CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00043431
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5. URS člen 23, 25. ZFPPIPP člen 14, 121, 121/1. ZPP člen 7, 212. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 13.
stečajni postopek - obveznost plačila sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog - predlog za oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - insolventnost taksnega zavezanca - razlogi za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe - trditveno breme - izostanek trditvene podlage - pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega sredstva
Tudi taksni zavezanec, ki je insolventen oziroma se zoper njega vodi postopka zaradi insolventnosti, je sodno takso dolžan plačati, razen če sodišče presodi, da obstojijo razlogi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - razlogi, ki preprečujejo izvršbo - sodna poravnava kot izvršilni naslov
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da sodna poravnava za predmetni izvršilni postopek ni pravno odločilna, saj ne predstavlja izvršilnega naslova.
Kljub enakem historičnem dogodku v konkretnem primeru ne gre za oviro v smislu razsojene stvari, saj gre za dva drugačna dejanska tožbena temelja. Gre za drug dejanski kompleks stanja stvari za drugo pravno podlago. Za drugačno pravdno posledico in tako v tem delu že iz tega razloga ne gre za razsojeno stvar.
ZKP člen 149b, 149b/1, 149b/2, 149b/3, 150, 150/1, 150/1-1, 285e, 285e/3. URS člen 37, 38, 38/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZEKom-1 člen 144, 144/1, 162 - 169.
prikriti preiskovalni ukrepi - informacijska zasebnost - komunikacijska zasebnost - odredba sodišča - International Mobile Equipment Identity (IMEI) - pridobitev IMEI številke - hramba podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - uničenje podatkov - načelo sorazmernosti - test sorazmernosti - naročniško razmerje za telefon - predplačniška kartica
Ker pritožniki, razen z ugotovitvijo, da zadnja kontrolna oziroma rezervna cifra v IMEI številki aparata, na katerega se vežejo prepisi prisluhov, manjka, ne izpodbijajo zaključka prvostopenjskega sodišča, da se prepisi prisluhov navezujejo prav na mobilno napravo, v zvezi s katero je bil odrejen ukrep po 1. točki prvega odstavka člena 150 ZKP (točki 7 in 8 obrazložitve napadene odločitve), sodišče druge stopnje tudi v tem delu pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.
Pritožničina teza, da je sklep sodišča prve stopnje obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, saj v predlogu za izločitev dokazov ni bila problematizirana stopnja obrazloženosti predmetnih odredb, temelji na zmotni razlagi določb kazenskega procesnega prava, ki se nanašajo na pooblastilo predsednika senata sodišča prve stopnje v zvezi z oceno zakonitosti dokazov v spisu v fazi predobravnavnega naroka; po določbi tretjega odstavka člena 285e ZKP je namreč sodnik sodišča prve stopnje dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati, ali se v razpoložljivem gradivu morebiti ne nahajajo nezakoniti dokazi, enega od pomembnih kriterijev tovrstne ocene pa predstavlja tudi zadostna stopnja obrazloženosti odredb, s katerimi se posega v ustavno zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine (na primer odločba Ustavnega sodišča RS Up-326/14-19, z dne 6.12.2017).
Prvostopenjsko sodišče se je utemeljeno oprlo na ustaljeno domačo sodno prakso in pravilno ugotovilo, da je v zvezi z metapodatki, pridobljenimi na podlagi omenjenih odredb, potrebno ločiti pravno podlago za operaterje, ki hranijo te podatke, od pravne podlage, ki omogoča pridobitev teh podatkov za potrebe kazenskega postopka.
Zagovornici tako ni mogoče pritrditi, da je Ustavno sodišče RS z razveljavitvijo dela ZEKom-1 prepovedalo hrambo prometnih podatkov pri ponudnikih elektronskih komunikacijskih storitev za namene kazenskih postopkov; razveljavilo pa je določbe, ki so za namene kazenskih postopkov omogočale presplošno in vnaprej neomejeno hrambo tovrstnih podatkov. V ničemer se predmetna odločba Ustavnega sodišča ni dotaknila določb takrat veljavnega ZKP v delu, ki se je nanašal na odreditev ukrepa po prvem odstavku člena 149b, kar pomeni, da je preiskovalni sodnik na tej podlagi odredbe, katerih izločitev zahteva zagovornica, utemeljeno izdal.
