soglasje za prenos delnic na glavnega delničarja - izpodbijanje sklepa - določitev primerne odpravnine
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno kot pravnoodločilno za presojo verjetnosti obstoja terjatve v smislu določbe 1.odstavka 272. člena ZIZ izpostavilo določbo 388. člena ZGD, po kateri sklepa skupščine o soglasju za prenos delnic na glavnega delničarja ni mogoče izpodbijati, če denarna odpravnina po 385. členu ZGD, ki jo ponudi glavni delničar, ni primerna. ZGD daje v takšnem primeru vsakemu manjšinskemu delničarju pravico, da sodišču predlaga določitev primerne odpravnine.
OZ člen 82, 82/2, 333, 333/1, 82, 82/2, 333, 333/1.
sporazum med delodajalcem in sindikatom - razlaga sporazuma - odpoved sporazuma
Glede na naravo sporazuma, sklenjenega med delodajalcem in stavkovnim odborom v zvezi z usklajevanjem plač, ki je akt kolektivnega dogovarjanja, se pravila civilnega prava uporabljajo le subsidiarno. Ker v sporazumu ni bil določen način, primeri in roki za njegovo odpoved, je tožena stranka s tem, ko je od sporazuma enostransko odstopila, ravnala na pravno nepravilen način, saj možnost enostranskega odstopa v sporazumu ni izrecno predvidena.
Rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR začne teči z dnem pravnomočnosti sodbe, s katero je delavec obsojen na zaporno kazen, daljšo od 6 mesecev.
ZVK člen 13, 13. ZGD člen 41, 41/1, 42, 42/1, 41, 41/1, 42, 42/1.
dejanje, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - opravljanje identične dejavnosti podjetja - ustanovitev konkurenčnega podjetja
Zgolj opravljanje identične dejavnosti podjetja samo po sebi pa še ne more predstavljati dejanja nelojalne konkurence zgolj zaradi tega, ker je ista oseba družbenik dveh konkurenčnih družb. Svojstvo te osebe v vlogi družbenika obeh družb nedvomno je v nasprotju s prepovedjo konkurence po določbi 1. odstavka 42. člena ZGD. Vendar pa bi o nelojalni konkurenci lahko govorili šele, v kolikor bi konkretna ravnanja konkurenčnega podjetja kazala, da le-to na nepošten način konkurira drugemu podjetju (npr. izkorišča notranje informacije drugega podjetja preko osebe, ki je družbenik v obeh podjetjih, npr. z namenom prekinitve poslovnega razmerja z drugim podjetjem).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – rok za podajo odpovedi
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, ker se je tožena stranka z dejstvom, da tožniku ne more zagotoviti dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, seznanila pred več kot šestimi meseci pred podajo odpovedi, saj mu je ves ta čas skušala najti delo drugje.
Čeprav se 4. odst. 43. čl. SKPgd, ki določa, da je norma ali drugo merilo za merjenje delovnih rezultatov ustrezna, če jo dosega vsaj 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih, nanaša na plače, jo je potrebno uporabiti v konkretnem primeru, ko se presoja disciplinska kršitev, ki je v pravilniku tožene stranke določena kot nedoseganje pričakovanih rezultatov dela tri mesece zaporedoma. To pomeni, da tožnika ni mogoče spoznati za disciplinsko odgovornega zaradi nedoseganja norme, ki je bila v spornem obdobju previsoko zastavljena.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL52835
ZPP člen 102, 213, 102, 213.
varstvo in vzgoja otroka - otrokovi stiki - pristojnost za odločanje - pravica do uporabe lastnega jezika v pravdnem postopku
Po tretjem odstavku 4. člena ZZZDR roditeljska pravica pripada skupaj očetu in materi, po prvem odstavku 113. člena ZZZDR pa jo tudi izvršujeta oba starša sporazumno. To pomeni, da nobeden od njiju ne more odločati o spremembi otrokovega prebivališča brez soglasja drugega. Toženka je mld. hčer odpeljala v Nemčijo brez tožnikovega soglasja, tožnik pa je že dan po njenem odhodu vložil tožbo, s katero je zahteval, naj sodišče vse otroke zaupa njemu v varstvo in vzgojo. To pomeni, da je toženka hčer neupravičeno premestila in zadržala v ZRN, da pa tudi niso izpolnjeni pogoji po 10. členu Uredbe Sveta (EU) št. 2201/2003, ob katerih bi lahko hčerka pridobila običajno prebivališče v ZRN. Tako je pravilna odločitev, da je za odločanje o sporu po Uredbi pristojno slovensko sodišče.
