ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 44, 44/3. ZUN člen 5, 20, 46.
pripadajoče zemljišče k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - pravica uporabe - pridobitev lastninske pravice - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - izvedensko mnenje
Tudi v času družbene lastnine zakonska ureditev pripadajočega zemljišča stavbe ni bila absolutno vezana na obseg, določen s upravnimi akti, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ampak so se lahko po določbah ZUN upoštevale tudi kasnejše spremembe.
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1, 135. ZPIZ-2 člen 148. ZZVZZ člen 55a, 57.
pravica do povrnitve škode - odgovornost države za delo upravnega organa - davčni organ - skrbnost dobrega strokovnjaka - davki - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - protipravno ravnanje državnega organa - krivda - razlaga zakonskih določb - spremenjena sodna praksa - konkurenca - davčni predpisi
Stališče, da je bilo tolmačenje zakonskih določb na strani toženke napačno, je šele naknadno zavzelo vrhovno sodišče. Zato niti upravnim (v tem primeru davčnim) organom zaradi kasnejše drugačne pravne razlage ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države. Drugačna razlaga zakonskih določil od kasnejše razlage vrhovnega sodišča je bila v okviru pooblastil, ki jih je toženka (njen davčni organ) imela za svoje odločanje. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje pa sprememba sodne prakse ne utemeljuje zaključka o protipravnem ravnanju toženke. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da načeloma velja, da niti sprememba zakona niti sprememba sodne prakse na pravnomočno odločitev ne moreta vplivati.
ZJRM-1 člen 2, 2-5, 7, 20. ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-5.
ustavitev postopka o prekršku - dejanje ni dokazano - nedostojno vedenje - svoboda izražanja - kritika - politična dejavnost - politik
Prekršek po 20. členu v povezavi s 7. členom ZJRM-1 določa, da stori nekdo, ki se vede na nedostojen način opisan v 5. točki 2. člena ZJRM-1, s katerim povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine (z namenom diskriminacije, širjenja sovraštva in vzbujanja nestrpnosti), ne pa samo, če se posameznik ne strinja s političnim prepričanjem drugih, ki imajo drugačna politična prepričanja in ki jih lahko svobodno izražajo, četudi se z njihovo vsebino ne strinja.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - razlogi, ki preprečujejo izvršbo - sodna poravnava kot izvršilni naslov
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da sodna poravnava za predmetni izvršilni postopek ni pravno odločilna, saj ne predstavlja izvršilnega naslova.
skrbnik zapuščine - primernost skrbnika - sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ker manjkajo razlogi o primernosti osebe, ki so pravno odločilni za postavitev skrbnika, v tej smeri pritožbeni preizkus ni možen, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
sodni depozit - upniška zamuda - predpostavke za položitev stvari pri sodišču
Predlagatelj je s stopnjo verjetnosti uspel izkazati stanje upniške zamude na strani nasprotnega udeleženca, kar je eden od pogojev, da lahko opravi nadomestno izpolnitev svoje obveznosti s položitvijo pred sodiščem.
V postopku odločanja o sodnem depozitu je sodišče vezano na pogoje za izročitev deponiranega zneska. Njihova pravilnost in utemeljenost bremeni predlagatelja (dolžnika). Če so določeni proti vsebini pravnega razmerja z upnikom, zadenejo dolžnika sankcije zamude oziroma neizpolnitve (nepravilne izpolnitve).
ZKP člen 149b, 149b/1, 149b/2, 149b/3, 150, 150/1, 150/1-1, 285e, 285e/3. URS člen 37, 38, 38/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZEKom-1 člen 144, 144/1, 162 - 169.
prikriti preiskovalni ukrepi - informacijska zasebnost - komunikacijska zasebnost - odredba sodišča - International Mobile Equipment Identity (IMEI) - pridobitev IMEI številke - hramba podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - uničenje podatkov - načelo sorazmernosti - test sorazmernosti - naročniško razmerje za telefon - predplačniška kartica
Ker pritožniki, razen z ugotovitvijo, da zadnja kontrolna oziroma rezervna cifra v IMEI številki aparata, na katerega se vežejo prepisi prisluhov, manjka, ne izpodbijajo zaključka prvostopenjskega sodišča, da se prepisi prisluhov navezujejo prav na mobilno napravo, v zvezi s katero je bil odrejen ukrep po 1. točki prvega odstavka člena 150 ZKP (točki 7 in 8 obrazložitve napadene odločitve), sodišče druge stopnje tudi v tem delu pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.