Vendar je pritrditi sodišču prve stopnje, da je v času izdaje veljavna procesna zakonodaja zadostila zahtevani sorazmernosti, saj ne omogoča splošnega in neselektivnega posredovanja zadevnih podatkov organom predkazenskega postopka.
Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu, da za pridobitev IMEI številke telefonskega aparata ni bila potrebna sodna odredba na podlagi takrat veljavnega prvega odstavka člena 149b ZKP, pač pa je zadostovalo zaprosilo policije na podlagi tretjega odstavka istega zakonskega določila. Podatek o IMEI številki telefonskega aparata, v katerega je bila vstavljena določena SIM kartica, namreč ne sodi med varovane prometne podatke, ki so zaščiteni z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in 37. členom Ustave RS.
Sodišče druge stopnje še dodaja, da je različna percepcija upravičeno pričakovane zasebnosti v obeh primerjanih situacijah; medtem ko je razumno sklepati, da posameznik, ki s spletno aktivnostjo sicer ne skriva svojega dinamičnega IP naslova, upravičeno pričakuje nerazkritje svoje identitete, ni logičen zaključek, da posameznik, ki si z vstavitvijo SIM kartice v določen telefonski aparat zagotovi minimalen pogoj za praktično neomejeno možnost komuniciranja s svetom, lahko upravičeno pričakuje, da bo ostala skrita IMEI številka aparata. Le-to je po stališču pritožbenega sodišča torej mogoče primerjati s podatkom o naročniku oziroma uporabniku, pridobljenim na podlagi statičnega IP naslova.
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1, 135. ZPIZ-2 člen 148. ZZVZZ člen 55a, 57.
pravica do povrnitve škode - odgovornost države za delo upravnega organa - davčni organ - skrbnost dobrega strokovnjaka - davki - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - protipravno ravnanje državnega organa - krivda - razlaga zakonskih določb - spremenjena sodna praksa - konkurenca - davčni predpisi
Stališče, da je bilo tolmačenje zakonskih določb na strani toženke napačno, je šele naknadno zavzelo vrhovno sodišče. Zato niti upravnim (v tem primeru davčnim) organom zaradi kasnejše drugačne pravne razlage ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države. Drugačna razlaga zakonskih določil od kasnejše razlage vrhovnega sodišča je bila v okviru pooblastil, ki jih je toženka (njen davčni organ) imela za svoje odločanje. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje pa sprememba sodne prakse ne utemeljuje zaključka o protipravnem ravnanju toženke. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da načeloma velja, da niti sprememba zakona niti sprememba sodne prakse na pravnomočno odločitev ne moreta vplivati.
vknjižba lastninske pravice na podlagi sodne odločbe - zamudna sodba v postopku za objavo popravka- izdaja zamudne sodbe v nasprotju z določbami zakona - potrdilo o plačilu prometnega davka - načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - pogoji za dovolitev zemljiškoknjižnega vpisa
Ko se vknjižba predlaga na podlagi sodbe, ki osebi, proti kateri se predlaga vpis, nalaga izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, predlogu ni treba priložiti potrdila o plačilu prometnega davka, ki ga predvideva 37. člen ZZK-1.
