ZVO-1 člen 9, 9/2, 110a, 110a/2, 110d, 156, 156/1, 157, 157/1,157/1-1, 157a. Pravilnik o skladiščenju izrabljenih gum člen 1, 7, 7/7. Uredba o odpadkih člen 21.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - odlaganje odpadkov - odstranitev odloženih odpadkov - okoljska škoda - inšpekcijski zavezanec
Kot registrirani predelovalec odpadkov ter s tem kot povzročitelj obremenitve se tožnik šteje za imetnika odpadkov, ki je tako v času veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja kot tudi po njegovem prenehanju dolžan upoštevati določbe o shranjevanju in skladiščenju odpadkov ter o njihovi obdelavi z namenom, da se prepreči okoljska škoda, ki grozi.
Ker je po ZVO-1 ukrepe za preprečitev okoljske škode, ki grozi, dolžan v prvi vrsti sprejeti povzročitelj obremenitve, ta pa je v obravnavanem primeru znan, je inšpektor ravnal pravilno, ko je ukrepe za preprečitev grozeče škode naložil tožniku kot povzročitelju obremenitve. Občina bi kot lastnica zemljišč bila dolžna na podlagi 157 a. člena ZVO-1 nositi stroške odstranitve odpadkov le v primeru, ko bi odpadke nezakonito odložil neznani povzročitelj obremenitve.
letna dajatev za uporabo vozil v cestnem prometu - odmera dajatve - zastaranje odmere - tek zastaralnega roka - pretrganje zastaranja
Naznanitev storitve kaznivega dejanja ne predstavlja uradnega dejanja organa v smislu določbe 126. člena ZDavP-2. Takšna naznanitev namreč nima namena izterjave oziroma plačila davka, v konkretnem primeru letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu. Četudi bi takšno naznanitev storitve kaznivega dejanja sodišče upoštevalo kot dejanje, ki pretrga zastaranje v smislu 126. člena ZDavP-2, pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen drugi (kumulativni) pogoj za pretrganje zastaranja po navedeni določbi, to je, da je bil o tem dejanju zavezanec za davek obveščen.
evidentiranje urejene meje - predlagana meja - sprožitev sodnega postopka - domneva strinjanja s predlagano mejo
Z izpodbijano odločbo je bila evidentirana meja med zemljiščema, s katero se tožnica ni strinjala, vendar glede navedene meje ni sprožila sodnega postopka, čeprav je bila nanj napotena. GURS je torej imel v določbi četrtega odstavka 39. člena ZEN pravno podlago za domnevo, da tožnica soglaša s potekom predlagane meje glede navedene parcele.
Javni razpis za sofinanciranje nove tehnološke opreme v letih 2013 do 2014 Uredba Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe (Uredba o splošnih skupinskih izjemah)Priloga 1.
sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje nove tehnološke opreme - razpisni pogoji - upravičeni prijavitelji - povezana podjetja - velika podjetja
Večinski lastnik tožeče stranke je fizična oseba, ki je prav tako izključni lastnik in direktor drugega podjetja, katerega dejavnost je proizvodnja drugih izdelkov iz gume. Pri tožeči stranki gre tako za podjetje, povezano z drugim podjetjem preko fizične osebe, zaradi česar spada tožeča stranka med velika podjetja. S tem pa ne izpolnjuje razpisnih pogojev.
mednarodna zaščita - pospešeni postopek - očitno neutemeljena prošnja - očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito - preganjanje - osebni razgovor - dokazno breme - subsidiarna oblika zaščite - resna škoda - ugotavljanje stanja v izvorni državi
Toženka ni imela dejanske podlage za oceno, da iz tožnikove prošnje nedvoumno izhaja, da je prišel v Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov (1. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Prav tako ni mogla zavrniti prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, saj tožnikove navedbe v prošnji ne pomenijo dejstev, ki bi bila nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Izpodbijana odločba pa ima zakonito podlago v 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Dejanja preganjanja državnih oblasti na Kubi v tožnikovem primeru namreč ne dosegajo ravni iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik ni navedel nobenega dejanja, ki bi bilo tako resno ali ponavljajoče, da bi pomenilo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih ni mogoče omejiti, niti ni navedel zbira kakšnih različnih ukrepov v smislu 2. alineje omenjene določbe ZMZ. Intenzivnosti dejanj v tožbi niti ne omenja in jih zato tudi ne utemeljuje. Drugačen družbenopolitičen sistem na Kubi, ki v primerjavi z ureditvijo v Sloveniji morebiti pomeni več neposrednega nadzora nad državljani s strani državnih organov glede političnega prepričanja posameznikov, kar vključuje enostrankarski sistem, več nadzora nad svobodo potovanja in večje omejitve pri pridobivanju zasebne lastnine, pa glede na odsotnost tožnikovih argumentov o tem, da gre za prepričljiv subjektivni strah pred posledicami hudih kršitev njegovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ, ne pomeni preganjanja v smislu te določbe.
