KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00044505
KZ-1 člen 215, 215/1, 215/2, 215/3.. ZKP člen 105, 105/2, 144, 369, 369/1, 369/1-3, 383, 386.
kaznivo dejanje Izneverjenja - obrazložitev pritožbe - meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje - zakonski opis - pravna opredelitev dejanja - direktni naklep - čas izvršitve kaznivega dejanja - kazenska sankcija - premoženjskopravni zahtevek - oškodovanec
Čeprav je po razumljivem opisu dejanja v izreku sodbe jasno, da se je obdolženi izneveril K.H., je po drugi strani gotovo, da je le-ta obdolžencu izročal zgolj tisti denar, ki mu ga je za plačilo obdolženčevih storitev predhodno dala njegova mama S.H. Ker obdolženi denarja, nakazanega s strani sodišča ni vrnil K.H. in ne S.H., je nedvomno, da je bila slednja za ta denar prikrajšana ter v končnem s kaznivim dejanjem oškodovana (144. člen ZKP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSC00043492
ZPP člen 224, 224/3, 224/3. ZD člen 163, 212.
prekinitev zapuščinskega postopka - spor o obsegu zapuščine - napotitev na pravdo - zapisnik kot javna listina
Zapisnik je javna listina, za katero velja zakonska domneva, da potrjuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v njej navedena dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (prvi in tretji odstavek 224. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).
Glede na določbo 212. člena Zakona o dedovanju samo spor o obsegu zapuščine med dediči zapuščinskemu sodišču nalaga prekinitev zapuščinskega postopka in napotitve na pravdo.
prevzem dolga - posojilna pogodba - obličnost pogodbe - procesno trditveno in dokazno breme - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - nekonkretizirane trditve
Ob zanikanju tožeče stranke, da je bil sklenjen ustni dogovor, se je procesno trditveno breme prevalilo na toženo stranko. Ta bi morala, zatrjevati, kje in kdaj je bil takšen dogovor sklenjen. Ob pomanjkanju konkretiziranih trditev pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokaznega postopka z zaslišanjem prič. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvajalo dokaznega postopka, kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO SVETA EVROPE - STANOVANJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00043203
SZ-1 člen 103, 103/1-4, 103/1-5, 103/3, 104. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. URS člen 36. ZPP člen 318.
zamudna sodba - najemna pogodba - razlog za odpoved najemne pogodbe - krivdni razlogi za odpoved najemne pogodbe - neprofitno stanovanje - kršitev najemne pogodbe - uporaba stanovanja - nedopustno ravnanje - človekove pravice in osebne svoboščine - pravica do spoštovanja doma - pravica do stanovanja - kolizija interesov - stanovalci - motenje stanovalcev pri mirni uporabi stanovanja
Ker toženec v pritožbi ni navedel nobenega razloga, zaradi katerega ni vložil odgovora na tožbo, ni procesnopravne podlage, da bi pritožbeno sodišče lahko presojalo njegove pritožbene trditve, s katerimi zatrjuje, da je po vložitvi tožbe odpravil vse očitane krivdne razloge v zvezi s 5. točko prvega odstavka 103. člena SZ-1 in da je aktivno pristopil k zmanjševanju dolga iz naslova plačila najemnine in obratovalnih stroškov ter da po vložitvi tožbe sproti plačuje neprofitno najemnino.
V konkretnem primeru gre za pravno razmerje, v katerem je poudarjeno načelo socialne države, zato je treba pri odločitvi upoštevati vse posebnosti, ki zahtevajo ustavno skladno varstvo pravic toženca do neprofitnega stanovanja, v luči pravice do spoštovanja doma v smislu pravice do nedotakljivosti stanovanja (prvi odstavek 36. člena Ustave) in pravice do primernega stanovanja (78. člen Ustave) ter pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP. Zaščito teh toženčevih pravic pa je treba, glede na toženčeva izkazana nedopustna ravnanja zoper sostanovalce iz 5. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1, presojati in uravnotežiti s pravicami sostanovalcev, predvsem z njihovo pravico do mirnega (varnega) uživanja lastnega doma.