Slovenska sodišča sicer poslujejo v slovenskem jeziku vendar smejo stranke v skladu s 102. členom ZPP na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik. To pomeni, da mora sodišče stranki zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar se na naroku dogaja. Toženka ima prav, da ima v skladu z določbo 102. člena ZPP tudi pravico do ustnega prevajanja na vsakem procesnem dejanju, torej tudi ob razgovoru na pristojnem centru za socialno delo, ki je podlaga za oblikovanje mnenja centra za socialno delo o tem, kako bodo otrokove koristi najbolje zagotovljene, prav tako pa tudi v razgovoru z izvedencem.
Res je, da lahko toženka predlaga, naj sodišče izvede določen dokaz v tujini. Sodišče mora nato o tem predlogu odločati v skladu z 213. členom ZPP in oceniti, ali je izvedba dokaza potrebna za ugotovitev odločilnih dejstev in ali je nujno, da se dokaz izvede v drugi državi. V tem primeru bo res postopalo po Uredbi Sveta (ES) št. 1206/2001, ki ureja medsebojno sodelovanje med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah.
Toženka pravilno opozarja, da vročanje sodnih listin v civilnih zadevah med državami članicami Evropske unije ureja Uredba Sveta (ES) št. 1348/2000. Sodišče prve stopnje je toženki pisanja vročalo po pošti. Po 14. členu Uredbe lahko vsaka država članica v skladu s členom 23 (1) določi pogoje, pod katerimi sprejema vročanje sodnih listin po pošti. Komisija te podatke objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti. Zvezna Republika Nemčija je tako podala izjavo, da sprejema neposredne vročitve po pošti le, če so sodna pisanja, ki se vročajo, prevedena v nemščino ali enega od uradnih jezikov izvorne države članice, če je naslovnik državljan te države. Ker je toženka nesporno nemška državljanka, bi bilo neposredno vročanje po pošti pravilno le, če bi bile vse vročene listine prevedene v nemški jezik (http://ec.europa.eu/justice_home/judicialatlascivil/html/pdf/vers_consolide_en_1348.pdf ).
Določba 81. člena ZDen govori o oporočnih razpolaganjih denacionalizacijskega upravičenca, ne pa oporočnih razpolaganjih njegovih dedičev. Določbe o dedovanju v ZDen so lex specialis in jih je zato treba ozko tolmačiti. To pa pomeni, da se navedene omejitve nanašajo le na oporočna razpolaganja denacionalizacijskega upravičenca, ki mu je bilo premoženje vrnjeno, ne pa tudi na druge osebe.
subjektivni rok - poslovni razlog - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - seznanitev s poslovnim razlogom
Kljub temu, da delodajalcu ni potrebno podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga že ob prvih znakih težav pri poslovanju, je v presojani zadevi tožena stranka zamudila subjektivni rok za podajo odpovedi. S poslovnim razlogom se je namreč seznanila tedaj, ko je podala prvo napoved redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, najkasneje pa, ko je tožnici odredila nastop izrednega plačanega dopusta (s čimer je navzven pokazala, da je prenehala potreba po opravljanju njenega dela). Ker ji je pogodbo o zaposlitvi redno odpovedala šele po poteku trideset dni od tedaj, je ravnala nezakonito.
Povračilni zahtevek zavarovalnice, ki temelji na 2. odst. 7. člena ZOZP je odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Zneski, ki jih je tožeča stranka izplačala oškodovanki, predstavljajo za tožečo stranko premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi kršitve pogodbe o obveznem avtomobilskem zavarovanju. Po določbi 1. odst. 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Samo če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, šele ko upnik od njega zahteva, da izpolni svojo obveznost (2. odst. 299. člena OZ). Rok za povrnitev premoženjske škode oškodovancu pa je določen, in sicer v 165. členu OZ. Po tej določbi se odškodninska obveznost za povrnitev premoženjske škode šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožena stranka je bila zato v zamudi s plačilom vtoževanih zneskov že z dnem, ko je tožeča stranka izplačala odškodnino oškodovanki. Poleg ostalih pogojev za izdajo zamudne sodbe iz 1. odst. 318. člena ZPP, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je zato podana tudi sklepčnost tožbenega zahtevka za vtoževane zamudne obresti od plačanih zneskov od dnevov izplačil do dneva vložitve tožbe.
kazensko materialno pravo - kazensko procesno pravo
VSK02713
KZ člen 14, 268, 268/2, 14, 268, 268/2. ZKP člen 148, 148/2, 150, 150/1-1, 154, 154/5, 237, 344, 344/1.
dejanje podkupnine - uradno dejanje invalidske komisije - uradno dejanje, ki bi ga uradna oseba tudi sicer smela opraviti - sprememba obtožnice - isti historični dogodek - možnost obtoženca, da se izjasni o spremenjeni obtožbi - posebne metode in sredstva - nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem - tajni vstop v tuje stanovanje - izločitev posnetka pogovora priviligirane priče - dejanje majhnega pomena - pregled osebnega vozila
1. Glede na izražene pomisleke je namreč potrebno pojasniti, da sprejem dokončne odločitve invalidske komisije o kategoriji invalidnosti ni mogoče enačiti z uradnim dejanjem predsednika komisije, saj je ta, čeprav je kot predsednik imel ključno vlogo, pri končni odločitvi le bil njen enakopraven član. Dejstvo torej je, da sta se preostala člana senata strinjala s predhodnim mnenjem in je zato njihov zaključek o kategoriji invalidnosti zavarovanca predstavljal le strokovno oceno, ki je lahko bila ali pa tudi ne, pravilna. Postopek odločanja na komisiji je bil izveden v skladu s pravilnikom, odločitev pa je bila sprejeta tako na podlagi zdravstvene dokumentacije kot pregleda zavarovanca na komisiji in tudi če se je ocena komisije o kategoriji invalidnosti razlikovala z oceno sodnega izvedenca dr. M. B., ni moč trditi, da je bilo opravljeno uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, temveč je šlo za strokovno oceno, ki pač ni bila pravilna.
2. Ne drži namreč, da tožilec obtožnice ne bi smel spremeniti, kolikor se dejansko stanje na glavni obravnavi ni spremenilo. Določba 1. odst. 344. čl. ZKP opredeljuje pravico tožilca, da spremeni obtožbo, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Gre torej za oceno tožilca o tem, ali je glede na potek obravnave potrebno spremeniti obtožnico, pa tudi sicer navedene določbe ni moč smiselno obravnavati kot načelo eventualne maksime, kot jo pozna Zakon o pravdnem postopku v čl. 286 oz., da tožilec ne bi smel spremeniti obtožbe glede okoliščine, ki mu je bila poznana že ob njeni vložitvi, temveč je dolžno najprej presoditi, ali se sprememba obtožbe nanaša na isti historični dogodek in če ugotovi, da se, mora obtožencu dalje omogočiti, da se na spremembo obtožnice ustrezno pripravi in poda zagovor.
3. Sodišču je potrebno pritrditi, da izraz "tuje" stanovanje oz. prostori pomeni tuje za izvajalca ukrepa, ne pa za tistega, zoper katerega se ukrep izdaja. Nenazadnje takšna razlaga izhaja tudi iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 27.11.1997 opr. št. U-I-25/95, ki je presojalo ustavnost tedaj veljavne določbe 150. čl. ZKP oz. ukrepa prisluškovanja v prostorih s tehničnimi napravami, in sicer z vidika posega v pravico do nedotakljivosti stanovanja.
4. Po določbi 5. odst. 154. čl. ZKP se namreč določba 237. čl. ZKP (izločitev nezakonito pridobljenih izpovedb priviligiranih prič) le smiselno uporablja glede podatkov, posnetkov, sporočil in dokazil, pridobljenih z uporabo ukrepov po 150., 151. in 155.a čl. ZKP. Sodna praksa pa je glede smiselne uporabe 237. čl. ZKP pri posnetkih pogovorov priviligiranih prič zavzela stališče, ki ga povzema tudi izpodbijana sodba, in sicer, da se posnetki pogovorov izločijo iz spisa le v primeru, če so po vsebini podobni obvestilom, ki jih dajejo priče po 148. čl. ZKP policiji.
izločitveni zahtevek dedičev - smrt dediča med zapuščinskim postopkom - vstop dedičev umrlega dediča
V skladu z določbo 125. člena ZD je dedič zgolj tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja. Zakon ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice za pokojnega dediča, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ in je umrl med zapuščinskim postopkom. Sodna praksa pa je iz razloga praktičnosti in smotrnosti, da se zapuščinski postopki ne bi vlekli v nedogled, rešila tovrstne primere tako, da na mesto dediča, ki je preživel zapustnika, umre pa pred koncem zapuščinskega postopka, stopijo njegovi dediči, ki jih sodišče ugotovi.
Izločitveni zahtevek dediča iz 32. člena ZD se lahko nanaša le na alikvotni del zapuščine, ne pa na posamezno stvar.
dedovanje denacionaliziranega premoženja – oporočna razpolaganja, napravljena pred odločbo o denacionalizaciji – pravni učinki glede denacionaliziranega premoženja
Oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji imajo glede tega premoženja pravni učinek samo, če je to v oporoki navedeno, v nasprotnem primeru pa samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči. Ker v predmetnem postopku takšnega soglasja ni bilo, v oporoki pa tudi to premoženje ni navedeno, so denacionalizirano premoženje dedovali zapustnikovi zakoniti dediči.