ZJRM-1 člen 2, 2-5, 7, 20. ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-5.
ustavitev postopka o prekršku - dejanje ni dokazano - nedostojno vedenje - svoboda izražanja - kritika - politična dejavnost - politik
Prekršek po 20. členu v povezavi s 7. členom ZJRM-1 določa, da stori nekdo, ki se vede na nedostojen način opisan v 5. točki 2. člena ZJRM-1, s katerim povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine (z namenom diskriminacije, širjenja sovraštva in vzbujanja nestrpnosti), ne pa samo, če se posameznik ne strinja s političnim prepričanjem drugih, ki imajo drugačna politična prepričanja in ki jih lahko svobodno izražajo, četudi se z njihovo vsebino ne strinja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00043793
ZPP člen 212, 215. ZD člen 46.
tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke - vračunanje daril v dedni delež - kupoprodajna pogodba - navideznost pogodbe - darilna pogodba - slamnati kupec - trditveno in dokazno breme - pravilo o dokaznem bremenu - nedokazana dejstva - dokazna ocena - indici
Ker ob nasprotujočih dokazih ni moglo zanesljivo ugotoviti, da je bila podlaga pogodbe darilna, je sodišče prve stopnje odločilo ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu in zaključilo, da tožnica navedene trditve ni dokazala.
Glede na to, da je toženec imel vir sredstev, ki so mu omogočala nakup spornega stanovanja, da so se materina izjava in govorice v družini nanašale na drugo stanovanje, in da je toženec ponudil verjeten razlog, zaradi katerega je bilo stanovanje ob nakupu vknjiženo na mater in šele s sporno pogodbo preneseno nanj, niti nobena od drugih okoliščin, na katere opozarja pritožba, nima take teže, da bi lahko spremenila dokazno oceno v tožničin prid. Noben indic namreč ne potrjuje tožničine trditve, da je sporna pogodba imela darilno podlago.
ZDR-1 člen člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2, 97f/3.. ZSSloV člen 53.
tedenski počitek - misija - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - zmotna uporaba materialnega prava - vojska
Opravila kot so nošenje službene uniforme, kratko informiranje o nalogah za naslednji dan, prevzemanje vode za pitje ter oddajanje umazanih oblačil za pranje in prevzemanje čistih ne pomenijo posega v tožnikovo pravico do tedenskega počitka.
Odločitev o tem, da je tožnik upravičen do odškodnine za 14 dni neizrabljenega tedenskega počitka le zato, ker njegovi dnevi tedenskega počitka niso bili enakomerno razporejeni, je materialno pravno zmotna in ji pritožba utemeljeno nasprotuje.
Odločitev o regulacijski odredbi, ki začasno ureja preprečitev nastanka težko nadomestljive škode, mora dosegati z vidika določne opredelitve zahtevanega sodnega varstva enak nivo, kot se zahteva pri tožbenem zahtevku v pravdnem postopku, v katerem bo dokončno odločeno v obravnavani zadevi.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 40, 49, 49/1, 50, 50/1, 51, 51/1.
stroški in nagrada sodnega cenilca - pripombe na cenitveno poročilo - nestrinjanje z ugotovljeno vrednostjo
Nestrinjanje z opravljeno cenitvijo ne predstavlja razloga za nepriznanje nagrade in stroškov, saj je te sodnemu cenilcu mogoče odreči le v primeru, v kolikor ne bi opravil naloge, ki mu jo je odredilo sodišče ali če bi šlo za očitno neskrbno ali nestrokovno izdelano cenitev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - pravočasnost tožbe - zavrženje tožbe
Delavec mora vložiti tožbo, ko zve, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Tožnik je izpovedal, da je bil odjavljen iz zavarovanj z dne 5. 5. 2020, po telefonu je govoril s pooblaščenko tožene stranke, njegov pooblaščenec je tudi prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi. Z nezakonito odjavo je bil torej seznanjen v začetku meseca maja 2020, tožbo pa je vložil 13. 7. 2020, to je več kot 30 dni od dneva, ko je zvedel za odjavo iz zavarovanj oziroma za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. ZZUSUDJZ je začel veljati dne 29. 3. 2020, zadržani so bili roki v nenujnih zadevah, pri čemer so pričeli ponovno teči z dnem 1. 6. 2020. Tožnik bi moral vložiti tožbo najkasneje 30. 6. 2020. Glede na to, da je vložil tožbo 13. 7. 2020, jo je vložil prepozno in jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP pravilno zavrglo.