Pravice ni moč odpraviti, jo pa je dopustno vsebinsko uskladiti s pravico drugega.
spor majhne vrednosti - materialno procesno vodstvo - navajanje dejstev in dokazov - prvi narok za glavno obravnavo
Pravdni strankimorata navesti vsa dejstva in dokaze v svojih dveh pisnih vlogah. Na prvem naroku za glavno obravnavo navedenih dejstev in predlaganih dokazov sodišče ne upošteva. V postopku v sporih majhne vrednosti sodišče ne postopa po prvem odstavku 286. člena ZPP, zato z zavrnitvijo navedb in dokazov tožnice, ki jih je ta podala na prvem naroku za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje ni storilo nobene od kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ni kršilo načela enakega obravnavanja strank (oziroma načel enakosti pred zakonom – 14. člen Ustave RS in enakega varstva pravic – 22. člen Ustave RS), kot to neutemeljeno trdi pritožba.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO
VSL00043704
OZ člen 190, 346. ZPP člen 8, 154.
neupravičena obogatitev - vlaganja v nepremičnino - obogatitveno načelo - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi investicij - solastninska pravica - soglasje za vlaganja - zamenjava strehe - vzdrževanje stavbe - izgradnja kanalizacijskega omrežja - zastaranje terjatve iz naslova neupravičene obogatitve - vrednost na nepremičnini opravljenih investicij - obseg vlaganj - dokazna ocena - sporno dejansko stanje - odločitev o pravdnih stroških - odvetniški stroški - načelo uspeha v pravdi - odmera odvetniških stroškov
Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja priznalo tožniku denarno terjatev glede na prirast vrednosti toženkinega solastninskega deleža na nepremičnini in ne glede na vrednost dejanskega vložka v investicije. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje priznalo vrednost samih vlaganj.
V skladu z načelom avtonomnosti urejanja vsebine konkretnega in posamičnega pogodbenega razmerja lahko pogodbeni stranki določita višino pogodbene kazni poljubno, torej po merilih, ki jih izbereta sami. Pogodbeni stranki lahko tudi določita, upoštevata, katere pojavne oblike škode lahko nastanejo pogodbi zvesti stranki zaradi kršitve, za katero je dogovorjena pogodbena kazen, in v kakšni višini.
Zahteva po konkretizaciji navedb o zmanjšanju ekonomske vrednosti sicer ne more iti tako daleč, da bi se od tožnice zahtevala natančna opredelitev ekonomske vrednosti po višini, lahko pa se zahteva, da tožnica poda vsaj osnovne oziroma izhodiščne podatke za izračun ekonomske vrednosti.
podaljšanje pripora med preiskavo - ponovitvena nevarnost - neogibnost pripora - odvisnost od drugega
Ekonomska odvisnost oškodovanke od obdolženca kot utemeljeno osumljenega storilca kaznivega dejanja nasilja v družini, ob obdolženčevi potencirani ponovitveni nevarnosti, ne sme biti okoliščina, ki bi lahko vplivala na pravilnost zaključkov o neogibnosti pripora.
Pritožba je redno pravno sredstvo zoper sodbo izdano na prvi stopnji (333. člen ZPP) in zoper sklep sodišča prve stopnje (363. člen ZPP). Zoper sklep sodišča druge stopnje redno pravno sredstvo – pritožba – ni dovoljeno.
dejanje majhnega pomena - ustavitev kazenskega postopka - količina droge - promet z mamili - nekaznovanost
Pri oceni ali gre za t. i. dejanje majhnega pomena ni moč upoštevati zgolj okoliščine glede majhne količine prepovedane droge ter, da je obtoženec nekaznovan, ampak tudi dejstvo, da gre za očitek prodaje kokaina, torej "trde droge", katere učinek in s tem tudi nevarnost je odvisna od "čistoče" prepovedane droge in načina zaužitja, da je očitano kaznivo dejanje vneseno v poglavje zoper človekovo zdravje in da tudi višina predpisane kazni (od 1 do 10 let zapora) kaže na to, da gre za težje kaznivo dejanje, zato je morebitno (ne)sorazmernost treba presojati še posebej skrbno.
Vrednost zatajenega vozila ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Okoliščina, koliko več je bilo vredno vozilo, kot je ugotovilo sodišče, pa tudi ne vpliva na kazensko sankcijo glede na to, da je pritožbeno sodišče zvišalo določene posamične kazni in izrečeno enotno kazen tako, kot je predlagala višja državna tožilka, glede na nekatere druge v njeni pritožbi izpostavljene okoliščine.
Obdolženec je specialni povratnik glede vseh očitanih kaznivih dejanj in kazniva dejanja kontinuirano izvršuje že od leta 1987 naprej. Te okoliščine imajo tudi po oceni pritožbenega sodišča takšno težo, da se morajo izraziti v določitvi višjih posamičnih kazni in izreku višje enotne zaporne kazni.
ZVoz-1 člen 56, 56/6.. ZP-1 člen 163, 163/9.. ZPrCP člen 23, 23/5.
vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja - zaseg osebnega avtomobila - stroški hrambe zaseženega vozila - sorazmernost ukrepa
Res je v petem odstavku 23. člena ZPrCP določeno, da za hujši prekršek šteje tudi vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki ga vozi voznik v času prekrška, vendar je po mnenju pritožbenega sodišča treba razlikovati med položajem, ko kršitelj nima vozniškega dovoljenja in položajem, ko ga sicer ima, mu je pa zgolj administrativno prenehalo. Namen ukrepa začasnega zasega avtomobila je, da se prepreči uporabo avtomobila vozniku, ki s svojim ravnanjem predstavlja nevarnost za udeležence v cestnem prometu. Voznica, kateri je vozniško dovoljenje zgolj administrativno poteklo in ni bila zalotena pri nobenem drugem prekršku (ampak se je dejstvo, da je vozniško dovoljenje poteklo, ugotovilo ob redni kontroli prometa), nevarnosti za druge udeležence v prometu ne predstavlja. Pritožbeno sodišče se zato strinja, da je v takem primeru ukrep zasega avtomobila nesorazmeren in nepotreben.
Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da v opisu dejanja v odločbi o prekršku niso navedeni vso znaki prekrška po 14. točki prvega odstavka 50. člena ZDD-1. Prekrškovni organ bi namreč moral s konkretnimi očitki utemeljiti razliko med osebno zaznavo po ZDD-1 in takim ravnanjem, ki že predstavlja prikrit preiskovalni ukrep.
Znamke tožeče stranke so med drugim registrirane za storitve iz razreda 39 Nicejske klasifikacije, in sicer za storitve skladiščenja, hrambe in transportiranja odpadnih olj in drugih za ljudi in okolje nevarnih odpadkov. In prav navedene storitve je na svojih bencinskih servisih opravljala tožena stranka s tem, ko je sporne zbiralnike uporabljala za zbiranje odpadnih olj, zaoljene plastične embalaže in zaoljenih krp. To je počela že v času poslovnega sodelovanja z družbo A., d. o. o., in tudi kasneje. Stališče tožene stranke, da znamk tožeče stranke ni kršila, ker zbiralnikov ni proizvedla, bi bilo pravilno le, če znamke tožeče stranke ne bi bile registrirane kot storitvene znamke, ampak bi bile registrirane le kot blagovne znamke za označevanje zbiralnikov. Uporaba zbiralnikov za storitve skladiščenja in hrambe odpadkov iz razreda 39 Nicejske klasifikacije, za katere so znamke registrirane, brez dvoma pomeni uporabo, ki posega v bistveno funkcijo znamke, to je označevanje navedenih storitev z znamko. Tožeča stranka ima pravico tretjim osebam v gospodarskem prometu prepovedati uporabo svojih znamk za storitve, za katere so znamke registrirane.
Na podlagi 122.a člena ZIL-1 sodišče lahko s sklepom naloži domnevnemu kršilcu pravic (nasprotni stranki) predložitev dokaznih sredstev, ki so pri njem. Namen navedenega določila je imetniku pravice industrijske lastnine olajšati procesni položaj v zvezi s pridobivanjem dokazov o kršitvi pravic. Nasprotna stranka mora predložiti "dokazna sredstva, s katerimi razpolaga". Tožeča stranka je v zvezi z obsegom kršitve in škodo, ki naj bi ji nastala, predlagala, naj sodišče prve stopnje toženi stranki naloži, da predloži listine, iz katerih bo razvidno število posameznih vrst zavarovanim znamkam identičnih zabojnikov, ki jih ima tožena stranka zavedena kot osnovna sredstva. S tem, ko je sodišče navednemu dokaznemu predlogu ugodilo, ni prekršilo pravil postopka. Tožena stranka je tista, ki je razpolagala s podatki o številu in vrstah posameznih zabojnikov, ki jih je nabavila. Tožeča stranka teh podatkov ni mogla predložiti, je pa v tožbi podala zadostno trditveno podlago glede domnevnega števila nabavljenih zabojnikov. Ker je bila od konkretnih podatkov, s katerimi je razpolagala izključno tožena stranka, odvisna ugotovitev dejstev o višini nastale škode, je sodišče prve stopnje pravilno naložilo toženi stranki razkritje podatkov o nabavljenih zabojnikih na podlagi določbe 122.a člena ZIL-1.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v postopku z izrednim pravnim sredstvom tožbe za razveljavitev sodne poravnave ni podlage za uporabo splošne določbe 108. člena ZPP o nerazumljivih in nepopolnih vlogah.
