Zgolj postavitev trditev o določeni škodi brez hkratne postavitve ustreznega zahtevka (v pravdi), ne more pretrgati njegovega zastaranja.
Na pravilnost zastopanja in s tem zakonitost postopka je dolžno paziti sodišče po uradni dolžnosti, ne pa nasprotna stranka. Zgolj njen upravičen interes, da v pravdi zmaga oziroma da nasprotna stranka izgubi, ne utemeljuje njenega interesa, da upoštevno (učinkovito) problematizira pravilnost zastopanja nasprotne stranke.
O pobotnem ugovoru v dosedanji fazi postopka na prvi stopnji ni bilo moč odločati, saj je bila terjatev tožeče stranke (zoper prvo toženo stranko) ugotovljena »zgolj« po temelju. Dokler ni znana (ugotovljena) njena višina, kakršnokoli pobotavanje terjatev oziroma ugotavljanje, ali je do njega prišlo in v kakšnem obsegu, ni možno.
povrnitev nepremoženjske škode - pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - odškodnina za bodoče telesne bolečine - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - višina denarne odškodnine
Sodišče mora pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevati telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je oškodovanec trpel od poškodbe do zaključka zdravljena. Med to vrsto škode sodijo tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti med zdravljenjem. Bodoče bolečine pa v to obliko škode ne sodijo.
izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - elementi zunajzakonske skupnosti - življenjska in ekonomska skupnost - volja živeti v izvenzakonski skupnosti - pravne posledice zunajzakonske zveze - skupno premoženje v izvenzakonski skupnosti
Za zunajzakonsko skupnost gre, če partnerja dalj časa skupaj zadovoljujeta svoje interese na čustvenem in materialnem področju, si medsebojno zaupata in pomagata ter sta intimna. Obstoj skupnega gospodinjstva, ekonomska skupnost in dejstvo, da v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti) so zunanji indikatorji, ki nakazujejo obstoj zunajzakonske skupnosti. Odločilna za zaključek o njenem obstoju pa je notranja komponenta, torej volja vsakega od partnerjev po vzpostavitvi skupnega življenja in ekonomske skupnosti.
Tožničino pričakovanje plačila (za opravljeno delo), ki predstavlja povsem drugo pravno podlago za denarni zahtevek (kot ga tožnica navaja v tem sporu, ko zatrjuje nastanek skupnega premoženja v obliki večvrednosti kmetije zaradi njene prenove in pomoči na njej), zanika obstoj zunajzakonske skupnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00046887
KZ-1 člen 186, 186/1.. ZKP člen 358, 358/3.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - nedovoljeno gojenje konoplje - oprostilna kazenska sodba - in dubio pro reo
Dejstvo, da se je obtoženec ob prihodu policistov nahajal v nasadu in da je zbežal, tudi po oceni pritožbenega sodišča z zanesljivostjo lahko kaže le na to, da je obtoženec vedel za nasad in da se je zavedal protipravnosti gojenja konoplje, ne pa tudi, da je nasad štel za svojega.
Ker v konkretnem primeru ni izkazano, da bi pri izvedbi parlamentarne preiskave šlo za krinko, ni mogoče trditi, da je bila parlamentarna komisija v celoti zavezana k uporabi določb ZKP. Prav tako ni izkazano, da bi dejansko tekom preiskave prišlo do t.i. trenutka osredotočenosti preiskovanja, s čimer naj bi se nekazenski postopek spremenil v kazenskega. Parlamentarno komisijo so obvezovale "le" določbe ZPPre, izpovedbe prič pa so bile pridobljene skladno s tem, zato so pridobljeni dokazi zakoniti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00043603
ZKP člen 358, 358-3. KZ-1 člen 257, 257/1.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - oprostilna sodba - dejanje ni dokazano - pritožba državnega tožilstva - neupravičena uporaba službenega vozila - uporaba službenega vozila v zasebne namene
Okrajna državna tožilka v pritožbi navaja, da se ne strinja z izrekom oprostilne sodbe iz razloga, ker iz priložene dokumentacije in iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da je obdolženko hodil neupravičeno iskat in jo vozil domov šofer, pri čemer torej v nobenem primeru ni šlo za upravičeno službeno vožnjo. S povzetimi navedbami okrajna državna tožilka uveljavlja izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v čemer ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze (vključno z vsemi izpovedbami prič, ki jih pritožba mestoma iztrga iz konteksta) pa pravilno in argumentirano ocenilo. Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da ji očitano kaznivo dejanje ni dokazano, zaradi česar jo je utemeljeno oprostilo obtožbe na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, kot je to navedlo v konsistentnih razlogih obrazložitve izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k več objektom - skupno pripadajoče zemljišče - redna raba nepremičnine - lastništvo nepremičnine - zakonska domneva - ugovor javnega dobra - javni interes - namembnost nepremičnine
Pritožnica nima v lasti nobene od obravnavanih parcel, zato v postopku ne uveljavlja svojih pravic in ne varuje svojih pravnih koristi, temveč nastopa kot varuhinja javnega interesa (peti odstavek 48. člena ZVEtL-1), na kar tudi sama opozarja v pritožbi. Njena pravica do izjavljanja in sodelovanja v postopku je zato začrtana z mejami tega interesa.
