predlog za izločitev nedovoljenih dokazov - odredba za hišno preiskavo - obrazloženost sodne odločbe - utemeljeni razlogi za sum
Utemeljeni razlogi za sum, kot eden izmed pogojev za zakonitost hišne preiskave, morajo biti po prvem odstavku 214. člena ZKP podani že v času izdaje odredbe za hišno preiskavo. Izkazani morajo biti tako, da so lahko kadarkoli preverljivi in jih ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi, pridobljenimi s hišno preiskavo (antecedenčnost).
Glede na to, da ZMV-1 določa, da v primeru, ko vozilo ni opremljeno z ustreznimi (nedotrajanimi) pnevmatikami in ga na cesti ustavi policija, da sta odgovorna tako delavec voznik, kot tudi pravna oseba, tožeča stranka ne more prevaliti odgovornosti izključno na delavca, četudi je v pogodbi o zaposlitvi zapisano, da je delavec dolžan pregledati vozilo in sporočat delodajalcu potrebe po novih pnevmatikah. Za tehnično brezhibnost vozila mora skrbeti predvsem delodajalec. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca v zvezi s povračilom kazni, ki jo je plačala tožeča stranka po odločbi o prekršku z dne 28. 3. 2019 v višini 1.200,00 EUR, spremenilo in zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrnilo.
direktor - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - predčasna razrešitev direktorja - krivdni razlog - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - del plače za poslovno uspešnost
Določba 10. člena jasno kaže, da sta stranki določno uredili vprašanje veljavnosti oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožniku; iz te določbe ne izhaja, da bi tožniku v primeru predčasnega odpoklica lahko trajalo delovno razmerje še vse do poteka polnega mandata - torej za obdobje petih let od imenovanja. Glede na navedeno je zmotno stališče sodišča, da bi tožniku v primeru odpoklica (kot direktorja) s strani pristojnega organa lahko prenehalo delovno razmerje le z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pa še to le iz razloga nesposobnosti.
V trenutku, ko je tožniku delovno razmerje prenehalo, je od poteka referenčnega obdobja za izrabo letnega dopusta za leto 2018 poteklo več kot šest mesecev za prenos, zato je pravica do izrabe za to leto ugasnila.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - neupravičen izostanek z dela - neobveščanje delavca o izostanku
Ker je tožnik z dela od 11. 11. 2019 izostal neupravičeno in toženke o razlogih za izostanek ni obvestil, mu je toženka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, določenih v 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
napačen pravni pouk glede roka za pritožbo - kršitev ustavnih pravic zaradi odvzema pravice do pritožbe - vročitev naloga za plačilo sodne takse - osebna vročitev pravni osebi - vročitev s fikcijo - vročilnica kot javna listina - dokazna moč javne listine - fikcija umika pritožbe
Po določilu 25. člena Ustave RS je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje kršilo to temeljno človekovo pravico. Toženki je preprosto vzelo pravico do pritožbe. To je storilo s tem, da je njeno pritožbo, vloženo v roku 15 dni od prejema sklepa, ki je vseboval pomotni pravni pouk o tolikšnem pritožbenem roku, ob sklicevanju na zakonsko predpisan 8 dnevni rok, zavrglo. Pri čemer je v sodni praksi brez izjeme sprejeto enotno stališče, da se takrat, ko je v sodni odločbi napisan daljši pravni pouk od predpisanega, pritožba pa je vložena po preteku zakonskega roka, a znotraj dovoljenega s sodno odločbo, šteje, da je pravočasno vložena.
Obvestilo pošte (vročilnica) je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njem potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Skladno z določilom četrtega odstavka 224. člena ZPP je sicer dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena. Vendar zgolj z navedbo, da toženka plačilnega naloga ni prejela 10. 9. 2020, pritožnica domneve iz četrtega odstavka 244. člena ZPP, da ji je bil plačilni nalog vročen prav tega dne, ni izpodbila.
