Tožena stranka za prevedbo plač javnih uslužbencev ni bila dolžna sprejeti posebnega akta o prevedbi, ampak je prevedbo lahko opravila na podlagi prevedbe novinarskih delovnih mest, ki je vsebovana v Aneksu h Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje. Prevedbo plače tožnice je pravilno opravila in tožnico uvrstila v ustrezni plačni razred skladno z določili ZSPJS. Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi in za ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen.
Člen 3.a ZSPJS ne posega v vprašanja dospelosti oziroma zapadlosti posameznih zneskov (prenizke) plače. Zakon določa le postopek v primeru ugotovljene nezakonitosti, brez posebnih prekluzivnih rokov za vložitev zahteve (z vsemi posledicami takšnih rokov). Zakon tudi ne določa, da bi bil delodajalec dolžan delavcu izplačati nastalo razliko šele od vložitve pisne zahteve. Javni uslužbenec je zato do dodatka za dvojezičnost upravičen za ves čas veljavnosti ZSPJS, ne glede na to, kdaj je podal zahtevo za odpravo nezakonitosti pri obračunu in izplačilu plače.
Dodatek za dvojezičnost je del plače v smislu določbe 3. člena ZSPJS. V 2. členu ZSPJS, ki določa pomen izrazov, je izrecno določeno, da so dodatki del plače javnega uslužbenca in funkcionarja za posebne pogoje, nevarnost in obremenitve, ki niso upoštevane pri vrednotenju zahtevnosti delovnega mesta in naziva ali funkcije. Že iz take definicije je povsem jasno, da so tudi dodatki del plače. Podobno izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 5. člena ZSPJS o tem, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov.
Določba 4. odstavka 3.a člena ZSPJS (v času do uveljavitve novele ZSPJS-N) sicer res omogoča, da javni uslužbenec zahteva ugotovitev nezakonitosti določitve in izplačila plače ter zahteva tudi izplačilo razlike med izplačano in zakonito plačo, ne glede na morebitno pravnomočnost odločb, s katerimi je bila ta plača določena. Vendar pa navedeno ne pomeni, da tožnica glede izpodbijanja sklepov tožene stranke o določitvi višine dodatka za dvojezičnost ni bila dolžna upoštevati v 2. odstavku 204. člena ZDR določenega roka za vložitev zahteve za sodno varstvo.
ZZSV člen 2. ZPIZ-1 člen 254, 254/1, 254/2, 254/4, 255, 255/1, 255/2, 255/3. ZUP člen 223, 223/1, 229, 229/1, 235, 235/1, 238, 283/1, 238/2, 239, 289/1, 256, 256/1. ZDSS-1 člen 63, 63/1, 72, 72/2.
revizija – učinek revizije – dodatek k pokojnini
Ker je tožnica zoper pozitivno prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo, je moral toženec opraviti tudi revizijo prvostopenjske odločbe in o pritožbi in reviziji odločiti z isto odločbo. Ali je bila sprememba odločbe v reviziji, ki je znižala znesek dodatka k invalidski pokojnini, do katerega je upravičena tožnica kot slovenska državljanka, ki prejema pokojnino iz Srbije, utemeljena, je ostalo neugotovljeno, ker je sodišče zmotno štelo, da tožnica zoper odločbo prve stopnje ni vložila pritožbe, temveč predlog za popravo pomote, zaradi česar po preteku treh mesecih od dokončnosti odločbe ni več mogoče odločati o reviziji.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo le o dajatvenem delu sklepa o izvršbi, tako da predstavlja zapis v izreku sodbe, po katerem ostane sklep o izvršbi „v celoti v veljavi“, le nenatančno povzemanje, ne predstavlja pa procesne kršitve, za katero se zavzema pritožnica.
Glede na tožbene trditve je temelj zahtevka tožeče stranke 468. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), kateri določa pravice kupca, ki je o stvarni napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, med drugim lahko takšen kupec odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode.
izplačilo razlike v plačah – nadomestilo plače - nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu – invalid - uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po prejšnjih predpisih - nadomestilo za invalidnost – nadomestilo za čas čakanja – pravice po ZPIZ-1
Tožnica je pridobila pravico do nadomestila za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zato ni upravičena do nadomestila po ZDR.
Toženka z delnim plačilom dolga (iz naslova neupravičeno prejetega otroškega dodatka) v višini glavnice, ni poplačala glavnice, temveč le do trenutka plačila natekle zakonske zamudne obresti, šele na to se je do višine delnega plačila začela poplačevati glavnica. Zato je toženka dolžna tožnici plačati še preostalo glavnico, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva delnega plačila.
ZPIZ-1 člen 102, 103, 390, 391, 397, 446. ZDR člen 116, 116/4.
nadomestilo za čas čakanja – pravice po ZPIZ-1
Ker ZPIZ-1 ne pozna več pravice do nadomestila za čas čakanja, tožnici, invalidki II. kategorije s pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, te pravice, kot jo je uveljavljala najprej pri tožencu in nato pred sodiščem, ni mogoče priznati, ne glede na to, ali ji je delovno razmerje prenehalo neodvisno ali odvisno od njene volje.
Pritožnika sta pritožbo vložila po pooblaščencu (odvetniku), a njun pooblaščenec pritožbe ni podpisal. Zato je pritožba nepopolna. Ker se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, je pritožbeno sodišče nepopolno pritožbo tožencev zavrglo.
Ker toženec ni odgovoril na tožbo, je sodišče ob pogojih iz 318. člena ZPP utemeljeno izdalo zamudno sodbo, da je toženec dolžan na podlagi sklenjene poravnave tožniku vrniti dolg iz naslova štipendij, ki jih je toženec, ker ni dokončal šolanja, prejel neupravičeno.
ZPIZ-1 člen 115, 116, 116/5, 115, 164. Sklep o pogojih, kdaj se šteje, da je zavarovanec ali upokojenec do svoje smrti preživljal družinske člane točka 1.
družinska pokojnina – pogoj preživljanja – nezmožnost za delo
Ker je pri tožnici prišlo do popolne izgube delazmožnosti do očetove smrti, ima ob tem, da je imela z očetom skupno prebivališče, da ni bila obvezno zavarovana, in ni imela svojih dohodkov, pravico do družinske pokojnine po pokojnem očetu.
Ker tožnica ni popolnoma nezmožna za delo, saj je zmožna za delo z omejitvami, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.
uporaba milejšega predpisa – neprilagojena hitrost
Dejstvo, da obdolženka ni mogla zvoziti ostrega desnega ovinka, zadostuje zakonskemu znaku prekrška neprilagojene hitrosti. Okoliščine, ki utemeljujejo očitek, da je obdolženka vozila z neprilagojeno hitrostjo je namreč sodišče prve stopnje v izreku sodbe konkretiziralo (obdolženki se očita, da hitrosti ni prilagodila svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste, ki poteka po klancu navzdol v oster pregledni ovinek desno).
Odločitev sodišča prve stopnje, ko je obdolženki izreklo sankcije, je bila v času odločanja o prekršku pravilna, napačno pa je uporabilo zakon, ko je v uvodu izreka navedlo, da je obdolžena odgovorna za prekršek po določbah ZVCP-1. Po ugotovitvi kateri zakon je za storilko milejši, bi moralo sodišče v celoti uporabiti ta zakon.
poprava napake na zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti
Glede na obdolžilnemu predlogu priložene listine je razvidno, da je že prekrškovni organ sam ugotovil, da je prišlo do napake v zapisu datuma na zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti. Očitno je, da je bil zapisnik (na nepravilen način) popravljen, vendar glede okoliščine, ki takrat sploh ni bila pomembna, niti ni pomembna sedaj, saj je bil obdolženi obravnavan samo enkrat.
stvarna pristojnost – gospodarski spor – pristojnost okrožnega sodišča
Tožeča stranka je fizična oseba, od tožene stranke pa vtožuje vračilo avansa za nakup gradbenega kontejnerja v znesku 1.000,00 EUR. Ne gre torej za spor, za katerega bi veljala pravila o postopku v gospodarskih sporih. Prav tako ne gre za spor, za sojenje v katerem bi bilo pristojno okrožno sodišče.
Presoja običajnosti načina izpolnitve predstavlja pravni standard in kot tak ne more biti predmet dogovora med strankama.
Do zakonskih zamudnih obresti je tožeča stranka tako upravičena le od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, saj bo šele tedaj prišla v zamudo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – TRANSPORTNO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0076415
ZPP člen 226, 226/2, 339, 339/1.
spor majhne vrednosti – dopustni pritožbeni razlogi – relativna bistvena kršitev postopka – listine v tujem jeziku – CMR tovorni listi – splošni pogoji zavarovalnice – škoda
Odločitev temelji na listinah v tujem jeziku. Vendar gre za relativno bistveno kršitev določb postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.
Prevoznik bi sicer moral označiti nastalo škodo, to še ne pomeni, da škoda ni nastala. Takšna določila splošnih pogojev so namreč določena v korist zavarovalnice (tožeče stranke) z namenom, da ji olajšajo postopek ugotavljanja obsega nastale škode in posledično odločitev o izplačilu zavarovalnine.
Pri izpodbijanih verižnih kompenzacijah je šlo za vnaprej dogovorjen način plačila, ki je bil sklenjen precej pred nastopom izpodbojnega obdobja, zato o neobičajnosti načina izpolnitve obveznosti ni mogoče govoriti.
Občasna blokada transakcijskih računov ni tisto konkretno dejansko stanje, ki ga je mogoče subsumirati pod pojem insolventnosti.
zahteva za varstvo zakonitosti – izvršitev odločbe
Zmotno je stališče pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi vložene pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti počakati z izvršitvijo sodnih odločb, dokler ne bo odločeno o njegovi pobudi ter s tem v zvezi izdati sklep. V skladu z določbo 171. člena ZP-1 se glede postopka za varstvo zakonitosti smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o zahtevi za varstvo zakonitosti. Ta v tretjem odstavku 422. člena določa, da sodišče prve stopnje sme glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti odrediti, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži ali prekine. Ta določba torej ne nalaga sodišču prve stopnje obvezne odložitve izvršitve pravnomočne sodne odločbe, niti se mu ni treba o tem izrekati, saj bo o eventualni pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti najprej odločal vrhovni državni tožilec o tem ali bo pobudo sploh sprejel, če jo bo, in bo zahtevo za varstvo zakonitosti tudi vložil, pa bo o njej odločalo Vrhovno sodišče.
Tako obdolženi kot zagovornik sta bila vabljena na zaslišanje določeno za dne 29.2.2012, nanj pa se obdolženi ni odzval, z navedbo, da ne želi podati zagovora brez odvetnika, odvetnik pa ga je obvestil, da je na bolniškem staležu zaradi gripe. Takšnega opravičila ni moč šteti kot upravičen izostanek z zaslišanja.
Glede svobodne izbire odvetnika, ima odvetnik prav, ko navaja, da ima stranka po Ustavi Republike Slovenije pravico do svobodne izbire odvetnika, vendar se mora na poziv sodišča tudi odzvati. Bodisi sam ali da za procesno opravilo pooblastiti substituta. Očitek, da je bila obdolžencu kršena pravica do kontradiktornosti in do svobodne izbire odvetnika, je zato neutemeljen.