Predlagatelji so pridobili lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču po samem zakonu, saj funkcionalno zemljišče ni bilo v samostojnem pravnem prometu, temveč je sodilo k stavbi ter se pridobilo in prenašalo le skupaj z njo. Predpise, ki so bili podlaga za pridobitev pravic na funkcionalnem zemljišču, je sodišče prve stopnje podrobno in pregledno opredelilo v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.
Ugovor (grajenega) javnega dobra bi bil lahko pomemben, vendar bi morala pritožnica ponuditi bolj konkretizirane in nedvoumne podatke o obstoju javnega dobra na sporni nepremičnini. Njeno sklicevanje na različne predpise, na podlagi katerih naj bi parceli št. 993/12 in 993/14 predstavljali javno dobro, zato ne more biti upoštevno, saj je preveč pavšalno.
Ob pritožbeno neproblematiziranem zaključka sodišča prve stopnje, da je obtoženev v letu 2015 v Slovenijo prišel očitno zaradi izvršitve kaznivih dejanj, nato pa se vrnil v Romunijo, kjer tudi sicer živi, ob stališču, ki ga potrjujejo izsledki enotne sodne prakse, da državljanstvo EU ni okoliščina, ki bi negirala begosumnost, tako pritožbe ne more spodnesti zaključja sodišča prve stopnje o obtoženčevi begosumnosti, ki jo je tudi po sodbi pritožbenega sodišča moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom, torej s priporom iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.
ZObr člen 35, 35/6, 88, 88/3, 88/3-4, 88/4, 88/6.. ZTP člen 14, 25.. ZSSloV člen 49, 49/3.. ZVOP-1 člen 3, 8, 9.
varnostni zadržek - odpoved pogodbe o zaposlitvi - vojska
Kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, sledeč navedbam toženke, zakonitost njene odločitve o prenehanju delovnega razmerja potrjuje že dejstvo, da je tožnik zavrnil podajo soglasja za varnostno preverjanje po 35. členu ZObr, zato okoliščine v zvezi z varnostnim preverjanjem po 25. členu ZTP niso odločilne. Posledično niso pomembna tožnikova opozorila, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb o tem, da mu toženka ni omogočila seznanitve s formacijo, da je opis del in nalog izdelala nepristojna oseba, ter da tožnik ni nikoli dejansko dostopal do tajnih podatkov. Sploh pa se je sodišče do navedenega opredelilo s pojasnilom, da ne gre za kolektivni delovni spor, predmet katerega bi bila formacija oziroma vprašanje njene skladnosti z zakonom.
sodni depozit - upniška zamuda - predpostavke za položitev stvari pri sodišču
Predlagatelj je s stopnjo verjetnosti uspel izkazati stanje upniške zamude na strani nasprotnega udeleženca, kar je eden od pogojev, da lahko opravi nadomestno izpolnitev svoje obveznosti s položitvijo pred sodiščem.
