POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00060060
ZZK-1 člen 243, 243/1, 243/2, 243/2-1. OZ člen 86, 86/1. SPZ člen 9, 49, 49/1.
neveljavnost vknjižbe lastninske pravice - izvenknjižna pridobitev lastninske pravice - lastninska pravica izvenknjižnega lastnika - dvojna prodaja nepremičnin - ničnost prodajne pogodbe - dobra vera - dobroverni pridobitelj - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - potrebni stroški postopka
Pomembna okoliščina, ki po mnenju pritožbenega sodišča dokazuje slabo vero prvotožene stranke, je dejstvo, da v prodajni pogodbi, sklenjeni v notarskem zapisu, kot predmet prodaje niso navedeni apartmaji, ampak samo gostinski lokal in trgovina. Apartmaji so bili v pogodbo dodani z dodatkom št. 4, ki je bil sklenjen kar eno leto po prodajni pogodbi. Odločilno pri tem je, da so bili apartmaji naknadno vključeni v prodajno pogodbo brez ustreznega denarnega nadomestila. Kupnina v prodajni pogodbi je določena na podlagi cenitve, ki je upoštevala gostinski lokal in trgovino, ne pa tudi apartmajev. Prvotožena stranka je zato vedela, da sporni apartmaji niso predmet prodajne pogodbe. Vse zgoraj navedeno tudi pritožbeno sodišče napotuje na zaključek, da je prvotožena stranka želela z dodatkom št. 4 izkoristiti situacijo neurejenega zemljiškoknjižnega stanja in si pridobiti 10 apartmajev, na katerih je že obstajala lastninska pravica nekoga drugega (v konkretnem primeru tožeče stranke).
Ker je bila slaba vera prvotožene stranke ugotovljena, je jasno, da zato nima pravnega varstva. Pravo nudi varstvo dobrovernemu lastniku, pa čeprav ni bil dovolj skrben za ureditev vpisa v zemljiško knjigo.
ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 362, 443, 443/1, 449.
posojilo - pomanjkljiva listinska dokumentacija - dokazno breme - celovita dokazna ocena - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dodelitev zadeve drugemu sodniku - odločanje v ponovljenem postopku - delna razveljavitev sodbe - vrednost spornega predmeta - spor majhne vrednosti
Dokazno breme o tem, da je tožnik tožencema posodil zatrjevani znesek oziroma zneske, je na tožeči stranki. Podobno kot v sodni praksi velja, da je nasproten dokaz v primeru posojilojemalčeve pisne potrditve prejema denarja, največkrat zelo težaven, velja tudi, da je zahtevno dokazno breme posojilodajalca v odsotnosti pisne pogodbe oziroma potrdila o izročitvi denarja. Ob pomanjkanju listinskega dokaza se sodna praksa včasih zadovolji s prisotnostjo priče pri izročitvi denarja ali s tem, da je tožnik izkazal potrebo toženca za izposojo denarja. Tožbene trditve tožnika o obojem so zato vsekakor pravno pomembne.
ZPP ne vsebuje konkretnih določb, uporabljivih za primer, ko v ponovnem postopku razveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje ne presega 2.000 EUR (prim. prvi odstavek 443. člena ZPP). Ker izbira postopka ni v domeni strank, je ob smiselni uporabi 449. člena ZPP v takem primeru treba v ponovljenem postopku spor voditi kot spor majhne vrednosti.
stečajni postopek - glavni postopek zaradi insolventnosti - sklep o končni razdelitvi - prenos premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti, na ločitvenega upnika - končni načrt razdelitve - načrt končne razdelitve - specifikacija stroškov - načrt razdelitve - ugovor - vročanje pisanj - objava na spletni strani AJPES - stroški v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase - nadomestilo za sestavo otvoritvenega poročila - sorazmerni del - ocena vrednosti premoženja - soglasje za prevzem premoženja - pogojno soglasje - odsotnost soglasja - izrek odločbe - obrazložitev odločbe - pravno neodločilne trditve - pravica do izjave
Določbe četrtega in petega odstavka 226. člena ter prvega in trinajstega odstavka 374. člena ZFPPIPP, čeprav navedeni zakon tega ne določa izrecno, kažejo na to, da mora že ponudba za prevzem premoženja vsebovati znesek stroškov, za katerega upravitelj predvideva v skladu z zakonskimi določili, da bo bremenil to posebno stečajno maso. Najmanj, kar je potrebno v nadaljevanju, pa je, da že načrt končne razdelitve, na podlagi katere bo (ločitveni) upnik prevzel neunovčljivo premoženje, vsebuje točno specifikacijo in obrazložitev stroškov, ki bodo bremenili to stečajno maso.