ZMZ loči med izjavo prosilca in osebnim razgovorom. Vendar pa opustitev osebnega razgovora v konkretnem primeru ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb postopka, kajti tožnik je imel možnost podati pravno relevantna dejstva ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ko ga je zastopal pooblaščenec. Sicer pa v tožbi ne podaja nobenih konkretnih navedb, s katerimi bi sodišče prepričal, da je opustitev osebnega razgovora lahko vplivala na zakonitost odločitve.
Dokazno breme v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito je (še posebej, ko tožnika zastopa kvalificirani pooblaščenec) deljeno med prosilca in toženko in ga torej ne nosi samo toženka.
Glede zavrnitve prošnje za subsidiarno zaščito sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi možno izpodbijano odločbo presoditi (kvečjemu) z vidika druge alineje 28. člena ZMZ v delu, ki se nanaša na nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, kajti splošno znano dejstvo je, da na Kubi ni notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada, tožnik pa ne navaja, da mu v primeru vrnitve na Kubo grozi smrtna kazen ali usmrtitev. Ker tožnik v upravnem postopku in tudi v upravnem sporu ni predložil nobenih informacij o stanju v izvorni državi, ki bi jih bilo mogoče povezati z nevarnostjo, da bi utrpel resno škodo, dejstvo, da toženka pred izdajo izpodbijane odločbe ni ugotavljala informacij o stanju v izvorni državi z vidika druge alineje 28. člena ZMZ, v konkretnem primeru ne pomeni kršitve zakona.
Ker je bilo za tožnico na podlagi podatkov ugotovljeno, da dela večje, ponavljajoče napake, da pri delu ne kaže potrebne skrbnosti, da rezultati njenega dela pomembno odstopajo od dela drugih sodnikov v negativni smeri, je tožena stranka lahko sprejela oceno, da tožnica ne ustreza sodniški službi.
URS člen 2, 74. EZ člen 64n. Uredba o podporah električni energiji proizvedeni iz obnovljivih virov energije člen 8.
finančna podpora proizvajalcem električne energije - sprememba višine finančne podpore - pridobljene pravice - poseg v pridobljene pravice - načelo zaupanja v pravo
Ni utemeljen tožbeni očitek, da je bilo v zadevi kršeno načelo zaupanja v pravo kot eno izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave, ki osebam zagotavlja, da jim država ne bo arbitrarno poslabšala njihovega pravnega položaja. Ustava namreč ne zagotavlja nespremenljivosti predpisov. Pogoji za pridobitev določenih pravic ali njihov obseg se torej lahko spremenijo, posameznik pa se ne more zanašati na to, da se trenutno veljavni predpis, ki bi mu ob izpolnjevanju predpisanih pogojev omogočal uveljavljanje določene pravice, ne bo spremenil.
letna dajatev za uporabo vozil v cestnem prometu - odmera dajatve - zastaranje odmere - tek zastaralnega roka - pretrganje zastaranja
Obveznost plačila letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu je nastala ob dnevu registracije oziroma podaljšanju veljavnosti prometnih dovoljenj za ta vozila.
Naznanitev storitve kaznivega dejanja ne predstavlja uradnega dejanja organa v smislu določbe 126. člena ZDavP-2. Takšna naznanitev namreč nima namena izterjave oziroma plačila davka, v konkretnem primeru letne dajatve za uporabo vozil v cestnem prometu. Četudi bi takšno naznanitev storitve kaznivega dejanja sodišče upoštevalo kot dejanje, ki pretrga zastaranje v smislu 126. člena ZDavP-2, pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen drugi (kumulativni) pogoj za pretrganje zastaranja po navedeni določbi, da je bil o tem dejanju zavezanec za davek obveščen.
Upravna organa sta imela v ugotovitvenem postopku dovolj podlage za odločitev. Ugotovila sta, da je za zdravstveno oskrbo tožnice, ki je noseča, tudi med prestajanjem zaporne kazni ustrezno poskrbljeno. Ker je tožnica v preteklosti že zlorabila prekinitev prestajanja zaporne kazni, je upravni organ tožničino prošnjo pravilno zavrnil.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - tožba za plačilo odškodnine - neustrezno ravnanje z zapornikom po bolnišnični oskrbi
V zadevi, za katero uveljavlja dodelitev brezplačne pravne pomoči, tožnik toži za odškodnino, ker meni, da ravnanje z njim v zaporu po bolnišnični oskrbi ni bilo ustrezno. Vendar je po presoji sodišča glede na dosedanji potek pravdnega postopka toženka pravilno sklepala, da ni verjetnega izgleda za uspeh, saj zaslišane priče tožnikovih trditev o neustreznem ravnanju niso potrdile.