skrbnik zapuščine - primernost skrbnika - sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ker manjkajo razlogi o primernosti osebe, ki so pravno odločilni za postavitev skrbnika, v tej smeri pritožbeni preizkus ni možen, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
zapuščinski postopek - zapuščina - ugotovitev obsega zapuščine - nujni delež - dopustne pritožbene novote - zapisnik o naroku - javna listina
V konkretnem primeru pritožnica v pritožbi (prvič, kot novoto) uveljavlja pravico do nujnega deleža, torej pravico v zvezi z dedovanjem. Kot že povedano, so v zapuščinskem postopku pritožbene novote načeloma dopustne, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uveljavljanje nujnega deleža v pritožbi pravočasno in dopustno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00044918
ZUP člen 260, 260-1.. ZPIZ-2 člen 16, 183.
obnova postopka - novo dejstvo ali nov dokaz - lastnost zavarovanca
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da dokaz o statusu uživalca starostne pokojnine iz sistema pokojninskega zavarovanja Nemčije ne izpolnjuje pogoja iz 1. točke 260. člena ZUP. Tožeča stranka namreč ni navedla nobenega opravičljivega razloga, zakaj spornega potrdila ni mogla predložiti v postopku, katerega obnovitev sedaj zahteva. Tako dejstvo kot dokaz morata namreč objektivno obstajati že v času prvega odločanja. Pri tem je bistveno, da stranka (oziroma organ) zanj ni vedela ali ga ni imela možnost uporabiti.
goljufija - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - ponareditev ali uničenje poslovnih listin - oškodovanec - upravičeni tožilec - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zavrženje obtožnice - prepozen dokazni predlog - pravica do obrambe - izvedba dokazov po uradni dolžnosti - uporaba zapiskov pri zaslišanju - oškodovanec kot tožilec
Obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec. Če se na glavni obravnavi ugotovi, da ni obtožbe upravičenega tožilca, mora sodišče obtožnico po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavreči. V obravnavanem primeru bi zato že sodišče prve stopnje ob pravilni presoji, da A. D., ki je prevzel pregon (tudi) glede očitanih dejanj pod točkama II. in III. izreka izpodbijane sodbe, nima lastnosti oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP, moralo obtožnico, ki jo je vložil zoper obdolženca kot oškodovanec kot tožilec, v tem delu zavreči. Sodišče v kazenskem postopku, kljub uzakonitvi prekluzije glede predlaganja dokazov, še vedno zavezuje načelo materialne resnice, v skladu s katerim mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), predsednik senata pa je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti (drugi odstavek 299. člena ZKP). Sodišče je torej tudi sámo, brez predloga strank, upravičeno in dolžno izvesti dokaz, ki ga za ugotavljanje dejanskega stanja ocenjuje kot pravno relevantnega.
Sodišče prve stopnje je izrecno zavzelo stališče, da določb SZ-1, ob upoštevanju namembnosti stavbe, v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Da se je nato v 13. in 14. točki obrazložitve opredeljevalo do učinkov, ki jih prinaša 71. člen SZ-1, je zgolj posledica podane trditvene podlage strank, pri čemer je v tej zvezi navedlo, da tudi če bi bilo mogoče za razmerja v poslovni stavbi navedeno določbo smiselno uporabiti, le-ta ne predstavlja pravne podlage za direktni zahtevek tožnice proti toženki.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOVSTVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00045811
ZIZ člen 11, 11/1, 270, 270/3, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. ZDLov-1 člen 4, 21. ZPP člen 7, 7/1, 212.
regulacijska začasna odredba - namen regulacijske začasne odredbe - disciplinski postopek - disciplinski ukrep lovske družine - prepoved lova - pravica do lova - lovske trofeje - izpodbijanje odločbe disciplinske komisije lovske družine - presoja zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - neznatna škoda - restriktiven pristop - načelo hitrosti postopka
Regulacijska oziroma ureditvena začasna odredba je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja oziroma temu, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode še pred dokončno rešitvijo v sodnem postopku. Namen regulacijskih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja (in ne v zavarovanju izvršitve obveznosti dolžnika v bodočnosti, kot pri zavarovalnih začasnih odredbah), kar ob hkratnem tehtanju interesov obeh strank narekuje restriktiven oziroma omejevalen pristop pri razlagi pojmov „grozeče nasilje“ in „nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda.
