vročanje - osebno vročanje - vročanje z javnim naznanilom - vročanje naslovniku v tujini - pooblaščenec za sprejem sodnih pisanj - začasni zastopnik za sprejem pisanj - vročanje z objavo na oglasni deski organa - pravočasna pritožba
Toženkino razlogovanje, da je organ imel alternativno izbiro med postopanjem po 89. in 92. členu ZUP, v obravnavanem primeru ni pravilno. Ob navajanju, da gre za alternativni možnosti, davčni organ spregleda, da se četrti odstavek 89. člena nanaša specifično na situacijo, ko se v tujini nahaja stranka, medtem ko se drugi odstavek 92. člena nanaša splošno na vročanje osebam, ki so v tujini (pri čemer se v upravnih zadevah ne vroča vselej strankam, temveč tudi drugim osebam); poleg tega pa četrti odstavek 89. člena določa način, na katerega organ mora postopati (mu je treba ob vročitvi prvega dokumenta naložiti, naj...), drugi odstavek 92. člena pa določa možnost, ki jo organ ima (lahko vroča...). Davčni organ bi moral, potem ko je tožnik preklical pooblastilo svojemu prvemu pooblaščencu, tožnika ob vročitvi prvega dokumenta pozvati, naj v postavljenem roku imenuje vsaj pooblaščenca za vročitve z opozorilom, da mu bo ta oz. začasni zastopnik sicer postavljen po uradni dolžnosti.
dohodnina - odmera dohodnine - oddajanje premoženja v najem - izvor premoženja - gotovina - dokazovanje - pisna dokumentacija - dokaz z zaslišanjem prič - vnaprejšnja dokazna ocena
Iz besedila določbe 77. člena ZDavP-2 izhaja, da nelistinski dokazi, kot npr. zaslišanje stranke ali priče niso izključeni, na kar kaže dikcija navedene določbe, da se trditve „praviloma“ dokazujejo z naštetimi listinskimi dokazi. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi pa je predvidena ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni ali je nepopoln. Vrsta dokaznih sredstev je odvisna od narave spora. Zavrnitev navedenega predlaganega dokaznega predloga je davčni organ v konkretnem primeru utemeljil s sklicevanjem na verodostojne listine (na pisne dokaze) in s tem posameznim vrstam dokazov dal pomen, ki iz ZDavP-2, ZUS-1 in Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne izhaja, s čimer je sprejel vnaprejšnjo dokazno oceno.
mednarodna zaščita - status begunca - politično prepričanje kot razlog preganjanja - prosilec iz Irana - splošna verodostojnost - dokazna ocena - lažno prikazovanje razlogov za azil - status subsidiarne oblike zaščite
Toženka je ugotovila, da tožnik ni splošno verodostojen in mu ni verjela, kar je natančno in obširno obrazložila. Glede na tožnikovo zavestno podajanje lažnih in zavajajočih izjav glede razloga preganjanja, večje število neskladnih potrdil o domnevnem simpatizerstvu s Kurdsko demokratsko stranko, zavlačevanje s predložitvijo izvirnikov dokumentov in tožnikovo zapustitev (varne) Slovenije po prvi vloženi prošnji, je tudi po presoji sodišča pravilno presodila, da tožnika ni mogoče opredeliti za splošno verodostojnega, zato se niti ni bila dolžna opredeliti do vsake posamične izjave in ni utemeljen tožbeni očitek, da ni zavzela stališča v zvezi z določeno tožnikovo izjavo.
Tudi po presoji sodišča, je na podlagi izvedenega dokaznega postopka odločitev toženke, da tožnik ni individualno in konkretno dokazal strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti političnemu prepričanju zaradi simpatizerstva s Kurdsko demokratsko stranko, s tem pa tudi ne dogodkov, ki bi jim bil v Iranu podvržen zaradi takega udejstvovanja, pravilna.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči - očitno nerazumna zadeva
Sodišče organu za BPP pritrjuje, da revizija zoper sklep, izdan v postopku upravnega spora, ni dovoljena (izjemo določa le za sklep o ničnosti 95. člen ZUS-1), in da je glede na to v okviru presoje dodelitve BPP treba upoštevati, da tožnik s predlogom za dopustitev revizije nima verjetnega izgleda za uspeh, kar pa je razlog za presojo zadeve kot očitno nerazumne in razlog za zavrnitev BPP (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP v zvezi s tretjim odstavkom tega člena).