Tožnikove navedbe, da je njegovo premoženjsko stanje tako slabo, da bi mu morala biti dodeljena BPP, so v tem postopku nerelevantne, saj je bila njegova prošnja zavržena, ker niso bile podane procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavo zato, ker je bilo o prošnji za BPP v isti zadevi enkrat že odločeno. Iz navedenih razlogov se toženka niti ni mogla opredeliti do finančnega stanja prosilca in ne do tega, ali so podani vsebinski pogoji za dodelitev BPP. Organ, ki odloča o zahtevku v upravnem postopku, mora namreč skladno s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP najprej preizkusiti, ali zahteva izpolnjuje vse procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo, in če jih ne, mora zahtevo zavreči.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - predhodna pravnomočna odločitev o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v isti zadevi - zavrženje prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči
Toženka je tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči utemeljeno zavrgla, ker je bilo o prošnji za brezplačno pravno pomoč v isti kazenski zadevi že enkrat pravnomočno odločeno.
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - pospešeni postopek - osebni razgovor s prosilcem - preganjanje - krvno maščevanje
Toženka je odločila brez osebnega razgovora s tožnikom. Njegove izjave ni vzela na zapisnik na način oziroma v smislu določb 2. in 3. alineje tretjega odstavka 45. člena ZMZ, ampak je tožniku zgolj postavila nekaj samostojnih vprašanj in na podlagi njegovih odgovorov ni natančneje razčiščevala okoliščin niti glede morebitnega zavedanja tožnika, ali je krvno maščevanje podlaga za preganjanje, niti glede ugotovljenih nekonsistentnosti niti glede tega, kako je tožnik poiskal pomoč oziroma zaščito pri policiji. Zato sprejema izjave na zapisnik ni mogoče šteti kot osebni razgovor. Ob uporabi 4. točke 55. člena ZMZ toženka sicer lahko odloči v pospešenem postopku brez osebnega razgovora, vendar le pod pogojem, da ugotovi, da je tožnik očitno lažno predstavil razloge, predvsem če so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi. Iz ustavno-pravne prakse izhaja, da je treba določbe pospešenega postopka razlagati restriktivno in da je treba tudi v pospešenem postopku popolno ugotoviti dejansko stanje.
mednarodna zaščita - status begunca - subsidiarna zaščita - preganjanje - udeležba na demonstracijah - strah pred uvedbo kazenskega postopka
Dogodki, ki jih opisuje tožnica, ne dosegajo standarda preganjanja, kot je opredeljeno v 1. alineji prvega odstavka 26. člena ZMZ. Za pojem preganjanja ne zadoščajo posamezni primeri groženj. Tožnica ni navedla prepričljivih razlogov, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo spoznana kot udeleženka demonstracij, saj na protestih, ki se jih je udeležila, nikoli ni bila prisotna policija, deležna ni bila nobenih nevšečnosti, izvorno državo pa je zapustila, še preden je bil končan policijski postopek, in ni izkoristila možnosti, da bi, če bi policija zoper njo podala kazensko ovadbo, svojo nedolžnost dokazovala v sodnem postopku.
Tožnica svoj strah utemeljuje s tem, da je zoper njo še vedno odprta kazenska zadeva, saj so pri hišni preiskavi pri njej doma našli bojne naboje, za katere trdi, da so ji bili podtaknjeni. Po mnenju sodišča pa strah pred uvedbo kazenskega postopka sam po sebi ne more biti razlog za podelitev mednarodne zaščite.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pomoči - navajanje neresničnih podatkov - prepoved vlaganja novih prošenj - premoženje prosilca - drugi občasni dohodki - posojilo
Ugotovitev upravnega organa, da gre pri spornih zneskih za druge občasne dohodke oziroma podatke o dohodkovnem stanju, ki jih tožnik ni ustrezno izpolnil, je vsaj preuranjena. Vsakega zneska gotovine, ni mogoče že v naprej enačiti z dohodki prosilca. Tožena stranka pa je na temeljna načela upravnega postopka vezana tudi v primeru ugotovitve podatkov po uradni dolžnosti.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh
Ob dodelitvi BPP mora prosilec, kot je tožniku pojasnil že organ za BPP v obrazložitvi izpodbijane odločbe, izpolnjevati tako finančni kot objektivni pogoj v skladu z določbami ZBPP.
