Z določbo 1. točke četrtega odstavka 16. člena ZZasV-1 zakonodajalec ni določil, da je za osebo podan utemeljen dvom o zanesljivosti ali verodostojnosti, če je na abstraktni ravni mogoče kaznivo dejanje storiti v povezavi z opravljanjem zasebnega varovanja, ampak je določil pogoj, da je oseba konkretno kaznivo dejanje, za katero je vložena obtožba, storila v okoliščinah, ki so bile povezane z opravljanjem zasebnega varovanja. S tem, ko ni odgovorila na konkretno argumentiran ugovor tožnika, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno v povezavi z opravljanjem zasebnega varovanja, je toženka zagrešila absolutno bistveno kršitev določb postopka.
Toženka sicer ima diskrecijo, da izreče ali pa ne izreče ukrep odvzema službene izkaznice, vendar mora pri tem obvezno upoštevati okoliščine storitve in težo kršitev ter vpliv na varnost ljudi ali premoženja. Tudi s tega vidika izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Toženka sicer omenja načelo sorazmernosti, vendar ga dejansko ne uporabi v tem smislu, da bi se opredelila do nujnosti ukrepa in do sorazmernosti v ožjem pomenu besede.
spletne igre na srečo - omejitev dostopa do spletnih strani - zaupnost komunikacij - osebni podatek
Vprašanje dostopa iz kakršnihkoli drugih razlogov, ki je kot stranski učinek prepovedi sedaj tudi preprečeno, bi družba, ki je bila seznanjena z odločbo o prepovedi prirejanja iger na srečo in s posledicami njene izvršitve, pri prostovoljni izvršitvi lahko uredila tako, da bi morebitne druge podatke in informacije prenesla tudi na druge svoje spletne strani, ki jih ima postavljene in do katerih se dostop ne omejuje, pa tega ni storila. Predlagana obremenitev, ki bo družbi nastala glede na pozitivne učinke na strani javnega interesa zato ne pomeni kršitve načela sorazmernosti.
Predlagani ukrep ne posega v zaupnost, ki jo morajo ob tem zagotavljati ponudniki storitev elektronskih komunikacij.
Nasprotna stranka preuranjeno in neupravičeno sklepa, da se podatek o IP naslovu kakorkoli beleži v dnevniških datotekah strežnika nadzornega organa. Nadzorni organ s tem zagotavlja spoštovanje ZVOP-1, informacijski pooblaščenec pa je s tem v zvezi že opravil nadzor in ugotovil, da ob tem ne prihaja do kršitev ZVOP-1.
Ker v obravnavanem primeru ne gre za spor o pravici do prirejanja iger na srečo, temveč za način izvršitve že izrečene prepovedne odločbe, ugovoru o neskladnosti izvršitve prepovedne odločbe s pravom EU ni mogoče slediti.
Ker gre za nujno informacijo, ki mora biti predlagatelju zagotovljena zaradi izvajanja nadzora v skladu z določbami ZIS, je bilo nasprotni stranki odrejeno, da mora predlagatelju poslati poročilo o izvršenem ukrepu.
Toženka je pravilno ugotovila, da pokojnina, ki jo prejema tožnik, presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka iz drugega odstavka 13. člena ZBPP. To pomeni, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP. Ta pogoj se upošteva tudi v primeru prošnje za nujno BPP.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - upravičenec do brezplačne pravne pomoči - skrbništvo - skrb za varovančeve premoženjske pravice in koristi
Iz določb ZZZDR ne sledi, da bi bila BPP drugače urejena kot v ZBPP, oziroma da bi bila v tem zakonu sploh urejena. Pri skrbstvenih ukrepih gre lahko tudi za skrb za varovančeve premoženjske pravice in koristi. Vendar ne v smislu nudenja BPP, za katero obstaja specifična ureditev v ZBPP, ki je vezana na (finančni in premoženjski) položaj upravičenca do BPP (in ne skrbnika) in ki jo lahko nadomesti le druga, prav tako specifična zakonska ureditev. In ker te ureditve v ZZZDR ni, je tožnikov položaj upravičenca, vključno s pogoji za dodelitev BPP treba presojati po določbah ZBPP.
odprava odločbe po nadzorstveni pravici - zavrženje vloge - za odločanje pristojen organ - sklicevanje na stališče sodne prakse
Ponovna presoja drugostopenjskega davčnega organa, ki je hkrati nadzorstveni organ v smislu 276. člena ZUP, o zakonitosti konkretne prvostopne odločbe je izključena, če je sam o pritožbi oz. o drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal, ter tako odločbo presodil za zakonito.
