Upravna organa sta imela v ugotovitvenem postopku dovolj podlage za odločitev. Ugotovila sta, da je za zdravstveno oskrbo tožnice, ki je noseča, tudi med prestajanjem zaporne kazni ustrezno poskrbljeno. Ker je tožnica v preteklosti že zlorabila prekinitev prestajanja zaporne kazni, je upravni organ tožničino prošnjo pravilno zavrnil.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - tožba za plačilo odškodnine - neustrezno ravnanje z zapornikom po bolnišnični oskrbi
V zadevi, za katero uveljavlja dodelitev brezplačne pravne pomoči, tožnik toži za odškodnino, ker meni, da ravnanje z njim v zaporu po bolnišnični oskrbi ni bilo ustrezno. Vendar je po presoji sodišča glede na dosedanji potek pravdnega postopka toženka pravilno sklepala, da ni verjetnega izgleda za uspeh, saj zaslišane priče tožnikovih trditev o neustreznem ravnanju niso potrdile.
letna dajatev za uporabo vozil v cestnem prometu - odmera dajatve - zastaranje odmere - tek zastaralnega roka - pretrganje zastaranja
Obveznost plačila letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu je nastala ob dnevu registracije oziroma podaljšanju veljavnosti prometnih dovoljenj za ta vozila.
Naznanitev storitve kaznivega dejanja ne predstavlja uradnega dejanja organa v smislu določbe 126. člena ZDavP-2. Takšna naznanitev namreč nima namena izterjave oziroma plačila davka, v konkretnem primeru letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu. Četudi bi takšno naznanitev storitve kaznivega dejanja sodišče upoštevalo kot dejanje, ki pretrga zastaranje v smislu 126. člena ZDavP-2, pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen drugi (kumulativni) pogoj za pretrganje zastaranja po navedeni določbi, da je bil o tem dejanju zavezanec za davek obveščen.
Ker je bilo za tožnico na podlagi podatkov ugotovljeno, da dela večje, ponavljajoče napake, da pri delu ne kaže potrebne skrbnosti, da rezultati njenega dela pomembno odstopajo od dela drugih sodnikov v negativni smeri, je tožena stranka lahko sprejela oceno, da tožnica ne ustreza sodniški službi.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - predhodna pravnomočna odločitev o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v isti zadevi - zavrženje prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči
Toženka je tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči utemeljeno zavrgla, ker je bilo o prošnji za brezplačno pravno pomoč v isti kazenski zadevi že enkrat pravnomočno odločeno.
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - pospešeni postopek - osebni razgovor s prosilcem - preganjanje - krvno maščevanje
Toženka je odločila brez osebnega razgovora s tožnikom. Njegove izjave ni vzela na zapisnik na način oziroma v smislu določb 2. in 3. alineje tretjega odstavka 45. člena ZMZ, ampak je tožniku zgolj postavila nekaj samostojnih vprašanj in na podlagi njegovih odgovorov ni natančneje razčiščevala okoliščin niti glede morebitnega zavedanja tožnika, ali je krvno maščevanje podlaga za preganjanje, niti glede ugotovljenih nekonsistentnosti niti glede tega, kako je tožnik poiskal pomoč oziroma zaščito pri policiji. Zato sprejema izjave na zapisnik ni mogoče šteti kot osebni razgovor. Ob uporabi 4. točke 55. člena ZMZ toženka sicer lahko odloči v pospešenem postopku brez osebnega razgovora, vendar le pod pogojem, da ugotovi, da je tožnik očitno lažno predstavil razloge, predvsem če so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi. Iz ustavno-pravne prakse izhaja, da je treba določbe pospešenega postopka razlagati restriktivno in da je treba tudi v pospešenem postopku popolno ugotoviti dejansko stanje.