V skladu z navedenimi zakonskimi določili mora upnik, ki prevzema premoženje, povrniti tudi stroške nadomestila za sestavo otvoritvenega poročila. Pri tem se v skladu s petim odstavkom 226. člena ZFPPIPP za izračun sorazmernega dela stroškov upoštevajo ocenjene vrednosti premoženja in ne dosežene kupnine oziroma aktualizirane tržne vrednosti.
Upnik je podal izjavo o prevzemu premoženja ob pogoju plačila le določenega zneska stroškov, ki pa zagotovo ni pravilen, saj ne upošteva vseh stroškov, ki jih je potrebno plačati. Taka izjava pa ne predstavlja soglasja za prevzem premoženja, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je kot take ni upoštevalo.
vračilo stroškov izobraževanja - vojska - prenehanje delovnega razmerja - povračilo stroškov - usposabljanje vojakov
Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je pravna podlaga za presojo utemeljenosti zahtevka za povrnitev sorazmernega dela stroškov za osnovno vojaško strokovno usposabljanje določba drugega odstavka 93. člena ZObr in ne določba 7. člena Pravilnika, saj se ta ne nanaša na osnovno vojaško strokovno usposabljanje, ki se ga je udeleževal toženec, temveč na druge oblike izobraževanja oziroma usposabljanja. Za osnovno vojaško strokovno usposabljanje velja določba drugega odstavka 93. člena ZObr, na podlagi katere je toženec dolžan povrniti sorazmerni del teh stroškov, ker je pogodbo o zaposlitvi odpovedal pred iztekom 10 let.
Sodišče zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), zato sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Pravna relevantnost predlaganih dokazov s potrebno stopnjo verjetnosti uspeha ni bila izkazana, sodišče pa predlaganih dokazov ni dolžno izvajati v nedogled in neoziraje na stroške.
Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1 izhaja, da naj bi ga obdolženec storil dne 11. 8. 2014. Ob upoštevanju tretjega odstavka 91. člena KZ-1 in drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) je šestletni zastaralni rok, po poteku katerega kazenski pregon ni več dovoljen, potekel 14. 10. 2020.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da obstaja resen dvom, da naj bi si prav obdolženec protipravno prilastil blago iz zaloge blaga pri oškodovanki oziroma denar od prodanega blaga po specificiranih gotovinskih računih, z gotovostjo pa tudi ni mogoče zaključiti, da naj bi prav obdolženec izvajal vse očitane manipulacije na gotovinskih računih oziroma nepravilna knjiženja, ko tudi sicer glede teh ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali so bila hotena ali nehotena. V kazenskem postopku nosi dokazno breme (upravičeni) tožilec, ki mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) in torej ponuditi toliko in takšne dokaze, ki omogočajo zaključek, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, čemur pa v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno.
prepovedana imisija - odtekanje meteornih voda s sosednje nepremičnine
Prvostopno sodišče je pravilno odtekanje meteornih voda po s peskom utrjeni gramozni frakciji dvorišča proti in do zunanjega zidu hiše tožnikov opredelilo kot direktno imisijo, ker je ta po svoji naravi in intenzivnosti primerljiva z odtekanjem meteornih voda iz strehe hiše.
ZPP člen 8, 105, 394, 394-10, 396, 397, 397/2. ZDen člen 5, 16, 16/3.
obnova postopka - dovoljenost izrednega pravnega sredstva pri vmesni sodbi - pravni interes stranskega udeleženca - nepopoln predlog za obnovo postopka - nova dejstva in dokazi - kavzalnost
V sodni praksi in v pravni teoriji ni enotnega odgovora na vprašanje, ali je dopustna zoper vmesno sodbo, potem ko je že izdana končna odločba, samostojna obnova ali pa je ta dopustna le zoper končno odločbo.
Po prepričanju pritožbenega sodišča se vmesna sodba oziroma sklep sme samostojno izpodbijati z obnovo le, če še ni bilo končne odločbe; stranka pa lahko ugovore, ki temeljijo na dejstvih, za katere je izvedela kasneje, že po pravnomočnosti končne odločbe, vendar so obstajali že pred pravnomočnostjo vmesne odločbe in ki se nanašajo na temelj zahtevka, uveljavlja tudi v postopku za obnovo zoper končno odločbo.
Presoja, ali so novi dokazi kavzalni, pa ne sme seči tako daleč, da bi pomenila oblikovanje nove dokazne ocene, torej ocene novih dokazov skupaj z dokazi, ki so bili izvedeni in ocenjeni v postopku, katerega obnova se predlaga. Presoja v okviru 8. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP), se lahko opravi, ko in če je postopek obnovljen, ne pa znotraj postopka, ki teče v zvezi z obnovo postopka.
