ZPP člen 151, 153, 153/1, 153/3, 167, 167/2, 242, 242/3, 243, 243/3, 244, 244/4, 247, 247/2, 249, 249/1, OZ člen 642.
zavarovanje dokazov pred pravdo – strokovna institucija iz tujine kot izvedenec – izvedenec – sklep o postavitvi izvedenca – pravica izvedenca do povračila stroškov in nagrade – plačilo stroškov – stroški izvedenine – sodni stroški – pravica do izjave
Kadar v sodnem postopku postavi izvedenca sodišče, so stroški izvedenine sodni stroški. Gre za izvirno obveznost države, ki jo zakon s plačilom predujma ter stroškov za izvedenca v celoti prevaljuje na stranke. To pomeni, da je odločitev o podlagi za višino nagrade izvedencu v rokah sodišča in ne stranke, ki je predlagala izvedbo oziroma zavarovanje tega dokaza.
V primeru, ko izvedensko delo opravlja strokovna institucija, se plačilo določi s pogodbo – dogovorom med sodiščem kot naročnikom in izvedencem (bodisi po njegovem ceniku bodisi po njegovem predračunu oziroma ponudbi). Izvedenčevo pravico do plačila stroškov in nagrade je v takih primerih mogoče presojati le po splošnih pravilih obligacijskega oziroma pogodbenega prava.
Tožnik je ročno s pomočjo PVC traku med vrteče valje vstavljal folijo, pri tem pa se mu je masa zlepila z rokavico in mu potegnilo roko med valje, zaradi česar je utrpel škodo. Tožena stranka tožniku za vtoževano škodo odgovarja po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti, ker ni pripravila pisnih, jasnih in razumljivih navodil delodajalca o varnem delu pri stroju oziroma o postopku vstavljanja folije, kar je bila njena dolžnost in ker tožnika ni zadostno usposobila za delo na stroju za ekstruzijo.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – izjava o premoženjskem stanju – trditveno breme – dolžnost predložitve podatkov – splošno znana dejstva
Ni dolžnost sodišča, da zbira gradivo, na podlagi katerega nato odloči o zadevi, ampak je stranka tista, ki je dolžna sodišču predložiti podatke o svojem premoženjskem stanju. Le če sodišče dvomi v resničnost njenih navedb, jih lahko po uradni dolžnosti preveri s pridobivanjem uradnih podatkov, pri čemer jih je v primeru, da jih ne more samo pridobiti, dolžna pridobiti stranka
kolektivni delovni spor – sodelovanje delavcev pri upravljanju – reševanje medsebojnih sporov - sodna pristojnost – arbitraža – sodno varstvo
ZSDU v prvem odstavku 99. člena določa, da spore med svetom delavcev in delodajalcem razrešuje arbitraža. Navedeni člen predpisuje reševanje spora v arbitražnem postopku. Ta nikoli ne more biti neuspešen in se vedno konča z odločbo arbitra (tudi če stranki z njo ne soglašata). Odločitev arbitra (oz. arbitražnega sveta) je namreč dokončna in jo je mogoče izpodbijati pred sodiščem le iz posebej določenih razlogov in po posebnem postopku, kar določa drugi odstavek 104. člena ZSDU.
Za presojo dopustnosti sodnega varstva v kolektivnem delovnem sporu je pomemben predvsem predmet spora. V konkretnem primeru delodajalec uveljavlja zahtevke v zvezi s sodelovanjem delavcev pri upravljanju, in sicer zahteva razveljavitev oziroma ugotovitev ničnosti sklepov zbora delavcev in volilne komisije ter razveljavitev in ugotovitev ničnosti volitev v svet delavcev. Z izjemo spora o razveljavitvi volitev članov sveta delavcev, v katerem je pasivno legitimirana volilna komisija, veljavni zakon s področja sodelovanja delavcev pri upravljanju za odločanje o drugih postavljenih zahtevkih ne predvideva sodnega varstva. Sodno varstvo pred delovnim sodiščem ZSDU (na katerega se predlagatelj v tožbi sklicuje) namreč določa v 33., 44., 53., 83. in 102. členu (gre za spore o zahtevi delavcev za imenovanje delavskega direktorja, spor o pritožbi zoper sklep volilne komisije o zavrnitvi predlogov kandidatov za člane sveta delavcev, neveljavnost volitev članov sveta delavcev in razveljavitev volitev članov sveta delavcev, imenovanje arbitra oziroma predsednika arbitraže). Mimo teh določb nihče (torej tudi ne delodajalec) nima sodnega varstva v tem smislu, da bi s samostojno tožbo oziroma predlogom v kolektivnem delovnem sporu izpodbijal veljavnost sklepov zbora delavcev in zahteval ugotovitev ničnosti volitev sveta delavcev. Ker delodajalec (tako kot kdorkoli drug) nima sodnega varstva za uveljavljanje tovrstnih zahtevkov, vsebinsko odločanje o njih v kolektivnem delovnem sporu ni dopustno.