SPZ člen 67, 67/5, 68, 115. OZ člen 4, 5, 8, 778. ZPP člen 7, 7/1, 214, 214/5, 339, 339/2-15, 451, 453, 495.
postopek v sporu majhne vrednosti - protispisnost - upravljanje poslovne stavbe - aktivna legitimacija upravnika - stroški obratovanja in vzdrževanja - stroški upravljanja - plačilo dobaviteljem - ključ delitve stroškov - posel izrednega upravljanja - soglasje vseh etažnih lastnikov - opravljanje dela - plačilo za izvedeno delo - temeljna načela obligacijskega prava - naročilo (mandatna pogodba) - pogodba o upravljanju - običajno plačilo - pritožbene novote - splošno znana dejstva
Upravnik sam po sebi ni aktivno legitimiran za izterjavo stroškov obratovanja in vzdrževanja od posameznega etažnega lastnika. Aktivno legitimacijo lahko pridobi (1) na podlagi pogodbe o upravljanju, s katero bi etažni lastniki nanj prenesli svoja materialnopravna upravičenja, (2) na podlagi posebnega naročila, če so bili stroški plačani iz namensko zbranih sredstev etažnih lastnikov ali pa (3) če je upravnik stroške založil iz lastnih sredstev.
Pravil o prepovedi navajanja pritožbenih novot ni mogoče obiti s sklicevanjem na splošno znana dejstva (peti odstavek 214. člena ZPP). Dejstev, ki so splošno znana, sicer ni treba dokazovati, jih mora pa stranka zatrjevati (prvi odstavek 7. člena ZPP). V nasprotnem primeru mora sodišče šteti, da ne obstajajo.
Toženka je trdila, da uporabljeni ključi delitve (vseh) stroškov med etažnimi lastniki niso dogovorjeni in da naj bi jih tožnica samovoljno določila. Ker med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da tožnica dela oziroma storitev, za katere zahteva plačilo, ni opravljala, pomeni zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova upravljanja, da je storitve, potrebne za obratovanje zgradbe, v kateri so prostori toženke, tožnica opravljala, toženka jih je prejela, plačati pa jih ni dolžna. Taka presoja krši kar nekaj najbolj temeljnih splošnih načel obligacijskega zakonika, npr. načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (4. člen OZ), načelo poštenja iz (5. člena OZ), načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ).
Pogodba o upravljanju je neke vrste mandatna pogodba. Mandatar je skladno z določilom 778. člena OZ upravičen do običajnega plačila za svoje delo, če običajnega plačila ni, pa do pravičnega plačila.
prenos krajevne pristojnosti - odločitev procesnega vodstva
Bistvo predlagateljičinih navedb je nestrinjanje s procesnimi odločitvami razpravljajoče sodnice, ki pa same po sebi ne morejo biti razlog za prenos krajevne pristojnosti.
omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom - sprejem na zdravljenje brez privolitve - duševna motnja - omejitev svobode gibanja - blodnjavost - ogrožanje življenja in zdravja - pogoji za pridržanje
Pritožnik, ki je do svojega zdravstvenega stanja povsem nekritičen ter ne prepozna njegovega vpliva na posamezna ravnanja, zgolj z lastno oceno svojega psihičnega stanja dejanskih ugotovitev sodišča ne more ovreči.
Pritožbeno sodišče storilcu sicer verjame, da lahko izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ima zanj in njegovo ženo hude posledice, vendar to niso okoliščine, na podlagi katerih bi lahko pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano odločitev.
ZSPJS člen 22d, 22e.. ZDR-1 člen 43, 43/1.. ZJU člen 5.
dodatek za povečan obseg dela - plačilo razlike plače - javni uslužbenec - delovna uspešnost
V skladu z 22.e členom ZSPJS se javnemu uslužbencu lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik navedb o preseganju pričakovanega dela ni podal niti to ne izhaja iz izvedenih dokazov.
Samo dejstvo, da delavec opravlja naloge izven delokroga delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, še ne utemeljuje zaključka o utemeljenosti plačila za povečan obseg dela.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00043603
ZKP člen 358, 358-3. KZ-1 člen 257, 257/1.
kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - oprostilna sodba - dejanje ni dokazano - pritožba državnega tožilstva - neupravičena uporaba službenega vozila - uporaba službenega vozila v zasebne namene
Okrajna državna tožilka v pritožbi navaja, da se ne strinja z izrekom oprostilne sodbe iz razloga, ker iz priložene dokumentacije in iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da je obdolženko hodil neupravičeno iskat in jo vozil domov šofer, pri čemer torej v nobenem primeru ni šlo za upravičeno službeno vožnjo. S povzetimi navedbami okrajna državna tožilka uveljavlja izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v čemer ji ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze (vključno z vsemi izpovedbami prič, ki jih pritožba mestoma iztrga iz konteksta) pa pravilno in argumentirano ocenilo. Na tej podlagi je zanesljivo ugotovilo, da ji očitano kaznivo dejanje ni dokazano, zaradi česar jo je utemeljeno oprostilo obtožbe na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, kot je to navedlo v konsistentnih razlogih obrazložitve izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.
družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - izpodbijanje sklepa skupščine - pravica do dobička - delitev dobička - družbena pogodba - sodna praksa kot pravni vir - vezanost na sodno prakso
Tudi v družbi z omejeno odgovornostjo je lahko sklep skupščine izpodbojen, če ni prišlo do delitve dobička najmanj v višini 4% osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Za razliko od delniške družbe pa je v družbi z omejeno odgovornostjo omogočena družbenikom svobodnejša ureditev pravice do dobička. 494. člen ZGD-1 namreč določa, da imajo pravico do deleža pri bilančnem dobičku, kakor je ta ugotovljen v letni bilanci, če družbena pogodba ne določa drugače. Zakon torej daje neposredno podlago, da družbeniki z družbeno pogodbo drugače uredijo pravico do dobička. Navedeno opcijo so v konkretnem primeru družbeniki izkoristili.
Zgolj postavitev trditev o določeni škodi brez hkratne postavitve ustreznega zahtevka (v pravdi), ne more pretrgati njegovega zastaranja.
Na pravilnost zastopanja in s tem zakonitost postopka je dolžno paziti sodišče po uradni dolžnosti, ne pa nasprotna stranka. Zgolj njen upravičen interes, da v pravdi zmaga oziroma da nasprotna stranka izgubi, ne utemeljuje njenega interesa, da upoštevno (učinkovito) problematizira pravilnost zastopanja nasprotne stranke.
O pobotnem ugovoru v dosedanji fazi postopka na prvi stopnji ni bilo moč odločati, saj je bila terjatev tožeče stranke (zoper prvo toženo stranko) ugotovljena »zgolj« po temelju. Dokler ni znana (ugotovljena) njena višina, kakršnokoli pobotavanje terjatev oziroma ugotavljanje, ali je do njega prišlo in v kakšnem obsegu, ni možno.