ZUP člen 116. ZDavP-2 člen 79. ZOdvT člen 2, 11. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku člen 27.
dohodnina - stroški postopka - priglasitev stroškov postopka - rok za priglasitev stroškov postopka - stroški v zvezi s pritožbo - dopolnitev vloge - dejanski stroški zastopanja - dokazilo o plačilu stroškov zastopanja
Za priznanje dejanskih stroškov zastopanja predložitev potrdila o njihovem plačilu ni potrebno. Zadostuje, da je bila storitev dejansko opravljena in zaračunana, plačilo opravljene storitve pa je stvar notranjega razmerja med stranko in njenim pooblaščencem.
Z zahtevo, da se preveri skladnost stroškov z odvetniško tarifo, je določeno, koliko največ lahko znašajo priglašeni stroški in s tem njihova zgornja meja, ni pa ovire za to, da so priglašeni stroški nižji od tistih, ki jih odloča tarifa.
upravni spor - tožba zaradi molka organa - izdaja upravnega akta - ustavitev postopka v upravnem sporu - stroški upravnega spora
Glede na tožnikovo sporočilo, da pri tožbi zaradi molka ne vztraja več, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek s sklepom ustavilo. Pri odmeri stroškov pa je upoštevalo, da je bila tožnikova tožba zaradi molka organa utemeljena. Temelj za povrnitev stroškov je torej tožnikov uspeh v sodnem postopku zaradi molka organa in ne njegov uspeh v upravnem postopku glede naložitve davkov. O stroških postopka je bilo tako treba odločiti na podlagi petega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1, torej na podlagi določb ZPP.
ZBan-1 člen 223a, 253a, 320, 320/1, 320/1-1, 337, 347, 347/1, 350, 350a, 350a/1, 350a/3. ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-3. ZUP člen 47.
Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - imetnik podrejenih obveznic - stranski udeleženec - aktivna legitimacija za tožbo proti odločbi o izrednem ukrepu - sodno varstvo proti odločbi Banke Slovenije - upravni akt - zavrženje tožbe - pravica do povrnitve škode
Tožeča stranka v tožbi nasprotuje odločbi in s tem upravnemu aktu, kar pomeni, da že glede na vrsto oziroma naravo izpodbijanega akta upravičenosti za tožbo neposredno na podlagi 4. člena ZUS-1 ne izkazuje. Uveljavljanje kršitev določb Ustave pri tem ni odločilno. Tožbo proti odločbi Banke Slovenije o izrednem ukrepu lahko vloži banka.
Tožeča stranka ima pa možnost, da toži in na ta način uveljavlja sodno varstvo na podlagi določb 350.a člena ZBan-1, da toži na povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi ukrepa. Zahteva lahko razliko med škodo, ki ji je nastala z odvzemom upravičenj, ki jih ima kot imetnik delnic in obveznic in med višino poplačila, do katere bi bila kot njihov imetnik upravičena v primeru stečaja banke, torej povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi ukrepa in s tem tiste škode, ki ji je nastala zaradi odločbe. V konkretnem primeru ni povsem izključena tudi presoja upravičenosti ukrepa in s tem presoja zakonitosti izdane odločbe.