V postopku odločanja o sodnem depozitu je sodišče vezano na pogoje za izročitev deponiranega zneska. Njihova pravilnost in utemeljenost bremeni predlagatelja (dolžnika). Če so določeni proti vsebini pravnega razmerja z upnikom, zadenejo dolžnika sankcije zamude oziroma neizpolnitve (nepravilne izpolnitve).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00043793
ZPP člen 212, 215. ZD člen 46.
tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke - vračunanje daril v dedni delež - kupoprodajna pogodba - navideznost pogodbe - darilna pogodba - slamnati kupec - trditveno in dokazno breme - pravilo o dokaznem bremenu - nedokazana dejstva - dokazna ocena - indici
Ker ob nasprotujočih dokazih ni moglo zanesljivo ugotoviti, da je bila podlaga pogodbe darilna, je sodišče prve stopnje odločilo ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu in zaključilo, da tožnica navedene trditve ni dokazala.
Glede na to, da je toženec imel vir sredstev, ki so mu omogočala nakup spornega stanovanja, da so se materina izjava in govorice v družini nanašale na drugo stanovanje, in da je toženec ponudil verjeten razlog, zaradi katerega je bilo stanovanje ob nakupu vknjiženo na mater in šele s sporno pogodbo preneseno nanj, niti nobena od drugih okoliščin, na katere opozarja pritožba, nima take teže, da bi lahko spremenila dokazno oceno v tožničin prid. Noben indic namreč ne potrjuje tožničine trditve, da je sporna pogodba imela darilno podlago.
ZKP člen 149b, 149b/1, 149b/2, 149b/3, 150, 150/1, 150/1-1, 285e, 285e/3. URS člen 37, 38, 38/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZEKom-1 člen 144, 144/1, 162 - 169.
prikriti preiskovalni ukrepi - informacijska zasebnost - komunikacijska zasebnost - odredba sodišča - International Mobile Equipment Identity (IMEI) - pridobitev IMEI številke - hramba podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - uničenje podatkov - načelo sorazmernosti - test sorazmernosti - naročniško razmerje za telefon - predplačniška kartica
Ker pritožniki, razen z ugotovitvijo, da zadnja kontrolna oziroma rezervna cifra v IMEI številki aparata, na katerega se vežejo prepisi prisluhov, manjka, ne izpodbijajo zaključka prvostopenjskega sodišča, da se prepisi prisluhov navezujejo prav na mobilno napravo, v zvezi s katero je bil odrejen ukrep po 1. točki prvega odstavka člena 150 ZKP (točki 7 in 8 obrazložitve napadene odločitve), sodišče druge stopnje tudi v tem delu pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.
Pritožničina teza, da je sklep sodišča prve stopnje obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, saj v predlogu za izločitev dokazov ni bila problematizirana stopnja obrazloženosti predmetnih odredb, temelji na zmotni razlagi določb kazenskega procesnega prava, ki se nanašajo na pooblastilo predsednika senata sodišča prve stopnje v zvezi z oceno zakonitosti dokazov v spisu v fazi predobravnavnega naroka; po določbi tretjega odstavka člena 285e ZKP je namreč sodnik sodišča prve stopnje dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati, ali se v razpoložljivem gradivu morebiti ne nahajajo nezakoniti dokazi, enega od pomembnih kriterijev tovrstne ocene pa predstavlja tudi zadostna stopnja obrazloženosti odredb, s katerimi se posega v ustavno zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine (na primer odločba Ustavnega sodišča RS Up-326/14-19, z dne 6.12.2017).
Prvostopenjsko sodišče se je utemeljeno oprlo na ustaljeno domačo sodno prakso in pravilno ugotovilo, da je v zvezi z metapodatki, pridobljenimi na podlagi omenjenih odredb, potrebno ločiti pravno podlago za operaterje, ki hranijo te podatke, od pravne podlage, ki omogoča pridobitev teh podatkov za potrebe kazenskega postopka.
Zagovornici tako ni mogoče pritrditi, da je Ustavno sodišče RS z razveljavitvijo dela ZEKom-1 prepovedalo hrambo prometnih podatkov pri ponudnikih elektronskih komunikacijskih storitev za namene kazenskih postopkov; razveljavilo pa je določbe, ki so za namene kazenskih postopkov omogočale presplošno in vnaprej neomejeno hrambo tovrstnih podatkov. V ničemer se predmetna odločba Ustavnega sodišča ni dotaknila določb takrat veljavnega ZKP v delu, ki se je nanašal na odreditev ukrepa po prvem odstavku člena 149b, kar pomeni, da je preiskovalni sodnik na tej podlagi odredbe, katerih izločitev zahteva zagovornica, utemeljeno izdal.