Tožnikove navedbe, da je njegovo premoženjsko stanje tako slabo, da bi mu morala biti dodeljena BPP, so v tem postopku nerelevantne, saj je bila njegova prošnja zavržena, ker niso bile podane procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavo zato, ker je bilo o prošnji za BPP v isti zadevi enkrat že odločeno. Iz navedenih razlogov se toženka niti ni mogla opredeliti do finančnega stanja prosilca in ne do tega, ali so podani vsebinski pogoji za dodelitev BPP. Organ, ki odloča o zahtevku v upravnem postopku, mora namreč skladno s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP najprej preizkusiti, ali zahteva izpolnjuje vse procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo, in če jih ne, mora zahtevo zavreči.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna zaščita - preganjanje - udeležba na demonstracijah - strah pred uvedbo kazenskega postopka
Dogodki, ki jih opisuje tožnica, ne dosegajo standarda preganjanja, kot je opredeljeno v 1. alineji prvega odstavka 26. člena ZMZ. Za pojem preganjanja ne zadoščajo posamezni primeri groženj. Tožnica ni navedla prepričljivih razlogov, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo spoznana kot udeleženka demonstracij, saj na protestih, ki se jih je udeležila, nikoli ni bila prisotna policija, deležna ni bila nobenih nevšečnosti, izvorno državo pa je zapustila, še preden je bil končan policijski postopek, in ni izkoristila možnosti, da bi, če bi policija zoper njo podala kazensko ovadbo, svojo nedolžnost dokazovala v sodnem postopku.
Tožnica svoj strah utemeljuje s tem, da je zoper njo še vedno odprta kazenska zadeva, saj so pri hišni preiskavi pri njej doma našli bojne naboje, za katere trdi, da so ji bili podtaknjeni. Po mnenju sodišča pa strah pred uvedbo kazenskega postopka sam po sebi ne more biti razlog za podelitev mednarodne zaščite.
ZDRS člen 13. Uredba o merilih za ugotavljanje nacionalnega interesa pri sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena ZDRS člen 2, 12. ZUP člen 67, 67/1, 67/2, 222, 222/1, 222/4.
sprejem v državljanstvo - izredna naturalizacija - razlogi na področju šolstva - vezanost na zahtevek stranke - zahteva za dopolnitev nepopolne vloge - instrukcijski rok
Tožnica je sama zaprosila za sprejem v državljanstvo z izredno naturalizacijo na podlagi 13. člena ZDRS, in sicer iz razlogov na področju šolstva, tega svojega zahtevka pa pozneje ni modificirala oziroma naknadno spremenila, četudi jo je toženka, ki je na zahtevek stranke v postopku vezana, seznanila z negativnim obrazloženim mnenjem pristojnega resornega organa za področje šolstva. Ob upoštevanju obrazloženega negativnega mnenja MIZKŠ je Vlada RS ugotovila, da za tožnico ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem v državljanstvo z izredno naturalizacijo. Zato je toženka pravilno ugotovila, da pogoji za sprejem tožnice v slovensko državljanstvo niso podani, in je prošnjo utemeljeno zavrnila.
S tožbenim ugovorom, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, ker da toženka tožnice ni pozvala k dopolnitvi nepopolne vloge v roku 5 delovnih dni iz 1. odstavka 67. člena ZUP, se sodišče ne more strinjati, saj gre za instrukcijski rok, s katerim pa zakonodajalec upravnih organov ni kakorkoli prekludiral glede (morebitne omejitve) možnosti sprejema različnih možnih vsebinskih ali procesnih odločitev.