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Azilni dom je samovoljno zapustil 23. 1. 2022 in se vanj ni vrnil. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2. ZIUZEOP člen 100h. ZS člen 83, 83/3, 83/3-9.
izdaja gradbenega dovoljenja - nujna zadeva - tek rokov - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Da gre v konkretni zadevi za nujno zadevo, izhaja iz takrat veljavnega 100.h člena ZIUZEOP, po katerem se je za vse sodne postopke, ki bi tekli na podlagi uveljavljanja pravic do pravnega varstva v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja po tem zakonu, štelo, da gre za nujne in prednostne zadeve. Postopki izdaje gradbenega dovoljenja po tem zakonu (ZIUZEOP) niso bili vsi postopki izdaje gradbenega dovoljenja, ampak le integralni postopki, tj. postopki izdaje gradbenega dovoljenja za objekte z vplivi na okolje, kot to smiselno izhaja iz celotnega 23.A poglavja ZIUZEOP, naslovljenega Gradnja objektov.
Da gre v konkretnem primeru za spor v zvezi z odločitvijo o stroških, nastalih v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt z vplivi na okolje, med strankama – upoštevaje njune navedbe in izpodbijani sklep – ni sporno. Po presoji sodišča pa se za nujno zadevo v skladu s 100.h členom ZIUZEOP šteje tudi sodni postopek v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, nastalih v integralnem postopku, saj gre tudi v tem primeru za sodni postopek, ki bi tekel na podlagi uveljavljanja pravic do pravnega varstva v postopku izdaje gradbenega dovoljenja po ZIUZEOP. Tudi (konkretna) odločitev o stroških je bila namreč sprejeta v integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja in je akcesoren del odločitve o glavni stvari. Široko in jasno zastavljena dikcija citiranega člena ZIUZEOP tako ne omogoča drugačnega stališča, ki bi prebilo njeno jezikovno razlago. Prav tako pa bi drugačno stališče v neenakopraven položaj postavilo udeležence drugih integralnih postopkov, kjer bi organ o stroških odločil skupaj s samo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za objekt z vplivi na okolje.
V skladu z novejšo sodno prakso je treba v zvezi s sodnim varstvom pri razrešitvah oseb s funkcij ali vodstvenih položajev v organih ali osebah javnega prava s strani nosilcev oblasti, v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je zoper oblastveno odločitev o razrešitvi posameznika, ki je bil na tako funkcijo ali položaj imenovan ali izvoljen, z zakonom vzpostavljeno sodno varstvo. V takem primeru lahko ta oseba varuje v upravnem sporu svoj pravni interes, da v njeno opravljanje funkcije oziroma vodstvenega položaja ni nezakonito poseženo.
Izpodbijani sklep nima razlogov o tem, zakaj je prišlo do razrešitve članov agencije in tako nima vsebine, ki bi lahko bila predmet presoje zakonitosti in s tem predmet upravnega spora.
Kljub temu, da je nesporno, da cesta in odlok o kategorizaciji obstajata, organ ni mogel brez zahteve stranke odločati o razlastitvi po drugem postopku, npr. po ZUreP-1. Postopki razlastitve so predlagalni postopki in se ne vodijo po uradni dolžnosti. Vlagateljica zahteve za razlastitev je bila RS, ki je z vložitvijo zatrjevala, da ji pripada pravica do lastništva spornih parcel na podlagi ZJC-B. Vlagateljica s svojim zahtevkom, ki je bil ob uveljavljanju pravice utemeljevan na določeni pravni podlagi, razpolaga, organ pa ni dolžan na podlagi načela materialne resnice (8. člen ZUP) raziskovati, ali pripada vlagateljici enaka pravica tudi na drugih pravnih podlagah, in v tej zvezi po uradni dolžnosti ugotavljati dejansko stanje. Tožbeni ugovori v smeri, da bi bilo treba odločiti o razlastitvi po drugih podlagah, so zato neutemeljeni, kljub temu da sodišče soglaša s tožnikom, da je nujno sedanje nepravno stanje, ko obstaja zaradi zgrajene državne ceste tožniku le gola lastninska pravica, urediti.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Na tožniku je trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Tožnik ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Hrvaške, ki je prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.
