Na načelni ravni ni mogoče izključiti prisoje denarne odškodnine v primeru, ko z nedopustnim ravnanjem drugi niso seznanjeni, torej, ko ne pride do posega v ugled posameznika ampak je prizadeta le njegova čast.
Realizacija rizika pri obveznem avtomobilskem zavarovanju pomeni, da je lastnik vozila (oziroma oseba, ki po njegovi volji uporablja vozilo) odgovoren za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, ki je bila z uporabo vozila povzročena tretjim osebam.
Trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera je na tožniku, tožena stranka pa s trditvijo, da ni nastal zavarovalni primer, uveljavlja ugovor nenastale pravice. Zato mora tožnik dokazati, da je škoda nastala v pogojih, ki pomenijo realizacijo rizika, glede katerega je bilo sklenjeno zavarovanje. Ugotovitev, da zatrjevana škoda v dogodku, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, ni mogla nastati, je dejstvo, ki logično in izkustveno izključuje sam zatrjevan dogodek in s tem zatrjevan zavarovalni primer.
Umik tožbe ima lahko učinek, določen v 389. členu ZOR, le v primeru, ko se je oseba, ki jo je umaknila, želela odreči učinkom sodnega varstva. 389. člena ZOR se lahko uporabi, dokler ima vložena tožba učinek na tek zastaranja. Ko se učinek vložene tožbe na potek zastaranja konča, tudi umik tožbe ne more imeti učinka, določenega v 389. členu ZOR. Tožba pa ima učinek (vpliv) na potek zastaranja od dneva vložitve, ko pretrga zastaranje, pa vse do dneva, ko prične zastaranje ponovno teči. V primeru, ko je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe, prične zastaranje teči znova, ko je spor končan ali kako drugače poravnan.
Pritožbeno sodišče je samo prvič obravnavalo toženkin ugovor o originarni pridobitvi lastninske pravice, ki pomeni samostojno in sklenjeno pravno celoto. S tem je poseglo v toženkino pravico do obravnavanja pred sodiščem in tudi v ustavni pravici do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva.