ZUreP-2 člen 192, 192/2, 193, 194, 194/1. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
razlastitev - javna korist - namen razlastitve - test sorazmernosti - neobrazložena odločba
Iz izpodbijane odločbe, niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, v čem naj bi bila izkazana realna, konkretna in določna javna korist za gradnjo nogometnega igrišča na območju, ki zajema tudi tožnikovo nepremičnino. Upravni organ namreč povsem posplošeno navaja naraščajoče potrebe po gradnji nogometne športne infrastrukture, češ da število igralcev nogometa narašča in da primanjkuje kapacitet za zagotovitev izvajanja letnega programa športa za nogometne klube v občini D. Navedenih ugotovitev v ničemer ne konkretizira, saj ne navede nobenih podatkov, ki bi te ugotovitve podpirali in utemeljevali, temveč se zgolj na povzet posplošen način sklicuje na navedbe stranke z interesom. Na podlagi tako splošnih navedb pa obstoja konkretne javne koristi, ki bi utemeljevala poseg v tožnikovo lastninsko pravico, ni mogoče preizkusiti.
Razlastitev je dopustna le ob izkazani konkretni javni koristi. To pomeni, da je razlastitev mogoče dopustiti le, če je potrebna zaradi gradnje konkretnega objekta, ki ima dopusten razlastitveni namen iz 193. člena ZUreP-2. Če načrtovana gradnja ni izvedljiva oziroma ni dopustna, potem javna korist za razlastitev očitno ne more biti izkazana.
ZEN člen 26, 26/2, 31, 32, 35, 35/1, 36, 40, 40/2. ZUP člen 80, 80/2, 169, 169/1, 171, 171/1. Pravilnik o evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (2018) člen 28, 28/1, 28/4, 28/5, 28/9, 28/10.
postopek ureditve meje - evidentiranje meje - spor o poteku meje - ureditev meje - zapisnik o mejni obravnavi
Ker iz dokaznega postopka izhaja, da tožnika kot lastnika zemljišča geodet sploh ni upošteval, da lastniki sosednjih zemljišč niso bili pozvani k temu, da pokažejo svojo mejo, temveč je geodet zgolj zabil mejnike, kjer je sam ocenil, da poteka meja, ter da lastniki niso bili opozorjeni na posledice, če svoje meje ne pokažejo, zapisnik pa jim tudi ni bil prebran pred podpisom, je po presoji sodišča zapisnik nepravilno voden in podpis takšnega zapisnika za udeleženca mejne obravnave ne more imeti pravnih učinkov, kot bi jih imel podpis na zapisniku, ki bi ustrezal zahtevam za javno listino.
ZSDH-1 člen 21, 21/3, 21/3-3, 21/6. ZIntPK člen 4, 4-3, 27, 27/1. ZUP člen 154.
korupcija - ugotovitve o konkretnem primeru - član nadzornega sveta - minister - prenehanje funkcije - kršitev pravil postopka - ustna obravnava - zavrnitev dokaza - vnaprejšnja dokazna ocena
Toženka ni sledila tožnikovemu dokaznemu predlogu, da kot priči zasliši G. G. in H. H. z obrazložitvijo, da za namen razjasnitve dejanskega stanja ni potrebno.
Ker G. G. in H. H. nista sodelovali pri omenjenem glasovanju, po mnenju toženke razgovor z njima ne bi doprinesel k razjasnitvi zadeve, dokazni predlog pa tudi ni konkretiziran. Po presoji sodišča toženka dokazni predlog za zaslišanje predlaganih prič G. G. in H. H. toženka ni zavrnila iz zakonsko dopustnih razlogov.
Za upravni postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in so dokazi vsebinsko presojeni, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili dokazi izvedeni. Toženka se je v predmetni zadevi vnaprej opredelila o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu dokaznega predloga zaslišanja prič G. G. in H. H. na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Zavrnitev dokaznih predlogov strank se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, kot je po presoji sodišča storila toženka v obravnavanem primeru in kot to utemeljeno ugovarja tudi tožnik v tožbi.