Pritožničina teza, da je sklep sodišča prve stopnje obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, saj v predlogu za izločitev dokazov ni bila problematizirana stopnja obrazloženosti predmetnih odredb, temelji na zmotni razlagi določb kazenskega procesnega prava, ki se nanašajo na pooblastilo predsednika senata sodišča prve stopnje v zvezi z oceno zakonitosti dokazov v spisu v fazi predobravnavnega naroka; po določbi tretjega odstavka člena 285e ZKP je namreč sodnik sodišča prve stopnje dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati, ali se v razpoložljivem gradivu morebiti ne nahajajo nezakoniti dokazi, enega od pomembnih kriterijev tovrstne ocene pa predstavlja tudi zadostna stopnja obrazloženosti odredb, s katerimi se posega v ustavno zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine (na primer odločba Ustavnega sodišča RS Up-326/14-19, z dne 6.12.2017).
Prvostopenjsko sodišče se je utemeljeno oprlo na ustaljeno domačo sodno prakso in pravilno ugotovilo, da je v zvezi z metapodatki, pridobljenimi na podlagi omenjenih odredb, potrebno ločiti pravno podlago za operaterje, ki hranijo te podatke, od pravne podlage, ki omogoča pridobitev teh podatkov za potrebe kazenskega postopka.
Zagovornici tako ni mogoče pritrditi, da je Ustavno sodišče RS z razveljavitvijo dela ZEKom-1 prepovedalo hrambo prometnih podatkov pri ponudnikih elektronskih komunikacijskih storitev za namene kazenskih postopkov; razveljavilo pa je določbe, ki so za namene kazenskih postopkov omogočale presplošno in vnaprej neomejeno hrambo tovrstnih podatkov. V ničemer se predmetna odločba Ustavnega sodišča ni dotaknila določb takrat veljavnega ZKP v delu, ki se je nanašal na odreditev ukrepa po prvem odstavku člena 149b, kar pomeni, da je preiskovalni sodnik na tej podlagi odredbe, katerih izločitev zahteva zagovornica, utemeljeno izdal.
Vendar je pritrditi sodišču prve stopnje, da je v času izdaje veljavna procesna zakonodaja zadostila zahtevani sorazmernosti, saj ne omogoča splošnega in neselektivnega posredovanja zadevnih podatkov organom predkazenskega postopka.
Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu, da za pridobitev IMEI številke telefonskega aparata ni bila potrebna sodna odredba na podlagi takrat veljavnega prvega odstavka člena 149b ZKP, pač pa je zadostovalo zaprosilo policije na podlagi tretjega odstavka istega zakonskega določila. Podatek o IMEI številki telefonskega aparata, v katerega je bila vstavljena določena SIM kartica, namreč ne sodi med varovane prometne podatke, ki so zaščiteni z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in 37. členom Ustave RS.
Sodišče druge stopnje še dodaja, da je različna percepcija upravičeno pričakovane zasebnosti v obeh primerjanih situacijah; medtem ko je razumno sklepati, da posameznik, ki s spletno aktivnostjo sicer ne skriva svojega dinamičnega IP naslova, upravičeno pričakuje nerazkritje svoje identitete, ni logičen zaključek, da posameznik, ki si z vstavitvijo SIM kartice v določen telefonski aparat zagotovi minimalen pogoj za praktično neomejeno možnost komuniciranja s svetom, lahko upravičeno pričakuje, da bo ostala skrita IMEI številka aparata. Le-to je po stališču pritožbenega sodišča torej mogoče primerjati s podatkom o naročniku oziroma uporabniku, pridobljenim na podlagi statičnega IP naslova.