evidentiranje urejene meje - predlagana meja - sprožitev sodnega postopka - domneva strinjanja s predlagano mejo
Z izpodbijano odločbo je bila evidentirana meja med zemljiščema, s katero se tožnica ni strinjala, vendar glede navedene meje ni sprožila sodnega postopka, čeprav je bila nanj napotena. GURS je torej imel v določbi četrtega odstavka 39. člena ZEN pravno podlago za domnevo, da tožnica soglaša s potekom predlagane meje glede navedene parcele.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito - preganjanje - osebni razgovor - dokazno breme - subsidiarna oblika zaščite - resna škoda - ugotavljanje stanja v izvorni državi
Toženka ni imela dejanske podlage za oceno, da iz tožnikove prošnje nedvoumno izhaja, da je prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov (1. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Prav tako ni mogla zavrniti prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, saj tožnikove navedbe v prošnji ne pomenijo dejstev, ki bi bila nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Izpodbijana odločba pa ima zakonito podlago v 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Dejanja preganjanja državnih oblasti na Kubi v tožnikovem primeru namreč ne dosegajo ravni iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik ni navedel nobenega dejanja, ki bi bilo tako resno ali ponavljajoče, da bi pomenilo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih ni mogoče omejiti, niti ni navedel zbira kakšnih različnih ukrepov v smislu 2. alineje omenjene določbe ZMZ. Intenzivnosti dejanj v tožbi niti ne omenja in jih zato tudi ne utemeljuje. Drugačen družbenopolitičen sistem na Kubi, ki v primerjavi z ureditvijo v Sloveniji morebiti pomeni več neposrednega nadzora nad državljani s strani državnih organov glede političnega prepričanja posameznikov, kar vključuje enostrankarski sistem, več nadzora nad svobodo potovanja in večje omejitve pri pridobivanju zasebne lastnine, pa glede na odsotnost tožnikovih argumentov o tem, da gre za prepričljiv subjektivni strah pred posledicami hudih kršitev njegovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ, ne pomeni preganjanja v smislu te določbe.
ZMZ loči med izjavo prosilca in osebnim razgovorom. Vendar pa opustitev osebnega razgovora v konkretnem primeru ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka, kajti tožnik je imel možnost podati pravno relevantna dejstva ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ko ga je zastopal pooblaščenec. Sicer pa v tožbi ne podaja nobenih konkretnih navedb, s katerimi bi sodišče prepričal, da je opustitev osebnega razgovora lahko vplivala na zakonitost odločitve.
Dokazno breme v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito je (še posebej, ko tožnika zastopa kvalificirani pooblaščenec) deljeno med prosilca in toženko in ga torej ne nosi samo toženka.
Glede zavrnitve prošnje za subsidiarno zaščito sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi možno izpodbijano odločbo presoditi (kvečjemu) z vidika druge alineje 28. člena ZMZ v delu, ki se nanaša na nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, kajti splošno znano dejstvo je, da na Kubi ni notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada, tožnik pa ne navaja, da mu v primeru vrnitve na Kubo grozi smrtna kazen ali usmrtitev. Ker tožnik v upravnem postopku in tudi v upravnem sporu ni predložil nobenih informacij o stanju v izvorni državi, ki bi jih bilo mogoče povezati z nevarnostjo, da bi utrpel resno škodo, dejstvo, da toženka pred izdajo izpodbijane odločbe ni ugotavljala informacij o stanju v izvorni državi z vidika druge alineje 28. člena ZMZ, v konkretnem primeru ne pomeni kršitve zakona.
letna dajatev za uporabo vozil v cestnem prometu - odmera dajatve - zastaranje odmere - tek zastaralnega roka - pretrganje zastaranja
Naznanitev storitve kaznivega dejanja ne predstavlja uradnega dejanja organa v smislu določbe 126. člena ZDavP-2. Takšna naznanitev namreč nima namena izterjave oziroma plačila davka, v konkretnem primeru letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu. Četudi bi takšno naznanitev storitve kaznivega dejanja sodišče upoštevalo kot dejanje, ki pretrga zastaranje v smislu 126. člena ZDavP-2, pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen drugi (kumulativni) pogoj za pretrganje zastaranja po navedeni določbi, to je, da je bil o tem dejanju zavezanec za davek obveščen.
Javni razpis za sofinanciranje nove tehnološke opreme v letih 2013 do 2014 Uredba Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe (Uredba o splošnih skupinskih izjemah)Priloga 1.
sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje nove tehnološke opreme - razpisni pogoji - upravičeni prijavitelji - povezana podjetja - velika podjetja
Večinski lastnik tožeče stranke je fizična oseba, ki je prav tako izključni lastnik in direktor drugega podjetja, katerega dejavnost je proizvodnja drugih izdelkov iz gume. Pri tožeči stranki gre tako za podjetje, povezano z drugim podjetjem preko fizične osebe, zaradi česar spada tožeča stranka med velika podjetja. S tem pa ne izpolnjuje razpisnih pogojev.