ZBPP člen 40, 40/6. ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3. ZUP člen 42, 42/1, 43, 143, 229, 229/2.
brezplačna pravna pomoč - stroški odvetnika - stranka v upravnem postopku - stranski udeleženec v upravnem postopku - aktivna legitimacija - pravni interes - upravičenec do brezplačne pravne pomoči - procesne predpostavke za vložitev tožbe
Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je imela položaj stranke v obravnavanem samostojnem upravnem postopku odmere nagrade in potrebnih izdatkov odvetnica, ki je izvajalka BPP. Postopek se je začel na zahtevo odvetnice s tem, ko je pravočasno vložila napotnico s priloženim stroškovnikom, kar med strankami ni sporno. To pomeni, da tožnik v obravnavanem upravnem postopku vse do nastopa dokončnosti izpodbijanega sklepa ni imel položaja stranke, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu.
Tožnik bi torej moral v obravnavanem primeru za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. členu 260. člena ZUP.
Sodišče še ugotavlja, da četudi bi tožnik v upravnem postopku imel položaj stranskega udeleženca, bi moralo sodišče njegovo tožbo zavreči, saj tožnik po vsebini ugovarja le zavrnilnemu delu izpodbijanega sklepa, za kar pa nima pravnega interesa.
ZIntPK člen 13, 13/4, 21, 21/3, 27, 27/1. ZUP člen 154, 154/1, 164, 164/2, 165, 165/1. ZSDH-1 člen 48, 48/2.
korupcija - Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - ugotovitve o konkretnem primeru - minister - prenehanje funkcije - član nadzornega sveta - kršitev pravil postopka - pravica do izjave - ustna obravnava - zavrnitev dokaznega predloga
Do dokaznih predlogov strank v postopku se mora upravni organ opredeliti in jih dokazno presoditi, če se podani pravočasno, substancirano in se z njimi dokazuje relevantna dejstva, pri čemer imajo vsa dokazna sredstva enako dokazno moč. Ko stranka v postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je upravni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Toženki ni potrebno izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. Dokazni predlog je bil podan pravočasno, substancirano, za dokazovanje relevantnih dejstev. Toženka ga je neutemeljeno v 11. točki obrazložitve izpodbijanega akta zavrnila kot nekonkretiziranega. Toženka bi morala opraviti ustno obravnavo in na njen izvesti zaslišanje tožnika in predlaganih prič ter tožniku omogočiti, da se o dokazih in navedbah prič izjasni, po potrebi pa tudi izvesti soočenje.
Za upravni postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in so dokazi vsebinsko presojeni, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili dokazi izvedeni. Toženka se je v predmetni zadevi vnaprej opredelila o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu dokaznega predloga zaslišanja prič E. E. in F. F. na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Zavrnitev dokaznih predlogov strank se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, kot je po presoji sodišča storila toženka v obravnavanem primeru in kot to utemeljeno ugovarja tudi tožnik v tožbi.
ZSRR-2 člen 31, 31/1, 31/2, 31/3, 31/4, 31/8, 31/9. ZUP člen 6, 6/1. URS člen 2, 14, 22, 23, 25. Uredba o karti regionalne pomoči za obdobje 2022-2027 (2022) člen 2, 2/5.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - uporaba materialnega prava - pravilna uporaba materialnega prava - državna pomoč - odstop od načela zakonitosti - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo - načelo enakosti pred zakonom - načelo enakega varstva pravic - učinek ex nunc - vezanost organa na pravno mnenje sodišča
Kolikor gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, sodišče meni, da mora organ (v skladu z načelom zakonitosti) v ponovnem postopku odločiti po (novem) veljavnem predpisu, razen če bi bilo glede na naravo upravne zadeve treba uporabiti prej veljavni materialni predpis ali če bi v novem materialnem predpisu bilo določeno, da je v takem primeru treba uporabiti prej veljaven materialni predpis.
Že ta okoliščina kaže na to, da organ v času ponovnega odločanja (7. 9. 2022) v materialnem predpisu ni imel podlage za odločanje po prej veljavni Uredbi za obdobje 2014 - 2021, in torej za odstop od načela zakonitosti. V Uredbi 2022 - 2027 namreč ni določbe, da se za vloge, vložene pred njeno uveljavitvijo, uporabljajo še določbe Uredbe 2014 - 2021. Tako da je po mnenju sodišča glede na namensko metodo in logiko stvari treba citirane določbe 31. člena ZSRR-2 razlagati v pomenu, da se pri odločanju o upravičenosti do pomoči uporabi vsakokratno veljavno uredbo.