Pritožbeno sodišče se pridružuje tistemu stališču sodne prakse, ki se zavzema za popolno uporabo splošne določbe 108. člena ZPP, saj meni, da bi bila omejena uporaba ali celo izključitev uporabe tega zakonskega določila, ki je pomemben tudi iz vidika zagotavljanja ustavno zavarovane pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS, pa tudi iz vidika zagotavljanja ustavno zavarovane pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena URS, lahko dopustna samo v primeru, če bi bila takšna omejitev uporabe ali njena izključitev izrecno določena z zakonom, kot je to zakonsko predvideno tako pri rednem pravnem sredstvu pritožbe kot tudi pri izrednih pravnih sredstvih revizije in zahteve za varstvo zakonitosti.
odpoved pravici do pritožbe - uvedba preiskave - vrnitev v prejšnje stopnje
Preiskovalna sodnica je v napadenem sklepu pravilno pojasnila, da je rok za pritožbo prekluziven rok, kar pomeni, da procesni upravičenec izgubi pravico opraviti določeno procesno dejanje, če ta rok zamudi, obdolženec pa se je pravici do pritožbe zoper sklep o opravi preiskave odpovedal, in da prvi odstavek 89. člena ZKP vrnitve v prejšnje stanje v primeru izdanega sklepa o opravi preiskave ne predvideva. Obdolženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje je zato utemeljeno kot nedovoljenega zavrgla.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00043726
OZ člen 72, 72/1, 72/2, 74, 76, 80, 240, 393, 393/1, 393/3, 406. ZPP člen 351. Uredba Komisije (ES) št. 1974/2006 z dne 15. decembra 2006 o podrobnih pravilih glede uporabe Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) člen 47, 47/1. Uredba Komisije (ES) št. 1975/2006 z dne 7. decembra 2006 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja člen 31, 31/2.
pogodba o sofinanciranju - aktivna stvarna legitimacija - sofinanciranje projekta - kršitev pogodbe - pogodbena odškodninska odgovornost - navajanje neresničnih podatkov v izjavi - vračilo izplačanih sredstev - solidarna obveznost - deljiva obveznost - višja sila - pooblastilo za zastopanje
Ker sta oba upnika zahtevala en znesek, ki jima je bil tudi prisojen, pomeni, da je bila vsakemu od njiju prisojena polovica zneska in ne vsakemu od njiju celoten znesek. Sodišče prve stopnje pa bi bilo dolžno prisoditi celoten znesek, do katerega bi bila upnika upravičena solidarno le, če bi dokazala, da je bila solidarnost med njima dogovorjena ali določena z zakonom.
Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe o tem, kako se je prva tožnica pravdala v upravnem postopku oziroma kako bi se tam pravdala tožena stranka; v konkretnem primeru so pomembne le trditve in dokazi, ki sta jih pravdni stranki navedli oziroma predložili v tem sporu. Prav tako niso relevantne navedbe tožene stranke v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, saj se je tam presojalo (upravno) razmerje med Agencijo in prvo tožnico, v tem sporu pa je relevantno (pogodbeno) razmerje med prvo tožnico in končnim upravičencem. Navedenega ne more spremeniti okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnica, da sta dokončanje projekta potrdila prva in druga tožnica, saj sta slednji preverjali le skladnost projekta s pisno dokumentacijo (predloženimi računi in drugimi dokazili).
Dolžnik ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z nepravočasnostjo pritožbe, ki so v tej zadevi edino pravno pomembne, ne izpodbija. Pritožbeno sodišče zato dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ocenjuje za pravilne, saj dolžnik nasprotnega niti ne zatrjuje.
Glede na četrti odstavek 11. člena ZST-1 bi bil dolžnik lahko oproščen plačila sodne takse v presežku nad 44,00 EUR, to je 11,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v ugotovljenih dejanskih okoliščinah ta ne predstavlja zneska, zaradi katerega bi bila ogrožena dejavnost dolžnika, kar je pogoj po tretjem odstavku 11. člena ZST-1.
povrnitev potrebnih stroškov v zvezi z zdravljenjem - nesreča pri delu pri pravni osebi, ki ni delodajalec - odgovornost delodajalca za škodo - dejanski delodajalec - zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu - poklicna usposobljenost delavca - delo na višini
Kadar formalni delodajalec napoti delavca na delo k uporabniku, za škodo poleg uporabnika ne odgovarja zgolj zato, ker ima sklenjeno delovno razmerje z delavcem. Njegova odgovornost je podana le tedaj, če mu je mogoče očitati protipravno in krivdno ravnanje, ki je bilo v vzročni zvezi s poškodbo delavca.