Z navedbami, s katerimi utemeljuje kršitev ustavne pravice do sodnega varstva tožeča stranka ne prepriča in ne pove, v čem bi bil njen položaj v primeru upravnega spora boljši od tistega, ki ga ima v primeru zahteve za povrnitev škode iz 350.a člena ZBan-1. Vprašanje dostopa do informacij o banki, ki so potrebne za oceno vrednosti premoženja banke v primeru stečaja, se rešuje v okviru splošnih pravil o dostopu do informacij za namene pravdnega postopka. Sodišče tožbenim navedbam o neustavnosti zakonske ureditve v pogledu sodnega varstva ni moglo slediti. Zato tudi ni sledilo predlogu, da se zahteva presoja ustavnosti izpostavljenih določb ZBan-1 pred Ustavnim sodiščem.
ZDoh-2 člen 93, 96, 98, 98/7, 101, 101/1, 132, 153.
dohodnina - odmera dohodnine - dobiček iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - vrednost kapitala ob pridobitvi - čas pridobitve kapitala - kasnejši dogovori o vrednosti kapitala ob pridobitvi
Za nabavno vrednost nepremičnine in s tem kapitala, ki se poleg stroškov všteva v vrednost kapitala ob pridobitvi, se šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala v času pridobitve. Za čas pridobitve kapitala se šteje datum sklenitve pogodbe, na podlagi katere je fizična oseba pridobila kapital. Morebitna naknadna plačila kupnine niso pomembna za odločitev. Za odmero davka je bistvena vrednost, ki je znana ob sklenitvi pogodbe, zato tožnik s sklicevanjem na kasnejše dogovore glede vrednosti kapitala ob pridobitvi že v davčnem postopku ni mogle uspeti s pritožbo, iz istih razlogov pa tudi ne more biti (z enakimi ugovori) uspešen v postopku s tožbo.
davčna izvršba - pogoji za davčno izvršbo - globa za prekršek - predlog za izterjavo globe - potrdilo o izvršljivosti - vročitev z javnim naznanilom
Tožbeni ugovori, da podlage za davčno izvršbo ni in da ni pogojev za izvršbo, so neutemeljeni.
Neutemeljeno se zahteva tudi, da davčni organ tožniku predloži na vpogled izvršilni naslov in potrdilo o izvršljivosti. K temu ga namreč davčni zakon (ZDavP-2) ne zavezuje. Ni pa nobene ovire za to, da tožnik sam pregleda upravne spise in na ta način preveri tako obstoj plačilnega naloga kot njegovo izvršljivost, kot mu je sicer v svoji odločbi pravilno pojasnil že organ druge stopnje.
davčna izvršba - izvršba na dolžnikova denarna sredstva - globa za prekršek - izpodbijanje izvršilnega naslova - ustavna pritožba
S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilni naslov, plačilni nalog. Ugovore zoper plačilni nalog je dopustno uveljavljati s pravnimi sredstvi po določbah ZP-1. Navedenih ugovorov zato tudi ni mogoče z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je izključno presoja pravilnosti in nezakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi.
Ustavna pritožba ne vpliva na izvršljivost izvršilnega naslova.
ZSReg člen 2, 48a. ZDIJZ člen 27, 27/4, 31. ZUP člen 247, 247/2, 249, 250, 279. ZUS-1 člen 64.
banka - izredna uprava - sodni register - zahteva za pridobitev banki izdane odločbe iz sodnega registra - zahteva za dostop do informacije javnega značaja - pristojnost - ničnost odločbe - upravni spor zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca o pritožbi
V obravnavani zadevi je prosilec brez dvoma podal zahtevek za izpis oziroma kopijo listine (upravne odločbe) na podlagi 48a. člena ZSreg, odločeno pa je bilo o zahtevku za dostop do informacije javnega značaja po ZDIJZ. Uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja zahtevka stranke ne more samoiniciativno spremeniti. Od vrste zahtevka je odvisno, kateri organ, po katerih pravilih in katerem postopku ga mora obravnavati. V konkretnem primeru je uradna oseba za dostop do informacij javnega značaja odločala o zahtevku, ki je v sodni pristojnosti, Informacijski pooblaščenec pa te napake ni odpravil. Ko mu je bila v reševanje odstopljena pritožba, bi namreč moral preveriti, ali se ni v postopku na prvi stopnji zgodila nepravilnost, ki ima za posledico ničnost odločbe po 279. členu ZUP, po katerem se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti; če organ druge stopnje ugotovi, da je odločbo izdal nepristojen organ, jo mora odpraviti po uradni dolžnosti in poslati zadevo v rešitev pristojnemu organu.