objektivna odškodninska odgovornost – nevarna stvar – nevarna dejavnost – električna razdelilna doza – dolžnosti elektroinštelaterja – delo v breznapetostnem stanju
Izoliran električni kabel pod nizko napetostjo ni nevarna stvar. Električna napeljava je postala nevarna zaradi malomarne opustitve varnostnih predpisov. Dejavnost ne postane nevarna že zgolj zato, ker je zaradi očitne opustitve varnostnih predpisov tožniku nastala škoda.
Okoliščina, da tožnik ni bil seznanjen, da je električna napetost v vodnikih v napravi, še ne pomeni, da je bilo delo tožnika nevarno in da zato obstaja objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke.
V nasprotju s sedanjo ureditvijo določanja izklicne cene pri prodaji premoženja stečajnega dolžnika na javni dražbi bi bila odločitev sodišča, da naj se zaradi splošno znanega vzorca obnašanja kupcev, ki čakajo na ponovne prodaje premoženja v stečaju zaradi pričakovanega znižanje cen, po neuspešni prvi prodaji, ob nadaljnjih prodajah cena zvišuje ne pa znižuje. Na ta način bi se sicer lahko preprečilo pričakovanje kupcev, da bodo v stečajnem postopku za nakup premoženja po nekaj neuspešnih prodajah plačali nižjo ceno od cene, ki bi jo bili sicer pripravljeni plačati glede na razmere na trgu. Če bi se cena ob nadaljnjih prodajah le še zviševala, obstoji namreč teoretična možnost, da bi se premoženje v stečaju prodalo že na prvih javnih dražbah. Sedaj veljavni ZFPPIPP pa takega načina določanja izklicne cene ne predvideva, pač pa v 332 členu kot izklicno ali izhodiščno ceno za prvo prodajo določa ceno, ki ni nižja od polovice vrednosti, ocenjene na podlagi likvidacijske vrednosti, po neuspešni prvi prodaji pa zakon daje sodišču pooblastilo, da v dodatnem sklepu o prodaji določi isto izhodiščno ceno kot v prvem sklepu ali pa nižjo izklicno ceno.
pogodba o zaposlitvi – stranke pogodbe – tuji državljani – delovno dovoljenje - osebno delovno dovoljenje – stvarna pristojnost
Tožniku je bilo izdano dovoljenje izključno za opravljanje samostojne poklicne dejavnosti ali gospodarske dejavnosti kot samostojni podjetnik posameznik oz. vodenje poslov v osebni gospodarski družbi kot poklicni športnik. Tožena stranka delo tožnika, kot delo tujca, ni prijavila v skladu z določbami ZZDT, kar je bil pogoj za to, da se je tožnik lahko na podlagi osebnega dovoljenja pri toženi stranki zakonito zaposlil. Tožnik je toženi stranki za opravljene storitve izdajal račune, v obvezna zavarovanja je bil vključen kot samostojni zavezanec. V konkretnem primeru ni šlo za zaposlitev tožnika kot delavca pri toženi stranki kot delodajalcu, prav tako glede na veljavno zakonodajo s področja zaposlovanja tujcev tudi niso bili podani zakonski pogoji za priznanje delovnega razmerja, zato sporne pogodbe ni mogoče označiti za pogodbo o zaposlitvi. Gre za premoženjski spor iz civilnopravne pogodbe, za katerega je na podlagi določb 1. člena, 32. člena in 48. člena ZPP pristojno okrožno sodišče.
Iz besedila splošnih pogojev izhaja, da sta pogodbeni stranki izključili odgovornost tožnika (dajalca leasinga) za obveznosti dobavitelja. Zato vsa tveganja, ki so nastala zaradi kršitve dolžnosti dobave avtomobila, po pogodbi o finančnem leasingu nosi toženec (jemalec leasinga), ki je dobavitelja tudi sam izbral, pri čemer je moral poznati njegove prodajne, poslovne in dobavne pogoje ter jih sprejeti. Takšna razdelitev tveganj pri pogodbah o finančnem leasingu ni posebnost, ampak je za finančni leasing celo tipična.