S predlogom za izdajo začasne odredbe je upnik zahteval zadržanje učinkovanja začasnega ukrepa starešine (prepoved lova na vso divjad) do pravnomočnega zaključka disciplinskega postopka. Namen predlagane začasne odredbe je nedvomno začasna ureditev pravnega razmerja med strankama, na način, da se pravno razmerje začasno vrne v stanje, kot je bilo pred izdajo ukrepa prepovedi izvajanja lova. Upnik je s svojimi navedbami ponudil zadostno trditveno podlago glede pogoja obstoja terjatve oziroma protipravnosti dolžnikovega ravnanja v postopku izrekanja začasnega ukrepa prepovedi lova ter posledičnega posega v pravice upnika, s čimer je s stopnjo verjetnosti izkazal obstoj terjatve kot prvega od pogojev za izdajo začasne odredbe.
Škode, ki jo uveljavlja upnik (prikrajšanost za lov in trofeje, poseg v način življenja,...), ob restriktivni razlagi tega pojma in ob obveznosti tehtanja položajev strank ni mogoče okvalificirati kot škodo, ki bi bila težko nadomestljiva v tem smislu, da bi bilo upravičeno enostransko (ex parte), že pred izvedbo kontradiktornega postopka poseči v pravice in interese dolžnika, ki zoper upnika vodi disciplinski postopek. Dolžnik je lovska organizacija, opravlja in je registriran za dejavnost lovstva in ki z namenom trajnostnega gospodarjenja z divjadjo upravlja z loviščem v skladu z zakonom in drugimi predpisi, ki urejajo lovstvo in varstvo narave, kar narekuje še večjo previdnost in strogost pri presoji zatrjevane škode upnika.
Začasni ukrep prepovedi lova po upnikovih lastnih navedbah velja le za domače lovišče, torej lov še vedno lahko izvaja na drugih loviščih in tako ni prikrajšan ne za način življenja ne za trofeje. Res je sicer, da je lov na drugih loviščih povezan z določenimi stroški, kar pa predstavlja le gmotno škodo, ki je predlagana začasna odredba ne varuje.
Pravno upoštevna škoda, ki jo je mogoče varovati v okviru regulacijske začasne odredbe, je le tista, ki nastane v upnikovi sferi, ne pa komu drugemu.
Kriterij, po katerem upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, po stališčih novejše sodne prakse pri izdaji ureditvene začasne odredbe ne pride v poštev in je odločilno le vprašanje, ali upniku grozi težko nadomestljiva škoda.
zahteva za odpravo nepravilnosti pri opravi izvršbe - izvršba na denarna sredstva na fiduciarnem računu stečajnega upravitelja - predmet izvršbe - postopek osebnega stečaja - vpliv stečajnega postopka na tek izvršilnega postopka - poplačilo upnikov iz stečajne mase - stroški stečajnega postopka - poplačilo upnika v izvršbi - restriktivna razlaga izjem - dovolitev izvršbe po začetku insolventnega postopka - faza dovolitve izvršbe - faza oprave izvršbe - ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova
V določilu drugega odstavka 388. člena ZFPPIPP je urejena le prepoved posega na naveden račun z namenom poplačila upnikov stečajnega upravitelja, s čimer se pravzaprav utrjuje stališče, da je račun namenjen poplačilu upnikov stečajnega dolžnika in ne gre za sredstva stečajnega upravitelja, čeprav je imetnik računa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00045523
KZ-1 člen 57, 58, 196, 196/1, 196/2. ZOPOKD člen 4, 4-3, 17, 17/1, 25, 25-7, 26, 26/1, 26/1-1, 42. ZKP člen 10, 344, 357, 357/1, 357/1-3, 371, 371/1, 371/1-11, 372 ,372-3. ZPIZ-2 člen 3, 6, 134. Protokol 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4, 4/1.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - pogojna obsodba - pravna oseba kot obdolženec - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - razlogi o odločilnih dejstvih - blanketni predpis - pravice iz in do invalidskega in pokojninskega zavarovanja - neplačilo prispevka - obračun prispevkov - prepovedana posledica - socialna varnost - prikrajšanje delavca za pravico - objektivni pogoj kaznivosti - sprememba obtožnice - odločba o prekršku - prepoved odločanja o isti stvari - načelo ne bis in idem - isti historični dogodek - slabo finančno stanje - likvidnostne težave
Ker prepovedana posledica v primeru neplačila prispevkov ni (morebitno bodoče) prikrajšanje za posamično pravico iz socialnega zavarovanja za delavca, za katerega delodajalec ni plačal prispevkov, ampak nastopi že z neplačilom prispevkov, in je poškodbena posledica neplačila prispevkov prikrajšanost delavca za stabilen sistem socialne varnosti, ta predstavlja objektivni pogoj kaznivosti, kršitev kot jo uveljavljajo zagovorniki v pritožbi, pomeni zgolj nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju.