ZVO-1 člen 9, 9/2, 110a, 110a/2, 110d, 156, 156/1, 157, 157/1,157/1-1, 157a. Pravilnik o skladiščenju izrabljenih gum člen 1, 7, 7/7. Uredba o odpadkih člen 21.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - odlaganje odpadkov - odstranitev odloženih odpadkov - okoljska škoda - inšpekcijski zavezanec
Kot registrirani predelovalec odpadkov ter s tem kot povzročitelj obremenitve se tožnik šteje za imetnika odpadkov, ki je tako v času veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja kot tudi po njegovem prenehanju dolžan upoštevati določbe o shranjevanju in skladiščenju odpadkov ter o njihovi obdelavi z namenom, da se prepreči okoljska škoda, ki grozi.
Ker je po ZVO-1 ukrepe za preprečitev okoljske škode, ki grozi, dolžan v prvi vrsti sprejeti povzročitelj obremenitve, ta pa je v obravnavanem primeru znan, je inšpektor ravnal pravilno, ko je ukrepe za preprečitev grozeče škode naložil tožniku kot povzročitelju obremenitve. Občina bi kot lastnica zemljišč bila dolžna na podlagi 157 a. člena ZVO-1 nositi stroške odstranitve odpadkov le v primeru, ko bi odpadke nezakonito odložil neznani povzročitelj obremenitve.
začasna odredba - davčni postopek - težko popravljiva škoda - neizkazanost težko popravljive škode - javni interes - dodatne davčne obremenitve
Tožnikovi razlogi niso taki, ki bi se v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 šteli za takšen dejanski stan, ki bi narekoval odločitev, kot jo predlaga tožnik oz. da bi v obravnavanem primeru šlo za situacijo, da je tožnik s svojimi projekcijami izkazal težko popravljivo škodo. Sklicevanje tožnika na pravne posledice, ki bodo nastale zaradi dodatne davčne obremenitve, predvsem v okviru nedoseganja plana in nezmožnosti poravnavanja tekočih obveznosti, ne izkazuje nastanka težko popravljive škode, ki je izpolnitev davčnih obveznosti na podlagi izvršljivih odločb sama po sebi niti ne predstavlja. Tožnik pa tudi ni izkazal okoliščine, ki bi bile močnejše od podanega javnega interesa.
nepovratna sredstva v kmetijstvu - javni razpis - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka
Ker prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ni navedel zadostnih razlogov, ki so narekovali sprejeto odločitev, navedene pomanjkljivosti pa ni odpravil niti pritožbeni organ, ki na pritožbene navedbe ni odgovoril, sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti.
ZDen člen 19, 32, 51. ZVis člen 22, 43. ZSKZG člen 14, 16a. ZUP člen 214.
denacionalizacija - vrnitev nepremičnine v naravi - ovire za vračilo v naravi - obrazložitev odločbe
Ker drugi tožnik ni zavezanec za vračilo nepremičnin, ki so po potrdilu o namenski rabi delno ali v celoti opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, je napačno določen kot zavezanec za njihovo vračilo.
Do ugovorov o pozidanosti obravnavnih nepremičnin se upravni organ v izpodbijani odločbi sploh ni opredelil, zaradi česar jih ni mogoče preizkusiti in je odločba v tem delu neobrazložena.
Izvajalec javne službe izkazuje pravni interes za nepremičnine, ki naj bi se vrnile v naravi, če v oziroma na njih opravlja dejavnost javne službe, ki je po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ovira za vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi.