ZUP člen 140. ZBPP člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1, 6/3, 6/3-c.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - prekrškovni postopek - prekluzija - poziv za dopolnitev vloge - objektivni pogoj za dodelitev bpp
Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno presodila, da je bila tožnikova prošnja z dne 2. 7. 2024 materialno nepopolna v smislu drugega odstavka 140. člena ZUP, saj je vsebovala le navedbo, da se prosi za BPP za sestavo in vložitev zahteve za sodno varstvo in zastopanje pred sodiščem prve stopnje. Temu tožba prepričljivo in z vidika 140. člena ZUP niti ne oporeka.
Tožnik oziroma njegov pooblaščenec ni konkretno navedel okoliščin, na podlagi katerih gre sklepati, da tožnik nima ustreznega znanja in da ni zmožen lastnega zastopanja v postopku. Šele v tožbi se je tožnikov pooblaščenec konkretneje skliceval na tožnikove osebne okoliščine (da nima dokončane osnovne šole, da ne zna in ne more uporabljati računalnika, ker nima elektrike), ki da utemeljujejo potrebo po kvalificirani pravni pomoči v prekrškovnem sodnem postopku, vendar je tožnik s temi navedbami v upravnem sporu prekludiran, saj ni pojasnil, zakaj jih ni navedel že v upravnem postopku, konkretneje v odgovoru z dne 15. 7. 2024.
Tožena stranka je pravilno upoštevala, da gre za prekrškovni postopek (ne kazenski), v katerem je bila tožniku izrečena globa v skupni višini 240,00 EUR, kar tudi po presoji sodišča ne kaže na resnejšo kršitev in veliko težo zagrožene kazni. Tega ne zatrjuje niti tožnik, razen v kolikor navede, da mu po ZP-1, če globe ne bo plačal (te pa ne more plačati, ker je prejemnik denarne socialne pomoči), grozi nadomestitev denarne globe z zaporno kaznijo. Že tožena stranka je navedla, da če tožnik globe ne more plačati, je možna nadomestitev z delom v splošno korist (19.a, 192.a in 192.b člen ZP-1) ali obročno odplačilo (18. člen ZP-1), vsekakor pa sodišče pripominja, da se izrek nadomestnega zapora izvede po posebnem postopku (gl. 192.a - 192.č ZP-1) in ne avtomatično ob neplačani globi, zato tudi argument o grožnji odvzema prostosti tožniku sam po sebi ni dovolj utemeljen.
ZUP člen 213, 213/1, 214, 214/1, 214/1-4, 237, 237/1, 237/1-4.
brezplačna pravna pomoč - neskladje med izrekom in obrazložitvijo - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče je tožbi ugodilo, ker se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka v zvezi s 4. točko prvega odstavka 237. člena ZUP). Podano je namreč neskladje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe, glede vprašanja, kaj v obravnavani zadevi predstavlja zahtevek tožnika, o katerem bi tožena stranka morala odločiti. Jasna in določna opredelitev zahtevka stranke v upravni odločbi je namreč nujna, saj se v izreku upravne odločbe odloči o predmetu postopka in o zahtevku oziroma o vseh zahtevkih stranke (prvi odstavek 213. člena ZUP). Poleg tega pa obrazložitev izpodbijane odločbe ni sestavljena skladno z določbo četrte točke prvega odstavka 214. člena ZUP, po kateri bi moral organ za brezplačno pravno pomoč, ob upoštevanju določbe drugega odstavka 34. člena ZBPP, postopati in navesti določbe predpisov, na katere se odločba opira.
upravna izvršba - inšpekcijsko nadzorstvo - pravica stranke do izjave - kršitev pravil postopka
Zakonite odločbe v inšpekcijskem postopku ni mogoče izdati, ne da bi bila ugotovljena dejstva in okoliščine, na katera zakon ali podzakonski predpis navezuje določene pravne posledice in ne da bi bila strankam dana možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice oz. pravne koristi. Z uspehom dokazovanja oz. z ugotovitvami inšpekcijskega postopka je potrebno stranko seznaniti pred izdajo inšpekcijske odločbe.
