Gradbeno dovoljenje v svojem izreku izrecno določa, da objekt ne bo imel priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture. Posledično bi bila odmera komunalnega prispevka v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem.
Tožnik z vložitvijo zahteve ni uveljavljal pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist, saj je vložil zahtevo za pridobitev potrdil o opravljenih PDI glede sodnic, ki so odločale o njegovi pritožbi pred Višjim sodiščem v Kopru. V takšnem primeru je za procesno dopustnost vloge dovolj, da vlagatelj zahteve zatrjuje (kot smiselno izhaja iz njegove vloge), da gre za njegovo (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če tožena stranka ugotovi, da mu ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora na podlagi relevantnih pravnih norm glede na ugotovljeno dejansko stanje stranke o tožnikovi pravici meritorno odločiti z odločbo (prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje stvarne legitimacije je tako vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.
Za primere rudarske dejavnosti (torej tudi za vprašanje podaljšanja časa veljavnosti rudarske pravice) se mora uporabiti ZRud-1 kot specialni zakon, ki ureja področje rudarstva. Na navedeno ne vpliva sprejetje kasnejšega ZUreP-3, saj njegov 282. člen ZUreP-3 ni zapisan kot splošno pravilo, kar bi preko argumenta kronologije lahko omogočalo njegovo uporabo namesto specialnejšega ZRud-1.
Podrejanje pravnemu redu RS je nedoločen pravni pojem. Nedoločeni pravni pojmi so na področju upravnega prava po svoji pravni naravi oblika zakonskega urejanja, s katero zakonodajalec upravi prepusti vsebinsko opredelitev pomena takega pojma. Sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno lahko poseže samo, če je pri tem uprava prestopila meje dovoljenega, torej prekoračila zakonski okvir razlage nedoločenega pravnega pojma. Ocena o obstoju domneve, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS je torej primarno prepuščena organu, ki odloča o izdaji dovoljenja, ta pa jo mora posebej obrazložiti. Pri tem upravni organ ne sme ugotavljati le dejstev, ki bi morebiti lahko vodila do zaključka, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu. Upravni organ namreč veže načelo materialne resnice, kar pomeni, da mora ugotoviti resnično dejansko stanje in vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev.
Pravni interes in s tem aktivna legitimacija za uveljavljanje ničnosti se presoja v okviru vprašanja, ali ničnostni razlog lahko posega v pravni položaj osebe, ki se nanj sklicuje, kar pomeni, da mora morebiti ugotovljena ničnost odločbe neposredno vplivati na izboljšanje pravnega položaja te osebe.
Pravno upošteven je tisti interes, za katerega je v konkretnem primeru ugotovljeno, da je oseben, neposreden in utemeljen v določeni pravni normi.
Bistvo pravnega interesa je, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. Sklicevanje na pravice ali koristi, ki jih ne urejajo materialni predpisi, pa ne utemeljuje pravnega, ampak dejanski interes. Dejanski interes je položaj, ko posameznik na podlagi materialnega predpisa nima individualno določene pravice, temveč se sklicuje na splošni oziroma javni interes.
Vpliv na poslovanje tožničine lekarne v smislu njenega poslovnega rezultata poslovanja je dejanski interes, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka, saj ZLD-1 tožnici kot koncesionarki ne daje pravice, da bi na območju občine, ki ji je podelila koncesijo, imela izključno pravico izvajati lekarniško dejavnost na njenem območju.
Izkaz višine stroškov ne predstavlja nemogoče zahteve, saj bi tožnik, ki očitno meni, da blagajniški prejemki obstajajo, le-te lahko pridobil na isti način kot organ in s tem izkazal višino stroškov in investicij, ki naj bi jih plačal sam. Tožnik tega ni storil, prav tako pa ni pojasnil zakaj tega ne more storiti (denimo, da je poskušal pridobiti izpiske, pa mu jih družba ni posredovala ipd.). Ob tem pa niti ZDavP-2 niti ZUS-1 ne vsebujeta dokaznega pravila (in dubio), ki bi v primeru nejasnosti omogočal izid ugotovitve dejstev v korist ene od strank.
Načelo materialne resnice iz ZUP, po katerem ima organ uradno dolžnost ugotavljati dejstva pomembna za odločitev, ne pomeni, da mora organ po uradni dolžnosti pozivati stranke k uporabi določenih pravnih institutov, ki niso predmet obravnavanega zahtevka.
Obveznost poziva na dopolnitve se nanaša na dopolnitev konkretnega zahtevka, ne pa na uporabo alternativnih pravnih poti, ki jih stranka ni uporabila.
V upravnem postopku odločanja o BPP velja preiskovalno načelo po 7. členu ZUP, kar pomeni, da mora organ po uradni dolžnosti ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev.
Določila o obnovi postopka (260. - 272. člen ZUP) že po zakonu ne predvidevajo možnosti uporabe skrajšanega postopka.
Ali je razlika sorazmerna glede na različne pravne položaje stavbnih zemljišč, ki se po namenu uvrščajo pod B. in C., za razliko od stavbnih zemljišč, ki se uvrščajo pod ostale namene, sodišče ne more preizkusiti, saj se toženka do tega ugovora ni opredelila. Po 214. členu ZUP mora obrazložitev odločbe med drugim vsebovati razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Ker preizkus tega ugovora torej ni mogoč, je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.