izvršba za izterjavo nedenarne terjatve - nenadomestno dejanje - izvršitev z izrekanjem denarne kazni - izpolnitev dolžnika - dovoljenost ugovora po izteku roka
Presoja izpolnitve obveznosti pri izvršbi na podlagi 226. člena ZIZ ni predmet ugovora po izteku roka, temveč se le ta opravi pred določitvijo nove prisilne kazni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00043793
ZPP člen 212, 215. ZD člen 46.
tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke - vračunanje daril v dedni delež - kupoprodajna pogodba - navideznost pogodbe - darilna pogodba - slamnati kupec - trditveno in dokazno breme - pravilo o dokaznem bremenu - nedokazana dejstva - dokazna ocena - indici
Ker ob nasprotujočih dokazih ni moglo zanesljivo ugotoviti, da je bila podlaga pogodbe darilna, je sodišče prve stopnje odločilo ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu in zaključilo, da tožnica navedene trditve ni dokazala.
Glede na to, da je toženec imel vir sredstev, ki so mu omogočala nakup spornega stanovanja, da so se materina izjava in govorice v družini nanašale na drugo stanovanje, in da je toženec ponudil verjeten razlog, zaradi katerega je bilo stanovanje ob nakupu vknjiženo na mater in šele s sporno pogodbo preneseno nanj, niti nobena od drugih okoliščin, na katere opozarja pritožba, nima take teže, da bi lahko spremenila dokazno oceno v tožničin prid. Noben indic namreč ne potrjuje tožničine trditve, da je sporna pogodba imela darilno podlago.
pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - paranoidna shizofrenija - odklanjanje zdravljenja
Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da zadržankino odklanjanje hospitalnega zdravljenja nima realne podlage in ne odraža njene prave volje in razumske odločitve, pač pa je očitno vpliv bolezni.
Presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje zadržane osebe je tako motena do te mere, da ne zmore voljno in zavestno oblikovati odločitev, ali zdravljenje sprejeti ali ga odkloniti. Zato tudi ni moč slediti pritožbenim navedbam, da v bolnišnici ni varno okolje zanjo. Pritožbene navedbe, da se ji stanje v bolnišnici slabša, pa zdravstvena dokumentacija v spisu ne potrjuje.
Upoštevajoč citirana podzakonska določila in dejstvo, da je sodni izvedenec J. S. prepričljivo navedel, da sta drevesi (sušici), ki sta kritičnega dne padli na vodnike predmetnega daljnovoda, rasli neposredno ob gozdnem robu trase daljnovoda in v območju 10 metrskega varovalnega pasu1, ki ga določa 5. alineja drugega ostavka 468. člena EZ-1, pri čemer je ob ogledu kraja škodnega dogodka ugotovil, da je predmetni odsek trase daljnovoda slabo vzdrževan in zaraščen s podrastjo, ki se na nekaterih mestih že dotika ali celo presega višino daljnovodnih žic, saj je zaradi stikov vej z žicami daljnovoda opaziti celo posušene konice vej, neurejen pa je tudi gozdni rob trase, kjer je najti več poškodovanih in suhih dreves, ki neposredno ogrožajo varnost predmetnega daljnovoda, na sami trasi daljnovoda pa je tudi že najti pred kratkim podrta suha drevesa, ki so na srečo padla mimo daljnovodnih žic, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvo tožena stranka opustila dolžno nadzorstvo in vzdrževanje konkretne trase predmetnega daljnovoda, kar je pripeljalo do obravnavanega škodnega dogodka.
Kljub enakem historičnem dogodku v konkretnem primeru ne gre za oviro v smislu razsojene stvari, saj gre za dva drugačna dejanska tožbena temelja. Gre za drug dejanski kompleks stanja stvari za drugo pravno podlago. Za drugačno pravdno posledico in tako v tem delu že iz tega razloga ne gre za razsojeno stvar.