Tožniku je bilo prvo mnenje komisije vročeno šele z izpodbijano odločbo. V pritožbi je tožnik uveljavljal razloge glede neseznanitve z mnenjem in glede same vsebine tega mnenja. Do teh ugovorov se drugostopenjski organ v svoji odločbi ni opredelil. Skliceval se je le na novo pridobljeno mnenje komisije, ki pa ga ponovno ni dal tožniku v izjasnitev pred izdajo drugostopenjske odločbe. Ker organ tožniku še pred izdajo odločbe ni vročil vsega za odločitev relevantnega procesnega gradiva (mnenji, ocenjevalni obrazec,...) in mu omogočil, da se o njem izjavi, je s tem kršil njegovo pravica do izjave.
Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija le izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence, ni pa komisija tista, ki odloča. Odloča namreč vedno pristojni organ CSD2, ki mora svojo odločitev obrazložiti skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP.
ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4. Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo) (1986) člen 117.
upravni spor - podaljšanje roka - sklep o podaljšanju roka - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Tožnik navaja, da naj bi bil izpodbijani akt končna vsebinska odločitev o stroških postopka, vendar to ne drži. S tem, ko tožnikovemu predlogu za podaljšanje roka za izjavo ni bilo ugodeno, je bilo odločeno (le) o tem, da mora izjavo podati takoj. O tem, kdo trpi stroške postopka, koliko znašajo ter komu in v katerem roku jih je treba plačati, pa bo organ odločil z odločbo ali s posebnim sklepom o stroških. O pravici ali pravni koristi oseb, katerih interese tožnik zastopa, kot tudi o tem, katere stroške trpijo, bo torej odločeno z odločbo, ki jo bo organ izdal o vloženi zahtevi za denacionalizacijo premoženja oziroma s sklepom o stroških postopka.
ZDavP-2 člen 89, 89/1. ZUP člen 260, 260-1, 261, 261/2.
dohodnina - obnova postopka - nova dejstva in novi dokazi
Tožnik je imel možnost okoliščine, relevantne za odmero davka, navesti in predložiti vsa potrebna dokazila, tudi po vročitvi odmerne odločbe, v pritožbenem postopku, v katerem bi lahko zatrjeval in dokazoval, da je davčni organ dejansko stanje, relevano za odmero dohodnine, ugotovil napačno. Ker pa tožnik pritožbe zoper prvostopno odločbo ni vložil in za to opustitev tudi ni navedel nobenega razloga, je pravilen zaključek davčnega organa, da tožnik ni izkazal, da brez svoje krivde v končanem prejšnjem postopku ni mogel navesti okoliščin, zaradi katerih sedaj predlaga obnovo.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - Državno odvetništvo - obrazložitev upravne odločbe
Z vidika izpolnjenosti pogojev iz 24. člena ZBPP izpodbijana odločba ne vsebuje nobenih vsebinskih razlogov. V njej toženka ugotavlja le, da želi stranka z interesom vložiti zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog, s katerim mu je bila izrečena enotna globa v znesku 240 evrov. Ne pojasni pa, zakaj je vložitev zahteve za sodno varstvo razumna in v čem je odločitev o plačilu globe pomembna za prosilčev materialni položaj. Za slednje ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je stranka z interesom prejemnik socialne pomoči.
Tožnik že ima odločbo, s katero mu je BPP priznana za celoten postopek pred sodiščem prve stopnje. V takem primeru pa torej za vložitev pravnih sredstev v zvezi z odreditvijo oziroma podaljšanjem pripora, BPP ni treba več odobriti za vsako posamezno pravno sredstvo posebej. Ta so že vključena v odobreno BPP za zastopanje na prvi stopnji.
Sodišče na tem mestu še pripominja, da je naloga strokovne komisije, da projekte strokovno oceni, naloga organa odločanja pa je, da glede na strokovne ocene komisije (ki morajo biti po oceni sodišča tudi vsebinsko obrazložene in ne zgolj številčno, saj bi drugače lahko prišlo do arbitrarnosti) in razpoložljiva sredstva ter pogoje razpisa, odloči o prijavljenih projektih in njihovi upravičenosti do sofinanciranja.