V konkretnem primeru je bil toženec seznanjen z dejstvom, da njegove vloge sodišče ne bo upoštevalo, na naroku 23. 11. 2010. Navedeno pomeni, da bi že takrat moral podati ustrezen ugovor. Poznejše sklicevanje na kršitve (npr. v pravnih sredstvih), se upoštevajo le, če jih stranka prej ni mogla navesti, česar pa toženec v konkretni zadevi ni niti zatrjeval, niti dokazoval.
odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku – dopustnost tožbe – vložitev nadzorstvene pritožbe in rokovnega predloga – prehodne določbe ZVPSBNO
Stališče o nedovoljenosti tožbe je pravilno, saj je tožnik vložil tožbo po odločitvi o izrednem pravnem sredstvu, sprejeti več kot tri leta po pričetku uporabe ZVPSBNO, v tem postopku pa ni vložil niti nadzorstvene pritožbe niti rokovnega predloga.
Trditve v tožbi, da je tožnik lastnik spornega zemljišča, ki je v posesti (prvega) toženca, ter da se z (drugim) tožencem o njegovi prodaji (oziroma višini kupnine) nista uspela dogovoriti, (v razmerju do prvega toženca) utemeljujejo vrnitveni zahtevek, kot tudi zahtevek na plačilo uporabnine. Dejstvo, da je zemljišče že 45 let v njegovi posesti ter da je njegova pravnoorganizacijska oblika zavod, temu ne nasprotuje.
zakonske zamudne obresti – tek zakonskih zamudnih obresti – nadomestilo za uporabo fonogramov – popolnost tožbe
Okoliščina, da je bila trditvena podlaga tožbe, s katero tožeča stranka zahteva plačilo nadomestila za uporabo fonogramov, delno pomanjkljiva, z vidika nastopa zamude ni pomembna. Popolnost tožbe namreč ni materialnopravna predpostavka za nastop zamude. Bistveno je, da je zahtevek za plačilo denarnega zneska jasen oziroma konkretiziran, takšen zahtevek pa je tožeča stranka s tožbo tudi postavila.
pravna napaka – stvarna napaka – črna gradnja – odgovornost za napake – znižanje kupnine – načelo vestnosti in poštenja
Toženec je ves čas vedel in imel namen, da proda stavbo kot celoto s posameznimi stanovanjskimi enotami izraženimi v deležih, vedel, da ima ustrezna dovoljenja zgolj za izgradnjo enostanovanjske hiše, ob tem pa je v prodajni pogodbi opredelil kot predmet prodaje stanovanje in tako tudi oglaševal svojo ponudbo. Kupljena stanovanja so torej obremenjena s stvarno napako, ker nimajo ne dogovorjenih lastnosti in tudi ne tistih lastnosti, ki so potrebne za njihovo običajno rabo in promet (kar izhaja iz odrejenih ukrepov in upravnih odločb). Kupci se ne bodo mogli vpisati v zemljiško knjigo kot lastniki točno določenih delov stavbe (stanovanj), ki so v kupoprodajnih pogodbah izrecno opisana in je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje o obstoju pravnih napak.
dodelitev otroka – onemogočanje stikov – predodelitev otroka – preživnina – metode razlage – otrokova korist – odločanje o stroških po prostem preudarku
Pritožnik se argumentirano zavzema za dodelitev otroka njemu in sicer na podlagi šestega odstavka 106. člena ZZZDR. Ta del zakonskega besedila je del pozitivnega (postavljenega) prava, ni pa to kategorično pravno pravilo. Pravno pravilo nam da šele pozitivno pravo kot notranje povezana celota s pomočjo uveljavljenih metod razlage. V tej luči pa pritožnik spregleda osrednjo besedo tega dela zakonskega besedila. Pritožnik se namreč osredotoča na pogoje (predpostavke), ki so določene v šestem odstavku 106. člena ZZZDR ter zastopa stališče, da iz teh predpostavk sledi neizogiben sklep, da je treba otroka dodeliti drugemu staršu. ZZZDR v šestem odstavku 106. člena pa ni zasnovan na tak kategoričen način. Besedna zveza „lahko sodišče na zahtevo drugega starša odloči“ namreč ta pravni institut relativizira. Ta relativizacija seveda ne sme pomeniti, da sodišče lahko ravna arbitrarno, marveč vzpostavlja ustrezno razmerje do temeljnega načela družinskega prava - varstva otrokovih koristi. Izrek pravne posledice iz šestega odstavka 106. člena ZZZDR (dodelitev drugemu staršu) torej ne bo mestu, če bi bila takšna odločitev zaradi objektivnih dejanskih okoliščin v otrokovo škodo.