izvršilni stroški - zavrnitev predloga za izvršbo - podlaga za izvršbo - procesni sklep - načelo ekonomičnosti postopka - hipotekarni dolžnik - prehod obveznosti
Hipotekarni dolžnik mora povrniti upniku izvršilne stroške, a v postopku, kjer je vstopil namesto predhodnih dolžnikov. Ker vstopi hipotekarni dolžnik kot novi lastnik v postopek le v obsegu, ki se nanaša na konkretno nepremičninsko izvršbo, pa je dolžan kriti le izvršilne stroške, ki se nanašajo na postopek prodaje nepremičnine. Glavni dolžnik še naprej ohrani svoj dolžniški položaj glede stroškov, ki so mu bili naloženi v plačilo, in upnik lahko zahteva plačilo v izvršbi zoper njega še naprej z izvršilnimi sredstvi in predmeti, ki so njegova last.
goljufija - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - ponareditev ali uničenje poslovnih listin - oškodovanec - upravičeni tožilec - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zavrženje obtožnice - prepozen dokazni predlog - pravica do obrambe - izvedba dokazov po uradni dolžnosti - uporaba zapiskov pri zaslišanju - oškodovanec kot tožilec
Obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec. Če se na glavni obravnavi ugotovi, da ni obtožbe upravičenega tožilca, mora sodišče obtožnico po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavreči. V obravnavanem primeru bi zato že sodišče prve stopnje ob pravilni presoji, da A. D., ki je prevzel pregon (tudi) glede očitanih dejanj pod točkama II. in III. izreka izpodbijane sodbe, nima lastnosti oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP, moralo obtožnico, ki jo je vložil zoper obdolženca kot oškodovanec kot tožilec, v tem delu zavreči. Sodišče v kazenskem postopku, kljub uzakonitvi prekluzije glede predlaganja dokazov, še vedno zavezuje načelo materialne resnice, v skladu s katerim mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), predsednik senata pa je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti (drugi odstavek 299. člena ZKP). Sodišče je torej tudi sámo, brez predloga strank, upravičeno in dolžno izvesti dokaz, ki ga za ugotavljanje dejanskega stanja ocenjuje kot pravno relevantnega.
predznamba pridobitve lastninske pravice - odobritev pravnega posla - odločba upravnega organa o odobritvi pravnega posla
Drži, da je bil z odločbo upravne enote pravni posel, sklenjen dne 11.11.2019 s predlagateljevim (kupčevim) sprejemom ponudbe nasprotne udeleženke (prodajalke) odobren le v delu parcele, ki je kmetijsko zemljišče. Pritožba pa spregleda, da je bil pravni posel sklenjen za celotno parcelo (pogoj za nakup je bil tudi nakup stavbnega dela parcele), predlog za njegovo odobritev glede preostalega (stavbnega) dela pa zavržen zgolj zaradi nepristojnosti odločanja upravne enote za stavbna zemljišča. Z odobritvijo sklenjenega pravnega posla za kmetijski del, se je izpolnil odložni pogoj, zato so nastopili pogoji za predznambo lastninske pravice na celotni nepremičnini. Stališče, ki ga ponuja pritožba, je preozko in je v nasprotju z namenom predznambe, ki je v zagotavljanju vrstnega reda pridobitve stvarne pravice, glede katere je predznamba predlagana. Kupcu bi onemogočalo zavarovanje vrstnega reda pridobitve pravice v primeru, ko je predmet nakupa nepremičnina, ki je v enem delu kmetijsko zemljišče in se nakup veže na istočasen nakup preostalega dela zemljišča iste nepremičnine, ki je stavbno zemljišče.
Sodišče prve stopnje je izrecno zavzelo stališče, da določb SZ-1, ob upoštevanju namembnosti stavbe, v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Da se je nato v 13. in 14. točki obrazložitve opredeljevalo do učinkov, ki jih prinaša 71. člen SZ-1, je zgolj posledica podane trditvene podlage strank, pri čemer je v tej zvezi navedlo, da tudi če bi bilo mogoče za razmerja v poslovni stavbi navedeno določbo smiselno uporabiti, le-ta ne predstavlja pravne podlage za direktni zahtevek tožnice proti toženki.
ZZK-1 člen 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 80, 80/4, 149, 149/4, 149/5, 243, 245.. SPZ člen 23.
vknjižba lastninske pravice na podlagi zasebne listine - zemljiškoknjižno dovolilo - presoja zemljiškoknjižnega sodišča - utemeljenost zahtevka za vpis - vsebina zemljiškoknjižnega dovolila - ničnost zemljiškoknjižnega dovolila - materialnopravna neveljavnost vknjižbe - izbrisna tožba v zemljiškoknjižnem postopku - zaznamba izbrisne tožbe - zemljiškoknjižni postopek - predhodno vprašanje - overitev zemljiškoknjižnega dovolila
Zemljiškoknjižno sodišče je pri odločanju o vpisu, ki se predlaga na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, pristojno presojati samo popolnost in ničnost zemljiškoknjižnega dovolila (četrti odstavek 149. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Preizkus ničnosti pa je omejen, saj zemljiškoknjižno sodišče po določbi petega odstavka. 149. člena ZZK-1 pri odločanju o vpisu ni pristojno preverjati, ali so izpolnjene zahteve strank na podlagi pravnega posla in tudi ni pristojno presojati veljavnosti tega pravnega posla. Zaradi omejene presoje ničnosti in popolnosti zemljiškoknjižnega dovolila, vprašanje, ali je zemljiškoknjižno dovolilo nično zaradi prekoračitve pooblastil pri sklenitvi posla, ni predhodno vprašanje v tem zemljiškoknjižnem postopku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00045523
KZ-1 člen 57, 58, 196, 196/1, 196/2. ZOPOKD člen 4, 4-3, 17, 17/1, 25, 25-7, 26, 26/1, 26/1-1, 42. ZKP člen 10, 344, 357, 357/1, 357/1-3, 371, 371/1, 371/1-11, 372 ,372-3. ZPIZ-2 člen 3, 6, 134. Protokol 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4, 4/1.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - pogojna obsodba - pravna oseba kot obdolženec - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - razlogi o odločilnih dejstvih - blanketni predpis - pravice iz in do invalidskega in pokojninskega zavarovanja - neplačilo prispevka - obračun prispevkov - prepovedana posledica - socialna varnost - prikrajšanje delavca za pravico - objektivni pogoj kaznivosti - sprememba obtožnice - odločba o prekršku - prepoved odločanja o isti stvari - načelo ne bis in idem - isti historični dogodek - slabo finančno stanje - likvidnostne težave
Ker prepovedana posledica v primeru neplačila prispevkov ni (morebitno bodoče) prikrajšanje za posamično pravico iz socialnega zavarovanja za delavca, za katerega delodajalec ni plačal prispevkov, ampak nastopi že z neplačilom prispevkov, in je poškodbena posledica neplačila prispevkov prikrajšanost delavca za stabilen sistem socialne varnosti, ta predstavlja objektivni pogoj kaznivosti, kršitev kot jo uveljavljajo zagovorniki v pritožbi, pomeni zgolj nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju.
Glede na ustaljeno sodno prakso pa ni potrebno, da prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi svoje odločbe navede razloge, zakaj je spremembi obtožbe sledilo. Procesna ureditev ne zahteva, da sodišče v situacijah, ki so povsem jasne, v sodbi v zvezi z dopustnostjo spremembe obtožbe, ki so praviloma pravne in ne dejanske narave, navede razloge. Pravno presojo bo sodišče prve stopnje utemeljilo v primerih, ko obramba nasprotuje z relevantnimi ugovori.
Oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana zaradi dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to je v prvi vrsti dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je že bilo razsojeno (vključno kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja) oziroma vse, kar se označuje za idem factum. V okviru prepovedi ponovnega sojenje o isti stvari je kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve neutemeljeno.
Čeprav gre v določenem delu za krajevno in časovno povezana ravnanja obtoženca s tem, ko mu je bilo za opisana ravnanja sojeno v prekrškovnem postopku, v izpodbijanem kazenskem postopku načelo prepovedi večkratnega sojenja ni bilo kršeno, saj postopka ne izhajata iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali v bistvenem enakih dejstev. Iz procesnega vidika gre za dve različni dejanji, ki izhajata iz bistveno različnih dejstev.