Sodišče lahko v upravnem sporu glede na vsebino zadeve odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. V takem primeru se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili izdani odpravljeni upravni akti.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - stroški postopka - stroški za pravno zastopanje - stroški dajanja podatkov in informacij - načelo uspeha - ustavitev postopka po uradni dolžnosti
Tudi ustavitev postopka za davčnega zavezanca predstavlja uspeh v postopku. Da bi šlo pri pozivu tožniku za poziv iz 41. člena ZDavP-2 in s posledicami iz 43. člena ZDavP-2, pa iz listin, ki so v spisih ni razvidno, niti ne gre za situacijo iz četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2.
Utemeljenost priglašenih stroškov se po višini presoja po Odvetniški tarifi, in sicer glede na vrednost predmeta, to je glede na višino davka, ki bi bil lahko odmerjen in ne glede na vrednost premoženja, ki bi zapadlo obdavčitvi.
Banka Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - obvestilo banke o prenehanju obveznosti - imetnik obveznic - sodno varstvo zoper odločbo Banke Slovenije - aktivna legitimacija - upravni akt - zavrženje tožbe - pravica do povrnitve škode
Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 se v postopku sodnega varstva po določbah ZBan-1 ne uporablja.
Izpodbijana odločba je upravna odločba. Obstoj upravnega akta preprečuje vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1. Navedeno velja tudi, ko tožnik po specialni zakonski ureditvi nima legitimacije za vložitev tožbe na odpravo oziroma na ugotovitev nezakonitosti upravnega akta. Tožba na odpravo oziroma ugotovitev nezakonitosti odločbe o izrednih ukrepih je zato tudi na podlagi 4. člena ZUS-1 nedopustna.
Tožnik kot imetnik obveznic ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe proti odločbi kot upravnem aktu v smislu določb ZUS-1 z ozirom na specialno ureditev v prvem odstavku 347. člena ZBan-1, po katerem lahko tožbo proti odločbi Banke Slovenije vloži banka. Tožnik je po določbah ZBan-1 legitimiran za vložitev tožbe na povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi ukrepa. Zahteva lahko razliko med škodo, ki mu je nastala z odvzemom upravičenj, ki jih ima kot imetnik obveznic in med višino poplačila, do katere bi bil kot imetnik obveznic upravičen v primeru stečaja banke, torej povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi ukrepa in s tem tiste škode, ki mu je nastala zaradi odločbe. V konkretnem primeru ni povsem izključena tudi presoja upravičenosti ukrepa in s tem presoja zakonitosti izdane odločbe.
Tožnik z navedbami, s katerimi utemeljuje kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, ne prepriča. Zakaj naj bi bilo sodno varstvo, ki ga dajejo določbe 350. a člena ZBan-1, navidezno oziroma neučinkovito ne utemelji in tudi ne navede razlogov, zaradi katerih bi nastanka oziroma višine nastale škode v navedenem (pravdnem) postopku ne bi bilo mogoče dokazati. Sodišče zato ni sledilo navedbam tožnika o neustavnosti zakonske ureditve in njegovemu predlogu za vložitev zahteve za presojo ustavnosti pred Ustavnim sodiščem.