Organ bi moral tretjo tožnico in četrto tožnico obravnavati kot zavezani stranki z upravičenjem uveljavljanja ugovorov glede ovir za vračilo v naravi po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen (kot tudi po 32. členu ZDen) in vsebinsko presoditi njune ugovore, vključno z opredelitvijo glede podanih dokaznih predlogov in izvedbo dokazov, za katere bo organ presodil, da so potrebni za ugotovitev resničnega stanja stvari. Tretja tožnica in četrta tožnica teh ovir nista uveljavljali zgolj z izjavami, kot to navaja prvostopenjski organ, temveč tudi z drugimi listinami, podali pa sta tudi druge dokazne predloge, o katerih se organ do sedaj še niti ni opredelil, niti ni o njih odločil.
ZKme-1 člen 45, 45/1, 45/3. Uredba Komisije (ES) št. 796/2004 z dne 21. aprila 2004 o podrobnih pravilih za izvajanje navzkrižne skladnosti, modulacije in integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, predvidenih z Uredbo Sveta (ES) št. 1782/2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike ter o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete člen 50, 51, 73.
neposredna plačila v kmetijstvu - plačilne pravice - obnova postopka po uradni dolžnosti - rok za obnovo postopka - vrnitev preveč plačanih sredstev
Prvostopenjski organ je začel postopek obnove po uradni dolžnosti pravočasno (izpodbijana odločba je bila izdana 15. 4. 2013), in sicer v roku petih mesecev od pravnomočnosti odločbe z dne 27. 12. 2012, ki je postala pravnomočna 23. 1. 2013.
Po šestem odstavku 73. člena Uredbe Komisije (ES) št. 796/2004 z dne 21. aprila 2004 je v primeru uporabe določb Naslova IV vračilo neupravičenih plačil mogoče le v okviru obdobja štirih let. Takega roka pa pri določanju obveznosti vračila neupravičenih sredstev prvostopenjski organ, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ni upošteval, zato je njegova odločitev v izpodbijani 5. točki izreka nezakonita.
brezplačna pravna pomoč - prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči - poziv k dopolnitvi vloge - dopolnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč - zavrženje vloge
Tožnik utemeljeno ugovarja, da je na poziv organa za BPP za dopolnitev vloge odgovoril. V upravnem spisu se namreč nahaja njegov dopis, ki ga je organ za BPP prejel 8. 4. 2014, torej v roku, ki ga je določil za dopolnitev vloge. Iz tega sledi, da je organ za BPP v izpodbijanem sklepu tožnikovo vlogo napačno zavrgel kot nepopolno.
ZUS-1 člen 28, 36, 36/1, 36/1-2, 36/1-7. ZKme-1 člen 45, 45/1, 45/3, 45/4, 45/5. Uredba Komisije (ES) št. 796/2004 z dne 21. aprila 2004 o podrobnih pravilih za izvajanje navzkrižne skladnosti, modulacije in integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, predvidenih z Uredbo Sveta (ES) št. 1782/2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike ter o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete člen 51, 73.
neposredna plačila v kmetijstvu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - izčrpanost pravnih sredstev - zavrženje tožbe - obnova postopka - napačna uporaba materialnega prava
Odločba je bila tožniku vročena 26. 11. 2012. Glede na to se je 30- dnevni rok za vložitev tožbe (28. člen ZUS-1) iztekel 26. 12. 2012. Tožba pa je bila vložena 15. 11. 2013, to je prepozno. Glede na to je moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Zoper odločbo z dne 27. 12. 2012 tožnik ni vložil pritožbe, čeprav je bila po zakonu dopustna in je bil o pravici do pritožbe tudi poučen v pouku o pravnem sredstvu. Glede na to je moralo sodišče na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 27. 12. 2012 zavreči.
Po šestem odstavku 73. člena Uredbe Komisije (ES) št. 796/2004 z dne 21. aprila 2004 je v primeru uporabe določb Naslova IV vračilo neupravičenih plačil mogoče le v okviru obdobja štirih let (med datumom plačila pomoči in datumom prvega uradnega obvestila prejemniku glede narave plačila). Takega roka pa pri določanju obveznosti vračila neupravičenih sredstev prvostopenjski organ, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ni upošteval, zato je njegova odločitev v izpodbijani 5. točki izreka nezakonita.