ZPP člen 112, 112/1, 242, 242/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 13, 13/1.
izgubljeni zaslužek priče - prepozen predlog
Prvostopenjsko sodišče je zaslišano pričo D. D. po opravljenem zaslišanju na sodišču opozorilo, da mora delodajalec zahtevati povrnitev izgubljenega zaslužka zaradi vabila za pričo v roku 8 dni od izročitve obrazca za refundacijo (od dne 24. 6. 2020), kar delodajalec v postavljenem roku 8 dni ni storil (do dne 2. 7. 2020), zato je prvostopenjsko sodišče zahtevek delodajalca, ki ga je podal šele dne 28. 7. 2020, utemeljeno kot prepoznega zavrglo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00047679
ZIZ člen 272. ZNP-1 člen 151. ZPP člen 7, 285. URS člen 14, 22.
postopek zavarovanja terjatve - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - spor med solastniki - nadomestitev soglasja solastnikov - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - ustavna odločba - uporaba materialnega prava - sodna praksa - pogoj reverzibilnosti - tehtanje pravic - varstvo pravic - materialno procesno vodstvo - navajanje dejstev in predlaganje dokazov - kontradiktornost v postopku zavarovanja - nastanek večje premoženjske škode
Ustavno sodišče RS je v odločbi št. Up-275/97 začrtalo restriktiven pristop pri presoji pogojev za njihovo izdajo, posebej v primerih, ko se predlagana začasna odredba pokriva s tožbenim zahtevkom. Tudi v določbi 151. člena ZNP-1 je urejena regulacijska začasna odredba, zato je tudi pogoje za izdajo začasne odredbe po 151. členu ZNP-1 treba presojati v luči že citirane ustavne odločbe.
Pri ugotavljanju pogoja reverzibilnosti gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. V skladu s tem je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upoštevalo usmeritve Ustavnega sodišča RS o tem, kdaj je mogoče izdati ureditveno začasno odredbo. Ustavno sodišče je v citirani odločbi navedlo, da varstvo pravic tožnika v določenih primerih narekuje omogočitev tovrstnih začasnih odredb in zato jih ni mogoče v celoti izključiti. Ker pa izdaja takšne začasne odredbe posega v pravice toženca, mora sodišče pri odločitvi o izdaji takšne začasne odredbe upoštevati tudi njegov položaj. Upoštevanje pravic toženca zahteva, da takšna začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice toženca do obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika oziroma dejansko prejudiciralo odločitev o zahtevku. To pa bi se zgodilo v primeru, če bi sodišče izdalo začasno odredbo z vsebino, enako vsebini tožbenega zahtevka, ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka pa posledic izdane začasne odredbe ne bi bilo mogoče odpraviti. Upoštevanje pravic toženca narekuje sklep, da sme sodišče v izjemnih primerih izdati začasno odredbo, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku le pod pogojem, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje. Takšna začasna odredba torej ni mogoča, če bi tožencu nalagala storitev nečesa, kar z razveljavitvijo začasne odredbe kasneje ne bi več bilo mogoče odpraviti, ali opustitev nečesa, česar kasneje (po razveljavitvi začasne odredbe) več ne bi bilo mogoče storiti.
Materialnoprocesno vodstvo je v postopku zavarovanja zaradi hitrosti postopka zelo omejeno in v primerih, ko ni naroka za obravnavo predloga ali ugovora, celo izključeno. Na stranki, ki zahteva hitro in učinkovito zavarovanje svoje terjatve, je breme, da navede vsa pravno relevantna dejstva, ki bodo privedla do ugoditve predlogu.
začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi - predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja - razveljavitev sklepa - kršitev pravice do izjave - pravica do izjave - pravni pouk - rok za odgovor
ZKP torej nalaga sodišču, da obdolženca, na katerega premoženju je začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi odrejeno, pouči o tem, da se lahko izjavi o predlogu za podaljšanje tega ukrepa in mu za to določi primeren rok, tako pa mora ravnati v vsakem primeru, ko predlog državnega tožilca prejme, ne glede na to, ali je bil predlog za podaljšanje ukrepa podan samostojno ali v obtožnici, kot v obravnavanem primeru. Le tako lahko obdolženec učinkovito uveljavi pravico do izjave, ki mu jo zagotavlja Ustava v 22. členu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00043966
Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 19, 19-1, 20, 20-2, 27, 27/2. ZPP člen 155. Odvetniška tarifa (2015) člen 7, 7/3. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2.