Odločba o razrešitvi direktorja Agencije je upravna odločba, saj jo kot tako opredeljuje že prvi odstavek 24. člena ZJA, zato se šteje, da je postopek razrešitve upravna zadeva.
Izjava o odstopu ima konstitutivni značaj, vendar izjava o odpovedi ne učinkuje, če je preklicana oziroma umaknjena in nasprotna stranka tak preklic oziroma umik izjave prejme (najkasneje) istočasno z odpovedjo.
Izpodbijana odločba se opira na izjavo o odstopu tožnika s položaja direktorja Agencije, vendar ne vsebuje obrazložitve o preklicu odstopne izjave, čeprav je nesporno, da je tožnik naknadno svojo odstopno izjavo preklical. Obrazložitev pravno pomembnega dejanskega stanja je tako pomanjkljiva, saj so v celoti izostali razlogi o razrešitvi tožnika kljub preklicu odstopne izjave.
Tožnik je izkazal, da se je odzval na poziv tožene stranke z dne 24. 6. 2024 in poslal dopolnitev prošnje za BPP s priporočeno pošiljko. V skladu z drugim odstavkom 68. člena ZUP pa se šteje, da je organ vlogo prejel na dan oddaje na pošto, kadar je vloga poslana s priporočeno pošiljko. To pomeni, da je tožena stranka zmotno ugotovila odločilno dejstvo, na katerem utemeljuje izpodbijano odločitev, in da je izpodbijana odločitev nepravilna.
Iz določbe 51. člena ZEN torej izhaja dolžnost geodetske uprave kot upravnega organa prve stopnje, da preveri formalno pravilnost elaborata parcelacije, v primeru izvedbe parcelacije na podlagi akta organa samoupravne lokalne skupnosti pa tudi, da preveri skladnost parcelacije s tem aktom – v obravnavanem primeru je to Odlok. Upravni organ prve stopnje bi torej moral preveriti ali je predvidena parcelacija v elaboratu skladna z vsebino odloka in to obrazložiti v upravni odločbi. O skladnosti elaborata in Odloka glede parcelacije njihovih parcel morajo biti obveščene in poučene vse stranke, ki so lastnice ali upravljavci parcele, ki je v postopku parcelacije, imeti morajo možnost, da skladnost same preverijo oz. da se o njej prepričajo. V obravnavanem primeru pa iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi upravni organ prve stopnje to preveril, prav tako tega ni storil pritožbeni organ, oba sta se zadovoljila z navedbo v elaboratu, da je njegova vsebina skladna z Odlokom, kar pa ni v skladu z določbo 51. člena ZEN in ne s sodno prakso.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3. ZUP člen 43, 143.
brezplačna pravna pomoč - stroški brezplačne pravne pomoči - upravičenec - stranka ali stranski udeleženec upravnega postopka - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - zavrženje tožbe
Osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu.
Položaj stranke v obravnavanem samostojnem upravnem postopku odmere nagrade in potrebnih izdatkov za brezplačno pravno pomoč, je imel izvajalec brezplačne pravne pomoči. Tožnica v obravnavanem upravnem postopku ni imela položaja stranke, zaradi česar na tej podlagi ne more biti stranka v tem upravnem sporu.
Tožnica niti ne zatrjuje toliko manj izpodbija, da bi v upravnem postopku vložila vlogo, s katero bi zahtevala svojo udeležbo v postopku, ne zatrjuje povabila organa k udeleži (prvi odstavek 143. člena ZUP) niti priglasitve udeležbo (četrti odstavek 143. člena ZUP) niti zahteve, da se ji vroči odločba, zato sodišče ugotavlja, da tožnica ni imela položaja stranske udeleženke.
Iz obrazložitve izpodbijanega akta niti ni razvidno, ali tožena stranka projekta ni sprejela v sofinanciranje, ker ne izpolnjuje spodnje meje doseženega števila točk, ko je projekt še možno sofinancirati ali zaradi omejenih finančnih sredstev. Obrazložitev nadalje ne vsebuje pojasnil za izgubo točk pri posameznih (pod)merilih, torej obrazložitve ocene vsakega od teh (pod)meril, kakor tudi razlogov, zakaj so posamezni člani komisije podelili določeno število točk za posamezno (pod)merilo.