prosto polje presoje. Po določilu 3. odstavka 23. člena ZDT se za določitev kriterijev za napredovanje smiselno uporabljajo določbe ZSS. Ti kriteriji pa so navedeni in deloma opredeljeni v 28. in 29. členu ZSS in med njimi sploh ni pojma „kvaliteta dela“, ki so ga v predmetnem postopku uporabili pregledovalec, vodja državnega tožilstva in tožena stranka v izpodbijanem sklepu. Upravno sodišče je glede uporabe kriterijev iz 29. člena ZSS že zavzelo stališče, da je polje proste presoje pri uporabi teh kriterijev oziroma meril omejeno po eni strani z besedilom posameznih točk iz 29. člena ZSS, po drugi strani pa je omejeno z testom očitne (ne)razumnosti, pri čemer je to polje proste presoje bolj zaprto, čim bolj je posamezni kriterij možno meriti z objektivnimi pokazatelji, ki so statistično merljivi oziroma uresničljivi
ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1. ZDT člen 10, 10.a, 10.b, 10.c. URS člen 14, 22, 25, 34, 35, 157, 157/2.
skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala - sklep o prenehanju dodelitve v skupino - upravni spor
Stranka lahko vloži tožbo v upravnem sporu zaradi presoje zakonitosti akta samo zoper upravni akt, zoper druge akte pa samo, če tako določa zakon (drugi stavek 1. odstavka 2. člena ZUS-1). ZDT ne določa, da bi tožilec imel možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zoper akt o prenehanju dodelitve v Skupino, ZSS pa za kadrovanje v Skupini ni mogoče smiselno uporabiti zaradi specifičnosti funkcije in potreb Skupine, ki ni primerljiva z nobeno institucijo v sodstvu. Zato bi bilo mogoče šteti, da je tožnik imel možnost sodnega varstva na podlagi 2. člena ZUS-1 le v primeru, če je mogoče izpodbijani akt šteti za upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1. Vsekakor je izpodbijani akt javnopravni, enostranski akt, četudi izdan na predlog generalnega državnega tožilca in po predhodnem mnenju vodje skupine. Gre za oblastveni posamični akt. Vendar pa s tem aktom ni bilo odločeno o nobeni pravici ali obveznosti, ali pravni koristi tožnika. Izpodbijana odločitev sicer ima vpliv na njegovo pravno korist glede na to, da za čas dodelitve v skupino tožilcu pripada plača vrhovnega državnega tožilca, vendar je primarna odločitev prenehanje dodelitve v Skupino, zato izpodbijana odločitev ni odločitev o plači, ki kot izvedena odločitev zgolj sledi v nadaljnjem postopku odločitvi o prenehanju dodelitve v Skupino. V povezavi s tem, da ne gre za odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, je glavni razlog, da sodišče šteje, da ne gre za upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-, v tem, da izpodbijani akt ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije. Po mnenju sodišča pa tudi zaradi varstva javnega interesa iz narave stvari ne izhaja, da bi bilo treba šteti odločitev iz 4. odstavka 10.b. člena ZDT za upravno zadevo.
Ker tožena stranka ni odločila o pravici ali pravnem interesu tožnika v zvezi z izvrševanjem upravne funkcije tožene stranke, v predmetni zadevi tudi ne gre za poseg v pravico iz 22. člena Ustave.