Dublinska uredba III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve pa tožnik s svojimi navedbami tudi po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (na primer Sodišča EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek na Hrvaškem kot kritičen) pa toženi stranki dejstva, ki se domneva, ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati.
davčna izvršba - prisilna izterjava davčnega dolga - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
Tožnik ne more uspeti z ugovori v smeri, da je plačilni nalog neupravičen in da ne bi smel biti izdan. S pritožbo (in posledično s tožbo) zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Izvršilni naslov je mogoče izpodbijati z za posamezne vrste izvršilnih naslovov predvidenimi, samostojnimi pravnimi sredstvi.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZIKS-1 člen 48, 49, 74, 75, 76. Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (2019) člen 20, 51, 58, 58/5, 65.
izvrševanje kazenskih sankcij - premestitev obsojenca - premestitev obsojenca v zavod za prestajanje kazni zapora s strožjim režimom - začasna odredba - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Zmanjšano število oziroma obseg ugodnosti, ki jih za tožnika pomeni prestajanje kazni v strožjem režimu, po presoji sodišča samo po sebi ne more predstavljati nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škoda, kot to zatrjuje tožnik. Težko popravljiva škoda je resna škoda, ki mora presegati tisto stanje, ki pomeni sam učinek izvršitve upravnega akta. V nasprotnem primeru bi se namreč z institutom začasne odredbe zaobšla splošna ureditev, po kateri vložena tožba ne zadrži izvršitve izpodbijanega akta. Te škode pa tožnik niti ne zatrjuje in zato tudi ne dokaže, v čem bi mu tako zmanjšan obseg ugodnosti nenadomestljivo škodil.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj za brezplačno pravno pomoč - očitna nerazumnost zadeve
Po ustaljeni sodni praksi pomanjkljivosti pritožbe, ki jo prosilec vloži sam, ni mogoče odpraviti in je taka pritožba nedovoljena. Četudi bi tožnik naknadno predložil odvetniško pooblastilo, pritožbe, ki jo je vložil sam, ne bi bilo mogoče šteti za pritožbo, vloženo po odvetniku, in bi bila pritožba zavržena kot nedovoljena. Če bi odvetnik vložil novo pritožbo, pa bi se le-ta zavrgla kot prepozna, ker se je že iztekel pritožbeni rok.
brezplačna pravna pomoč - obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči - pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje - izrek odločbe - določnost izreka
Toženka lahko skladno z določbami 26. in 28. člena ZBPP določi obliko in obseg dodeljene BPP. Obliko in obseg dodeljene BPP mora določiti z odločbo, s katero ugodi prošnji (tretji odstavek 37. člena ZBPP), in sicer v izreku te odločbe. Izrek je namreč tisti del odločbe, s katerim se odloči o predmetu postopka in vseh zahtevkih strank ter ki edini postane dokončen, pravnomočen in izvršljiv, zato mora biti določen. Za ugotovitev, v kakšni obliki in obsegu je bila (že) dodeljena BPP, je torej bistven izrek odločbe o dodelitvi BPP; mimo njega oziroma v nasprotju z njim oblike in obsega dodeljene BPP ni mogoče širiti.
ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 157, 157/1, 157/2.
osnovna šola - redno šolanje - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - oblastno ravnanje - upravni spor - varstvo ustavnih pravic - poseg v človekove pravice - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe
Sodišče meni, da delovanje tožene stranke v obravnavani zadevi niti z vidika splošne opredelitve njenih nalog, ki so podrejene ciljem izobraževanja, niti z vidika ravnanja v konkretnem primeru ne ustreza značilnostim oblastvenega delovanja. Njeno (sporno) dejanje je bilo namreč neformalizirano, usmerjeno v opozorilo glede spoštovanja zapovedi testiranja.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - individualizacija
Tožnikove individualne okoliščine izkazujejo znatno nevarnost, da tožnik v Republiki Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Tožnikova zapustitev Hrvaške, nezakonito prehajanje mej, vključno s Slovenijo, dejstvo, da bi po lastni izjavi tožnik počakal v Sloveniji le, če bo zanj poskrbljeno (da bo dobil stanovanje in delo), dokazujejorealno, neposredno nevarnost pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območju azilnega doma.
Na navedbe v tožbi, ki se ne nanašajo na izpodbijani upravni akt, temveč na sam izvršilni naslov, sodišče ni odgovorilo, saj sodišče odloči le o predmetu upravnega spora in ne more posegati na odločbe iz predhodnega upravnega postopka. Že v pritožbi zoper prvostopni upravni akt, izdan v izvršilnem upravnem postopku, pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe (izvršilnega naslova), ki se izvršuje (prvi odstavek 292. člena ZUP).
Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 54.
Izjava o resničnosti navedbe tožnice, da operacija ni vključena v operativni program in ni predmet sofinanciranja iz Kohezijskega sklada, zagotavlja izvedbo zahteve, vsebovane v točki 3.b) 54. člena Uredbe št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999, po kateri lahko prejema projekt v obdobju upravičenosti pomoč skladov v okviru samo enega operativnega programa naenkrat. Namen te določbe je preprečiti t.i. dvojno oziroma večkratno financiranje operacij iz različnih skladov oziroma sredstev evropske kohezijske politike preko sprejetih in potrjenih operativnih programov.
Načelo lojalne (skladne) razlage zahteva, da nacionalno sodišče ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo uveljavljenih metod razlage stori vse, kar je v njegovi pristojnosti, da zagotovi polni učinek prava Evropske unije in doseže rešitev v skladu z njegovim namenom.
dohodnina - odmera dohodnine - državljan zaposlen v Avstriji - konvencija o izogibanju dvojnem obdavčevanju - delo v tujini - rezident - izvedba dokazov v davčnem postopku - pravica do izjave
Iz upravnega spisa izhaja, da je bila tožeča stranka seznanjena zgolj z povzetkom poizvedb v obvestilu, poizvedbe v izvorni obliki dokumenta pa ji niso bile vročene, čeprav so bile v postopku uporabljene in se upravni organ na njih sklicuje. S tem je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave in storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka.
Glede uporabe materialnega prava sodišče ugotavlja, da upravna organa nedosledno uporabljata pojem „pri opravljanju državnih funkcij“, ki ga angleška različica Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje ne vsebuje, to pa pomeni, da se organ nanj ne sme sklicevati.
Tožeča stranka utemeljuje vložen predlog za obnovo postopka na hipotetični situaciji, da bi katera od strank, vložila izredno pravno sredstvo zoper sodbo Upravnega sodišča RS št. II U 486/2016-46 z dne 7. 11. 2018 in bi v primeru uspeha z njim, predmetno gradbeno dovoljenje ponovno stopilo v veljavo. Na takšnih hipotetičnih dejanskih okoliščinah pa predloga za obnovo postopka ni mogoče utemeljiti, zato tožeča stranka s tožbenimi navedbami ne more biti uspešna. Kolikor bi se navedena hipotetična situacija realizirala, pa bi bilo glede na takrat nastale okoliščine treba presojati tudi dopustnost rednih in izrednih pravnih sredstev.
Po upravno sodni praksi predstavlja komunalni prispevek namensko dajatev, ki je vezana na realizacijo gradnje. Če do gradnje ne pride, komunalni prispevek pripada ustreznemu upravičencu, to je investitorju, na katerega se glasi, ali se je glasilo gradbeno dovoljenje, v zvezi s katerim je bil plačan komunalni prispevek. V primeru naknadne spremembe lastništva nepremičnin, na katerih je dovoljena gradnja, je do vračila plačanega komunalnega prispevka upravičen tudi novi lastnik oziroma investitor, na katerega se glasi spremenjeno gradbeno dovoljenje.
Vprašanje veljavnosti gradbenega dovoljenja predstavlja samostojno dejansko in pravno vprašanje, na katerega je dolžan občinski upravni organ odgovoriti na podlagi celovite presoje vseh dokazov, izvedenih v ugotovitvenem postopku, v katerem mora pred odločitvijo ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in stranki omogočiti, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi.
Tožniku v upravnem postopku ni bila dana možnost izjave in dokazovanja resničnosti svojih navedb. Upravna organa sta v postopku odločila izključno na podlagi listinskih dokazil (listin, sestavljenih v okviru inšpekcijskega postopka ter potrdila Upravne enote o prijavi investitorstva), ki sta jih pridobila, ne da bi se opredelila do navedb in predloženih dokazov tožnika, v postopku pa tudi nista razpisala ustne obravnave, ki bi bila glede na naravo upravne stvari in glede na navedbe tožnika po presoji sodišča koristna za razjasnitev zadeve. S tem tožniku v postopku ni bila dana možnost, da dokaže (npr. s predlaganim zaslišanjem prič, z ogledom...) resničnost svojih trditev o prenehanju veljavnosti gradbenega dovoljenja še pred prenosom lastništva nepremičnin.