Slabo finančno stanje družbe, kjer so zaposleni delavci, na škodo katerih je bilo izvršeno kaznivo dejanje, obtoženca ne more razbremeniti krivde za očitano kaznivo dejanje.
Poslovanja podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem, saj je izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje družbe ne dosega za to potrebnih finančnih rezultatov, je potrebno sprejeti ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata ZDR in ZFPPIPP. Dolžnost lastnika je torej postopati po določilih ZFPPIPP, ne more pa družbo reševati tako, da daje prednost poplačilu drugih terjatev pred poplačilom delavcev.
Za storitev kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev se ne zahteva poseben storilčev namen dolus coloratus, temveč zadostuje, da storilec ravna naklepno, da se torej zaveda, da ne ravna po predpisih ter se zaveda posledic te kršitve. Kar pomeni, da v kolikor se delodajalec zaveda, da je njegova dolžnost, da prispevke za socialno varnost plačuje, pa jih kljub temu ne (plačilo zavestno zanemari oziroma postavi na zadnje mesto), je naklep podan. Ko pa je naklep podan, je nepomembno, ali je takšen storilec s svojim ravnanjem nameraval povzročiti delavcu dejansko škodo.
Obtoženec je kot delodajalec s tem, ko svojim zaposlenim ni plačal prispevkov za socialno varnost, opustil svoje dolžnostno ravnanje in storil kaznivo dejanje, ki je trajalo ves čas, ko bi svojo obveznost moral izpolniti. Prispevki predstavljajo del bruto plače in zato neplačevanje le teh predstavlja kršitev temeljnih pravic delavcev in to ne glede na dejstvo, ali je delavcu nastala še kakšna nadaljnja škoda (na primer zaradi neizpolnjevanja pogojev za upokojitev ali nižje pokojnine) ali ne.
kreditna pogodba - prehod upnikovih pravic na poroka (subrogacija) - zastaranje terjatev iz gospodarske pogodbe
Iz citirane odločbe izhaja, da je Javni sklad pravni interes za vstop na upnikovo mesto pridobil v trenutku, ko je izpolnil tujo (dolžnikovo) obveznost iz temeljnega posla (kreditne pogodbe). Da je to storil s plačilom na podlagi garancij, pomeni le način izpolnitve obveznosti, ki je bila njegova lastna obveznost (le) znotraj garancijskega razmerja. Po stališču VS RS je pravni interes Javnega sklada za plačilo obveznosti izhajal iz dolžniku danih garancij, ki so ga zavezovale k izpolnitvi pod določenimi pogoji. Javni sklad je z izpolnitvijo dolžnikove obveznosti v dogovorjeni višini po samem zakonu vstopil v položaj dotedanjega upnika - postal je singularni naslednik upnikovih pravic in obveznosti do dolžnika. Pri tem pa se dolžnikova obveznost po vrsti (vsebini) in obsegu ni spremenila, še vedno jo je dolžan izpolniti, a ne več prvotnemu upniku, ampak njegovemu singularnemu nasledniku (Javnemu skladu). Učinek subrogacije je prehod glavne in stranskih terjatev od prvotnega upnika na tretjega. Tretji (novi upnik) pravico do izterjave tistega, kar je izpolnil prejšnjemu upniku, pridobi na izveden način.
Ker torej ne gre za izvirno pravico novega, ampak za izvedeno pravico prvotnega upnika, v katero vstopi izpolnitelj, ima dolžnik proti novemu upniku vse ugovore, ki jih je imel zoper prvotnega upnika, tudi ugovor zastaranja. Z vstopom novi upnik prevzame terjatev z isto vsebino, kot je bila v razmerju med prvotnim upnikom in dolžnikom. To pa pomeni, da zastaralni roki po prehodu terjatve tečejo naprej, zato mora oziroma bi moral Javni sklad, ki je obveznost izpolnil (v obravnavani zadevi zanj tožnica), zahtevati izpolnitev obveznosti v roku, ki je določen za zastaranje temeljne obveznosti - t.j. obveznosti iz Pogodbe o kreditu.