Glede na ustaljeno sodno prakso pa ni potrebno, da prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi svoje odločbe navede razloge, zakaj je spremembi obtožbe sledilo. Procesna ureditev ne zahteva, da sodišče v situacijah, ki so povsem jasne, v sodbi v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe, ki so praviloma pravne in ne dejanske narave, navede razloge. Pravno presojo bo sodišče prve stopnje utemeljilo v primerih, ko obramba nasprotuje z relevantnimi ugovori.
Oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana zaradi dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to je v prvi vrsti dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je že bilo razsojeno (vključno kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja) oziroma vse, kar se označuje za idem factum. V okviru prepovedi ponovnega sojenje o isti stvari je kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve neutemeljeno.
Čeprav gre v določenem delu za krajevno in časovno povezana ravnanja obtoženca s tem, ko mu je bilo za opisana ravnanja sojeno v prekrškovnem postopku, v izpodbijanem kazenskem postopku načelo prepovedi večkratnega sojenja ni bilo kršeno, saj postopka ne izhajata iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali v bistvenem enakih dejstev. Iz procesnega vidika gre za dve različni dejanji, ki izhajata iz bistveno različnih dejstev.
Slabo finančno stanje družbe, kjer so zaposleni delavci, na škodo katerih je bilo izvršeno kaznivo dejanje, obtoženca ne more razbremeniti krivde za očitano kaznivo dejanje.
Poslovanja podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem, saj je izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje družbe ne dosega za to potrebnih finančnih rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata ZDR in ZFPPIPP. Dolžnost lastnika je torej postopati po določilih ZFPPIPP, ne more pa družbo reševati tako, da daje prednost poplačilu drugih terjatev pred poplačilom delavcev.
Za storitev kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev se ne zahteva poseben storilčev namen dolus coloratus, temveč zadostuje, da storilec ravna naklepno, da se torej zaveda, da ne ravna po predpisih ter se zaveda posledic te kršitve. Kar pomeni, da v kolikor se delodajalec zaveda, da je njegova dolžnost, da prispevke za socialno varnost plačuje, pa jih kljub temu ne (plačilo zavestno zanemari oziroma postavi na zadnje mesto), je naklep podan. Ko pa je naklep podan, je nepomembno, ali je takšen storilec s svojim ravnanjem nameraval povzročiti delavcu dejansko škodo.
Obtoženec je kot delodajalec s tem, ko svojim zaposlenim ni plačal prispevkov za socialno varnost, opustil svoje dolžnostno ravnanje in storil kaznivo dejanje, ki je trajalo ves čas, ko bi svojo obveznost moral izpolniti. Prispevki predstavljajo del bruto plače in zato neplačevanje le teh predstavlja kršitev temeljnih pravic delavcev in to ne glede na dejstvo, ali je delavcu nastala še kakšna nadaljnja škoda (na primer zaradi neizpolnjevanja pogojev za upokojitev ali nižje pokojnine) ali ne.