odločitev o pravdnih stroških - nagrada in stroški odvetnika za postopek - zastopanje več strank - potrebni stroški - pravdni stroški v zvezi s pripravljalnimi vlogami - strošek sodne takse - predlog za izdajo začasne odredbe - stroški postopka zavarovanja
Ker je za izdajo začasne odredbe potreben kumulativen obstoj obeh predpostavk, ne drži navedba tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, da že verjeten obstoj vtoževane terjatve izkazuje utemeljenost predlagane začasne odredbe, in posledično potrebnost stroškov, povezanih s predlogom. Odločanje po načelu uspeha in kriteriju potrebnosti stroškov (155. člen ZPP) narekuje presojo, da stroški tožeče stranke, povezani z neutemeljeno sproženim postopkom zavarovanja, za pravdo niso bili potrebni, zato ne smejo biti zajeti v stroškovno odmero.
Sodišče prve stopnje je v napadanem sklepu pravilno pojasnilo, da ni zakonskih pogojev za združitev kazni 7 mesecev zapora, ki je bila obsojenemu xx izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 62933/2019 z dne 27. 11. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 62933/2019 z dne 12. 2. 2020, s kaznimi po sodbah, ki jih je že prestal in jih navaja v predlogu. Obsojenec je kaznivo dejanje po sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 62933/2019 z dne 27. 11. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 62933/2019 z dne 12. 2. 2020, ki je postala pravnomočna 21. 2. 2020, storil 1. 9. 2019, kar je po tem, ko je že v celoti prestal zaporne kazni po sodbah, ki naj bi bile z navedeno kaznijo 7 mesecev zapora po njegovem predlogu združene in bi naj bila izrečena enotna zaporna kazen. Združitev te kazni s kaznimi, ki so že prestane, ni mogoča, sodišče prve stopnje pa je v sklepu tudi pravilno obrazložilo, kdaj se kazni zapora, izrečene v različnih sodbah, v nepravi obnovi postopka združi.
ZPP člen 242, 242/3, 249, 256. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 1.
nagrada in stroški sodnega tolmača - predujem - napaka sodišča - stroški v breme stranke
Tolmača je predlagala tožnica, zato se neutemeljeno upira odrejenemu plačilu. Čeprav so stroški nastali po krivdi sodišča, tolmaču ni mogoče odreči njegove pravice do povračila stroškov (249. člen v zvezi z 256. členom ZPP). Napaka sodišča, na katero opozarja pritožba, torej začasno bremeni tožnico. Če bo v pravdi zmagala, ji bo moral tudi ta njen izdatek povrniti toženec. Šele ko bo odločitev o pravdnih stroških pravnomočna, bo jasno, katera pravdna stranka bo lahko uveljavljala odškodninski zahtevek do države (26. člen Ustave RS), če ji bo uspelo izkazati vse predpisane predpostavke za tak zahtevek.
Posojilna pogodba je konsenzualni kontrakt; za njeno veljavnost ni potrebna nobena posebna obličnost, lahko je sklenjena ustno. Nastane s soglasjem volj pogodbenih strank, ki jo lahko stranke izjavijo z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji.
ZPrCP člen 45, 45/1, 45/10, 105, 105/2, 105/5, 105/5-4, 106, 106/1, 106/3. KZ-1 člen 29, 29/4. ZP-1 člen 8.
vožnja pod vplivom alkohola - vožnja pod vplivom prepovedanih drog in njihovih presnovkov - actio libera in causa - pritožbena novota
Pritožbeno sodišče pritožnika opozarja na četrti odstavek 29. člena KZ-1, na uporabo katerega napotuje 8. člen ZP-1, ki določa, da je kriv storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pri tem za kaznivo dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Gre za dejanja, ko je bil storilec v trenutku izvršitve v stanju neprištevnosti, ki si jo je sam povzročil z uporabo alkohola, mamil ali kako drugače, ugotovljeno pa je, da sta bila, preden se je spravil v to stanje, podana njegov naklep oziroma malomarnost glede dejanja, ki ga je pozneje v neprištevnosti storil (actio libera in causa).
CESTE IN CESTNI PROMET - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSC00045763
ZCes-1 člen 2, 2-24, 2-38, 6, 77, 20, 100. ZORed člen 3. ZPrCP člen 15, 65, 65/6.
parkirišče - prometni znak - postavitev prometnega znaka - neupoštevanje prometne signalizacije - pristojnost občinskega redarja - prepovedano ustavljanje in parkiranje na javno dostopni površini - nekategorizirana cesta - promet na nekategoriziranih cestah
Parkirišča se tretirajo kot nekategorizirane ceste. Na nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, pa je promet dovoljen le na način in pod pogoji, kot jih določijo lastniki ali od njih pooblaščenih upravljalci teh prometnih površin.