Pritožba, vložena zoper razglašeno obsodilno sodbo, je dovoljena in jo mora sodišče 2. stopnje upoštevati skupaj s pritožbo, vloženo pravočasno po vročitvi pisnega odpravka sodbe. Obe pritožbi sta celoviti in se štejeta za eno pravočasno ter dovoljeno pritožbo.
OZ člen 131, 131/2, 153, 153/3, 131, 131/2, 153, 153/3.
nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - soodgovornost oškodovanca
Ali je neko delo nevarno, je odvisno od celote vseh okoliščin v konkretnem primeru in ne od vsake posamezne okoliščine posebej. Vsa ugotovljena dejstva skupaj, da je šlo za delo na višini, na električnem dvigalu, torej nujno na manjšem prostoru, da je tožnik moral vleči delujoči kompresor na stisnjeni zrak iz betona, v katerem se stroj lahko v vsakem trenutku zagozdi, so take narave, da delo, ki ga je tožnik opravljal v trenutku poškodbe pomeni nevarno dejavnost.
KZ člen 47, 48, 69, 211, 211/1, 211/2, 47, 48, 69, 211, 211/1, 211/2. ZKP člen 265/1.
tatvina - majhna vrednost ukradene stvari - mala tatvina
Za obstoj milejše oblike temeljnega kaznivega dejanja iz 2. odst. 211. čl. KZ namreč morata biti izpolnjena dva pogoja: da je vrednost tuje premične stvari majhna in da si je storilec hotel prilastiti prav stvar takšne (majhne) vrednosti. V praksi bo mogoče opredeliti kot storitev kaznivega dejanja tako imenovane male tatvine, ravnanja storilca tedaj, kadar si bo na primer med več drugimi predmeti vzel točno določen predmet manjše vrednosti, čeprav bi imel možnost na primer vzeti enega ali več enakih predmetov večje vrednosti. Ob nasprotnem sklepanju to pomeni, da takšno kaznivo dejanje ne more biti podano v primeru, kadar storilec namerava vzeti vse, kar bi našel, pa šele ob storitvi kaznivega dejanja odkrije, da vrednejših predmetov ni in zato vzame le predmet ali več njih, ki so manjše vrednosti. V takšnem primeru bo zato vedno podano temeljno kaznivo dejanje po 1. odst. 211. čl. KZ, kljub manjši vrednosti ukradenega predmeta oziroma kvalificirana oblika takšnega kaznivega dejanja, v kolikor bo storjeno na enega od načinov, opisanih v čl. 212 KZ.
ZZZDR člen 12, 12. ZD člen 210, 210/2-1, 213, 213/1, 210, 210/2-1, 213, 213/1.
zapuščinski postopek - obstoj zunajzakonske skupnosti - pravica do dediščine - napotitev na pravdo - manj verjetna pravica
Zapuščinsko sodišče napoti na pravdo preživelega zunajzakonskega partnerja z zahtevkom na ugotovitev, da mu pripada dedna pravica oz., da je zapustnikov zakoniti dedič.
ZPP člen 242, 242/3, 242, 242/3. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 40, 40. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 13, 13.
stroški izvedenca - upravičenost do povračila stroškov - zahteva delodajalca za povrnitev izplačanega nadomestila plače
13. čl. Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku določa, da zaposlenim izplača nadomestilo plače delodajalec, pri katerem je priča, izvedenec ali tolmač v delovnem razmerju, ki nato zahteva povrnitev izplačanega nadomestila plače od sodišča, ki vodi postopek.
Odškodnino za nekaj trenutkov močne, en dan zmerno intenzivne trajne, 14 dni lažje trajne ter tri tedne lažje občasne telesne bolečine ter neugodnosti med zdravljenjem kot so obisk pri dežurnem zdravniku, pregled pri kirurgu, RTG snemanje, 9 dni nošenje longete in prav toliko hoje z berglami v višini 250.000,00 SIT in za primarni strah, ko se je prestrašil poškodovanja ter zaskrbljenost do konca trajanja bolečin v višini 50.000,00 SIT, je sodišče prve stopnje odmerilo v skladu z odškodninskopravnimi normami določila člena 200 ZOR.
poslovna odškodninska odgovornost - trditveno in dokazno breme
Tožnik je svojemu dokaznemu bremenu zadostil, dokazal je obstoj pogodbene obveznosti in njeno kršitev s strani toženke, škodo ter vzročno zvezo. Toženka pa se svoje odgovornosti ni razbremenila. Potrebnih trditev v tej smeri v postopku na prvi stopnji ni podala, zgolj pavšalno zatrjevanje (in to šele v pritožbi), da je oškodovanje tožnika zunaj njene sfere in da z izročitvijo motornega kolesa ni imela nič, pa ne zadostuje za oprostitev toženke odgovornosti, v smislu 240. člena OZ.