prepozna pritožba – zavrženje pritožbe zaradi nepravočasnosti – fikcija vročitve – vročanje odvetniku – vročanje stranki – preklic pooblastila odvetniku - tek pritožbenega roka
Vročitev odvetnici (t. i. fikcija vročitve) je bila pravilna oziroma veljavna, saj sodišču prve stopnje do tedaj ni bil naznanjen niti preklic niti odpoved pooblastila. Na to vročitev se torej veže začetek teka roka za vložitev pritožbe zoper omenjeno sodbo, ne glede na to, da je sodišče prve stopnje sodbo naknadno vročalo tudi toženki osebno. Sodišče prve stopnje je dne 6. 2. 2012 sicer prejelo vlogo tožene stranke, ki je po svoji pooblaščeni odvetnici M. obvestila sodišče, da je pooblastilo za zastopanje prenehalo. Vendar to obvestilo ne more vplivati niti na pravilnost zgoraj opisane vročitve niti na tek pritožbenega roka, saj je upoštevaje 4. odst. 99. čl. ZPP pooblaščenec tudi v tem primeru dolžan še en mesec opravljati dejanja za pooblastitelja.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – USTAVNO PRAVO
VSL0077206
URS člen 22, 26. ZOR člen 172. ZPP člen 226, 292. ZP člen 152, 152/6. Uredba o pogojih in načinu prodaje carinskega blaga ter drugem ravnanju s carinskim blagom člen 12.
odgovornost za drugega – odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ – odgovornost države – protipravnost ravnanja carinskega organa
Ker je bila zasežena žival prodana na predpisan način, ki ga določa zakon, protipravno ravnanje organa toženke ni podano.
Ker zapustnica ni izjavila poslednje volje v navzočnosti obeh prič, ni izpolnjen že prvi pogoj po 72. členu ZD, in o naslednjem niti ni bilo potrebno razpravljati.
Ustaljena sodna praksa v zapuščinskem postopku sicer ne dopušča v pritožbenem postopku eventualne maksime, ko se uveljavljajo dedne pravice (pritožnik jo je uveljavljal že pred sodiščem prve stopnje), velja pa v primeru, ko se navajajo zgolj nova dejstva. Ravno slednje pa navaja pritožnik, ko opisuje razmere, v katerih naj bi zapustnica izjavila poslednjo voljo.
pravdni stroški – pripoznava tožbenega zahtevka – povod za tožbo
Sodišče prve stopnje (teoretično) pravilno navaja, kdaj je podan povod za tožbo, tj., kadar tožena stranka ne privoli v izpolnitveno ravnanje, ki ga zahteva tožeča stranka, vendar obenem napačno zaključi, da je bila tožena stranka od telefonskega pogovora dalje obveščena o problematiki ključavnice in še več kot 14 dni ni vzpostavila prejšnjega stanja, zato je podala povod za tožbo. Ni namreč bistveno, ali je bila tožena stranka o stanju obveščena oziroma ali je za zamenjavo ključavnice vedela ali ne, bistveno je, ali je tožeča stranka od nje že pred vložitvijo tožbe zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma tisto, kar je predmet tožbenega zahtevka, in da je tožena stranka prostovoljno izpolnitev te obveznosti zavrnila.
naročniško razmerje za paket – aneks k pogodbi – naročnina – pogodbena zaveza o neprekinitvi naročniškega razmerja pred potekom 24 mesecev – enostranska odpoved naročniškega razmerja – plačilo zapadlega zneska naročnine – plačilo sorazmernega zneska ugodnosti – nepoštenost pogodbenega določila – pogodbena kazen
Ni sporno, da je toženka s podpisom pogodbe sprejela sporno pogodbeno določilo glede obveznosti plačila sorazmernega zneska ugodnosti. Vendar je toženka obrazloženo navajala, da je takšna pogodbena določba nična v luči določb ZVPot. Sodišče prve stopnje je, štelo, da pogodbeno določilo, ki jo je obravnavalo kot pogodbeno kazen, ni nično. Ob ustrezni trditveni podlagi toženke sploh ni ugotavljalo, ali so podane okoliščine v luči določb o ničnosti nepoštenih pogojev iz 24. člena ZVPot.
Dejstvo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi nima vseh sestavin in pravnega pouka, ne utemeljuje tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšna tožba tožnika je nesklepčna, utemeljenost tožbenega zahtevka pa ne izhaja iz navedb v tožbi. OZ v 86. členu ureja ničnost in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne odkazuje kaj drugega. Tožnik v konkretnem primeru ni navajal nobenih razlogov, ki bi kazali na ničnost, zato je tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev ničnosti treba zavrniti.