Pristojnost redarstva za posamezne prekrške je treba presojati po zakonskih določbah 3. člena Zakona o občinskem redarstvu (ZORed) in tretjega odstavka 15. člena ZPrCP v povezavi s 6. členom ZCes-1, in ne na podlagi dopisa vodje Skupne občinske uprave.
direktor - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - predčasna razrešitev direktorja - krivdni razlog - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - del plače za poslovno uspešnost
Določba 10. člena jasno kaže, da sta stranki določno uredili vprašanje veljavnosti oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožniku; iz te določbe ne izhaja, da bi tožniku v primeru predčasnega odpoklica lahko trajalo delovno razmerje še vse do poteka polnega mandata - torej za obdobje petih let od imenovanja. Glede na navedeno je zmotno stališče sodišča, da bi tožniku v primeru odpoklica (kot direktorja) s strani pristojnega organa lahko prenehalo delovno razmerje le z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pa še to le iz razloga nesposobnosti.
V trenutku, ko je tožniku delovno razmerje prenehalo, je od poteka referenčnega obdobja za izrabo letnega dopusta za leto 2018 poteklo več kot šest mesecev za prenos, zato je pravica do izrabe za to leto ugasnila.
SPZ člen 67, 67/5, 68, 115. OZ člen 4, 5, 8, 778. ZPP člen 7, 7/1, 214, 214/5, 339, 339/2-15, 451, 453, 495.
postopek v sporu majhne vrednosti - protispisnost - upravljanje poslovne stavbe - aktivna legitimacija upravnika - stroški obratovanja in vzdrževanja - stroški upravljanja - plačilo dobaviteljem - ključ delitve stroškov - posel izrednega upravljanja - soglasje vseh etažnih lastnikov - opravljanje dela - plačilo za izvedeno delo - temeljna načela obligacijskega prava - naročilo (mandatna pogodba) - pogodba o upravljanju - običajno plačilo - pritožbene novote - splošno znana dejstva
Upravnik sam po sebi ni aktivno legitimiran za izterjavo stroškov obratovanja in vzdrževanja od posameznega etažnega lastnika. Aktivno legitimacijo lahko pridobi (1) na podlagi pogodbe o upravljanju, s katero bi etažni lastniki nanj prenesli svoja materialnopravna upravičenja, (2) na podlagi posebnega naročila, če so bili stroški plačani iz namensko zbranih sredstev etažnih lastnikov ali pa (3) če je upravnik stroške založil iz lastnih sredstev.
Pravil o prepovedi navajanja pritožbenih novot ni mogoče obiti s sklicevanjem na splošno znana dejstva (peti odstavek 214. člena ZPP). Dejstev, ki so splošno znana, sicer ni treba dokazovati, jih mora pa stranka zatrjevati (prvi odstavek 7. člena ZPP). V nasprotnem primeru mora sodišče šteti, da ne obstajajo.
Toženka je trdila, da uporabljeni ključi delitve (vseh) stroškov med etažnimi lastniki niso dogovorjeni in da naj bi jih tožnica samovoljno določila. Ker med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da tožnica dela oziroma storitev, za katere zahteva plačilo, ni opravljala, pomeni zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova upravljanja, da je storitve, potrebne za obratovanje zgradbe, v kateri so prostori toženke, tožnica opravljala, toženka jih je prejela, plačati pa jih ni dolžna. Taka presoja krši kar nekaj najbolj temeljnih splošnih načel obligacijskega zakonika, npr. načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih (4. člen OZ), načelo poštenja iz (5. člena OZ), načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ).
Pogodba o upravljanju je neke vrste mandatna pogodba. Mandatar je skladno z določilom 778. člena OZ upravičen do običajnega plačila za svoje delo, če običajnega plačila ni, pa do pravičnega plačila.
Ker storilkina vložitev predloga ni bila zgolj prepozna, temveč tudi nedovoljena, bi sodišče tako njen predlog zavrglo tudi v primeru, če bi ga vložila pravočasno, saj od poteka preizkusne dobe, določene z zadnjim sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, še nista potekli dve leti.
Tožnik je 26. 6. 2019, ko je bil na podlagi odločbe ZZZS v bolniškem staležu zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotoval iz kraja svojega bivanja, in sicer je tujce, ki niso imeli dovoljenja za vstop in prebivanje v RS in državah EU vozil po ozemlju RS, da bi jih pripeljal do meje z Italijo, policisti pa so ga opazili in mu odvzeli prostost v naselju B. Zato je podan odpovedni razlog iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.