Ker v konkretnem primeru ni izkazano, da bi pri izvedbi parlamentarne preiskave šlo za krinko, ni mogoče trditi, da je bila parlamentarna komisija v celoti zavezana k uporabi določb ZKP. Prav tako ni izkazano, da bi dejansko tekom preiskave prišlo do t.i. trenutka osredotočenosti preiskovanja, s čimer naj bi se nekazenski postopek spremenil v kazenskega. Parlamentarno komisijo so obvezovale "le" določbe ZPPre, izpovedbe prič pa so bile pridobljene skladno s tem, zato so pridobljeni dokazi zakoniti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00046887
KZ-1 člen 186, 186/1.. ZKP člen 358, 358/3.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - nedovoljeno gojenje konoplje - oprostilna kazenska sodba - in dubio pro reo
Dejstvo, da se je obtoženec ob prihodu policistov nahajal v nasadu in da je zbežal, tudi po oceni pritožbenega sodišča z zanesljivostjo lahko kaže le na to, da je obtoženec vedel za nasad in da se je zavedal protipravnosti gojenja konoplje, ne pa tudi, da je nasad štel za svojega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00044979
KZ-1 člen 29, 29/1, 29/2, 314, 314/1, 314/3. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - odgovornost za požar - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje - bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Izpodbijanje sklepa zaradi kršitve kazenskega zakona (372. člen ZKP) je vselej vezano na ugotovljena dejstva, ki omogočajo sklepanje o obstoju ali neobstoju posameznih zakonskih znakov kaznivega dejanja. Na podlagi opisa dejanja v izreku sklepa, kakor tudi na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena v tej zadevi, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je obdolženi storil protipravno dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1 in v zvezi s prvim in drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Nenadzorovano širjenje požara, ni zakonski znak kaznivega dejanja iz 314. člena KZ-1, kajti to dejanje stori, kdo s požarom (ali s katerim koli drugim v opisu kaznivega dejanja iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 opisanim ravnanjem ali opustitvijo) povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti. Navedeno kaznivo dejanje je ogroževalni delikt, kar pomeni, da je posledica povzročitve neposredne ali konkretne nevarnosti, to se pravi nevarnosti, ki neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodovanje zavarovalne dobrine, torej ogrozila življenje ljudi ali premoženje večje vrednosti, podana, ko storilec z enim od ravnanj ali opustitev dolžnih ravnanj, ki so taksativno našteta v prvem odstavku 314. člena KZ-1, povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti. Opis v prvostopnem izreku obsega vse elemente obravnavanega kaznivega dejanja, tako opis splošno nevarnega dejanja, povzročitev požara, kakor tudi prepovedano posledico, torej povzročitev nevarnosti za življenje stanovalcev bloka zaradi ognja in širitve dima, kakor tudi za premoženje velike vrednosti, ker bi se ogenj lahko razširil tudi na druga stanovanja.
Koncesionar je upravičen do enakega plačila, pri čemer enako plačilo pomeni, da koncesionar prejme plačilo v višini stroška, ki bi ga imel izvajalec neprekinjene zdravstvene pomoči, če bi bil koncesionar zaposlen pri izvajalcu. Po mnenju pritožbenega sodišča je pri tem treba upoštevati, da je javni zavod odvisen od financiranja s strani ZZZS in da tožena stranka pri izvajanju javne službe ni profitna ustanova, saj sme morebitni presežek prihodkov nad odhodki zavod uporabiti le za opravljanje in razvoj dejavnosti (drugi odstavek 48. člena Zakona o zavodih). Prav zato je "strošek", ki ga ima izvajalec neprekinjene medicinske pomoči s svojimi zaposlenimi, neposredno povezan s sredstvi, do katerih je upravičen po Pogodbi z ZZZS. Od tožene stranke ni mogoče zahtevati več, kot za ta namen dobi od ZZZS. Le v tem primeru bi bili zdravniki, zaposleni pri koncesionarju, in zdravniki, zaposleni pri izvajalcu neprekinjene zdravstvene pomoči, v enakem položaju. Ni sporno, da zdravniki, zaposleni v ZD, za urgentno delo ne prejemajo nobenega dodatnega plačila, da pa se jim delo v urgentnih ambulantah šteje v redni delovni čas, kar logično pomeni, da zdravniki zaradi dela v urgentnih ambulantah opravijo manj dela v rednih ambulantah. Tožena stranka ima (enako kot tožeča) na ta račun nižje prihodke, ki jih mora pokriti na kakšen drug način. Zato določen strošek z zdravnikom, ki opravlja urgentno službo, ima in sicer v višini plačila za dni, ko zdravniki izvajajo urgentno službo. Zaradi opisane specifike javne službe, pa je treba pri ugotavljanju višine stroškov z zaposlenimi upoštevati sredstva, ki jih tožena stranka dobi s strani ZZZS v ta namen. Ker sta namreč glede obveznosti izvajati urgentno službo obe stranki v enakem položaju, je zato tožeča stranka upravičena le do sorazmernega dela sredstev, ki jih v ta namen od ZZZS dobi tožena stranka (glede na dejansko opravljeno delo v urgentni službi).