Vendar je pritrditi sodišču prve stopnje, da je v času izdaje veljavna procesna zakonodaja zadostila zahtevani sorazmernosti, saj ne omogoča splošnega in neselektivnega posredovanja zadevnih podatkov organom predkazenskega postopka.
Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu, da za pridobitev IMEI številke telefonskega aparata ni bila potrebna sodna odredba na podlagi takrat veljavnega prvega odstavka člena 149b ZKP, pač pa je zadostovalo zaprosilo policije na podlagi tretjega odstavka istega zakonskega določila. Podatek o IMEI številki telefonskega aparata, v katerega je bila vstavljena določena SIM kartica, namreč ne sodi med varovane prometne podatke, ki so zaščiteni z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in 37. členom Ustave RS.
Sodišče druge stopnje še dodaja, da je različna percepcija upravičeno pričakovane zasebnosti v obeh primerjanih situacijah; medtem ko je razumno sklepati, da posameznik, ki s spletno aktivnostjo sicer ne skriva svojega dinamičnega IP naslova, upravičeno pričakuje nerazkritje svoje identitete, ni logičen zaključek, da posameznik, ki si z vstavitvijo SIM kartice v določen telefonski aparat zagotovi minimalen pogoj za praktično neomejeno možnost komuniciranja s svetom, lahko upravičeno pričakuje, da bo ostala skrita IMEI številka aparata. Le-to je po stališču pritožbenega sodišča torej mogoče primerjati s podatkom o naročniku oziroma uporabniku, pridobljenim na podlagi statičnega IP naslova.
ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 44, 44/3. ZUN člen 5, 20, 46.
pripadajoče zemljišče k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - pravica uporabe - pridobitev lastninske pravice - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - izvedensko mnenje
Tudi v času družbene lastnine zakonska ureditev pripadajočega zemljišča stavbe ni bila absolutno vezana na obseg, določen s upravnimi akti, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ampak so se lahko po določbah ZUN upoštevale tudi kasnejše spremembe.
ZJRM-1 člen 2, 2-5, 7, 20. ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-5.
ustavitev postopka o prekršku - dejanje ni dokazano - nedostojno vedenje - svoboda izražanja - kritika - politična dejavnost - politik
Prekršek po 20. členu v povezavi s 7. členom ZJRM-1 določa, da stori nekdo, ki se vede na nedostojen način opisan v 5. točki 2. člena ZJRM-1, s katerim povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine (z namenom diskriminacije, širjenja sovraštva in vzbujanja nestrpnosti), ne pa samo, če se posameznik ne strinja s političnim prepričanjem drugih, ki imajo drugačna politična prepričanja in ki jih lahko svobodno izražajo, četudi se z njihovo vsebino ne strinja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00043431
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/2, 11/3, 11/4, 11/5. URS člen 23, 25. ZFPPIPP člen 14, 121, 121/1. ZPP člen 7, 212. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 13.
stečajni postopek - obveznost plačila sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog - predlog za oprostitev plačila sodne takse - pravna oseba - insolventnost taksnega zavezanca - razlogi za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe - trditveno breme - izostanek trditvene podlage - pravica do sodnega varstva - pravica do pravnega sredstva
Tudi taksni zavezanec, ki je insolventen oziroma se zoper njega vodi postopka zaradi insolventnosti, je sodno takso dolžan plačati, razen če sodišče presodi, da obstojijo razlogi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.
pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pridobitev lastninske pravice - nepremičnina v družbeni lasti - pravica uporabe - pridobitev pravice uporabe na nepremičnini - ugotovitev obstoja lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - obseg pripadajočega zemljišča - ugotovitev pripadajočega zemljišča - dejanska raba - pravno pomembna oziroma odločilna dejstva - okoliščine, pomemebne za odločbo sodišča - uporaba ZVEtL - razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje
Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 44/2020 pojasnilo, - da sta glede na glavni namen, ki ga zakonodajalec zasleduje s predpisi o določanju pripadajočega zemljišča k stavbam, ki se nahajajo v sklopu naselij mestnega značaja, tožnika lahko pridobila pravico uporabe na pripadajočem zemljišču v družbeni lastnini na podlagi samega zakona, tudi če jima pravica uporabe na tem zemljišču ni bila dana z odločbo ali pogodbo, - da se je pri stavbah, ki so bile zgrajene ali so stale na družbenih zemljiščih, njihova namenjenost za redno rabo sicer lahko določila že ob izgradnji, lahko pa se je naknadno tudi spreminjala, vse do olastninjenja družbenega zemljišča, kar se je zgodilo najkasneje v letu 1997 po določbah ZLNDL (dinamični pristop), s tem, da je pri pravici do uporabe ena izmed odločilnih okoliščin tudi njeno dejansko izvajanje in - da je prenos pravice uporabe proti plačilu bil skladen s starejšo sodno prakso iz časa družbenolastninskih razmerij, po kateri praviloma ni bilo mogoče določiti dodatnega funkcionalnega zemljišča k stavbi, če lastnik stavbe ni izkazal pridobitve pravice uporabe na tem dodatnem zemljišču, vendar je treba v zvezi s tem upoštevati izhodišča, na katerih je zakonodajalec ZVEtL in ZVEtL-1 oprl nova pravila za reševanje sporov, ki so nastali ob lastninjenju.
ZDR-1 člen člen 156.. ZObr člen 97f, 97f/2, 97f/3.. ZSSloV člen 53.
tedenski počitek - misija - odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - zmotna uporaba materialnega prava - vojska
Opravila kot so nošenje službene uniforme, kratko informiranje o nalogah za naslednji dan, prevzemanje vode za pitje ter oddajanje umazanih oblačil za pranje in prevzemanje čistih ne pomenijo posega v tožnikovo pravico do tedenskega počitka.
Odločitev o tem, da je tožnik upravičen do odškodnine za 14 dni neizrabljenega tedenskega počitka le zato, ker njegovi dnevi tedenskega počitka niso bili enakomerno razporejeni, je materialno pravno zmotna in ji pritožba utemeljeno nasprotuje.
Ker je toženka pripoznala tožbeni zahtevek, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, torej tudi v delu, ki se je glasil na poziv na delo. Tožnik nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, ki jo je zahteval od sodišča. Zato se pritožba kot nedovoljena zavrže (343., 346. člen ZPP).
Tožnik v pritožbi neutemeljeno prikazuje, da gre za posebno situacijo, zaradi katere bi bilo potrebno ugotoviti njegov interes za vložitev pritožbe, češ da se želi izogniti reintegraciji v delovno razmerje k toženki. Tožnik je vtoževal reintegracijo, ni torej zahteval sodne razveze, četudi bi bil takšen zahtevek dopusten. Za to se zavzema šele v pritožbenem postopku, kar pa ni relevantno za presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe na podlagi pripoznave, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v skladu s 316. členom ZPP. Pritožbeno sodišče tožniku še pojasnjuje, da postopkovna pravila ne predvidevajo, da bi se pred izdajo sodbe pripoznavo vročalo tožniku v izjavo, kar je logično, saj gre za pripoznavo vtoževanega in dodatna izjava ni potrebna. Zato je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Prav tako je zmotno tožnikovo sklicevanje na toženkino nedopustno razpolaganje. V tretjem odstavku 316. člena ZPP je določeno, da sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Reintegracijski zahtevek ni nedopustni zahtevek, posledično tudi pripoznava takšnega zahtevka ne more biti nedopustna.
Iz pritožbenih navedb izhaja, da je tožniku sodna praksa o možnem in dopustnem prenehanju plačevanja prispevkov (v zvezi s sklepom vlade z dne 19. 1. 2017) znana. Zmotno pa vztraja, da je v njegovem primeru podana posebnost, zaradi katere prenehanje plačevanja prispevkov ne pride v poštev. Ker se je po upokojitvi pri toženki ponovno zaposlil in je bilo v novi pogodbi o zaposlitvi določeno, da mu bo toženka plačevala prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, meni, da je za odločitev sodišča ključna ta pogodbena določba, ne pa zakon. Takšno stališče je zmotno. Okoliščina sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi s pogodbeno dogovorjeno pravico do plačevanja prispevkov nima večje teže kot zakonske določbe, ki to pravico omejujejo.