ZEKom-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/3.Splošni akt o načinu izračuna plačil za uporabo radijskih frekvenc člen 3, 3/2, 5, 6, 6/1, 6/2.
radijske frekvence - plačilo za uporabo radijskih frekvenc - način izračuna frekvenčnine - višina plačila - uporaba predpisov
Toženka je vsakemu novemu predlogu tarife dolžna predložiti finančni načrt, revidirane računovodske izkaze za preteklo leto in predlog porabe sredstev, kar pomeni možnost, s strani Vlade, letne korekcije morebitnega viška pridobljenih sredstev. Morebiten višek sredstev, pobranih v enem letu na podlagi odločb o odmeri plačila, zato ne pomeni nezakonitosti. Zavezanci, imetniki odločb o radijskih frekvenc za daljše obdobje, zato ne morejo biti oškodovani. Sklicevanje na vrednost točke po predlogu Tarife/2013, kot je bila predvidena v Programu dela in finančnem načrtu za leto 2013, pa tudi ne more avtomatično pomeniti manjših dejanskih stroškov za upravljanje in nadzor radiofrekvenčnega spektra.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 2/3, 6, 6/1, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 3, 3/3, 13.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - izčrpanost pravnih sredstev - zavrženje tožbe
Ker v obravnavani zadevi ni bila izčrpana pritožba, zoper izpodbijani sklep upravni spor ni dopusten (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). Izpodbijani sklep kot prvostopenjski upravni akt, zoper katerega ni bila izčrpana pritožba, pa tako ni upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ob tem ko mora na tak razlog paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, tožbo moralo zavreči.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 31, 31/2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/3.
davčna izvršba - tožba v upravnem sporu - poziv k odpravi pomanjkljivosti tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Izpodbijani upravni akt organa druge stopnje ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo.
Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - obvestilo na spletni strani - imetniki delnic - imetniki obveznic - sodno varstvo zoper odločbo Banke Slovenije - aktivna legitimacija - upravni akt - zavrženje tožbe - pravica do povrnitve škode - informacije o banki - ocena vrednosti premoženja banke - stečaj banke
Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 se v postopku sodnega varstva po določbah ZBan-1 ne uporablja.
Izpodbijana odločba je upravna odločba. Obstoj upravnega akta preprečuje vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1. Navedeno veja tudi, ko tožnik po specialni zakonski ureditvi nima legitimacije za vložitev tožbe na odpravo oziroma na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta. Tožba na odpravo oziroma ugotovitev nezakonitosti odločbe o izrednih ukrepih je zato tudi na podlagi 4. člena ZUS-1 nedopustna.
Tožnice kot imetnice obveznic oziroma delnic, na katere se nanaša izpodbijani ukrep, niso aktivno legitimirane za vložitev tožbe proti odločbi kot upravnem aktu v smislu določb ZUS-1 z ozirom na specialno ureditev v prvem odstavku 347. člena ZBan-1, po katerem lahko tožbo proti odločbi Banke Slovenije vloži banka. Tožnice so po določbah ZBan-1 legitimirane za vložitev tožbe na povrnitev škode, ki jim je nastala zaradi ukrepa. Zahtevajo lahko razliko med škodo, ki jim je nastala z odvzemom upravičenj, ki jih imajo kot imetniki obveznic in/ali delnice in med višino poplačila, do katere bi bile kot imetniki obveznic oziroma delnic upravičene v primeru stečaja banke, torej povrnitev škode, ki jim je nastala zaradi ukrepa in s tem tiste škode, ki jim je nastala zaradi odločbe. V konkretnem primeru ni povsem izključena tudi presoja upravičenosti ukrepa in s tem presoja zakonitosti izdane odločbe.
Z navedbami, s katerimi utemeljuje kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, tožeča stranka ne prepriča in ne pove, v čem bi bil njen položaj v primeru upravnega spora boljši od tistega, ki ga ima v primeru zahteve za povrnitev škode iz 350.a člena ZBan-1. Vprašanje dostopa do informacij o banki, ki so potrebne za oceno vrednosti premoženja banke v primeru stečaja, se rešuje v okviru splošnih pravil o dostopu do informacij za namene pravdnega postopka. Sodišče tožbenim navedbam o neustavnosti zakonske ureditve v pogledu sodnega varstva ni moglo slediti in zato tudi ni sledilo predlogu, da se zahteva presoja ustavnosti zadevnih določb pred Ustavnim sodiščem.