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k več objektom - skupno pripadajoče zemljišče - redna raba nepremičnine - lastništvo nepremičnine - zakonska domneva - ugovor javnega dobra - javni interes - namembnost nepremičnine
Pritožnica nima v lasti nobene od obravnavanih parcel, zato v postopku ne uveljavlja svojih pravic in ne varuje svojih pravnih koristi, temveč nastopa kot varuhinja javnega interesa (peti odstavek 48. člena ZVEtL-1), na kar tudi sama opozarja v pritožbi. Njena pravica do izjavljanja in sodelovanja v postopku je zato začrtana z mejami tega interesa.
Predlagatelji so pridobili lastninsko pravico na pripadajočem zemljišču po samem zakonu, saj funkcionalno zemljišče ni bilo v samostojnem pravnem prometu, temveč je sodilo k stavbi ter se pridobilo in prenašalo le skupaj z njo. Predpise, ki so bili podlaga za pridobitev pravic na funkcionalnem zemljišču, je sodišče prve stopnje podrobno in pregledno opredelilo v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.
Ugovor (grajenega) javnega dobra bi bil lahko pomemben, vendar bi morala pritožnica ponuditi bolj konkretizirane in nedvoumne podatke o obstoju javnega dobra na sporni nepremičnini. Njeno sklicevanje na različne predpise, na podlagi katerih naj bi parceli št. 993/12 in 993/14 predstavljali javno dobro, zato ne more biti upoštevno, saj je preveč pavšalno.
Tožnica ni trdila, da je v hiši živela, je pa konkretno opredelila, katere stvari je v hiši že imela ter zakaj in kako je v hišo prihajala. Tudi v času hospitalizacije, ko v hišo pač ni mogla prihajati, je v hiši imela svoje stvari. Zaradi hospitalizacije posesti hiše torej ni opustila. Ker je tudi v tem času stvari hranila v hiši, je fizično oblast nad stvarjo ohranila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00043643
ZPrCP člen 46, 51, 52, 52/1, 52/1-3, 52/1-4, 52/1-7, 52/1-9, 98.. KZ-1 člen 325, 325/1, 325/2.. ZKP člen 392, 392/5, 394, 394/1.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - kazenska oprostilna sodba - vzrok prometne nesreče - potek in vzrok prometne nesreče - sprememba oprostilne sodbe v obsodilno - sprememba sodbe - kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti vzročna zveza - drugačna presoja že ugotovljenih dejstev
Vožnja preko nepretrgane sredinske črte na zaporno površino, na kateri vožnja prav tako ni dovoljena, pa je bila sestavni in neločljivi del manevra prehitevanja in kot samostojna kršitev 98. člena ZPrCP tudi neposredni vzrok prometni nesreči. Ta določba je zato specialnejša napram primerom prepovedi prehitevanja iz 52. člena ZPrCP. Obtoženec na tistem mestu, kot je to storil, v nobenem primeru ne bi smel prehitevati tudi če bi imel preglednost (vidljivost) na cestišče, kot to utemeljeno opozarja pritožba. Opisana cestna signalizacija mu je torej izrecno prepovedovala vožnjo preko sredinske nepretrgane črte in vožnjo na zaporno ploskev, ker pa je prav na tem mestu prišlo do trčenja z oškodovancem, je vzročna zveza med kršitvijo 98. člena ZPrCP in prometno nesrečo tudi podana.