ZUP člen 87, 87/3, 87/4. ZUS-1 člen 28, 29, 29/3, 36, 36/1, 36/1-2.
vročitev drugostopenjskega akta - rok za vložitev tožbe - vložitev tožbe pri nepristojnem organu - fikcija vročitve - nevednost stranke - očitna pomota stranke - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Glede na to, da je bila tožeča stranka v pravnem pouku drugostopenjske odločbe izrecno poučena o roku, v katerem je treba vložiti tožbo, ter o tem, kam jo je treba vložiti (vključno z naslovom sodišča), vložitve tožbe pri nepristojnem organu ni mogoče pripisati nevednosti stranke, prav tako pa ne gre za očitno pomoto. Tožba je bila vložena po izteku roka iz 28. člena ZUS-1, zato je sodišče ni moglo sprejeti in obravnavati po vsebini, temveč jo je moralo kot prepozno zavreči.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh
Izpolnjevanje finančnega pogoja samo po sebi še ne daje pravice do brezplačne pravne pomoči, saj mora prosilec v skladu z določbami ZBPP za to izpolnjevati tako finančni pogoj kot objektivni kriterij, ki je opredeljen v 24. Členu ZBPP.
Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 člen 3, 3/2. ZUS-1 člen 32, 32/2.
mednarodna zaščita - za obravnavanje prošnje odgovorna država članice eu - predaja prosilca odgovorni državi članici eu - predaja prosilca hrvaški - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - upravni spor - začasna odredba
Drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe sicer omogoča, da če prosilca za mednarodno zaščito v določeno državo ni mogoče vrniti, prošnjo obravnava Slovenija. Vendar to velja za tiste primere, kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V konkretnem primeru te okoliščine niso podane, saj po mnenju sodišča v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in ne nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožnik pa tudi ni predložil nobenih dokazov za to, da ga hrvaške oblasti ne bi bile sposobne ustrezno zaščititi pred napadi nasprotnikov njegove vere.
Kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočnostjo te sodbe, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Republiki Hrvaški. Če bi bil nato sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se ta zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji, saj se tožnik ne bi več nahajal tu. S tem pa bi bila kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva. Poleg tega po oceni sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi.
spletne igre na srečo - nadzor nad prirejanjem iger na srečo - prirejanje spletnih iger na srečo brez koncesije vlade - neizvršitev odločbe o prepovedi prirejanja iger na srečo - omejitev dostopa do spletnih strani - paricijski rok
S predlogu priloženo odločbo so zatrjevana dejstva – da je zavezancu z izvršljivo odločbo prepovedano prirejanje iger na srečo v Republiki Sloveniji, ker te prireja brez koncesije vlade, in da zavezanec te odločbe ne izvrši – dokazana. Ta dejstva pa predstavljajo dejansko podlago, ki glede na določbo 107.a člena ZIS dopušča sodišču, da ponudniku storitev informacijske družbe odredi omejitev dostopa do spletne strani, preko katere se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade. Namen ukrepa namreč ni onemogočitev dostopa uporabnikom do spletne strani, kjer se prirejajo igre na srečo, temveč omejitev dostopa oziroma njegova otežitev. Kot primeren rok, katerem bo nasprotna stranka mogla izvesti naloženi ukrep, je sodišče tako določilo rok 15 dni od pravnomočnosti sklepa.
Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 člen 3, 3/1, 13, 13/1, 21, 21/3. ZUS-1 člen 32, 32/2.
mednarodna zaščita - za obravnavanje prošnje odgovorna država članica EU - upravni spor - začasna odredba
Toženka je utemeljeno zaključila, da je tožnik v Republiko Hrvaško vstopil na nezakonit način iz tretje države. Tako je imela podlago, da je ob upoštevanju določbe prvega odstavka 21. člena Dublinske uredbe pristojnemu organu Republike Hrvaške posredovala prošnjo za sprejem prosilca (tožnika). Republika Hrvaška je na zahtevek odgovorila in potrdila sprejem odgovornosti za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Toženka je tako z izpodbijanim sklepom utemeljeno odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za vsebinsko obravnavo njegove prošnje.
Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se ta zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji. Tožnik se namreč ne bi več nahajal tu in četudi bi bil nato sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženki v ponovno odločanje, si s tem tožnik svojega položaja ne bi mogel več izboljšati. S tem pa bi bila kršena njegova pravica do sodnega varstva, ki se lahko uresničuje le pod pogojem, da je tako sodno varstvo učinkovito. Poleg tega po oceni sodišča izvršitev izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi.